Pravijo, da je najtežje narediti prvi korak. Pa ni res. Najtežje je naredi zadnjega. Jaz sem ga naredila. Pred nekaj dnevi.
Nisem več prenašala njegovih začasnih prihodov in odhodov. Dve leti sva se videvala, imela neko skrivno razmerje, skrivala sva čustava in jaz sem samo trpela. Sedaj si je našel drugo. Veste, da sem tega danes celo vesela. Končala sem trpljenje, ko sem stalno zatirala svoja čustva, zatiskala sem si oči pred resnico. Nikoli me ni imel rad, sedaj to vem. Lagala sem sama sebi, tajila sem resnico v svojem srcu, čakala sem, ga rotila in s tem poniževala sebe. Kupovala sem mu darila, želela sem ga osrečet. Ni me bil vreden. Sedaj to vem in srečna sem, da si je našel drugo. Moje trplenje je končano. Nikoli več ga ne želim niti videti, niti slišati. Saj nisem mazohist, da bi se mučila ob človeku, ki ni vreden moje ljubezni.
Povem vam, veliko težje je storiti zadnji korak, kot prvega.
In tudi nekaj vem. Tista njegova tanova bo ob njem samo trpela. Ni sposoben odkrite ljubezni, vse pri njem je zlagano in iz vsega se norčuje. Zanj je življenje komedija, lovec je, ki izkoristi vsako, ki se mu ujame v zanko. Vara in hkrati laže. Tako kot je mene, bo tudi njo in naslednjo in naslednjo, ki mu bo pripravljena verjeti. Celo priznal mi je :”Ne znam biti zvest”.
Bi se mogla zahvalit usodi, da sem storila zadnji korak, da je konec mojega trpljenja, žalosti in obupa.

Res je!
Najtežji je zadnji korak.
Čeprav sem sama že “ozdravljena”, ti moram reči, da mi je bilo v zadovoljstvo prebrat tvoje pismo.
Hudo je vem, ampak sem vesela zate.
Ko enkrat doživiš sprevid in postaviš sam sebi ogledalo, postaja vse znosnejše in bolj sprejemljivo. Takrat se nehaš skrivati, soočiš se z bistvom in spregledaš.
Vendar je potreben pogum, dosti tega…
Bravo Angi, na pravi poti si!

Lepa hvala za spodbudo.
Veš, spoznala sem, da je naše zemeljsko življenje prekratko, da bi izgubljala čaš s človekom s katerim nimam nič skupnega. Podarila sem mu brezpogojno ljubezen, zaupala sem mu, zame je bil vedno prva in zadnja misel. Po dolgem času sem zopet verjela v moški svet. Bil je nekaj posebnega. Prvlačila me je njegova duhovitost in simpatičen nasmeh, neka posebna energija me je vezala nanj. Mislila sem, da je resnično drugačen od drugih maških. Pa je bila vse samo igra besed, laži in pretvarjan. Sčasoma se je njegovo vedenje do mene spremenilo. Žalil me je. Kar tako, brez vzroka, čeprav mu nisem naredila nič žalega. Poklical me je sredi noči, pijan in zahteval naj pridem dol pred blok. Vedela sem, da delam napako, saj ne vem, kaj sem pričakovala od pijanega človeka. Takrat je bil najbolj pogumen. Motila ga je moja najstniška hči, pa lahko zatrdim, da je čisto normalna najstnica. Na koncu ga je motilo vse. Moji mejli, moja pisma, moja darila, moja odkritost in moja bolečina. Logično. Zanj je bila vse komedija. Od tega odvisnega odnosa sem morala pobegniti in enkrat za vselej reči NE. Storila sem to, kljub bolečini in kljub čustvom. Želim mu srečo s katero koli, če ga bo le prenašala. Naj vara naprej. Mogoče bo on tudi kdaj prevaran, zavrnjen in nesrečen. Pa mu ne želim slabo. Samo, človek dobi vedno samo to, kar si zasluži. Zato drage ženske in moški, ne nasedajte navidezni ljubezni, ki obstoji samo v filmih. Ne razdajajte srca in čustev napačnemu človeku, ki si to ne zasluži. Potem je bolje biti sam.
Imejte vsaj toliko ljubezni do sebe, kot jo razdajate drugim. Spoštujte enkratnost, ki jo imate in bodite srečni vsak dan, ko se zbudite in zaživite ponovno. Nobena bolečina ni tako huda, kot je ranjeno srce. Nobena misel mi bolj boleča, kot je zavrnitev ljubezni, nesprejetje čustev in noben obup ni tako velik, da ga človek ne bi mogel preboleti. Vse preživimo. Tudi srčne rane se nekoč zacelijo. Svojo vrednost spoznamo šele takrat, ko se resnično zazremo vase in storimo nekaj dobrega tudi sebi. Kdor je ljubezen pripravljen dati jo tudi dobi. Tisti redki, ki pa to izkoriščajo naj kar. Na koncu svojega živeljenja bodo morda ostali sami.

