Bili smo na Karitas Pelikan, tam pravijo da ne moreta biti skupaj. Ravno tako na Projektu Človek. Z metadonskim zdravljenjem, to bi šlo, a bi počakala. Nisem navdušena nad metadonskim zdravljenjem. Ja, če bi se doze zniževale, onadva jih ne bosta in tudi mislim, da bosta heroin še naprej uživala. Dela nobeden od njiju in nimata nobene motivacije. Jima pa je tudi ne morem dat, če jih ne morem ne priklicati, ne poiskati. Preprosto sta izginila. Za detoksikacijo je kar dolga čakalna vrsta, do takrat bi morala biti doma, drugače sploh ne bo šla. Hči pa noče domov. Na vprašanje zakaj ne, odgovori, da hoče biti s fantom. Mož ne bi prenesel fanta pri nas doma, to je en razlog, drugi pa da jih tudi nisem sposobna imeta dva doma, ker imam še 15 letnega sina in 8 letno hči, pa kmetijo, pa službo. Ko je bila hči doma 8 dni, da sva prebrodli abstinenčno krizo, sem bila cele dneve in noči z njo. Oba otroka sta bila žalostna, jezna, da se posvečam samo starejši hčeri, onadva pa kao sta u redu pa nepomembna. Razlage niso nič pomagale. Jezna sta že če jo kličem, če mi misli zaplavajo-točno vesta kam. Očitata mi ker hodim 1x na teden na srečanja staršev zasvojenih. Opažam, da sta ji nenaklonjena. Zato menim, da je bolje, da bratca in sestrico ne obremenjujem s starejšo sestro. Močno upam, da bo nekega dne prišla domov in rekla “Mami, tako ne morem več!” Potem bomo pa morali združiti moči vsi. Do takrat, pa mislim da ni dobro vpletati ostalih dveh otrok. Hudo je pa to, ker je mož ignorantski. Pravi, da noče imeti nobenega opravka z mamilaši. Premaknit ga ne morem niti za mm. Noče na nobeno srečanje, tudi nič prebrati, pogovarjati se pa sploh noče. Z ljudmi, ki pa nimajo s tem izkušenj, se pa tudi ne gre pogovarjati, ker so full pametni, zastopijo pa nič. Mnogi psihologi mi svetujejo, da je naj ne kličem več. No sedaj je kakšen mesec dni nisem klicala. Bo to res pomagalo?

Kolikor vem hčera živi pri fantu?
Tudi sama sem na tem, s tem, da je moj fant (bil) na heroinu. Sedaj je že en mesec na metadonu, na zniževalnem programu (s 45mg je sedaj prišel že na 25mg). Pri njemu gre zelo hitro, ker je bil zdej samo en mesec na heroinu. Čakalna vrsta je nekje 14 dni (LJ Metelkova) do en mesec! Metadonska terapija je zelo dobra zadeva, če se je narkoman odločil prenehati (je mnogo lažji začetek) in mu ni to samo izhod bv krizi.

Bi ti pa dala dobronameren nasvet. Iz tvojega branja je razvidno, da hči nima želje po zdravljenju in prenehanju. Če bo šla kamorkoli, bo šla zato, da bo imela mir pred tabo. In ko bo iz programa ven, bo spet na stari poti. Fant mi je rekel, da se moraš za zdravljenje in prenehanje odločiti SAM!, družina je samo za podporo, ko si v krizi. Naj torej hčera sama spozna, da potrebuje pomoč, samo tako bo zdravljenje uspešno.

Dobronameren nasvet: naredila si že dovolj. Pusti jo, sama bo prišla po pomoč, ko bo dovolj hudo! Raje se posveti družini, ki te obkroža, sicer boš na koncu izgubila tudi njo.

sewa-hvala!
Včasih rabim tudi to, da me kdo mal zaustavi.

