otrokova jeza in maščevalnost
Zdravo,
imam 7 letnega sina,
skoraj polovico časa živi z mano, ostali čas z materjo, s katero nismo več skupaj že 3 leta.
Po pripovedovanju otroka vem, da so pri materi doma pogosti prepiri, kričanja, zmerjanja, verjetno tudi kakšno lasanje in podobno. Mi ni všeč, ampak…CSD tudi obvestim o kakšnem “čudnem” dogodku, vendar od njih ne pričakujem veliko.
Živim v novem partnerstvu, otrok je partnerko lepo sprejel, skupaj se imamo lepo, otrok pride k nama zjutraj v posteljo, skupaj beremo zvečer, otrok pove stvari, včasih preživi del čas tudi sam brez mene s partnerko, včasih si vzameva čas da sva sama skupaj…v šoli mu gre ok…
Ima pa problem z mejami. Po naravi je zelo pravičen, če dobi en objem manj, en bombon manj, …to takoj izrazi…vem da je to faza v razvoju otrok, ampak ….to dela izključno samo kadar gre za njega, Za ostale ga sploh ne zanima.
Otroka opozorim, da naj z nečim preneha (razbija, je preglasen, nekaj uničuje nalašč, loputa z vrati…), sicer bo posledica taka in taka. Sem proti kričanju in pretepanju, zato tega ne delam. Njegov problem je, da pri 7 letih ne izrazi skoraj nič empatije do teh stvari, ne spoštuje meje, in ko se zgodi posledica (ne gre na izlet, ni risanke, se mu začasno odvzame igrače….) takrat povsem pade v 3 letnega otroka, preplavijo ga solze, hkrati jeza, iz njega butne še večja jeza in tudi maščevalnost, česar se najbolj bojim. Podobno se zgodi tudi v šoli, kjer so to opazili tudi učitelji in sošolci, saj so ga deloma že izločili iz svoje sredine.
Ker vem, če ga ne bom ustavil zdaj jaz in mu pokazal, kaj pomeni neprimerno obnašanje in posledica, mu bodo to pokazali učitelji ali kasneje policaji.
Iščem primerne ideje, kaj narediti poleg tega, da mu mejo postavim, ohranim spoštljiv ton do njega in se z njim skušam pogovoriti, ko se malo pomiri, saj v afektu ni možna komunikacija.
Verjetno se je kdo od vas že znašel v taki situaciji, zadnja posledica bi bila lahko tudi, da otroka sploh zaradi obnašanja ne prevzamem od mame, vendar si tega res ne želim.
lep pozdrav
SVO
Hmm…mu je ex v tvoji prisotnosti dovolila tako obnašanje in je tebe namesto njega vzgajala? Ko je naredil kar bi ne smel in si mu to skušal dopovedati je skočila vmes in se postavila na njegovo stran? On pa se ti je le nasmehnil…? In to izkoriščal?
Pri nas podobno. Tudi mama z mom… K sreči pa je v šoli drugače. Priden, neproblematičen, sodeluje in ga imajo radi tako sošolci kot učitelji. Naloge dela sicer bolj tako-tako, uči tudi bolj malo a je vseeno nekje na meji odličnega uspeha. Dve leti starejši od tvojega. Tako, da se tolažim s tem, da se zaveda kaj počne in je težava samo doma s postavljanjem mej in disciplino, ker se je nima kje naučiti.
Veš, kaj jaz naredim? V trenutkih izbruhov dobi “kazen”. Deset minut žgečkanja… In v 70% primerov se iz jeze spremeni v smeh… Morda se sliši trapasto, a edino to deluje in se pomiri. Poskusi… 🙂
Imela sem svoj red, kdaj se spi, kdaj se je, kdaj se umiva, kdaj se gre ven. Tedaj pridemo z vrtca, bomo doma do xxx, potem gremo ven, nakar se igramo, ta čas pospravimo in skuhamo, vključim otroke, potem ob xxx uri kopalnica in ob yyy uri spat.
Jaz sem bila ta “stroga« mama, za red in mir. In da gre otrok vsak večer vsaj ob enaki uri spati. Ati pa čaka vsak večer »A bi se šel umit?« »Ja ne bi.« »Ok, še pet minut.« Pride pet krat vprašat za 5 min. Iz 5 minut nastane tudi ena cela ura, ko se otroka čaka, kdaj mu bo pasalo, da se gre umit in spat.
Tako da jaz sem bila tista ta avtoritativna, ati permisiven. In kreg okrog tega, ko nisi prišel nikamor. S tem ko postavljam neke smiselne meje (kdaj naj bi šli otroci spat), ati se pa gre “demokracijo” in otrokoma brez stvarnega razloga popušča. Pa ni šlo samo za spanje, ampak skorajda za vsako stvar.
