otroštvo, starši in posledične ****

Verjetno vas je veliko s podobnimi zgodbami in še več s hujšimi in bolj travmatičnimi pripetijami. Pa kljub temu, nekje sem prebral, da so težave posameznika za njega najhujše saj so njegove spremljevalke, ki si podredijo celotno doživljanje samega sebe in sveta ter drugih ljudi.

Star sem zadosti, da bi lahko nekatere meče, ki mi visijo nad glavo odstranil, pridobil kanček modrosti in naredil karkoli, da bi se izkopal iz krize. Ni mi uspelo, nisem se potrudil ali pa sta mi volja in življenska energija, ki bi lahko pomagali, odtekali v širokih rekah v morje pozabe.

Rojem sem tam nekje v začetku sedemdesetih kot nezakonski otrok poročenega očeta. Verjetno sem bil spočet ob zvokih Beatlov na zadnjem sedežu enega tistih romantičnih škatlastih avtomibilov. Dvajsetletna bodoča mati in že poročeni oče dveh otrok.

Otrok potrebuje moralne vzornike in zaščitnike, ki ga učijo življenja in ljubezni. Mogoče ljudje, s katerimi sem živel danes menijo, da so naredili vse, da bi zaživel, če bi vprašali mene, bi jim odgovoril, da niso naredili nič.

Pokojni stari oče, ki me je čuval pred odhodom v šolo ni imel v svojem življanju skoraj nobene ljubezni. njegov vnuk (jaz) in alkohol sta bila vse, kar mu je v njegovih osedemsetih letih življenja kaj pomenilo. Zagrenjenost stare mame, ki me je imela sicer rada, verjetno ni potrebno omenjati.

S sedmimi leti sem se z mamo preselil v skupno stanovanje. Pravzaprav je bilo stanjovanje bolj moje kot najino. Našla si nemareč drugega partnerja in tja do osemnajstega leta, ko se je lahko legalno odselila, sem dobival več ali manj kosila in njene spalne obiske po deveti uri zvečer. Njen partner kje bil pač ljubosumen name in delo (beri: vsakodnevno garanje na hiši) je bilo vrednota, ki se ji je mati morala pokoriti, če je hotela bit z njim. To, da ga je prevzela poročenega in alkoholika in da sem imel od njega in, sicer nekoliko grobo rečeno tudi od nje, v mladosti samo “prijetne” večere, ko sta se z materjo najprej prepirala, potem pa sem poslušal njen jok v smislu “ne hodi prosim” ali pa poslušal, kako tip v postelji, v kateri sem spal tudi sam prazni svoj želodec v lavor. Pri približno petnajstih se je začelo, da je mulc len, da ne hodi pomagat delat….Dobri družinski odnosi so namreč zgolj in samo delo. to se je nadaljevalo do konca faksa/dokler nisem dobil službe.

Zakaj ne prideš, zakaj nas ne obiskuješ, zakaj nas puščaš ob strani, so materini tedenski očitki. Kaj ne razume, da enostavno nimam volje, da jih obiskoval? OK, so se (nekoliko) popravili v zadnjih X letih, vendar moji spomini ostajajo. Z njima ne morem komunicirati normalno. Še stanovanje, v katerem sem ostal, mi je vse bolj tuje.

Vmes sem zavozil en zakon ter izvenzakonski odnos s super punco, s katero sva imela sicer kup težav, ona z mano zaradi svojega otroštva, jaz z njo zaradi svojega. Za njo, predvsem pa za moje nezrelo vedenje, mi je danes iskreno žal. Vsak udih in izdih. in namesto, da bi se trudil rešiti kar se da, še vedno počnem neumnosti….

In kaj imam? 34 let. Občutek, da dvajsetletniki več vedo o zdravem življenju in odnosih kot jaz. Občutek, da ne morem nikogar iskreno ljubiti (še sebe ne). Dnevne boje s pomankanjem samozavesti. Občutek, da sem po moji krivdi izgubil osebo, ki mi je bila (ali sva si bila) izjemno blizu. Težave z izražanji čustev. Težave z izražanjem česarkoli, kar je povezano z mojo notranjostjo. Čustveno nestabilnost. Depresije. Občasne (alkoholne) ekscese. in verjetno še kaj in še kaj in še kaj.

