Pozdravljeni,
Nevem, če je to pravi forum, a vseeno vas prosim za nasvet.
Hčerka stara 9 let ima že mesec dni vsiljive misili. Začelo se je kašen teden po tem, ko sem imela nujen operacijski poseg slepiča. Takrat je začela govorit, da si želi, da bi se nekomu kaj slabega zgodilo, a da ne ve ali si želi ali se tega boji. Pravi, da ne ve ali me sploh ima rada ter, da ne ve ali si želi da bi takrat na operaciji umrla. Pravi, da se ji slikajo misli o nesrečah ipd. in da ne ve ali si potem to res želi oz. ali je to le misel. Dvakrat se je čisto zjokala. Jaz jo tolažim, da so to le misli , ki pridejo in grejo ter da si tega v bistvu ne želi.Menim, da to izvira iz strahu.
Upala sem, da bo nekako izzvenelo, ker je udarilo kot strela z jasnega, a mine pa ne.
Kaj menite bi morali poiskati pomoč ali naj še malo počakam.Mož pravi, da hčerka išče le pozornost, a meni se zdi da ima res stisko.
Hvala vam, da ste mi prisluhnili.
Lep pozdrav.
Ana

Pozdravljeni!

Seveda, zato sem tukaj. Menim, da ste pravilno začutili in, da takšne situacije niso za zamahnit z roko. Tudi če bi iskala pozornost, bi jo z nekim razlogom in bi jo verjetno potrebovala :).

Verjetno ima vaša hčerka stiske, ki so seveda lahko povezane s strahom, da bi vas izgubila. Pomislil pa sem, da je vaša hčerka morda tudi jezna, saj se ji pojavljajo agresivne misli.

Seveda je jeza sestavni del človeka, pa vendar je v naši kulturi velikokrat zatrta. Mogoče jo lahko skušate vzpodbuditi, da bo izrazila (morebitno) jezo. V smislu, da jo kar sami vprašate, ko je seveda pravi trenutek, ali je jezna na vas. Pomembno je, da ste sprejemajoči. Na ta način boste odprli prostor za njene občutke in verjamem, da se bo izboljšalo tudi njeno počutje.

S prijaznimi pozdravi!
Miha Štrukelj

Pozdravljen,
Hvala vam za vaš posluh, odgovor in nasvet.
Hčerko sem tudi vprašala, že večkrat če je name jezna, pa pravi da ne oz. da ne ve. Poskušam sprejemati te njene besede, ki pa so zame zelo težke. Otrok ti pomeni največ, ona pa ti reče, da ne ve če te ima rad in da si mogoče celo želi da umreš. Zame je to čisto nerazumljivo. Res je, da da je otroški čustveni svet tudi še nekoliko nezrel in v sebi tudi vem, da me ima rada…a res je vse skupaj težko razumeti, dojeti.
V kolikor bo zadeva vztrajala oz. se še stopnjevala bom poiskala pomoč. Vsekakor pa bom upoštevala vaš nasvet in se z njo čim več pogovarja ter sprejemala te njene zbegane misli.
Hvala in veliko dobrega dela še naprej,
Ana

Seveda, verjamem, da vam je težko in nerazumljivo. Mogoče je malo lažje, če razumete, da je njen svet vseeno drugačen kot vaš. Je otrok, ki težko sama ureja svoj čustveni svet, in kot pravite, je še nezrel, in zato pri tem potrebuje vašo pomoč. Verjamem, da boste s svojo vztrajnostjo in rahločutnostjo z njo prišli še v večji stik. Neprecenljivo je, da zaznate tovrstne znake in se na te tudi odzovete ter ji s tem pomagate pri razreševanju njenih psihičnih vsebin. Vse dobro vam želim!

Miha Štrukelj