V središče sveta je postavil otroka, medtem ko sem jaz na prvo mesto postavljala najin odnos. Da če sva midva vredu, bosta tudi otroka vredu, hkrati me je uničevalo, da nisem nikoli vedela, kdaj bo otrok spal, kdaj bo jedel,…brez nekega dnevnega reda nisem mogla funkcionirati. On pa je gonil in gonil svoje…..«Ok, potem pa dajva tako, da bo en teden po tvoje in en teden pa moje.« »Ja to pa ne.« Goni in goni svoje. Zakaj da jaz to rabim? Zato ker ne morem drugače funkcionirati, me mori. Ja, da to ni dovolj dober razlog. Ker da se meni ne da z otrokoma ukvarjati, me vzgajal, da se moram kar naprej nekaj z otrokoma ukvarjati, ju animirati, ju……lalalalala.
Bil je, kaj na rečem, obseden s tema otrokoma. Ko sem otroka umivala in mu prala glavo (saj veste, ta mali tega ne marajo najbolj), pa je »jokal« zraven, je takoj priletel v kopalnico, kaj da »delam« otroku. Tudi sicer je letel zraven za vsak jok in stok. Zakaj joka? Zakaj stoka? Kaj sem mu naredila, da joka? Zraven dobivala stalna navodila, kako naj otroka primem, kje naj ga primem, kaj naj mu rečem, kako naj rečem. Hodil za mano in me popravljal.
Izgnana sem bila tudi iz zakonske postelje. Ker sta otroka k nama hodila, za vse pa ni bilo prostora. Hotela sem ju pripraviti, da gresta v svojo posteljo, da morata spati v svoji postelji, da zjutraj pa nič narobe, če kaj prideta. On pa, da bosta spala v zakonski postelji, če onadva tako hočeta. Tako sem se jaz preselila v posteljo formula-1, pokrita s kovtrom Strela McQueen ali Spiderman. Z atijem v zakonski postelji sta spala skoraj do 1. razreda.
Nikamor nisem mogla z otrokoma, če je bil on zraven. Gremo ven, gremo k mojim,
pa je otroka gledal »A boš šel?«. »Je rekel, da ne bo šel.«
Če nekateri opisujejo mame, ki prežijo na moža, kako bo otroka umil, kako ga bo oblekel, kaj mu bo dal jesti, ker on »ne zna« prav in dovolj »dobro«. Morajo one to narediti ali pa popravljat za njim. Ker ne bo »znal« oprat in »prav« obesit. Tukaj je bila pa popolnoma obratna situacijo. Sem jaz imela eno obsedeno mamico z jajci, kot da so mu jajca odpadla in mu je maternica zrasla.
In kje smo danes?
Seveda narazen. Skupaj z njim več nisem. Sem pa jaz ta huda, ta tečna.
Da se mene upošteva, tega nista videla od njunega očeta, jima ni ne pokazal ne učil, da se mamo »uboga«, pa je šlo tukaj zgolj za neko smiselno postavljanje mej, nek red,……. Da kaj ju silim v hribe, ko pa jima ne paše, onadva bi samo po ravnem hodila, favorite ati pa sledi samo njunemu ugodju in ju ne izpostavlja nobenemu naporu (ja, pa če otrok noče) in ju seveda podkupuje z igračami, z vsemi ugodji……ju podkupuje proti meni.
Ko kaj ni po otrokovi volji (ta starejši je hujši), se razjezi, se je zgodilo, da je šel tudi že z brco name. Na vse, kar mu ni prav ali mu ne paše (v zvezi s postavljanjem meja in izpostavljanju napori namesto ugodju), gre otrok name z jezo in maščevalnostjo.
Namesto the-moral-of-the-story is, zakaj sem mu vse to pustila? Ni se dalo z njim nič rešit, nič, kot da se zabijaš z glavo v zid in se na koncu iz čistega obupa in nemoči razbiješ.
SVO, lepo pozdravljen!
Vsak, ki je živel v odnosu z osebo NOM/MOM, v sebi nosi velike notranje posledice. Kaj šele otrok!
Kako vse to sanirati, je zelo zapleteno vprašanje. S sinom v otroštvu nisem imela nobenih vzgojnih problemov. Bil je miroljuben in prizadeven otrok, uspešen učenec, vzoren dijak in vzoren študent…
Z zanimanjem sem prebrala odgovor Lidije Bašič Jančar, terapevtke zakonske in družinske terapije na drugem forumu: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=87&t=11174892
Posebej pozorna sem bila na njene naslednje stavke: “Morda ne bi bilo slabo, da v to predelavo vnesete tudi možnost terapevtskega procesa, ki vam bo pomagal, da bo proces ločitve, ki vedno traja nekaj let, ozaveščen tudi pri vas. Saj veste, otrok predela ločitev tako hitro in kvalitetno, kot sta jo sposobna predelati otrokova starša. In merilo kvalitetne in dobre predelave pri otroku nikakor ni, da ni bilo nobenih težav in da je otrok čez ločitev šel mirno. Zame je to vedno znak za alarm…”
V več literature sem namreč zasledila, da če gre otrok mirno čez ločitev, da je to znak za alarm… Tudi moja izkušnja se nekako ujema s to trditvijo. Zame so se hudi odnosni problemi s sinom začeli šele v odrasli dobi… Čeprav je po toči zvoniti prepozno, vseeno odgovore iščem v sinovih morebitnih potlačitvah bolečih čustev in občutkov, ki za otroka niso bili dobri in so prišli na dan šele z odraslostjo… Moj tedanji 7- letnik ni imel nobene zunanje pomoči, razen mene, preganjano in sesuto mater na eni strani in na drugi strani zapitega psihopatskega očeta… Iskala sem pomoč zase in za sina in jo našla…
Ne vem. Premalo sem pametna… Mogoče pa je »otrokova jeza in maščevalnost« tvojega otroka le klic v sili: »pomagajte mi!« Le ugibam. Zelo zapletena so pota življenja, posebej še glede vzgoje naših otrok. Včasih sem mislila, da je odgovornost starševstva v razmerju 50:50. Sedaj nisem več prepričana, da je vedno tako…
Zelo me zanima in z zanimanjem pričakujem odgovor dr. Leonide Zalokar na tvoje zastavljeno vprašanje. LP in vse dobro, Odmev
Pozdravljeni.
