Zanima me, če je na tem forumu tud kakšen ozdravljen odvisnik (droge, alkohol). Predvsem me zanima koliko časa že abstinirate, imate kake krize (kdaj – okoli praznikov, roj. dan, …), ali ste si uredili dužinsko (svoje) življenje, kako je partner sprejel dejstvo, da ste ozdravljeni, …. Sama sem se s pomočjo sestre otresle droge pred skoraj že 5 leti. Sicer sem zaposlena in normalno situirana, problemček se mi pojavlja samo pri navezovanju ćustvenih odnosov z nasprotnim spolom. Sicer veljam za družabno in zabavno, vendar … tu ostane. Še vedno sem brez partnerja in zdi se mi kot da bo tako tudi ostalo. Sicer pa sem kljub temu zadovoljna, no včasih malo manj. Hvala za odgovore.

Živjo,

ja tud taki smo včasih tle gor sicer pa odgovori na tvoja vprašanja:
10 let brez droge
nobene krize kar se tiče pomislekov glede konzumiranja droge
družinsko življenje – da
partnerici sem povedal že prvi dan,

sprva je bilo težko (vrnitev iz komune), zlasti glede socializacije, kajti razen ožjih družinskih članov nisem imel osebe, prijatelja, razen bivših ki pa so tako ali tako bili na drogi. potem preko službe, športa, šole in ostalih aktivnosti sem počasi začel dobivati prijatelje kasneje tudi partnerja.

če danes potegnem črto sem lahko res zadovoljen ker se mi zdi sem res veliko dosegel, kar se pa tiče čustvenega navezovanja tu pa rabimo čas, veliko časa ma a veš kaj ne bom preveč pisal
če boš zainteresirana za pogovor karkoli se javi pa bova kakšno rekla

Odvisnik ne more biti nikoli ozdravljen ampak samo abstinira. Tudi po 15 letih zdravljeni alkoholiki posežejo po pijači. Torej gre za zdravljene odvisnike in ne ozdravljene.

Jaz sem se ozdravil sam, ker sem se moral ločiti od punce katero sem ubistvo navadil jaz na to sem po ozdravitvi postal še močnejši , kot naprimer razlagaš ti da te je strah partnerja s katerim bi doživljala razne probleme in potem spet zapadla v to!! Ozdravljen sem približno 3in pol leta. Sedaj imam pa punco katera mi neznosno pripomore k temu da nebi spet zapadel v kakšne in drukačne odvisnosti. Kadar sem z njo mi ničesar ne manjka!!!!!

Kristy, zelo me zanima na kakšen način si pretrgal odnos z punco s katero sta bila skupaj zasvojena. Moja hči namreč je tako navezana na fanta, da je sedaj z njim pod milim nebom. Nimata nič za obleči, nimata strehe nad glavo, nimata dohodkov, pa sta zunaj, menda spita v avtu, samo da sta skupaj!

Praviš da si se s pomočjo sestre otresle droge, kje je bila prelomnica? Kaj te je iztirilo? Kateri trenutek je bil odločilni? Zelo me zanima. Kaj bi bilo tisto kar bi mojo hči šokiralo nad seboj? Sedaj s fantom blodita nekje zunaj brez strehe nad glavo, brez oblek, denarja in hrane. Kot dva ptička se skupaj držita. Prosim podrobneje opiši trenutek, ki te je pripravil do tega, da si se odločila za zdravljenje.

