Veste kaj je pa moje mnenje!

Integracija, inkluzija je vse eno veliko s*****.
Teorija vse se lepo sliši, ampak praksa…država ne bo nikdar dala toliko denarja,kot bi ga morala da bi integracija uspela.
Vsak dan vidim posledice integracije-hude čustvene,osebnostne motnje, lulanje v posteljo, puljenje las, grizenje nohtov, hude agresije, avtoagresije, pa še in še.

Vsi starši spreglejmo in glejmo. Kaj bo znašim otrokom, če ga nekkao prerinemo skozi šolo. Kaj mislite da redne šole ne slepomišijo. Še bolj. Vse se lepo sliši, znotraj pa..ja tudi rednse OŠ se borijo za otroke. Nivojski pouk? Huda bedarija. Včasih se šolstvo obnaša kot da so učenci neumni, in da če bomo stvaro olepševali, da ne bodo vedeli kdo je pameten, kdo malo manj in kdo ni.

Otrok bo prišel ven iz programa redne OŠ Z janmanj slabo samopodobo. Kaj vse drugega ga lahko doleti, da ne govorim spet. In kako bo človek s slabo samopodobo uspešen v življenju???

pomislite tudi takrat ko vas ne bo, ali ko ne boste imeli nadzora nad njim(puberteta).
Zavedajte se da je največ kriminalcev, prostitutk oseb z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Pa se vprašajte zakaj.
V Oš za njih ni poskrbljeno, pa naj se reče integracija ali inkluzija.

OŠ skrbij za povprečne in glede na finance za nič drugega ne bodo mogle.
Žal je tako.
Jaz vidim prihodnost v izboljšanju šol s posebnimi potrebami in zaposlitvenem programu.

OŠ s prilagojenim programom in nadaljevalnim šolanjem(frizerctvo, administracija,….)in prakso ki po pomagala tem osebam izbrati pravi poklic. SP cvetličarstvo, trgovine, slaščičarstvo, …..in itd. z neomejenimi možnostmi. Vse v čem vidite svojega otroka.

maja11. , ne morem, da se ne bi oglasil. Koliko oblik posebnih potreb imamo, toliko kolikor je otrok – mar ne.
Citiram: “Kar se pa tiče šol, pa pazite da v štaru zadanete, kar je tisto zanj. Delam v Oddelkih in bi vam rada povedala, kaj se zgodi ko je prepozno”.
Mar ni tu odgovornost na strokovnjake kot ste vi, da svetujejo. Vzemimo (namišljeni) primer: deklica pri davetem letu doživi EPI napad – grand mal. Sam vzrok ni možno določiti. Napad se ponovi še trikrat v šolskem letu. Po uvedbi ustrezne terapije, se grand mal napadi stabilizirajo, ostanejo pa takoimenovani parcialni in seveda nekaj stranskih učinkov zdravil, ki se v začetku komaj da opazijo. Otrok se večkrat za določen čas zazre – izklopi, nato pa normalno nadeljuje z delom. Manjka ji del predelane snovi. Učitelj, čeprav opazil napad, ve kaj se je zgodilo, učno snov ne ponovlja, ker je tempiran z učnim načrtom (ni posebej plačan za dodatno delo). Deklica, tej uri ne sledi več, je izgubljena. Torej, po vašem, v takšnih primerih se mora takšen otrok prešolati na ŠPP. Gremo z predpostavko naprej: (šele) pri 15. letu deklica dobi menstruacijo in s tem se njene težave enako nenedoma končajo kakor so nastale. Katero srednjo šolo še lahko vpiše in seveda naprej fax , s končano šolo z PP. Predpostavimo, da je to izredno talentirani glasbenik. Lahko ocenite škodo?

Vsak otrok je individum za sebe. Zato apeliram na vse starše – Vi najbolje poznate potrebe vaših otrok in prav je da se za te potrebe borite – nekateri zakoni so pisani za to , da se jih ne upošteva.
“Društva”, združenja,… vam resnično ne morejo pomagati – nihče jih ne upošteva, lahko so vam le v podporo, ker veste da niste osamljen primer.