Pozdravljena,

Podobno, se je meni dogajalo pred približno tremi meseci. Pustila sem ga, ker nisem več prenesla njegovih laži, ker mu, ko sem spoznala, da ima poleg mene, še druga podobna razmerja, nisem več zaupala. A bilo je težko. Moj je bil do konca do mene zelo prijazen, ljubeč, in za mene bi naredil vse. Vse, samo 100% ljubezni mi ni bil sposoben dati. In s tem posredno tudi ne svojega časa, ki bi bil namenjen samo meni.

On do zadnjega ni slutil, da ga zapuščam. Približno pol leta sem rabila, da sem naredila odločilni korak. Med tem časom sem res trpela, bolelo je ko sam hudič, in ko sem naredila konec, je resnično bilo olajšanje.

Vsa jeza, bolečina sta nekako izpuhteli skozi tisti ZBOGOM. Samo nemo je stal na pločniku, in ni rekel nič. NIČ. Obrnila sem se, in odšla. Od takrat od njega nisem izvedela nič. Lahko pa priznam, da sem nekako tisto olajšanje z lahkoto prenašala , brez bolečine nekako nekaj tednov, sedaj pa že kak mesec ponovno trpim.

Pogrešam ga, zelo težko se premagam, da ga ne pokličem, pošljem sms-a, ali emaila. Edina misel, ki me od tega drži stran je to, da si govorim, da si zaslužim kaj boljšega, tistega, ki me bo imel res rad, oz. ki bo sposoben biti zvest. Verjamem, da me je ta moški , na poseben, njegov, način imel rad, a ne dovolj. ŽAL!

Vem, da bo bolečina minila. Enkrat. A še vedno ga pogrešam, od vseh moških je bil do sedaj edini, ki me je znal prevzeti, ki se je znal pogovarjati in znal prisluhniti, znal in hotel pomagati, a na žalost tudi znal dobro lagati in varati.

Včasih sem tako jezna na njega da bi ga bila sposobna zadaviti, spet drugič jočem, spet tretjič nemo zrem v strop in ga pogrešam dolgo v noč, da se zjutraj komaj pripravim, da grem v službo.

Bo že. A hočem ti povedati samo to, da to, kar danes čutiš, olajšanje in neko osvoboditev, bo prava bolečina šele prišla za tabo. Želim ti, da bi takrat vzdržala pri svoji odločitvi in ostala močna.

Vso srečo. Si na pravi poti ozdravitve, samo vprašanje je, koliko bo ta pot dolga in strma. Moja se še vedno vzpenja , in šele sedaj boli.

Srečno!

