Drage mamice Angelckov

Mogoce se boste jezile ob mojem postu, ker je moj sincek danes vendarle zdrav triletnik, vendar bi iz drugega razloga zelela deliti svojo zgodbo z vami.

Tudi moj drugi sin je bil rojen z ovito popkovino – dvakrat okrog vratu in dvakrat okrog trebuha. Porod je bil izjemno intenziven in hiter, od preboja ovojnic do iztisa je minilo pol ure, s tem, da se je vmes za 10 min zataknil. Popkovina je bila navita kar na tesno. Ko sta ga babici koncno uspeli potegniti ven, sem dvignila glavo in spreletel me je srh. Otrok je bil temno plav, moj prvi stavek je bil “ali je sploh ziv!?”, njun pa “Ne kaze dobro.” Apgar je bil slab, prisla je pediatrinja in ga masirala kar precej casa. Ko je prisel ven, zajokal ni, samo zelo slabotno zastokal. HVALA BOGU je po pol ure ze sesal pri meni in danes je konkreten zivahen korenjak. Glavico je imel podpluto se kak teden, drugih znakov zapletov pa ni bilo vec. AMPAK, zakaj vam pisem vse to … Ko sva si v porodni sobi oba ze malo opomogla, sem babici vprasala, zakaj se pred porodi, sploh ce je kakrsna koli indikacija, da bi slo lahko kaj narobe, ne opravi se en ultrazvok, da bi se lahko predvidilo morebitne zaplete, pa sta mi odgovorili “Joj gospa, a vi veste koliko CR bi potem po tej vasi teoriji imeli.” Torej smo spet pri vprasanju kakovosti nasega zdravstvenega sistema in vodenja nosecnosti, kar pa me navdaja z besom. Marsikateri otrok z ovito popkovino bi lahko prezivel, pa je vendarle treba sparat. Sramota!!

Mamice angelckov, tudi midva z mojim sinom bova, ko zraste in bo razumel, kaksno sreco sva imela, veckrat prizgala svecko za dusice vasih otrok, zanje zmolila in mislila na njih. Vam pa zelim veliko zivljenjskega poguma.