ovita popkovina
Pozdravljene!
Sem 23-letno dekle in tudi sama bi rada delila zgodbo z vami…Pred enim tednom sem v mariborski porodnišnici rodila mrtvo punčko imela sem še tri dni do roka poroda vsi smo se že veselili našega sončka doma,ampak žal ni nikoli prišel…tri dni pred rokom rojstva sem imela ctg pri svojem ginekologu,ki je ugotovil,da srček ne bije več…poslana sem bila v mariborsko porodnišnico kjer so me takoj dali na vse preiskave,ampak žal njenega utripa ni bilo več…sama vsemu temu nisem mogla verjet…na to sploh nisem pomislila…naslednji dan sem ob pol petih rodila punčko…rojevala sem 9ur in pol…imela je 3x ovito popkovino okrog vratu in enkrat okrog trebuha…zdravnica mi je rekla da je 99% da se je zadušila ko se je začela spuščati in jo je popkovina zadabila…zato drage mamice vem kaj preživljate…sama poskušam čim bolj pozitivno razmišljati….se o tem tudi veliko pogovarjam predvsem s partnerjem….tolažbo mam tudi v tem da upam da se bova s fantom kmalu veselila nove nosečnosti….upam da bom lahko po vsem tem normalno zanosila,kajti s to zanositvijo nisva imela težav…če pa ima katera mamica izkušnje pa bi bila zelo vesela če bi mi jih zaupala….ali ste imele potem kakšne težave z zanositvijo ? in pa če je bilo potem vse vredu?
Lep pozdravček vsem…
Pozdravljene!
Sem 23-letno dekle in tudi sama bi rada delila zgodbo z vami…Pred enim tednom sem v mariborski porodnišnici rodila mrtvo punčko imela sem še tri dni do roka poroda vsi smo se že veselili našega sončka doma,ampak žal ni nikoli prišel…tri dni pred rokom rojstva sem imela ctg pri svojem ginekologu,ki je ugotovil,da srček ne bije več…poslana sem bila v mariborsko porodnišnico kjer so me takoj dali na vse preiskave,ampak žal njenega utripa ni bilo več…sama vsemu temu nisem mogla verjet…na to sploh nisem pomislila…naslednji dan sem ob pol petih rodila punčko…rojevala sem 9ur in pol…imela je 3x ovito popkovino okrog vratu in enkrat okrog trebuha…zdravnica mi je rekla da je 99% da se je zadušila ko se je začela spuščati in jo je popkovina zadabila…zato drage mamice vem kaj preživljate…sama poskušam čim bolj pozitivno razmišljati….se o tem tudi veliko pogovarjam predvsem s partnerjem….tolažbo mam tudi v tem da upam da se bova s fantom kmalu veselila nove nosečnosti….upam da bom lahko po vsem tem normalno zanosila,kajti s to zanositvijo nisva imela težav…če pa ima katera mamica izkušnje pa bi bila zelo vesela če bi mi jih zaupala….ali ste imele potem kakšne težave z zanositvijo ? in pa če je bilo potem vse vredu?
Lep pozdravček vsem…
Pozdravljene!
Tudi moj sinek je imel 3x ovito popkovino okrog vratu in preživel. No sploh nisem vedela, da je to tako zelo kritično. Porod je potekal super, vsega skupaj 4 ure, na koncu pa… zaplet. Nikakor ga nisem mogla iztisnit ven. Baje ga je popkovina vlekla nazaj.
Ko sedaj razmišljam sem imela ogromno srečo. Rodila sem prezgodaj. V 36. t. Le kaj bi bilo, če bi rodila ob roku. Zato sem popolnoma proti temu, da punce rojevajo tudi 2 tedna po roku ali 3. Po tem dogodku sem mnenja, da ko je otrok enkrat donošen… čimprej ven.
Očitno je nekje nekdo, ki čuva mojega sinka, ki je preživel samo zaradi čudovitega spleta okoliščin.
NAJLEPŠA HVALA BABICAM IZ POSTOJNSKE PORODNIŠNICE.
Groza… sožalje vsem. Resnično.
Jaz sem tudi mamica. Imela sem porod doma. In otrok tudi precej ovito popkovino okrog vratu. In se sprašujem, če je tukaj pomemben tudi način poroda. Namreč če rodiš v porodnišnici, rodiš klasično… umetni popadki, in vse ostale intervencije. Mene je sicer ta babica doma malce preganjala, VENDAR si je otrok vzel veliko časa (29 ur, od tega iztis 1 dobro uro, kar je bilo po njenem mnenju precej) in razmišljam, da če gre vse skupaj naravno, si najbrž otrok vzame več časa, kar ga pa v porodnišnici ravno nimaš. Tudi položaj rojevanja je drugačen. Stres mamice je manjši doma, kar preceeeej vpliva na potek poroda.
Ne vem, razmišljam. Lahko se motim. Prosim, ne vzemita tega napačno, ne mislim nič slabega.
v ponedeljek sem tudi sama rodila mrtvo deklico, slabe tri tedne pred predvidenim datumom rojstva, drugace sva bili obe celo nosecnost zdravi, jaz sem se pocutila bolj srecno kot kadarkoli prej, prejsnji petek pa nisem vec cutila gibov…. najin prvi angelcek pa ga ni vec pa tako je bila lepa…. in bojda je bilo tudi krivo, da je bila popkovina ovita. hudo je …. jutri imamo pokop.
zakaj se to zgodi, zakaj? … mogoce ker sem bila prevec aktivna? ne vem, ne znam si razlozit……
tako je hudooo
Betina V
Lahko bi kar copy-paste-ala tvojo objavo. Prva nosečnost, prelepa zdrava deklica, katere gibov na nesrečni petek mesec dni nazaj nisem več čutila. Bila sem tri tedne pred rokom.