Vem, prav si napisala. Bolečina šele pride.
V sedanji jezi in besu, ki je v meni se tega še ne zavedam. Bolelo bo.
In bolečina bo vsak dan večja, če se bom zapirala med štiri stene in se smilila sama sebi. Bi mogla ven, med ljudi, pa nimam ne volje ne energije.
Človek lahko resnično zboli zaradi srčnih bolečin. Spomini kljuvajo v srce, telo postaja bolno od spominov. Kaj naj? Jočem? Tudi tega ne morem.
Midva sva se z razliko od tebe razšla v hudem prepiru. Ponorela sem in rekla marsikaj. Sledili so očitki, žaljivke in vse tisto, kar si človek v biti ne želi, da bi povedal. Nisem več zdržala ne pritiska, ne laži ne brezupa. Odšla sem peš skoraj 8 km do doma, čeprav me je rotil in prosil, da me pelje. “Ne” sem mu rekla in v svoji trmi odšla peš. Saj ne morem verjeti. Bilo je kot v slabih filmih. Kakšna sem prišla domov, še napisti ne morem. Vse v meni je kričalo in jokalo. Na robu živčnega zloma. Ne vem ali sem ponorela opravičeno ali ne. Samo v meni se je že nekaj časa nabiralo vse slabo. Najhujše od vsega pa je, da sem čutila, da nejmu ni ne hudo, niti se ne sekira. Celo rekel mi je, zakaj delam tako tragedijo iz vsega. Seveda, za njega je bila komedija. Predno sva se dobila sem mu napisala pismo na e-mail. Že davno niism napisala tako lepega pisma. Mislila sem, da bo razumel. Pa je rekele samo to, da je pismo dal zaprebrat svoji prijateljici. V tistem trnutku, ko je to rekel, sem totalno ponerala. Kako je mogel? Moje osebno pismo…mojo izpoved…dati kr eni? Kdo bi ne znorel?
Ne vem s čim naj se tolažim. Z mislijo, da je podlež in da sem ravnala prav, ali z mislijo, da si me ne zasluži.
Od tega dogodka se samo še vlečem skozi ure in dneve. Bojim se ga srečati, videti, slišati…pisma pa mu definitivno ne napišem nikoli več.
Vem, da je težko drugim razumeti mojo bolečino, ker niste v moji koži. Bom prepisala tisto pismo jutri. Sedaj je tako ali tako vseeno, če ga preberete tudi vi. Zanima me vaše mnenje. Sem ravnala prav, ali pa sem naredila spet eno traparijo?

si naredila, da si odšla.
PRAV SI NAREDILA, DA SI ODŠLA.
Napisala bi ti 1000x ali več, če bi bilo potrebno.
Ne potrebuješ takšnega ničeta.

Angi napisal:

> Vem, da je težko drugim razumeti mojo bolečino, ker niste v
> moji koži. Bom prepisala tisto pismo jutri. Sedaj je tako ali
> tako vseeno, če ga preberete tudi vi. Zanima me vaše mnenje.
> Sem ravnala prav, ali pa sem naredila spet eno traparijo?

Angi, ne delaj tega. Pismo je bilo namenjeno le njemu in tako naj tudi ostane…

Zdaj je najtežje. Ko pa izjokaš bolečino, pride pomiritev. In nova, drugačna zrelost. Drži se.

Angi,

poslušaj; pismo je tvoja osebna izpoved, in za to, kar je naredil, ni nobenega opravičila, je samo dokaz, kako podel človek je, kako malo si mu v bistvu pomenila.

Ne vem pa, kaj je bolje, se raziti na način, kot sta se vidva, ali kot midva. Po eni strani si želim, da bi mi moj karkoli rekel, očital, zmetal naprej. Samo tišina. In po eni strani ta sedaj še najbolj boli. Včasih, nenamerno, švigajo skozi mojo glavo misli, kot so: a mu niti toliko nisem pomenila, da bi mi rekel oprosti, ker sem te prizadel, ali pa: ne odhajaj, daj, pogovoriva se. NIČ. Samo nemo je stal, rekel nič Nekako mislim, da je moral biti v šoku, ker je za njega vse štimalo. Vem da je bil je srečen. A nisem bila srečna jaz.
In vem tudi, da je vedno on tisti, ki daje konec ženskam, in vem, da sem prizadela njegov ego, s tem, ko sem ga dala na čevelj.

Boli pa, in še nekaj časa bo bolelo. Samo, jaz se ne bi zapirala in se tudi ne zapiram med štiri stene. Delo pomaga, pa da se razvajaš na svoj način, meni pomagajo knjige, pa sprehod.
Veš kaj meni pomaga: ko premišljujem o lepih trenutkih z njim, mi pomaga, da se prislim premišljevati, kako v bistvu se je igral z mano ves ta čas, in se potem v meni naseli sovraštvo in jeza, ki pa ubijeta še tako nostalgično mišljenje.