Lep pozdrav.Mislim, da je to pravi odgovor na vse forume,ki se nanašajo na to temo.Res je,da včasih tudi starši nimamo prav glede otrok z posebnimi potrebami,vendar, če si vsaj delno informiran,zelo retko delaš napake.Čeprav me letos zelo moti,ker se govori,da so nadarjeni in invalidni otroci,otroci Z posebnimi potrbami.Vsaj tako zavod za šolstvo razlaga.

Zlatica, se popolnoma strinjam z vami. O integraciji je res “lepo” napisano, če se pa s tem srečaš čisto konkretno, je pa tako, kot ste vi napisala. Res je, da to vem šele zdaj, ko imamo to izkušnjo v družini – otroka smo prešolali in redne šole v šolo s prilagojenim programom. Razlika je več kot očitna – ali bolje rečeno, vidim, da smo se odločili 100% pravilno – vse – na čisto vseh področjih se nam je izboljšalo.

Popolnoma se tudi strinjam z vami, ko pišete:
“Jaz vidim prihodnost v izboljšanju šol s posebnimi potrebami in zaposlitvenem programu.

OŠ s prilagojenim programom in nadaljevalnim šolanjem(frizerctvo, administracija,….)in prakso ki po pomagala tem osebam izbrati pravi poklic. SP cvetličarstvo, trgovine, slaščičarstvo, …..in itd. z neomejenimi možnostmi. Vse v čem vidite svojega otroka.”

Spoštovana Maja11,
zelo sem vesela Vašega sporočila. V razredu se pravkar ukvarjamo s tem kaj naj storimo v zvezi s sedemletnikom, ki je bil pred kratkim kategoriziran kot vedenjsko moten, vseh podatkov še nimamo. Starši smo zaskrbljeni, ker prihaja do vse težjih poškodb z njegove strani (brce, pesti), otrokovi starši in otrok pa za nasilnost krivijo izzivanje drugih otrok. Sama menim, da je tu potrebno potegniti črto in prevzeti odgovornost za nasilno dejanje, četudi izhaja iz otrokove stiske, ki je evidentna. Nekajkrat sem ga srečala na hodniku, ko je odsotno taval in govoril sam sebi: Nihče me ne mara, vsi me sovražijo.
Verjamem tudi, da otroci ne sprejemajo najbolje dvojnih meril pri vzgoji, saj je njegovo kolikor toliko sprejemljivo vedenje dosti bolj nagrajevano kot njihovo.
Kaj storiti, da bo najbolje tako za otroka kot tudi za ostale, in predvsem, kako se izogniti temu, da bi ostalim ne privzgojili vedenjskega vzorca žrtve?
Prosim, da pojasnite kratice, ki ste jih navedla, saj jih ne poznam.
Za Vaš odgovor se Vam najlepše zahvaljujem.

Trenutno sem v stiski s časom, vendar ne morem, da se ne bi oglasila na kratko:

Kot mama otroka s HKS, ki ima težave predvsem na vedenjskem področju toplo priporočam, da ne valite vse krivde na starše.

Mi smo v 1. razredu pretrpeli grozljivko, ki se je končala s hospitalizacijo otroka (3 mesece na pedpsihiatriji).

Za mene kot mamo, pa tudi za mojega otroka, ki je bil takrat star 7 let (!!!) je to ena najstrašnejših izkušenj v življenju.

Vendar pa zdaj, ko so zadeve časovno oddaljene (5 let) ostaja še vedno zelo grenak priokus, zaključki pa so taki:

– otrok je bil v VELIKI stiski;
– šola ni imela nobenih pravih izkušenj, nobenih pravih znanj;

Predlagam, da poiščete PRAVO strokovno pomoč – Svetovalni center v Lj.!!!

Mi smo se takrat najprej obrnili na pedopsihiatra v kraju kjer bivamo, pa nas je na koncu sestanka, kjer smo starši in šola pričakovali čudežno odrešitev za naše težave, psihiatrinja vprašala kaj predlagamo.