Seveda vas razumem, da niste ravno navdušeni nad metadonskim zdravljenjem, to je popolnoma razumljivo že zaradi tega, kar se govori o metadonu v javnosti. Toda vedeti je potrebno, da ne gre samo za metadon ampak za veliko več. človek ki vstopi v program seveda mora sprejeti določene obveznosti, ki mu jih nalaga program. zato mora neminovno spremeniti svoj način življenja, kar je zelo pomembno. ker ne potrebuje več denarja za heroin se tudi v tem segmentu veliko spremeni. Zato tudi nastopi čas streznitve, ko se lahko tako oseba odvisna od drog kot svojci odločajo o korakih za naprej. Nekateri se spuiustijo hitro z metadona drugi se odločajo za odhod v komuno tretji zopert za daljše zdravljenje z metadonom itd…. Mislim da je v tem trenutku vsak korak pomemben, zato, če je za to, da gre na metadon jo podprite. Potrebno pa je da gresta oba in ne samo eden, kajti zelo težko je zdraviti osebo, ki živi skupaj zs patnerjem, ki tudi uživa drogo, če se ta partner ne odloči za zdravljenje.

Glede brata in sestrice, pa bi vam svetoval, da jim razložite, da je njihova sestra bolna in potrebna pomoči. To stališče mora prevladovati v družini, če hočete biti uspešni. Tu ne gre za tekmovanje, tu gre za pomoč njihovi sestri. Pomembno je tudi, kako jim to stanje njihove sestre predstavljate. kajti če jih strašite s tem stanjem je popolnoma naravno, da odklanjajo stik z njo, ker se jo bojijo.

Torej več strpnosti in več tolerance ne bo škodilo in veliko potrpežljivosti. saj vem, da je to neznosno težko. Toda tu ste in to breme je potrebno prenesti. Prav je da hodite na pomoč na samopomočno skupino, kajti ob takih bremenih potrebujete pomoč tudi vi in vaša družina. ne sramujte se potrkati tudi na vrata posameznih strokovnjakov ki so v Zdravstvenem domu, šoli itd…

Ne obupajte, za vsakim dežjem posije sonce in če imamo srečo nas obdari celo z mavrico, kot da nam želi povedati, da smo si različni kot so barve v njej.

Nina, mi lahko poveš, kateri je bil odločilni trenutek, da si se odločila iti v komuno? Koliko časa si bila predtem na drogi? Ali so te pregovarjali, nagovarjali za zdravljenje, ali to sploh kaj nuca? Vem, da se mora človek sam odločiti, pa vendar, koliko pomagajo sugestije nič ali vsaj kak procent?

Obupana_mama,

Seveda lahko povem.

Kar nekajkrat pred komuno sem s pomočjo drugih uspela vzpostavit abstinenco. Vsakič je kazalo, da mi bo uspelo. Vmes kadar sem bila trezna, sem uspela naredit tri letnike faksa, vsakič pa sem enkrat na jesen ponovno posegla po drogi. Vse skupaj je trajalo dolgo. Danes sama štejem k svoji zasvojenosti tudi obdobje trave in alkohola, ker sem oboje uživala v vzorcih zasvojenosti. Trajalo je torej deset let, od konca osnovne šole. Heroin pa šest let, od konca srednje šole. Zadnjih nekaj mesecev sem pa s kokainom doživela največjo bedo.

Odločilni trenutek? Utrujena sem bila od življenja na ulici. Če sem prav razumela je vaša hči bila, ali pa je še na ulici skupaj s fantom. Ja, tudi jaz sem bila na ulici, vendar sama in morda je to nekoliko pospešilo moj proces padanja na “dno”. (Dno namerno pišem v narekovajih, ker nisem zagovornik tega, da mora vsak nujno doživeti totalno bedo, kot si jo v večini predstavljamo. Dno po mojem lahko vsak doživi nekoliko drugače) Kakorkoli, ko sem prispela do svojega dna, sem bila res utrujena od vsega. Zgodilo se je, da lepega jutra nisem mogla vstati, ker so me bolele noge od žuljev, ki sem jih dobila zaradi nenehne hoje naokrog v istih čevljih. Zgodilo se je, da sem ene noči omagala pred eno hišo, ko sem iskala potencialne vire denarja in sem tam pred hišo na tleh zaspala, pa me je zjutraj zbudil lastnik, ko je šel v službo. Zgodilo se je, da so me policisti dobili pri kraji. Vse skupaj je pripomoglo, da sem počasi zažela dojemat, da to ni življenje, ki sem ga želela živeti.