Včasih se tudi vprašam: obstajajo knjige kot so recimo: ženske , ki preveč ljubijo, zakaj pa potem ne obstajajo knjige z naslovom: moški kurbirji – bolezen 21.stoletja!

Drage ženske!

Moški so lahko take barabe in kurbirji, ker jim ženske to dopuščamo! Ker jih ne zapustimo takoj, ko zaslutimo, kakšen je njegov značaj.

Ali pa, da bi jih vsaj takrat lahko zapustile, ko že natančno vemo, kakšen je. Nočemo vedeti. Nočemo verjeti svojim očem in ušesom.

Šele ko se v nas nabere toliko vsega hudega, da izbruhnemo, šele takrat najdemo moč, da ga zapustimo. Hvala višjim silam, da vsaj takrat. To je ustvarjalna moč jeze.

Ali ne bi šlo nekoliko prej, če bi bile bolj pazljive? Prihranile bi si veliko bolečine!

Vse, ki se vam je kdajkoli zgodila taka situacija, bodite pozorne na lastnosti svojih novih simpatij!!!

LP

Točno tako, Dajanca! Delajo z nami, kar hočejo, ker se pustimo.

Moj bivši lažnivec in prevarant se je hvalil okoli, kako mu vsaka po prvem seksu govori, da je zaljubljena v njega, on pa se je samo malo potrudil, ker se mu je pač dalo tisti dan. In potem bi se kure zmešane kar preselile k njemu in se poročile itd.

Ko vse trezno premislim, mislim, da ne bom verjela nobenemu več.

Držite se, ženske! Pozdrav in objem.

Zgornje ugotovitve so, da so tipi barabe.Kakšne pa so ženske ki s takimi kreteni vstopajo v odnos in ga ohranjajo? Ne vem, zato vas vprašam.

“tumpika” napisala:
Ko vse trezno premislim, mislim, da ne bom verjela nobenemu več.

Evo ga… pa smo tam. Meni je najbolj hudo, ko berem takšne zgodbe zaradi tega, ker zaradi takšnih in podobnih kretenov potem niti v redu fantje ne dobijo priložnost. Ker pač “ne bom nasedala več”…

Sam osebno razumem takšne punce. Mi je zelo hudo za njih. Ker gre v veliki večini primerov za zelo v redu punce, ki jim ljubezen pomeni vse, ampak jih nažalost privlačijo napačni. In ko se to večkrat ponovi, je čisto logično, da ima punca vsega dovolj in da noče imet s fanti več nič.
In ko potem (končno) pride mimo nekdo, ki jo ima rad, ki jo ceni, ki jo ljubi, ki jo spoštuje, nekdo s katerim bi ji bilo lepo… ga bo zavrnila zaradi kretenov, ki jih je imela v preteklosti. Zaradi njih ne verjame več. Ni več poguma za nov poskus. Za še en korak. Strah pred ponovnim razočaranjem je enostavno postal prevelik.
In imamo situacije, ko punce pri 25., 26., 27. letih ne verjamejo več v ljubezen… ravno v času, ko bi morale najbolj verjet.
In je težko, ker potem ostajamo sami. Dobre punce in dobri fantje.

Najbolj hecno (al pa žalostno) pa je to, da se da razliko med slabim fantom in dobrim zelo hitro opazit. Samo malo pozoren je treba bit. Ampak ne. Punce privlačijo največji kreteni, na njih se lepijo oz. lepite kot da so ne vem kdo. In potem jasno, razočaranje. Prvo, drugo, tretje, četrto… in dobri fantje ostanejo izven igre. Ne da bi sploh dobili neko priložnost.
Žalostno, ampak resnično.

Imejte se lepo.