Uvodoma najprej pripenjam link do odličnega prispevka OTROCI PO LOČITVI STARŠEV in PROBLEMATIČNI OTROCI, ki zajema pomembne teme, o čemer je sedaj govora pri nas:
https://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/6960/Otroci-po-lo%C4%8Ditvi-star%C5%A1ev
https://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/6631/Problemati%C4%8Dni-otroci
Obenem danes znanost nedvoumno dokazuje, kako pomembna so prva leta otrokovega življenja (tudi že v maternici) in spoznanje, da je za otroka pomemben VSAJ EN DOBER SKRBNIK, o čemer odlično razpravlja hrvaški terapevt Tomislav Kuljiš:
https://revijazarja.si/clanek/odklenjeno/5bcddd73a8a31/prva-tri-leta-zivljenja-so-odlocilna
Prav tako so izjemno pomembna najnovejša spoznanja t.i. nove biologije – BIOLOGIJE PREPRIČANJ, znanstvenega dokaza o nadvladi uma nad snovjo – knjiga avtor dr. Bruce H. Lipton. Njegova prodorna odkritja nam dajejo orodja za ponovno pridobitev nadzora nad svojim življenjem….
V čem je pomen vsega do sedaj navedenega, povzetega? V primeru 7 letnega dečka je moč domnevati, da se sooča z veliki stiskami, strahovi, dvomi ipd. (ločitev staršev pri njegovih 4 letih – zastavlja se vprašanje, v kakšni klimi je živel, kaj je doživljal, opazil, slišal….ali se je imel možnost varno navezati na koga od roditeljev), ki eskalirajo v obliki neustreznih vedenjskih vzorcev v situacijah, ki so zanj frustrirajoče – iz zapisa je moč sklepati da je izjemno občutljiv takrat, ko doživlja “krivico”, občutki so zelo močni in ga povsem preplavijo. Posledice ločitve staršev na otroka, potovanje od enega do drugega so za majhnega otroka zagotovo stresne, najpogosteje otroci občutijo žalost, razočaranje, nemoč, pogosto se pokaže jeza….Dodaten dejavnik tveganja in vzrok za pojav otrokovega neustreznega vedenja je povsem neustrezna vzgoja/obravnava otroka v času, ko je pri svoji materi. Vsekakor vam svetujem, da vsa neustrezna ravnanja, s katerimi vas seznani otrok, nemudoma prijavite pristojnim institucijam (ob tem se bom vzdržala podaji mnenj o CSD, sodiščih, odvetnikih, sodnih izvedencih….ker bi bilo to izven konteksta obravnavane problematike) saj nas tako obvezuje tudi Zakon o preprečevanju nasilja v družini:
” Vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje
vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodov, mora ne glede na
določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestiti center za socialno delo,
policijo ali državno tožilstvo, kadar sumi, da je otrok žrtev nasilja (ZPND, 6.
člen)”.
Oceno stopnje ogroženosti je moč formulirati tudi na podlagi veljavnih kriterijev:
http://www.prepoznajnasilje.si/qrc/ocena-ogrozenosti
SVO, seveda receptov ni kot tudi ni enoznačnih odgovorov. Lahko pa vam zatrdim, da z vašim ranjenim otrokom ravnate povsem ustrezno – postavljate mu meje, ste spoštljivi, se z njim pogovorite v ustreznem trenutku. Vem, da to terja od vas ogromno potrpežljivosti, tudi navidezne mirnosti (ko ste tik pred eksplozijo), vendar edino na ta način otroku ponujate tisto, kar najbolj potrebuje – vsaj enega dobrega skrbnika – in delamo na tem, da bo te vsebine sčasoma ponotranjil. Vztrajnost, doslednost, sprejemanje ter izkazana ljubezen na vaši strani lahko otroku močno omilijo in olajšajo bolečine, ki jih doživlja ob mami.
Lepo vas pozdravljam in obenem malo pozno, a iz srca, SREČNO 2020,
Leonida