Ne morem, da ne bi komentirala tega sporočila. Pa upam, da ne bom izpadla nesramno, ker to niti slučajno ni moj namen. Draga M.Pa tole je kljub vsemu odprt forum. Ki ga beremo tudi mamice zdravih otrok, ki svojih še nismo izgubile. Smo pa sposobne ene mere sočustvovanja do vas, ki žal imate tako izkušnjo. Verjamem, da je težko, nepredstavljivo. Ampak morate tudi ve do neke mere sprejeti mnjenja ostalih. Se vsaj potruditi videti še kakšen drug pogled na situacijo.

Verjamem, da je jeza najbolj enostavna v teh primerih. Sem prepričana, da so se ostale mamice oglasile zato, da bi videli, da je tak zaplet zelo pogost.

Hotela sem poudarit le to, da je to javen in odprt forum, ki ga (če vam je prav ali ne) beremo lahko vsi. In tudi komentiramo lahko vsi. Malce strpnosti bo potrebno tudi iz vaše (ali tvoje-kakorkoli)strani, saj sem prepričana, da tako ostale mamice kot jaz sama, tega foruma ne beremo zato, ker bi vam situacijo v kateri ste, privoščile. Imamo pa vso pravico komentirat.

Tako da ti bom kar vrnila, da je treba res premislit, preden kaj napišeš. 😉

Res je odprt forum, prav zato za mnogo žalujočih mamic ni primeren takšen način komuniciranja, ker smo zaradi izgube naših otrok zelo ranljive in nas lahko tako hitro prizadanete (čisto nevede in verjamem da nenamerno). Težko je videti še kakšen drug pogled na situacijo medtem ko se je nam to zgodilo, me smo tiste ki nam je umrl otrok.. mislim da se večina strinja, da je to ena najhujših stvari ki se nam lahko naredijo v življenju.. nihče ne želi pokopati svojega otroka. Imamo toliko dela same s sabo in s svojim življenjem, da je nesmiselno pričakovati od nas da se bomo trudile za zadovoljstvo ljudi okoli sebe.
V tem konkretnem primeru me boli dejstvo, da se toliko in toliko otrok rodi z ovito popkovino, ovito enkrat dvakrat trikrat.. in preživijo. Moj pa je imel le enkrat.. in je umrl. In seveda me boli. Ker vem da veliko otrok preživi in si želim da bi bil tudi moj med njimi. Vem da nobena od mamic ni želela povedat nič slabega, nas prizadeti. Boli me, da jaz ne bom mogla čez 5 let reči “imel je popkovino okoli vratu zdaj pa je zdrav 5 letnik”. :((

aviva!
Lepo povedano.

V enem prispevku sem prebrala, da hočete, da se ve o problemih, ki jih doživljate, ko umre zarodek, otrok.Da zato pišejo članke, da opozarjate na problem.Pa veliko se je menda že spremenilo.Potem je tudi prav, da ostali vemo kako vam je.Tisti ki imamo kakšne okoli sebe ko se jim je to zgodilo malce vemo kako gre žalovanje.Drugi ne.in potem podajo svoje mnenje, ki je res lahko neokusno.Za to mi je žal.Drugač pa podpiram vas in se na tem forumu marsikaj naučim.

Mislim da je dobro da se piše in govori o tem ravno zato, da znate ljudje potem primerno odreagirati, če umre otrok komu, ki je vam blizu. Kajti največkrat nam določeni komentarji in reakcije le škodijo, nas prizadanejo. Potrebujemo razumevajoče ljudi okoli sebe, in ponavadi ne potrebujemo veliko.. le nekoga ki posluša in nam reče “Žal mi je, res mi je žal da je tvoj otrok umrl.” In nekoga, ki mu ne postane neprijetno če smo tudi čez pol leta še vedno žalostne ko pomislimo da bi naš otrok moral biti ravno na današnji dan star pol leta… Rade govorimo o našem otroku, seveda razmišljamo o tem kakšen bi bil, kaj bi se novega naučil… in seveda nas boli, ker ničesar od tega nimamo. Ta otrok, ki je umrl pač nikoli ne bo naredil prvih korakov, prvič rekel mama, ne bo nikoli jokal in se smejal… In okoli sebe potrebujemo ljudi, ki nam povedo da ni z nami nič narobe in da nam dajo priložnost da žalujemo na svoj način. Ker je težko. Najtežje od vseh življenjskih izzivov.