V tistih dneh sem v mestu srečala sestro. Sestra mi je rekla, da me doma pričakujejo čez nekaj dni ob tej in tej uri, da bomo imeli sestanek. Prišla sem, ker me je zanimalo in ker sem računala na malo miru, tuš, denar,… karkoli. Zbrani so bili cela družina in stric s partnerko in mi predstavili možnosti zdravljenja, kot jih oni vidijo zame. Starša sta rekla, da sta pripravljena samo še tokrat pomagati, čeprav sta to isto rekla že tolikokrat prej. Predstavili so mi Dianovo (pa saj sicer sem za vse programe kar dobro vedela). Dianova se jim je zdela še najbolj verjetna možnost, ker tja ni potrebno iti čist, tam niso samo dekleta v komuni (kar me je strašilo pri Pierinovih komunah) itd. Bistveno kar so takrat storili, da se je kasneje zgodilo, kar se je, je bilo pa sporočilo, da se mi ni potrebno takoj odločiti.

Rekli so: “Ti lahko sedaj greš po svoje, vemo da boš kmalu rabila svoj odmerek in ti ga ne bomo branili. Povedali smo ti za možnost, ki jo imaš, odloči pa se sama. Ko se boš odločila, pojdi v Ljubljano na društvo Up in tam bodo storili vse potrebno, da boš pripravila svoj odhod v komuno.” In sem šla po svoje. Verjetno so vse to storili v pravem trenutku. Bila sem res izmučena, naveličana in v to stanje se mi je potem v približno desetih dneh vedno pogosteje prikradlo razmišljanje o tem, da bi res šla. In sem šla na društvo Up.

Od tistega trenutka dalje ni šlo vse gladko. Vendar so starši vztrajali, ko sem kolikor toliko resno javila, da bom šla v komuno, so me vzeli spet domov in me vzeli nazaj, ko sem pobegnila z očetovo denarnico. Tik pred odhodom sem se premislila, ker me je bilo strah (kar je normalno), pa starša nista popustila. Najbolj pomembno je bilo, da sta starša zavzela trdno stališče, dovolj trdno da je vzdržalo vse moje poskuse bega.

Življenje na ulici ni lepo. Slej ko prej se ga naveličaš, pa čeprav si tega najprej mogoče zaradi pretiranega ponosa ne priznaš. Ko si priznaš, je pravi trenutek.

Ne vem, če vam bo tale moja zgodba kakorkoli pomagala. Morda pa. V zadnjem poskusu me torej niso silili, so mi pa jasno povedali svoje mnenje, svoja videnja in svojo voljo pomagati, če bom to želela. Ne vem, če bi to zadoščalo v vašem primeru, ne vem če je vaša hči v stanju, da to sliši. Vsekakor je pa vredno vedno znova poizkušati, ker slej ko prej bosta morda našli točko srečanja in možnost za dogovor.

Ko bo hči enkrat sprejela odločitev, da nekam gre, pa naj bo to komuna, projekt človek, karkoli… bo pred njo še vedno dolga pot. Potrebovala bo voljo, vztrajnost na poti in še marsikaj, predvsem pa ves čas nekoga, ki bo tam nekje ves čas podpiral njene korake. Ki je ne bo kritiziral, ampak vzpodbujal, ki ji bo dajal vedeti, da je pomembna, ljubljena… Nekega dne bo potem (upam in želim) v sebi sprejela dokončno odločitev, da droge v svojem življenju noče. Eno spoznanje, ki se kar zgodi na poti, pa potem zaznamuje vse ostale korake naprej, da so bolj trdni, bolj gotovi… Jaz sem to odločitev v sebi sprejela po enem letu in pol v komuni!

Vztrajnosti in strpnosti v novem letu vam želim
in vas lepo pozdravljam,

Nina

jaz sem isto ubupana mati,,,,,isto zgoraj navedeno kot bi pisala jaz,,,,,je kdo tu iz koroške?

wem da je to zloo stara tema,. ali je še kd tu?
za šolski časopis sem namreč dobil nalogo od drogah in me zanima če bi mi bil kdo pripravljen dati e-mail za nekaj vprašanj (e-mail zato, ker bi nakatera bila morda preveč osebna,.. oz.bi jihraje zadržali zase,…)