Obupana mama, hvala za vprašanje. V bistvu sem si sama želela ozdravitve, vendar nikakor ni šlo. Živela sem s fantom (v študentu), ki je imel vsega tega sranja zadosti pri sebi. Potem, ko je sestra našla v moji osebni prtljagi iglo je bilo vsega konec. Na srečo sva tudi nekako sočasno s fantom pričela iti narazen. Oba sva govorila o ozdravitvi, vendar skupaj nisva prišla drugam, kot le do droge. Sestra me je spravila domov, z obvestilom, da sem bolna in da me morajo pustiti pri miru ter da bo v enem tednu vse u redu (mama o tej moji napaki še danes ne ve NIČ). Sestra o drogah pa o zdravljenju ni vedela nič. Klicala je po raznih svetovalnicah in zdravnike, da si je ustvarila sliko o tem sranju. Moram priznati, da mi je pomagala ravno takrat, ko sem si to želela, ko sama nisem zmogla narediti koraka naprej. In ko sem bila čustvena razvalina tudi zaradi odnosa s tem fantom je prišla ona me nadrla v smislu “sramuj se, glej se kaj si naredila iz sebe, si okostnjak, s pepelnato kožo, brez prijateljev, brez denarja, brez imena, s podočnjaki, in stara si 23 let, razmisli kaj ti je ta fant naredil, kaj si mu dovolila, vse dobro ti je vzel in kaj ti je dal .. NIČ” in tako naprej v tem slogu. Ostalo sem povedala. Res pa je, da sem imela še ca. 1 leto skoraj vsak teden nočno moro, kako me ta takratni fant lovi in mi ponuja drogo, kako me hoče na silo zafiksat, kako me lovi njegova mama in me prosi na ji pomagam ga poiskati in pozdraviti. Ni bilo lahko. Vendar potem, ko sem se pozdravila sem o sanjah vedno govorila s svojo sestro ali prijateljico, katera je vedela za situacijo.
Koliko pa je stara tvoja hči? Kakšno drogo uživa? Mal mi opiši, upam da bom dobila kakšno idejo kako pomagati.

Šokirala bi jo lahko tudi ti s kakšnim pozitivnejšim pogledom ali morda celo s kakšno pomočjo okrog reševanja “njenega” problema.
Nad kom pa si pravzaprav obupana?

Lp

Ja mi pomagaš s tem, ko mi opisuješ dogajanja. Moja hči je stara 20 let. Od decembra je živela pri fantu doma in takoj sta začela vsakodnevno uživanje heroina na foliji. Maja meseca sem ugotovila za drogo, sama sem prišla do spoznanja in z njima in njegovimi starši smo začeli se dogovarjati za zdravljenje. Od vsega skupaj ni bilo nič, ker hoče moja hči ostati z njim. On vseskozi trdi da ju hočemo ločiti in da je to vse. Meni je bistvo zdravljenje. Vendar so v glavnem vsi projekti narejeni tako, da ne vidijo radi da se fant in dekle skupaj zdravita. Možno je da gresta skupaj preko UPa v komuno, ampak fant nima vstopa v države evropske unije. Torej se lahko zdravita le doma. Sem pa proti metadonu. Sedaj so tudi njegovi starši vrgli oba na cesto. Spita v avtu in iščeta sobo. Sta oba brezposelna. Do denarja prideta s krajo, kriminalom ipd. Na vsak način pa hočeta biti skupaj. Nekako smo se dogovorili da bi šla na projekt človek, bila tam skupaj od 7h do 18h čez dan, potem pa naj bi bila vsak na svojem domu doma. Vendar to njima ni pogodu. Hočeta skupaj biti tudi doma. Ne jaz ne njegova mama, pa nisva sposobni čuvati oba. Ker se enostavno ne da. Jaz imam še 2 otroka poleg nje in kmetijo in službo in enostavno nisem sposobna čez noč paziti na oba.
Ne rečem da je vsega kriv fant, pa čeprav je začela heroin jemati zaradi njega. Preprosto pa ne vidim njune perspektive, če ostaneta skupaj. Nekako pa slutim, da se moja hči prodaja za oba in da je zato on noče izpustiti.