Lp,

OVi oddelki vzgoje in izobraževanja
OŠŠP osnovna šola s prilagojenim programom

Res je, kar pišite – integracija ni zlato jajce. Je pa možnost za marsikaterega otroka s PP. Do kod in kam in kje integracija ali okluzija – vse je odvisno od otroka. Prav pa je, da o vsem kar nas moti (pa tudi o tem, kaj je dobro) govorimo.

Tudi marsikateri otrok brez težav osnovno šolo konča s slabim občutkom ali nesamozavestjo – tudi po zaslugi našega »bolj tekmovalno« naravnega šolskega sistema.

Zakon sicer omogoča prehode, nivoje – ampak se v praksi skorajda ne izvaja.

Zmote, predsodki so zelo pogosti in včasih preveč zakoreninjeni – žal – vsaj pri nekaterih. Mogoče je res, kar piše Sonja. »Integracija drugačnih z “normalnimi” od otroških let dalje, pozitivno vpliva na obe populaciji.«

Zaposlovanje? Upam, da se bo tudi kaj spremenilo na tem področju. Marsikateri otrok, ki konča šolo s prilagojenim programom, ne zmore srednje šole (tudi tako imenovanega skrajšanega programa). Bi mogoča bila rešitev v »vajeništvu« – kot smo ga poznali pred drugo svetovno vojno?

Vsak starš si postavlja vprašanja, v takšni ali drugačni obliki: »Kako bo uspešen moj otrok? Se bo znašel v življenju? Bo srečen? Bo …« – žal vam odgovorov zagotovo ne more dati nihče. Pa tudi naj bomo še tako ljubeči, skrbni starši svojih otrok ne bomo mogli obvarovati pred vsemi težavami, skrbi itd, ki jih še čakajo Lahko pa damo dobro »popotnico« za življenje – kakšno – ve vsak starš zase. Šola je le del življenja, še zdaleč pa ni vse.

Lep podzrav, Petra

Pošlji oblikovano (28-10-05 22:20)

Pozdravljeni!
Sem absolventka pedagoške fakultete in pišem diplomsko nalogo na temo “Učenje tujega jezika v OŠPP”. Sama imam v sorodstvu otroka s posebnimi potrebami. torej vem, kako je tem otrokom včasih težko. Iz tega razloga bi rada s svojo raziskavo ptipomogla k bolj “prijaznemu” poučevanju teh otrok.
Ker sem opazila, da na tem forumu sodelujejo tudi strokovnjaki s tega področja, bi prosila za nasvet oziroma pomoč pri izbiri najnovejše literature, ki je ta čas dosegljiva pri nas. Dobrodošle pa bi bile tudi izkušnje staršev.

Hvala za pomoč!
Lp!

Vam povem zgodbo, ki se mi je zgodila dve leti nazaj.
Prijateljica me je prosila za pomoč. Njen prvošolček je imel v šoli težave.
Šla sem v šolo, se pogovorila z razredničarko, če lahko pomagam. Rekli so da je OK. Prosila sem ju, da mi pove kaj je narobe in kako mu lahko pomagam. Ona mi reče, da pač zelo zaostaja, da ne zna računati niti do !0, da ne pozna številk. V glavnem živa groza.
Povedala sem ji,da bom sedaj jaz njemu doma delala in da jo bom čez nekaj časa prišla vprašati, če je kakšen napredek.

Mali je bil res priden. računal je kot veliki. Moram povedati, da mu drugi predmeti niso delali težav. Po parih obiskih doma pri njemu ugotovim, da mali vse zna. Računa kot je treba, sešteva, odšteva. Vse brez problemov. Nič mi ni bilo jasno.

Grem v šolo in to povem učiteljici. Ona pa odgovori..Če mi ne verjamete pridite pa k uri. In jaz seveda vsa vesela in se takoj domenim za drugi dan.

In kaj vidim…

Še zdaj me je groza.

Učiteljica pride v razred in začne…

Otroci so morali ven potegniti nekakšne kartončke s številkami in jim reče, da bo ona povedala račun na glas oni pa najdvignejo rezultat(sestavijo uz dveh številk, če presega10)

In to se je začelo 6 plus 7, taboljši (vedno isti) so dvignili rezultat v petih sekundah, ona pohvali in hitro dalje…in tako kakšnih 20 minut.