LP, Mel

Že kot odgovor ???? se mi je hotelo zapisati, da “gliha vkup štriha.” To je nek domač pregovor, ki potrjuje dejstvo, da izbor partnerja poteka po principu podzavestnih vzgibov. Brez skrbi, da najdemo točno to, kar rabimo, ker poteka vsa stvar kot bi ključ iskal ključavnico. Na zunaj kaže ključ točno tiste lastnosti, ki jih mora ključavnica ozavestiti, npr. na agresivnega fanta se bodo kot muhe na med lepila tista dekleta, ki imajo globoko v sebi potlačeno agresijo do moških. Jasno, tako zakopana agresija ni na površju, ni opazna, jo pa lahko aktivira le agresivni fant. Dokler takšnih lastnosti dekle ne predela, do takrat bo s tem ali podobnim fantom. Vsak kolikor toliko normalen mladenič ne pride v poštev, ker ga to dekle niti ne opazi, zdi se ji hudo dolgočasen, ko pa nima prav tistih njenjih ne/kvalitet, ki bi jo pritegnile. Okolica, ki ne opazi dekletovih skritih lastnosti, se na veliko čudi, kako je mogoče – tako dobra dečva, pa se je z barabo spečala.
Smo pa že razpravljali o teh principih.

USODNA PRIVLAČNOST

Ste se že kdaj sami pri sebi spraševali zakaj se vam dogaja, kar se vam dogaja. Zakaj privlačite v svoje življenje ravno te ljudi in zakaj ne drugih? Zakaj se zapletate z vizualno različnimi, a karakterno vedno istimi moškimi ali ženskami? Včasih se nam zdi kot, da bi bili ujeti v neko nevidno zanko svojih prepričanj.

Nekaj primerov … Zakaj ženske, katere je prevaral prejšnji partner skorajda vedno privlečejo v svoje življenje moške, ki jih potem spet varajo? Zakaj ženske, ki so bile prevarane v svoje življenje (takrat, ko so spet samske) privabijo moške, ki so že poročeni in tako postanejo nekomu ljubice? Zakaj ženske privlečejo v svoje življenje alkoholike, čeprav so same v svoji mladosti živele v družini, kjer je vladal alkohol in nasilje? Nehote tako postanejo ravno tisto, kar so najbolj obsojale pri svojih možeh, očetih in materah – ljubice in mučenice.

Toda, da ne bomo govorili samo o ženskah, lahko situacijo obrnemo in namesto žensk uporabimo moške in spet smo pri isti zadevi. In spet je tako, da ko recimo moški vara eno žensko nekaj let, in ko to ženska izve ter se razideta, se zgodi, da naslednjo žensko spet veselo vara. Skratka začaran krog, ki se vrti naprej. Najbolj zanimivo pa je to, da taki moški pravijo, da to ni varanje, ampak zgolj popestritev neke veze!

Partner, ki je prevaran čuti, da v odnosu nekaj škripa. Prej ali slej izve za varanje, izgubi zaupanje in začne sprejemati možnost, da bi tudi sam varal, bodisi iz maščevanja, bodisi zato, da bi si našel novega partnerja. Zaradi varanja spozna, da sam ne nudi partnerju tistega, kar bi moral, partner pa njemu ne nudi najmanj ene pomembne stvari – zvestobe.

Odgovor zakaj, se nam to dogaja kar se nam je skrit v našem otroštvu. Take ženske so vzgajali očetje, ki so bili tako ali drugače čustveno nedostopni (alkoholiki, nasilneži, deloholiki, zaprti vase, …). Otrok potrebuje topel objem, razumevanje, da sme pokazati čustva, da mu starši dajo vedeti, da je dober, toda hkrati je tudi odvisen od svojih staršev. Da lahko preživi, se pogosto ukloni podobi, ki jo imajo o njem. Želi na vsak način ugajati, da bi ga imeli radi. In kaj se zgodi, če oče ne pokaže nobenih pozitivnih čustev in ljubezni, čeprav se otrok trudi? Svoje razočaranje, žalost in jezo potlači v sebi. Vse to se zgodi podzavestno. Vzdušje, ki vlada v družini se mu zdi popolnoma normalno, ker drugega ne pozna.