Obupana sem nad svojo nemočnostjo, da karkoli storim, nad dejstvom, da ne more nihče drug nič storiti, dokler sama ne pride do tega spoznanja da njeno sedajšnje življenje ne vodi nikamor. Obup me pa grabi zaradi čakanja, čakanja, čakanja, da pride na dno. Storila sem vse kar so mi svetovali na raznih društvih za pomoč zasvojenim in njihovim staršem. Ogromno se izobražujem, glede drog, da bi razumela njihovo razmišljanje in njihove potrebe.
S hčerjo in fantom sem imela ogromno pogovorov o tem kaj ju muči, kaj je narobe. Hči pravi, da jo moti ker je zabluzila šolo, ker nima službe, ker je zaradi neumnosti (neprave družbe) v enem šolskem letu zapravila svojo priložnost. Pokazala sem ji pot, kako lahko vse to popravi, dala ji ogromno možnosti. Vse je poizkusila, pa nobena se ni obnesla, ker je vedno pristala v objemu fanta s katerim se zadene. On je na heroinu že 5 let, prej je bil tudi na drugih substancah, torej ga že celo življenje sračka. Pravi, da je tak tip in mu to ugaja. Da on ni narkoman, ampak da mora samo v svoji glavi poštimati stvari. Sam ne bi nehal, bi pa zaradi moje hčere, da je ne bi izgubil. Ko pa gresta na kakšen projekt se pozanimat za zdravljenje, je vedno on tisti, ki predčasno zapusti razgovor in pošlje ljudi k vragu. Moja hči pa v njemu vidi neko milino, pravi da je vreden njene ljubezni in ga ne bo zapustila, ker se bo potem čisto izgubil in da ga bo rešila. Ampak rešuje ga na način, da tudi sama sebe pogublja. Sem jo prosila, da naj pove ali so jo kdaj razmere doma gnale k kakemu obupu, pa pravi da ne. Tudi njen dnevnik, ki sem ga brala po njenem odhodu (mi je žal ker ga nisem že prej) ne govori o nikakršnih velikih problemih. Gre zgolj za užitkarstvo v njeni družbi. Vidim problem v tem, da je spoznala druščino, ki so imeli službo in s tem denar za žur. Žurirat je pa bolje kot hodit v šolo. Sicer je bila do vključno 3 letnika srednje šole dobra dijaknija (pravdober uspeh). V 4 letniku pa je začela špricati, hodit po bifejih ipd. V tem času je spoznala tudi tega fanta in vse je šlo samo navzdol. Predno smo seveda doma resda na koncu že malo noreli, ker je imela v 4 letniku 145 neupravičenih ur, smo poizkušali na lep način, sva šli tudi na razgovor na Kersnikovo, “pomoč mladim v stiski”. Čutila sem da ima neko stisko, ne ravno drogo in sem mislila da se bo tam socialnim delavkam ali psihiatrinji nekako odprla, pa so mi rekli, da je čisto vse u redu, da pa ima žal poznejšo puberteto, ki se malo drugače izraža, kakor tista zgodnejša. Da pa vse skupaj ni nič narobe. Sedaj je pa hudo narobe. Včasih se mi zdi, da prosi za pomoč. Tudi je pripravljena iti v kako akcijo, ampak ko se začnejo resnejši pogovori in s tem tudi to, da mora kaj sama storiti, pa odneha.

Jaz sem zdravljeni alkoholik , poudarek je na zdravljeni in abstiniram kakih osem let, kar niti ni pomembno, pomembno je da bom abstiniral tudi jutri in tako naprej vsak dan.
Lep pozdrav
Miro

Sedaj ko smo v Evropski uniji ponovno poizkusite s projektom UP. Z vstopm Slovenije v EU so se tudi te razmere spremenile.

Lubi,

Bi se kar strinjala s teboj, da ne moremo biti ozdravljeni. Zazdravljeni mi je lepši in primernejši izraz.

In ja, zasvojenec lahko tudi po petnajstih letih poseže po substanci za omamo, če je spremenil v življenju samo to, da abstinira.
Ampak abstinenca ni edino, kar moramo / smo morali vnesti v naše življenje. Zato sem malo “užaljena”, če rečeš, da samo abstiniramo. (pomežikne)
Jaz se v glavnem zadnjih pet let in pol, kar abstiniram, ne trudim toliko okrog abstinence same, kot okrog tega, da živim čimbolj samostojno in odgovorno življenje, da gojim odnose z ljudmi, da se učim sprejemati svoje napake, da znam samo sebe pohvaliti, da sem iskrena do sebe, da sledim svojim ljubeznim…. in še mnogo tega, kar sploh ni enostavno in ob čemer se samo abstiniranje zdi otročje lahko! Seveda pa je abstiniranje predpogoj, da sploh lahko živim radosti in bolečine svojega življenja.

Pa Lep pozdrav, Nina

Skoraj pet let in pol je, odkar sem šla v komuno. Abstiniram in se vsak dan nekaj novega naučim o sebi. Tudi jaz sem zadovoljna. V bistvu včasih začutim, da sem tisto, kar si vsi želimo – srečen človek.
Kar se partnerstva tiče, pa tudi meni nekako ne gre. Bila sem v eni kar resni zvezi, pa sva se razšla. Danes sem s tem izidom prav zadovoljna, ker je tudi on trenutno še zdravljeni odvisnik. Ponovno je posegel po drogi in to je to.
Se pa sprašujem včasih, če so moje ljubezni res nujno moški, ker nekako vedno znova ponavljam isti vzorec, kot da moškega v resnici ne potrebujem.