Veliko otrok, in sploh ta moj fant, je račun samo slišal ni imel časa niti pogledati kartončke in učiteljica je že nadaljevala.

Mene je skoraj kap.
Ni preverjala znanja, ampak samo hitrost odzivanja.

Mali ni prišel na vrsto, na koncu pa je pohvalila enih pet učencev, drugm je pa rekla SPET NIČ NE ZNATE.

Po uri je prišla k meni in rekla..no a ste videli??

Mene je skoraj kap še enkrat.

Ko sem ji pač začela tveziti, da pol razredu ni dala niti priložnost, da je bila prehitra, da niso mogli pokazati znanja…je rekla, jah saj pol leta bojo še tle, če pa se ne bodo znajdli, bodo šli pa drugam.
To je življenje.

Zdaj pa povejte..še za povprečno inteligentne otroke ni poskrbela, kaj šele za koga ki ima težave.

In kaj ste Vi naredila ZLATICE? Jas bi jo blago rečeno predlagal za psihiatrični pregled.

Grozzaaaa!!!!! A si jo vprašala, če je kdaj slišala za diferenciacijo? Pa za minimalne standarde??? Ne morem verjeti, da se drugi starši ne oglasijo!! Vi greste komot po pogovoru z njo (če se ni dalo z njo nič domenit) k vodiji šole in vse razložite! To se mora ustaviti, ta učiteljica se mora pa malo izobraževati – ne bo škodilo!

Strinjam se, a žal se tega ne zavedajo niti drugače dobre učiteljice. Tudi pri nas je bila v prvih dveh razredih v ospredju tekmovalnost po principu kdo bo prej – in seveda so bili to vedno eni in isti. Nagrada so bili bonboni. Moj otrok, sicer “označen” kot brihten a počasen v teh razmerah ni uspeval, zato je popolnoma izgubil voljo, da bi sploh sodeloval.
Všeč mi je bilo, ko je nova učiteljica že na prvem sestanku povedala, da tega pri njej ne bo. Ukinila je tudi izdelovanje plakatov z besedami, da ne bo ocenjevala izdelkov staršev.

Kaj sem storila?
Težila učiteljici, ravnateljici…brez posluha.
Moja prijateljica je zamenjala šolo. Tam je nekoliko boljše. AMpak kruta resnica je ta, da je slab učitelj SLAB, dober pa me more obvladati 24 otrok ali več z različnimi sposobnostmi. Vedno nekdo izvisi.
Defektologi smo groza učiteljem, saj vedno nekaj zahtevamo(dodatno delo9. Učitelji pa so zelo obremenjeni.
Da se pripravijo za 24 povprečnih otrok, 2 nadpovrečna in še za podpovprečne. računajte, da imamo defektologi šolah s prilagojenim programom precej nižje normative, pa sem kdaj delala doma do večera. Prilagajala materiale za učenje.
Kako naj to zahtevam od učitelja?

Na naši šoli z defektologinjo vse učiteljice krasno sodelujemo, nam večkrat da kakšne ideje, za otroke z odločbo se vedno posvetujemo pri preverjanju znanja (včasih tudi sama prilagodi teste glede na minimalne standarde), včasih jih me …. . Defektologinje niste nobena groza učiteljem ampak ena velika pomoč!!!

Zlatica,

kot pravi V – vedno več je učiteljev, ki sprejema defektologovo pomoč, nasvete in namige in ne jemlje njegovega dela kot “vmešavanje” ali inštrukcije.

Lep pozdrav, Petra

p.s.
A sem prav razbrala, da ste poleg učiteljice tudi “mobilka”?
Pa oprostite moji radovednosti.