Tako potem to »domače vzdušje« ti otroci podzavestno prakticirajo tudi v svojih kasnejših ljubezenskih zvezah, čeprav jim to povzroča bolečine. Zato toliko žensk pristane pri možu alkoholiku, ker je imelo že očeta alkoholika. Če ženska slučajno naleti na moškega, ki je ljubeč in dober do nje, se njeni podzavesti zdi to nedomače saj manjka adrenalina in negotovosti, ki jo je navajena. In tako pravega moškega zase dobesedno izžene iz svojega življenja. Ob sebi si (podzavestno) želi moškega, ki bo ravno tako grob in izkoriščevalski do nje, kot pa je bil oče do njene matere. Ta vzorec se ponavlja, dokler se ženska ne zave, kaj počne. Toda tega vedenja se je naučila in ravno tako se lahko nauči tudi novega ravnanja.

Ko je ženska ali moški prevaran, pretepen, ponižan se seveda to trudi skriti pred drugimi in tako neprijetne dogodke potisne le še bolj globoko v svojo podzavest. Seveda, pa za to, da premaga negativne podzavestne vzorce, potrebuje pomoč dobrega psihoterapevta, ki se zna poglobiti v človekovo podzavest. In za konec – o čemerkoli že govorimo, za vsako stvar je v našem življenju neki razlog, pa naj si bo to alkoholizem, nasilje, varanje ali pa kaj drugega. Ljudje si sami s pomočjo svojih misli ustvarjamo pekel ali raj na zemlji.

Avtor članka: Roy Goreya, objavljeno v reviji NAŠA ŽENA, junija 2002

Teoretično je to vse res Joža. Kaj pa praktično?
Naj ti napišem na mojem primeru.
Sem čisto normalna ženska, le da sem od svojega 27 leta vdova in živiva s najstniško hčerko sami. Moje otroštvo je bilo brez kakršnih koli travm, tudi starša sta bila oba več kot ljubeča. Me nasplošno moti, da ima večina ljudi travme iz otroštva kot vzrok za vse krivice, ki se jim naredijo potem v življenju. Mislim s tem povedati, da osebno poznam tudi otroke, katerih starši so bili alkoholiki, pa nimajo v zakonu nobenih problemov. Ravno zato pravim, da je teorija eno, resnično življenje pa drugo. Meni tudi ne piše na čelu, da iščem moškega, ki rad vara. Pa me je prevaral. Sem pač takega srečala. Sama nikoli nisem nikogar prevarala, lahko rečem, da sem vsem moškim, s katerim sem bila v zvezi bila zvesta, ker mi ljubezen pomeni nekaj več kot le zgolj naključje. Pravijo, da vsak moški nosi v sebi svojo Evo in vsaka ženska svojega Adama. S tem je mišljeno, da imamo vsi že v naprej vsaj približno sliko kakšen tip moškega ali ženske nam je všeč in kakšen ali kakšna naj bi ta oseba bila. Kako pa potem ravna ta oseba z nami, je čisto nekaj drugega. Jaz mojemu dragemu nisem nikoli brskala po mobitelu, nisem ga zasliševala kje hodi in s kom, nikoli mu nisem niti očitala zakaj vara, čeprav sem vedela, da me. Nisem tak podel tip ženske, da bi delala zraven še scene. Sedaj prevarana pa me neznansko boli edina misel, da si takega moškega resnično ne zaslužim. Meni ljubezen pomeni tudi zvestobo, ker je ravno zvestoba znak ljubezni. Kjer ni zvestobe tudi prave ljubezni ni.
Ravno zato sem napisala, da me ni bil vreden in da se mi smili tudi njegova sedanja ženska, ker jo itak ne bo imel za dolgo. Definitivno bo prevral tudi njo in si ponovno našel drugo.
Kaj sedaj? Kje je meja med teorijo, ki jo postavljajo strokovnjaki in med resničnostjo? Je ni. V resničnem življenju žal ne moremo vedeti, kakšna je v resnici oseba v katero se zaljubimo. Nekateri to ne zvedo niti po 10 ali 20 letih zakona. Zakaj se sfiži ljubezenski odnos in zakaj se dva razideta, pa je milijon možnosti, prav tako, kot je milijon možnosti, zakaj se sploh srečata.
Tudi zlato pravilo “gliha skup štriha”, žal ne velja vedno. On je varal, ne jaz.
Lepo, da ste mi odgovorili in prav vesela sem, ko vas lahko berem in zvem več različnih mnenj. Bi pa rada povdarila tudi to, da je žal vse preveč zgodb podobnih moji. Zakaj varamo ljubljene in zakaj je toliko razvez, ne vedo niti strokovnjaki. Zakaj si ženske dobe napačnega moškega in moški napačno žensko, pa v resnici tudi ne ve nihče. Tudi ni res, da si vsak dobi, kar si zasluži. Marsikatera ženska, bi si zaslužila boljšega moškega in marsikateri moški boljšo žensko. Še celo otroci, ki niso nič krivi, bi lahko imeli boljše starše. Pa ni vedno tako.
Pravijo, da kdor je pripravljen dati ljubezen, jo tudi dobi. A res? Jaz sem v zameno dobila moškega, ki še to ne ve, kaj prava ljubezen je.