No ja, partnerja torej nimam, imam pa službo in poskrbim zase, imam svoje ljubezni, reči, ki jih rada počnem in imam vedno več ljudi okrog sebe, ki so mi dragoceni in vedno večkrat čutim mir!

Želim ti da greš naprej po dobri poti.

Lep pozdrav, Nina

Kot vidim iz vašega pisma zadeva sploh ni tako nerešljiva, kot jo vidite vi. Seveda je težko čakati toda kot sama poveste je vaša hčer kar nekajkrat že prosila za pomoč. To je dobro, saj se zaveda da to kar počne ni dobro. Je pa seveda iz te situacije veliko težje priti, ker sta v igri dva. Jaz bi se na vašem mestu še naprej trudil, da bi jo prepričal, da vstopi ona v enega od programov. Svetujem pa vam, da stvari ne gledate skozi pozicijo, da je njen fant kriv za to.

Odgovornost za to kar počne mora nedvomno prevzeti vaša hči sama. S tem ko krivdo dajete na fanta jo samo opravičujete in dajete v pozicijo, iz katere ji je še težje priti. Ona se odloča o tem, da jemlje drogo in ona se mora odločiti, da jo bo nehala, neglede na to kaj počne njen fant. bodite pripravljena na trenutek, ko bo resnično potrebovala pomoč, ob tem pa ne izpustite nobene priložnost ko vam nakazuje da potrebuje pomoč.

In še enkrat odgovornost za svoja dejanja nosi ona ne vi in njen fant.

Ja z Upom bi šlo, baje gresta lahko tudi skupaj, ampak je treba plačati od 500 do 800 evrov na mesec. Jaz bi nekako (težko) to spravila skupaj, ampak fantova starša pa skupaj nimata 100.000 sit dohodka na mesec. O kreditu niti ne razmišljata, imetja pa tudi ne mislita prodajati.

Žoži, je ni stvari, ki je nisem počela. Nisem tako črnogleda osebnost, kot se mogoče kažem na zunaj. Sem optimist in kadar je potrebna akcija, sem pripravljena. Čakam, ker ne morem nič. Ne vem ne kje je, niti na telefon se ne oglasi, sem v pat položaju. Pozitivno, ja upam, da bo iz tega tudi za njo kaka pozitivna izkušnja. Jaz bom v strahu do smrti se mi zdi.

Nina, vse ob svojem času tudi ti boš nekoč vzpostavila resno zvezo, ki te bo osrečevala. Samo ne ponavljaj napak, katere si že sama zelo dobro prepoznala.

Gospod Milan, imate popolnoma prav. Saj vem, da je sama kriva in da jeni najbrž nihče silil. Ampak, ko sem nekajkrat jima poskušala dopovedati (pa nisem poslušala drugih, ki so mi govorili, da se jim ne da nič dopovedati), sem vedno naletela na njegovo ignoranco. Moja hči je dokaj labilna osebnost. Vidiš z očmi, da niha, da premišljuje, potem pa jo on stisne v svoj objem in pravi “Samo da sva skupaj. Saj vidiš da naju hočejo ločiti, ne se dat.” Pa sem izvisela. V bistvu se mi tudi fanta zdi škoda, škoda se mi zdi vsakega človeka, ki je nekako nemočen in se išče, na tak ali drugačen način. Jezna sem nanj, ali pa nase, saj ne vem na koga samo zaradi tega, ker je močnejši, ker njegov objem pomeni več kot moj. Pa ni to ljubosumnost, ampak občutek nemoči. Sem pa oseba, ki verjamem vase in v svoje sposobnosti. Tu sem pa nemočna in to boli. Boli, da imam voljo, upanje,neko znanje, ogromno energije, …………… pa uspeha ni.

Seveda ni samo Up v Sloveniji. Tu so še drugi programi, ki jih lahko obiščete in vam bodo nudili pomoč. Nekateri programi so popolnoma zastonj.