Zdaj trenutno delam v oddelkih, prej sem pa kot mobilna. V oddelkih trenutno dobivamo veliko otrok kot posledico integracije in sem precej jezna. Eni so veliko zaslužili s predavanji in oznanjanjem integracije, samo šole ne, katere bi največ rabile, da bi integracijo zagnale.
Jezna sem, ker vidim, da so največ nastradali otroci. Hudo mi je, ker starše razumem. Tudi jaz bi ga integrerala. Zakaj pa ne, če veliki strokovnjaki pravijo da je fajn. Saj ne rečem pri enem od desetih se je mogoče res obneslo. kaj pa ostali?
Jezna sem.
Sedaj so začeli reklamirati imkluzijo, s katero bo popolnoma enako. Če država ni pripravljena financirati, ne vem kaj se grejo.Sami veste kakšni pogoji so potrebni za inkluzijo.
Bila sem v ZDA in jo videla na lastne oči. To pri nas enostavno ni mogoče.

Vlagajo denar v novosti, namesto da bi staro obnavljali. Koncept OŠŠP ni slab. Slabo je zaposlovanje. Če bi starši zaupali šoli in vedeli, da jim lahko nudi nek poklic, potem bi jih tja vpisovali. Zdaj pa končajo OŠŠP in ne vedo kam z otroki. Kaj bo inkluzija ali integracija pomagala pri zaposlovanju.

Ti otroci ostanejo na cesti in nimajo izpolnjene osnovne pravice, pravice po delu.
Jaz se ze dolgo nagibam k temu, da bi OŠŠ razvijala sistem praks in zaposlovanja. Odpiranja lastnih trgovin, cvetličarn, slaščičarn, itd… V tem je prihodnost in ne v tem, da bi naj vsi končali OŠ in potem…

kaj bo z njimi potem..na to vprašanje pa še naši velestrokovnjaki nimajo odgovora. Ja važno, da se mal pomešajo:(

In če zaključijo šolo s prilagojenim programom? Kakšna je njihova nadaljna možnost?
Mislim , da starši vse premalo vemo o teh možnosih, zlasti ,kaj potem ko to osnovno izobraževanje končajo?

Zelo bi bila vesela vaših odgovorov. namreč najbolj me skrbi, kaj potem, ko konča osnovno šolo, ne glede v katerem programu je?
LP,Vesna#

P.s.:Sin ima epilepsijo.

Saj pravim, da je tudi po končanem šolanju na šoli s prilagojenim programom en sam kaos. Zdaj se vsi strokovnjaki ukvarjajo z integracijo, inkluzijo, itd… z obstoječo problematiko pa nič.
Jaz trdim, da bi bilo treba vse sile usmerit v zapolovanje po končanem šolanju na OŠŠP(šola s prilagojenim programom).
Moje sanje so, da bi po končani devetletki obstajali programi na tejj isti šoli kot so- trgovstvo, cvetličarstvo, modeliranje, svečarstvo, vrtnarstvo,…itd

Potem bi pa odpirali razne trgovine,…. v okviru šole, tako kot so varstveno delovni centri za zmerno in težje prizadete. Tam bi zaposlovali strokovnjake. se pravi v cvetličarni, dva cvetličarja in deset vajencev. Nekaj bi krila država, večina bi se financirali sami.

Meni so to sanje. včasih se do teh otrok obnašamo kot da so samo breme in nič ne znajo. Znajo pa čudovite stvari in so obdarjeni z mnogimi talenti.
Jaz sanjam o trgovinici- darilni program(čestitke, darila, vezenine, sveče….)

V taki trgovini bi lahko zaposlil veliko delavcev. Res da bi nekaj morala kriti država, nekaj bi bilo pa tudi profita. Mesto ljubljana bi lahko oddalo prostore brez najemnine.

Potem kje malo zunaj. kmetija in govedarstvo, poljedelstvo..prodaja na tržnici..ma sto stvari.
Ampak država nima posluha. Rajši daje denar raznim predavateljem, da se šolajo po ZDA, društvom, kot konkretnim ljudem z idejami.

ne zamisli koliko je kriminala, zaradi tega.Saj večinoma ti otroci nimajo služb po končani šoli in se podajov kriminal, prostitucijo. kar je logično. Kaj bo počel človek brez dela. saj to ubija.