Idealna slika ki jo imamo o tem kako naj bi partner deloval se največkrat ne ujema z realno sliko o njem in v tem vidim največji problem.Ne samo pri partnerju,saj o vsem vsi vemo kako naj bi bilo in smo teoretično pametni, kaj od tega pa v realnosti zmoremo, je druga zgodba.

Pismo njemu

“Skozi trpljenje se človek vedno dokoplje do svobode, skozi depresije do miru in skozi obup v upanje. Srce, ki je stalno dvomilo v svojo dobroto, v svoje vrednote in svojo vrednost, se je usidralo globlje v ljubezen in je sedaj manj odvisno od pohval in graj okolice. Postalo je tudi bolj sposobno podarjati ljubezen, ne da bi pričakovalo ljubezen v zameno.
Nič od tega pa ni nastalo kar od enkrat. V resnici so bili meseci vrnitve tažki, da se človek sprašuje, kje se je brezno brez dna končalo. Vse se je spremenilo: samospoštovanje, volja do življenja in dela, občutek, da nisem ljubljena, upanje in zaupanje vase.
Kaj se je zgodilo? Srečala sem se iz oči v oči z lastno ničevjostjo. Bilo je tako, kot bi se mi izmikalo vse, kar je življenju dajalo smisel in pred seboj ne vidiš drugega kot brezno brez dna.
Potem si rečeš:”Ne pripoveduj vsakemu svoje zgodbe.” Občutek, da si zavrnjen, je potem še močnejši. Ljudje ti ne morejo dati tistega, po čemer hrepeni srce. Kolikor več pričakuješ od ljudi, ko jim pripoveduješ o svoji zapuščenosti, toliko bolj se čutiš zapostavljen posmehu in pomilovanju.
Zapreti se moraš vase, preboleti trpljenje, povrniti samozaupanje vase in ozdraviš. Pozabiti je potrebno na strah, jezo, osamljenost, ljubosumlje in zamere. Žalost in občutek zavrnjenosti se ne smeta razrasti v zapuščenost in osamljenost. Potrebno je ponovno zaslišati svoj nitranji glas in željo po novi ljubezni globlje in močneje kot kdajkoli prej. In temu glasu moraš še naprej zaupati in mu slediti preko meja svojega življenja tja, kjer je Bit vse v vsem.”

Ojla!

Prepričana sem, da obstaja pot ven iz začaranega kroga.

Prvi ukrep je, da partnerja že na začetku resne zveze čimboljše spoznaš in da znaš dobro izbrati. Ne da se kar zaljubiš in potem je kar tapravi, ampak da ga zavestno in sistematično spoznavaš in če oceniš, da je skladnosti premalo ali če zaslutiš v značaju nasilnost, razdreš zvezo še preden postane resna in ko razhod še ni preveč boleč.

Če pa že pristaneš v taki zvezi, moraš zelo delati na sebi, se ozavestiti in spremeniti do te mere, da v takem odnosu drugače funkcioniraš, v skrajni sili je treba stran od partnerja – ločitev. Pot osebne preobrazbe, ki je vsaj toliko naporna kot ozdravitev alkoholika ali narkomana, pa čeprav je naša družba razen redkih izjem ne pozna in ne podpira, to je pot ven iz težav in začaranega kroga. Če tega ne opraviš, daš popotnico naprej svojim otrokom, ki se nezavedno naučijo tvojih vzorcev in večina jih bo imela iste probleme.