Sožaljem vsem, ki ste izgubile svoje zagladke…
Ko vas zdaj prebiram, me je kar groza. Takoj, ko to napišem bom šla v Mašino sobico, jo vzela v naročje in jo močno stisnila k sebi…
Imam dva sončka. Dve največji sreči. Oba zdrava. Za mano sta tudi dva spontana splava, eden v 10t in drugi v 15 (porodila sem mrtvo deklico, ki ji je nehalo biti srce).
Maša je stara 4 mesece. Svit dve leti in pol. Obe nosečnosti sta bili rizični, sinčka sem rodila skoraj dva meseca pred rokom, ampak na srečo je bil zdrav in krepak deček. Ko sem zanosila z Mašo, naj bi bilo vse super. Ampak ni bilo. V 23t sem na morfologiji pri dr. Pušenjaku izvedela, da imam pregrado v maternici (zaradi tega tudi prezgodnji porod in dva spontana splava). Ampak me na to prej ni nihče opozoril. Niti pomislili niso na to možnost. Pušenjak je glede na velikost pregrade postavil sum, da ponovno prezgodaj rodim. Čeprav zelo pozno, se je moj ginekolog odločil za cerklažo. Doma sem večinoma počivala in trepetala za malo bitjece pod mojim srcem. V 38t sem dobila popadke. V porodnišnici so posneli ctg, ki naj bi bil vredu in mi odstranili cerklažo. Dva dni, ko sem ležala tam, sem govorila, da punčko čutim manj kot običajno, pošiljali so me na ctg-je kjer so le govorili :”popadki so še blagi”. Še dobro, da sem tretji dan zvečer o svojih strahovih potožila zame najbolj zlati ginekologinji, ki je bila dežurna. Maša se skoraj ni več gibala. Le še kakšna rahla brcika. Prej je bila zelo aktivna. Vsi so mi govorili, da je to normalno, saj sem na koncu. Ta ginekologinja, ki ji bom vse življenje neizmerno hvaležna me je nemudoma poslala na ctg (ob pol polnoči). In res: ctg je bil patološki, diagnoza: akutno ogrožen plod. Takoj je sklicala urgentni carski rez, čez približno eno uro sem zaslišala nežen jok mojega drugaga sončka (imela sem spinalno narkozo). Pet minut jo je pregledoval pediater in potem odrešilne besede: otrok je vredu. Ginekologinja se je sklonila k meni, me objela, obe sva zajakoli. Naslednji dan sem na viziti izvedela, da je Maša imela dvakrat močno zavito popkovnico okoli vratu, bolj ko se je spuščala in pripravljala na porod, bolj jo je zategovala in verjetno te usodne noči ne bi več preživela…
Razumem vašo stisko in vidim, da sem imela res srečo.

Držite se.

Pozdravljene!
Najhuje kar se ti lahko zgodi kot materi, je zagotovo izguba otroka. Tudi sama sem izgubila hčerko.
Vem, da vsak, ki je izgubil otroka razmišlja kaj bi bilo, če bi…………. To ne pomaga, še huje je. Zato pa vse te zgodbe s srečnim koncem (sem vesela za njih, da ne bo pomote) prej škodijo kot koristijo. Potem še bolj pomisliš, če bi vedli, bi ji/mu lahko pomagali… pa ni tako. Ovita popkovnica je zeloo pogosta, in večinoma na dela težav. Kolikor je meni znano je redko vzrok smrti otroka v nosečnosti (vsaj tako so meni povedali- če se motim prosim povejte), razen če se naredi vozel, pa še ta se večinoma dobro konča. Dokler ni popadkov, naj otrok ne bi bil ogrožen, ko pa se otrok rojeva, si že v porodnišnici in v primeru, da se popkovnica stisne, se to pokaže na otrokovem utripu in naredijo cr. Kar pa se je zgodilo našim otrokom je grozno, a na to nismo mogli vplivati. Za to nismo sami krivi!!!!!!!
Lea

Mamica angelčka, se ti opravičujem, sem še enkrat prebrala tvoj post, pa sem videla, da je pri tebi bil vzrok ravno ovita popkovnica. Grozno. Je pa vsaka smrt sklop nesrečnih naklučij. Pri meni ni bil vzrok popkovnica. Prijateljica pa je izgubila otroka ker se je vozel zadrgnil, pa še njej so rekli, da ni rečeno, da je to vzrok. Izvidi so pokazali, da je bil otrok zdrav.
Lea

Tudi jaz sem izgubila svojega sina Žana letos oktobra zaradi ovite popkovine. Rodil se je en teden pred rokom poroda. Grozljivo… Žalostno je, hudo prav vsak dan. Prebijam se iz dneva v dan, upam, da bo enkrat boljše.

draga Katarina.M!
Če želiš mi pošlji ZS!

ZS?

Zasebno sporočilo.klikni na moje ime in imaš možnost poslati zasebno sporočilo. (ne vem, mogoče se moraš prijaviti).