dokler seclovek hoce drogirat in ima sredstva ali moznosti za to pa naj bo ostal dolzen drzavi ali komu drugemu bo to počel
kaksne komune in ne vem kaksni projekti to je vse lari fari za otroke redki ma redki uspejo z komuno in potem ko pridejo v domaci kraj sam vidijo tablo da so doma in takoj jih mraz in driska preganja obstaja bolj radikalna rešitev za pozdravitev odvisnosti ne smemo pozabiti da odvisniki se ne ozdravijo v celoti ampak sam pozdravijo…
V zemunu imate kliniko lahko si ne vem kaksen kaliber v drogi in cez 15 dni sploh ne bos vedel da si bil prednost pa je ogromna dobesedno cez noc postanes nov clovek nic ne rabis za pezivetje ne tablet ma nic za pot nazaj nisem vedel da imam sploh sestro ko mi je mama pripovedovala v vlaku
vglavnem to brisanje spomina je tisto ki me drzi na vodi ker sploh se ne spomnim vec ne flashov ne scen moj spomin se pocasi nadgrajuje kocka za kocko ampak tistega slabega pa me nimakdo spomiti
cenna ccaa 3500 evrov zamisli koliko pa porabis na sceni zajtrk pol grama 2 dormicuma je enako 30 evrov
kosilo eden belega pol rjavega 120 evrov vecerja tud nekje ce pa mas burno noc gre tud vse to na noc

delam seminarsko nalogo z področja heroina in deloma metadona, imam pa težavo ker delam tudi anketo ki je sestavljena na podlagi vprašanj ki se nanašajo na ozdravljene odvisnike. ker rabim mnogo odgovorov bi lepo prosila, če bere to kdo izmed ozdravljenih odvisnikov, da mi priskočite na pomoč , anketo lahko pošlejem preko maila in mi jo preko maila pošljete nazaj
hvala lepa in lep pozdrav

[email protected]

OBUPANA MAMA:
Obstaja tudi brezplačen center za pomoč odvisnikom in se imenuje RETO. Poskusi tam, ker je res zelo vredu ta center. Tam bodo dobro poskrbeli zanjo in ji pomagali predvsem pa se čuti veliko ljubezni.
Dobro je to da sami ljudje ki so tam da pomagajo odvisnikom razumejo osebo kako ji je saj so oni sami nekoč tudi bili v podobni situaciji. Lahko si tudi pogladaš njihovo spletno stran
http://www.asociacionreto.com

VELIKO VOLJE!

Lep pozdrav !

Rada bi vam pomagala z svojo na kratko opisano zgodbo.
Sem bivša narkomanka, alkoholičarka, tabletomanka,… Tudi moj partner je bivši vse od naštetega. Imela sva težko otroštvo…starše, ki niso imeli časa za naju, mojo mamo psihično bolnico, oba spolno zlorabljena. Jaz od moških in tudi on od moškega v najstniških letih. zaradi vseh teh dejavnikov sva oba hodila svojo narkomansko pot. Spoznala sva se na društvu za odvisnike, ko je bil on še odvisen, jaz pa sem se ravno čistila od vseh substanc. Takrat še nisva bila skupaj, niti videti ga nisem mogla, saj sem sovražila njegovo odvisnost. Jaz sem pred tem imela dosti partnerjev, saj sem iskala ljubezen, varnost,…,vendar tega nikoli od moških nisem dobila. On je šel v komuno in ga ni bilo 3 leta. Med tem nisem imela partnerja in tudi z njim nisem hotela biti. Sva pa si dopisovala in se moralno podpirala. Tako sem imela čas zase in da sem razmislila o svojih dejanjih, napakah, ki sem jih delala v preteklosti. Skoraj vse sem obdelala, marsikaj pa predelujem še sedaj, saj vedno kaj novega pride na dan iz moje podzavesti. No, ko je prišel iz komune, sva se začela družiti in najino druženje je prešlo v zaljubljenost,čeprav tega nisem hotela. Sedaj imava dva otroka in sva zelo srečna, da sva se našla. Nimava pomislekov na drogo, saj nama je ta uničila življenje. Vendar sva se pobrala iz dna in se še pobirava. Moje sporočilo je to, da človeka lahko spremeniš, če se sam hoče, če si potrpežljiv in imaš veliko ljubezni in odpuščanja in seveda zdravo pamet in sveto pismo v roki. Mi2 sva živi dokaz za to. Imava zelo naporno življenje, saj plačujeva za ‘stare grehe’, oba se šolava, on pa še dela, zraven pa še dva otroka. Oba sva rabila samo nekaj časa za sebe in sedaj sva samostojna in odgovorna človeka. Pa veste kdo je za vse to kriv? BOG, VERA V SVETO TROJICO. Brez Kristusa nama nebi uspelo. Jaz sem čista 8, on pa 6 let. On ti spremeni um, telo, življenje. Ko mi je bilo hudo in nisem imela nikogar ob sebi, se klicala samo ime JEZUS in on mi je dal modrost, dal mi je zanesljive ljudi, nagnal vse moje sovražnike, dal priložnost, da sem veliko govorila o moji preteklosti, da sem izjokala ves ta gnus. Dal mi je glavno-VERO brez katere sem bila duhovno, telesno in umsko mrtva. Vse vodi, samo verovala sem in moje življenje, moji vzorci obnašanja, …vse je tudi po mojem trdem delu izpuhtelo. Vendar le On mi je dal moč in voljo, da sem postala ženska z čudovitim življenjem. Pa čeprav je gospodarska kriza imam vero in On naši družini vedno pomaga. Če pa se človek noče spremeniti, pa mu le manjka ljubeča, potrpežljiva roka, za katero ve da se lahko zanese in je ne sme izkoriščati. Če pa jo človek izkorišča, pa ga nagnat in bežat daleč stran, kajti vsi žal ne uvidijo resnice.