Biološki oče mi je, ko se ga obiskal enkrat pred leti, rekel tole:
“Če si po meni, bo iz tebe še kaj, če pa si po mami, iz tebe nikdar ne bo nič.” In primaknil 400.000 SIT za poroko, ki je danes nična. Hvala!

Res sem vas vesel, dragi starši. In res sem vesel, da od zaključenega faksa dalje skrbite zame in res sem vesel, da ste mi dajali denar in da mi danes dajete nasvete kako naj se “spravim k sebi” in da bi bilo vse bolje če “bi kdaj prišel k nam” in “bi bili skupaj” in da zaradi moje otožnosti ali česarkoli že danes trpite. Kje ste bili, ko sem vas zares potreboval?

Dragi starši. Najbolj vas potrebujemo, ko so otroci in mladostniki! ko iščemo vzornike in učitelje, ki nas bodo opremili za “normalno” življenje. Vse, kar želite popraviti kasneje, je zgolj in samo zaradi vaše slabe vesti.

in kaj naj naredi sedaj? grem in jih z veseljem kupim darila za božička? Naj se pojavim na božični večerji in se pretvarjam, da sem komaj čakal na sveti večer da bomo skupaj?
Mislim, da ne morem več. Pred kratkim sem prebral misel, da lahko bežiš pred sabo, zbežati ne moreš nikoli. Morda pa sem začel grabiti lasten rep.

******

Spoštovani!

Najprej se vam iskreno zahvaljujem za vašo osebno zgodbo, ki je lahko poduk vsem staršem. Popolnoma se strinjam z vami v večini vaših navedb, predvsem z vašim citatom s katerim nagovarjate starše:”Najbolj vas potrebujemo, ko smo otroci in mladostniki, ko iščemo vzornike in učitelje, ki nas bodo opremili za “normalno” življenje. Vse, kar želite popraviti kasneje, je zgolj in samo zaradi vaše slabe vesti.” Dejstvo je, da smo v obdobju mladostništva najbolj dojemljivi in občutljivi, tako na čustvenem kot vseh ostalih področjih. Iščemo svojo pot v množici poti. V kolikor pri tem nimamo nekoga, ki bi nas usmeril lahko izberemo ‘stranpot’. Vsekakor so takrat roditelji naši smerokazi in le oz. v večini je od njih je odvisno kam bomo zajadrali. Iz vašega pisanja lahko razberem, da ste si sami že zelo dobro osmislili razloge težav, ki vas pestijo, kar je rezultat dolgotrajnega razmišljanja in poglabljanja v vašo duševnost. Gre za to, da so vzorci vašega otroštva in mladostništva globoko zakoreninjeni v vas samih in vas zavirajo pred ‘normalnim’ življenjem in navezovanjem odnosov. Vzgojni vzorci, ki jih nosimo v odraslo obdobje so sila trdovratna nadloga in le neizmerna volja in zavedanje le teh nam omogočijo, da se jih znebimo in ne ponavljamo naprej.

Ne da bi opravičevala starše, pa sem mnenja, da so tudi oni samo ljudje iz mesa in krvi, kot radi pravimo, torej s svojimi napakami in problemi, ki jih vnašajo, pogosto nehote, v vzgojne vzorce. Tukaj se navezujem na vaše dvome glede udeležbe na božični večerji; v kolikor ste pripravljeni starše sprejeti takšne kot so z vsem pedigrejem, ki ga posedujejo in z vsemi napakami, ki so jih naredili, se večerje udeležite. Ni se vam potrebno pretvarjati, bodite iskreni do staršev in sebe. Poskusite se pogovoriti.

Kot strokovna delavka vam svetujem, da brez predsodkov poiščete strokovno pomoč in enkrat za vselej opravite z bolečo preteklostjo. Lahko se obrnete tudi na našo organizacijo, kjer vam lahko poleg svetovalnega dela ponudimo tudi individualne razgovore.

Izkoristite svoj talent pripovedovanja in svojo zgodbo v celoti prelite na papir, včasih že tovrstno dejanja olajša bolečine.

Prijetne praznike!