Dober večer,

Ne vem, zakaj se na tem forumu oglašajo samo ženske, pa noben moški. Pol pa pred javnostjo izpademo neki brezčutni monstrumi.

No, pa bom jaz prvi.

Jaz imam pa dva angelčka v nebesih; prvi bi bil Jurij – po 10 tednih ni bilo več bitja srca.

Pri drugem je bil pulz 200, nabirala se je voda …

Tretji se je rodil zdrav, samo jaz nisem več zdrav.

Marian

Dragi Marian,
v srcu čutim s tabo in tvojo družino.

Rada pa bi pokomentirala tvoje ugotavljanje glede razmišljanja na tem forumu o doživljanju očetov ob smrti otroka oz. o tem kako na tem forumu kot, da izpadete brezčutni…kot si napisal.
Ne vem zakaj se sem obračajo le mame? Naj ti povem ,da se očetje pogosto in vse pogosteje obračajo na društvo. In to je tako dobro. Vsak potrebuje spodbudo, pohvalo, zaupanje in varnost, kjer lahko govori o svoji stiski. Tudi žalujoči očetje.
Samo nekaj misli bi rada delila s teboj:
Veš, imamo srečanja žalujočih družin in ta srečanja so zelo poučna – vsi se učimo drug od drugega. Kaj je meni tako posebnega in kaj sem se največ naučila? Razmišljanja očetov.Njihove stiske, poglede, strahove. Da jih lahko razumem… Veš, zelo presenečena sem ugotovila ,da se prijavljajo na srečanja pari. In skupaj prihajajo. In koliko bogatih izkušenj. Mogoče ravno na srečanju oče prvič sliši mamo kaj čuti, kaj doživlja in ravno tako obratno. In daleč od tega, da bi lahko očete označila kot brezčutne. Sploh ne.
Koliko vprašanj .. in koliko različnih odgovorov in dejanj s strani očetov… zakaj? Ker smo si različni in vsak svojo žalost in bolečino predeluje na drugačen način. Pa vendar … vsi potrebujemo razumevanje in spoštovanje naše žalosti in stiske ob izgubi otroka. Tako matere kot očetje.
marain, veliko moči in poguma tudi tebi. In ne pozabi si vzeti čas tudi zase kadar ga potrebuješ. In nikoli ni prepozno za žalovanje. Če želiš kakšen odgovor, karkoli …dobrodošel v društvu.

lp,
Petra, Solzice

Iskreno sožalje,

Jaz sem v 34 tednu rodila deklico, ki je umrla zaradi pravega vozla popkovnice. Jezila sem se na vozel, ki mi je vzel, sicer zdravo deklico. deloma pa me je dejstvo da je bila sicer zdrava tolažilo in opogumljalo, da sem se kasneje odločila za še enega otroka.

Daša

Pozdravjena, zelo rada bi se pridružila skupini na facebooku, mi lahko pomagaš?

drage mamice, upam, da ste imele priložnost objeti in polubčkati te svoje angelčke.si jih vtisniti za vedno v spomin.tako bodo živeli dalje za vedno v vaših in naših srcih.nekoč nekje tam davno bomo zopet vsi skupaj,bodite močne. saj ste najmočnejše. ker ste mameMame z veliko začetnico.

….bom dodala….sem mal brala poste za nazaj. Strašna je izguba otroka….nikoli je ne pozabiš….sam ne smeš obsojati okolice in drugih mamic,ki imajo zdrave oteoke……Meni je umrl sinček….7 let bo od tega…ni dneva…ni ure,da se ne bi spomnila nanj.Še zdej imam solze v očeh……ko me spomini …nanesejo nanj.Imamo punčko,ki se je dobro leto in pol rodila za njim..Hvaležna sem,da jo je čuval,ker je bila rojena tri mesece in pol prezgodaj. Zdaj je stara 5 let…in starejša hči mi zmeraj pravi….hudo mi je za bratca….toda srečna sem,da imam sestrico

10 dni nazaj sem rodila mrtvega otroka. Na ultrazvoku so mi povedali, da srce več ne bije. Po porodu so rekli, da je imel ovito popkovino okoli vratu, a da to nič ne pomeni. To je bila moja druga nosečnost, tudi prva se je končala s splavom.
znotraj v sebi jočem kot dež, a življenje gre dalje. postavljena sem pred situacijo, da IVF ni uspel, da moram na genetske preiskave, da sem ostala brez službe… 5 let nazaj je bilo vse to nepredstavljivo, sedaj pa je tu.
In hvala vsem za vzpodbudne besede. Rada slišim vesele konce, ker tako verjamem, da ga bom enkrat tudi sama doživela.

anonimnaU: zelo podobna je moja zgodba.. upam, da nam bo usoda namenila živega in zdravega otroka, do takrat pa drži se!!!