Pax

Pozdravljena
Imela podobno izkušnjo z angelsko sestro in njeno družino. Danes v partnerski zvezi, on zelo umirjen in dober človek, povedala na prvem zmenku, čeprav nikoli nisem govorila o tem z drugimi. Sanje podobno, kot pri tebi in zjuutraj šok in strah in obup, da sem se ga zadela. Drugače pa nobene želje, pomisleka ali skušnjave.

Moja bližnja prijateljica je obiskovala Projekt Človek, toda bolj jo je heroina rešil Otd v psihijatrični bolnici na Zaloški!
Fanta je sicer pustila, mene je pa še vedno strah, da zaradi določenih skupnih dejanj kakšna soočenja z njim ne bi v njej zbudila prehudega nemira, zato vas Obupana mama razumem!
Opisana ženska je stara 31 let, 4 leta je čista!

ne vem kaj smatraš pod “zdravo”.Eni se bodo zgražali,dejstvo pa je da je meni substitucijska terapija dejansko pomagala da sem se zopet postavila na svoje noge,zaključujem šolanje,imam partnerja in živim polno življenje. Pred petimi leti sem rekla STOP DROGI ,nehala sem tudi kadit,skratka pet let abstiniram od vsega. Brez zdrsov,brez občasnih zadetkov,torej.Priznam,da je včasih težko,a bilo bi še težje,če bi bila brez svoje “bergle”. Meni ta “bergla”rešuje življenje. In tako bo dokler bo.
Se mi zdi pomembno,da se vsakdo izmed nas ali “vas” trudi po svojih zmožnostih,mimogrede; ljudje smo različni in kot takšni imamo glede vzdrževanja in ohranjanja abstinence različne poglede in tudi možnosti.
Sama zase lahko mirne vesti rečem,da sem naredila ogromno, v petih letih odkar sem se zadnjič šutnila, sem si našla zaposlitev, zaslužila svoj denar in si z njim plačala izredni študij,ki ga zaključujem.Sprva je bilo precej naporno,vendar sem od vsega začetka vedela kaj hočem in po tej poti stopam tudi danes.
Pomembno se mi zdi,da sledim svoji začrtani poti,in da ne skrenem iz te poti.
Vseskozi imam tudi terapevtsko pomoč,ki mi pomaga,ko so pred menoj stresni trenutki, negotovost ipd..
Treznost mi je dala popolnoma drugačen pogled na stvari in ja; če se malce pošalim, treznost me je zadela v dno duše in upam,da bo trajala do smrti!
V teh petih letih sem se tudi poročila; moj mož je bivši odvisnik,hvala bogu,sem ga spoznala v času,ko sem se pripravljala na “novo”življenje in v podobnem stanju je bil sam. Našla sva se na razbitinah vsak svojega življenja in skupaj ustvarjava svoje življenje. Sva si različna,a povezuje naju močna želja in cilj ostati trezen,pa naj se v življenju zgodi karkoli. To najino skupno zavedanje je temelj najinega razmerja in kdo drug kot bivši odvisnik te bolj razume in podpira.Nihče drug.
Danes se veselim življenja in se soočam s svojimi težavami.Danes se več ne bojim.