Ko prvič zapustiš partnerja zaradi njegovih slabih lastnosti, to je ključ razvoja v samostojno osebo. Ko ima tvoje dobro počutje prednost pred navezanostjo na drugega človeka. Takrat šele odrasteš in dozoriš v samostojno osebo.

Lp

Praktično gre pa takole, Metka.
Moja mati je bila ljubosumna in je očeta venomer obtoževala, da ima druge ženske. Povsod je videla njegove ljubice, pa najsi je bil v službi, pri delu v gozdu, skratka na vseh mogočih krajih in ob vsakem času.
Padale so obtožbe, prepiri in tihi tedni. Nikoli nisem zvedel, ali je bilo karkoli od tega res. No, oče trdi, da bi imela v resnici ona o sebi kaj za povedat.
V življenju nisem videl očeta in mame, da bi se prijela za roke, od kakršnega koli poljuba v naši hiši ni bilo govora. Menda smo bili otroci razlog za vztrajanje v skupnem življenju. Očetova “krivda” je bila razlog za mamino neprestano preziranje očeta in odrekanju njegove prave vloge v družinskem življenju.
In kaj sem sam odnesel iz take družine? Vsak dotik ženske je bil greh, vsak pogovor z osebo ženskega spola je meni že predstavljal obljubo, da se bom z njo nekoč poročil…
In tako sem se moral najprej zagledati v neko dekle, ko pa bi jo moral ogovoriti, sem bil brez vseh izkušenj neroden butelj. Seveda pri izbrankah nisem uspeval, praviloma pa so se za mene zelo zanimale njihove prijateljice. Jaz sem SE ZELO TRUDIL ŽE V NAPREJ DOKAZOVATI ZVESTOBO, ZATO S PRIJATELJICAMI ENOSTAVNO NISEM HOTEL GOVORITI.
Kakšna je ta moja nepoznana nedosegljiva boginja v mojem srcu, do katere čutim dolžnost zvestobe? Iz prejšnje ali prihodnje rearkarnacije?

Čas je dober zdravnik. Stvari premlevaš, ozaveščaš svoje misli in dejanja. Pred vsak zakaj poskušaš dodati zato. Pa vendar…
Vsak piše svojo zgodbo. Nekatere so si podobne, celo zelo podobne. Nobena pa ni enaka, vsaj z enakim koncem. Vsak mora sam zarezati s škarjami v platno.
Lahko se učimo iz tuijih napak. Lahko si privoščimo, da sami delamo napake in se učimo iz svojih napak, je bolj doživeto in se nas globje dotakne!

Res je. Vsak ima svojo zgodbo.
Mogoče pa delam krivico “mojmu”, da takole pišem. Mogoče bi pa moral on napisati svojo plat zgodbe.
Vrnimo se v njegovo otroštvo. Povedal mi je, da je bil vedno melanholik. V otroštvu mu ni bilo nič hudega, nasprotno je edinec in cel svet se vrti okrog njega. Kolikor ga poznam je ljubosomen brez vzroka. Morda zato, ker sklepa po sebi, ker on vara.
Drugo pa je njegov hudomušen deški izgled. Izgleda vedno dobre volje, je prijazen, duhovit, prej čeden kot ne. Športni tip človeka in daleč od tega, da bi mu človek prisodil 34 let. Ozira se za vsako, ki gre mimo. Rad komentira in je dokaj samozavesten. Nič zakompleksan in obremenjajoč z ničemer. Po horoskopu je dvojček, če to kaj pove. Ko si z njim, misliš da si z dvema osebama.
Kako ženske reagirajo, ko ga zagledajo, si lahko samo mislite. Očara jih.
Kaj zdaj?
Bi morala vedeti, da misli, da se svet vrti okrog njega in da ima v roki vse adute za zmago.
Sedaj bi pa jaz vprašala vas:” Kaj mislite?” Privlači ženske s svojim videzom in očarljivostjo? Smo me take “putke”, da padamo na take tipe?