Razumem ne ničesar. Čakam na rezultate obdukcije, ki me verjetno ne bodo potešili. Bolečine ne znam opisat, ker je prazna, topa. Le krč začutim v srcu, ko se zbudijo občutki krivde. Kaj sem storila narobe? Moja mala Ajda si tega ni zaslužila!!!
ur5ka,
Iskreno sožalje ob izgubi Ajde.
Žal mi je, da je spet ena mamica objokana, ena več s strtim srcem.
Kot pravilno ugotavljaš, najbrž nikoli ne boš vedela zakaj … žal. Vendar vedi, da nisi nič naredila narobe, da nisi mogla vplivati, da je bil samo slučaj.
Ti pa globoko svetujem, da si vzameš čas za svojo bolečino, žalovenje, … in odmisli okolico, ki ti sicer želi vse dobro – vendar ne zna izbirati besed. Pač ne razumeš,če tudi sam ne doživiš izgube otroka … tudi sama nisem.
Odžaluj, odjokaj, vzemi si čas. Nekega dne pa bo tudi zate posijal sonček – enako brezskrbno pa (žal) ne bo nikoli. Vedno pa ti bo ostal spomin na tvojo Ajdo.
Pozdravljene!
Tudi midva sva 2.1. izgubila svojo punčko, ki sem jo naslednji dan rodila. 4 leta sva se trudila, da bi zanosila in končno sva plusek zagledala po IVF postopku. To je bilo veselje. končno bova starša, končno bova dobila tako pričakovanega otročka. Vse je potekalo super, nosečnost je bila lepa, šla sem na vse možne preiskave-tudi samoplačniške. Vse sem naredila, da bi le bilo vse vredu….in res naj ne bi bilo nobenih težav, naj bi bila punčka zdrava-takrat še nisva vedela da je punčka,ker nisva želela vedeti spola pred rojstvom (sem si pa zelo želela punčko). 2.1.14 pa nisem več čutila gibov….bilo je 8 dni pred predvidenim datumom poroda. Šla sva dežurni ginekologinji in čeprav sem globoko v sebi že vedela, se je moj svet porušil, ko mi je ginekologinja rekla:”Ni srčka”. Najina hčerka je zaspala in se ni več zbudila. Popolnoma zdrava in lepa….brez razloga………in zdaj se borim in borim iz dneva v dan,…..jokam, se pogovarjam, žalujem…..
Pozdrav.
Jutri bo 1 teden od tega, ko sem izvedela, da je moji lepotički nehal biti srček. V 36.tednu sem se morala rodit mrtvo in se posloviti od nje. Vem, da je še prehitro in rana je še pregloboka. Ampak kako se iz dneva v dan prebijati skozi to, kako naj živim z tem…? Kako se vi prebijate skozi to? Ker meni se trenutno zdi kot da bom umrla…sploh si ne predstavljam življenja brez moje pikice…
Maya-Tia
Iskreno sožalje ob izgubi tvoje deklice. Žal mi je za vsako mamico, ki je izgubila svojega otroka. Ampak le me vemo kako je, da predihaš minuto za minuto, uro za uro, dan za dnem … pa bi najraje prenehal obstajati …
Vzemi si čas za žalovanje, jok, zate in malo deklico … če greš lahko, pojdi v naravo, gozd in spravljaj ven svojo bolečino. Ne oziraj se za okolico, zdaj je čas zate in za to, da se naučiš živeti z bolečino. Najprej bolečino spremljajo le solze, obup … kasneje se boš naučila živeti z izgubo svoje male, ni pa lahko.
Bodi dobro!
Maya-Tia!
Iskreno sožalja!
Če pogledaš malo nazaj, sem tudi jaz napisala kako sem izgubila svojo punčko 1 teden pred predvidenim porodom. Zgodilo se je dobrih 5 mesecev nazaj!
Iz srca ti svetujem, da se pogovarjaj! Veliko se pogovarjaj o vsem tem, ne zadržuj v sebi, bodi jezna, žalostna, jokaj, kriči,….verjemi da je z vsako solzo lažje,….čas, tvoj partner in TI, boste skupaj premagali to bolečino. Tudi jaz še vedno trpim, mi je še vedno zelo težko, a sem optimistična. Moram bit, ker želim imeti otroke in ravno ta misel me žene naprej.
Zapomni si, da je tvoja punčka srečna in na varnem…ni ji hudega in z nebes čuva svojo mamico. Ne obupaj in ne zapiraj se.
To je moj nasvet…pa čeprav je moja bolečina še zelo sveža…..ne smemo in ne bomo obupale!!!!
srečno
Moje iskreno sožalje ob izgubi…
V 38 letu starosti sem zanosila z dvojčki. V tretjem mesecu nosečnosti mu je prenehalo biti srce. Hvala bogu je drugemu uspelo. Hvaležna sem ker je živ. Ko prebiram vaše zgodbe, mi je vseeno ker ga tašča in sestra z družino zanemarjajo.
Hvala za življenje. Hvala ker si živ. Hvala ker me nasmeješ. Hvala ker me razjeziš. Rada te imam Marcel.
Tvoja mami Blanka.