Petra, ŠENT

Pozdravljen,

tvoja zgodba me je ganila in se dotaknila nekaterih občutkov iz mojega otroštva, pa čeprav je bilo zavoženo (no, ne v celoti) v drugo smer – alkoholizem.
Posledice seveda nosim s seboj kot nadležno potovalko, ki se je ne morem znebiti.
Ampak jaz sem se odločila ŽIVETI, kljub temu, da se mi zdi, da mi je Usoda že večkrat nakazala, da bi bilo morda bolje, če me ne bi bilo.
Trmasta sem, najbrž kar preveč.
Vse kar si opisal je tvoja obramba, tvoje orožje pred grdim svetom, ki si ga bil navajen že od mladih nog. Sicer to orožje ni pravo, ker ga usmerjaš proti samemu sebi, ampak verjamem, da boš našel pravo pot. Sicer boš propadel. Tako preprosto je to. Živiš ali pa…životariš do žalostnega konca. In obžaluješ, se pomiluješ, trpiš in je že kar čudno, ko kak dan mine brez trpljenja…Zberi se in zberi vso moč, ki jo premoreš. Zanimivo je dejstvo, da s(m)o ljudje, ki s(m)o v otroštvu spoznali kako kruto je lahko življenje, sposobni zbrati presenetljivo veliko moči in si urediti življenje. Najlažje pa je seveda se predajati malodušju in razmišljati o tem, kako so nam tastari zafurali življenje. Govorim iz lastnih izkušenj, ker tudi mene potegnejo taka razmišljanja. In ja, tudi jaz imam težave s čustvi in s samozavestjo in z vsem tem (razen alkohola) kar opisuješ, ampak po par dni, potem pa jih vse naženem nekam in ŽIVIM naprej!!!!!

V upanju, da postaneš tak kot si želiš postati,
ŠE ena

Odločam se za prekinitev stikov s primarno družino, pravzaprav sem se že odločila. Šent in podobni označujejo alkoholizem in od odnosov zasvojene ženske za bolne. Jaz pa vseeno nimam veselja hodit in se živcirat v družbo staršev, ki so prvih dvajset let mojega življenja poskrbeli za stalen smrtni strah, da bo oče, ki je bil vsaj enkrat mesečno pijan, ubil mamo, pa še koga zraven. Danes sem stara 40 let in sem vseskozi tlačila v sebe, zdaj sem se pa vključila v eno skupino za samopomoč in postajam vseebolj odločna, pravzaprav prepričana, da se ne bom pustila več izkoriščati.

Odgovorna sem svojim otrokom, njim moram zagotoviti varno in srečno otroštvo, ne smem ponavljati priučenih vzorcev in jih prenašati na otroke. Zdravim se.

Moj oče je pil tri tedne v mesecu – za zadnjega mu je zmanjkalo denarja. V mojih malih letih – tam nekje do desetega – je bil tudi zelo nasilen do moje mame. Do nas – svojih treh hčera – ni bil fizično nasilen, saj je menil, da če človeka ne more psihično prizadeti, ga fizično še manj. Verbalno je obvladal poniževanje odlično!

Mislim, da sem prav zaradi njega postala psihično močno dekle in sem znala imeti rada in sovražiti in zgodaj sem vedela kaj hočem in česa nočem – hotela sem končati srednjo šolo in se osamosvojiti ter spoznati dobrega fanta, ki ne bi pil! Uspelo mi je – fant je bil všeč mami in očetu.

Ko sem bila stara 22 let je umrla mama. Čez pet let še oče. Odpustila sem mu za vse kletvice, vsa poniževanja … trajalo je nekaj let premišljevanja in razčiščevanja misli, čustev… in uspelo mi je. Od sovraštva ni ostalo nič – samo še rada ga imam – njega in mamo.

Zdaj sem stara 43 let imam čudovitega moža in tri čudovite najstnike. Žal pa sem zbolela, zdravim se že tretje leto… in psiha trpi, ker trpijo zaradi tega tudi otroci in mož – a to je druga zgodba.

Zahvaljujem se mami in očetu za vse dobre in slabe izkušnje iz otroštva. Veliko sem se naučila – ne ponavljam njunih napak – delam čisto nove – svoje in upam, da tudi mojih ne bodo ponavljali moji otroci.