Vsega skupaj sploh ne razumem več. Po eni strani diferenciacija, po drugi pa spet integracija. Ne eno, ne drugo se mi ne zdi v redu! Po eni strani bi otroke združevali, po drugi pa spet razdvajali!
Nisem strokovnjak, sem le starš, a vidim, kaj se dogaja – vsaj na naši šoli. Moj otrok je imel v začetnih razredih OŠ težave s koncentracijo, zato smo ga peljali tudi k psihologu, a tega na šoli nisem smela niti omeniti! Pa bi potrebovali le manjše prilagoditve brez učne pomoči! Zakaj? Pojasnilo otroka: “Ker bodo ostali mislili, da je neumen! Psihologi hodijo v njihov razred učiti tiste ta neumne!” – etiketa vnaprej, ki pa se je zlepa ne znebiš. Seveda sem razredničarki povedala o težavah in potem smo jih z več ali manj razumevanja, pa na račun slabših ocen nakako prebrodili, a brez pomoči šolskega psihologa. S tem, da naš otrok na srečo sploh ni imel kakšnih res velikih težav oz. so se na srečo dovolj hitro izboljšale. Sama nimam nič proti integraciji, a kako se počutijo ti otroci? So res tako sprejeti v razredno skupnost, kot je zamišljeno? Jaz nisem dobila takega občutka! Mi si še pomoči šolskega psihologa nismo upali poiskati, da ne bi bil označen kot drugačen pred sošolci – torej ne zato, ker bi nas starše bilo sram!
Otroka vzgajamo k strpnosti in v šoli še v vseh letih nismo imeli ene same pritožbe glede vedenja. A šola oz. razred naredi svoje! Imamo prijatelje različnih nacionalnosti, pa mi pride iz šole in pravi: ” Tisti neu….. Bo…..” (nekaj otrok v razredu je iz Srbije in Bosne). Tega ga doma nismo učili! Je to čredni nagon razreda, ko moraš potegniti z večino, drugače boš izločen še ti – verjetno, sploh če nisi dovolj samozavesten, da se upreš. Od otrok je to težko pričakovati! In bolje, da je žrtveno jagnje nekdo drug, kot pa ti!
Zaradi odnosa otrok do takih otrok ( in tudi drugega) mislim, da integracija ni tako v redu za vse. Učitelji ne vidijo vsega in vprašanje je, kako lahko stvari spremenijo?
Po drugi strani pa še nivojski pouk! Pri dveh predmetih je v najvišjem, pri enem pa v srednjem nivoju. Že razredničarka nas je opozorila, da bo sedaj samo še grupiranje otrok po nivojih – tisti ta dobri, srednji in ta slabi! Zamisli so eno, življenje pa drugo! Ali ni hudo, ko vsi prijatelji obiskujejo drugačen nivo, imajo profesorje, ki so manj strogi (mnenje otrok), da ne omenjam tudi ljubosumnosti, ki se ob tem pojavlja! Kdo od prijateljev je pametnejši? Res so uspeh pokazale že ocene prej, a kljub vsemu razlika ni bila tako občutna! Ali je potem čudno, če je otrok razdvojen, rad bi bil uspešen v višjem nivoju in rad bi bil s prijatelji v nižjem nivoju? Šola namreč ni samo hram učenosti, temveč tudi prostor za druženje s prijatelji, pa čeprav le med odmorom itd.
Upam, da mi ne bo kdo zameril zgoraj napisanega. To so le moja opažanja in razmišljanja. Meni bi bilo zelo hudo, če bi bil moj otrok nesrečen, ker bi bil povsod neuspešen, ker bi ga v šoli drugi otroci označili za neumnega, če bi ga zmerjali zaradi nacionalnosti. Vem, da to o nacionalnosti ne sodi k temu področju – želela sem le povedati, kaj se dogaja med otroci, da je že poreklo lahko povod za negativni odnos otrok……
In vse to se je nekaterim dogajalo (en je bil prešolan, drugi ponavlja, nekateri rabijo pomoč) in se še.
Osebno mislim, da tudi če bi imeli dovolj denarja in vsega ostalega integracija na vsak način za vse otroke ni primerna – zaradi nestrpnosti ostalih otrok. Otroke ne vzgaja samo šola, ampak tudi starši, ki so ravno tako lahko vir nestrpnosti – morda celo podzavestno. Ti otroci pa potem s svojim zgledom “okužijo” še ostale otroke. In še in še.