Spoštovani,

Na vas se obračam z našim problemom, za katerega ne vem več kako naj ga rešim. Imam sina, starega 10 let ter hčerko, staro skoraj 6 let. Do nedavnega smo zaradi stiske spali v isti sobi – vsi skupaj. Sedaj smo uredili podstrešne sobe in se preselili gor, otroka sta dobila vsak svojo sobo, prav tako tudi mama in ata. In sedaj mi sin iz dneva v dan govori, da ne more zaspati, hodi na stranišče, se premetava, tudi joče, skratka zvečer nam zganja cirkuse, da me je že groza večera. Pravi, da ga je strah …., naj povem, da imamo vsa vrata odprta, torej smo narazen, ampak vseeno skupaj. Nekaj dni sem že poskušala biti pri njem zvečer, ampak takrat pa zaspi dokaj hitro. Sedaj mi mož pravi, da ga bom tako samo razvadila, da je že dovolj velik, da se mora sam navaditi zaspati in tako na eni strani jok, na drugi pa …. Hči mi spi od prvega dneva kot top, sploh ni problema, gre v posteljo in že je več ni. Tudi meni se zdi, da bi mogoče za svojo starost res že moral sam zaspati, zvečer se lepo pogovoriva, ampak že takoj me vpraša, kaj pa če ne bom mogel zaspati. Včeraj, ko smo spet imeli te probleme, sem šla nekajkrat v njegovo sobo in vidim, da leži na postelji in gleda, mu povem, da tako pa res ne more zaspati, da mora vsaj zapreti očke. Spat gre okrog 21.30 ure, vstaja pa ob 6.15, tako, da mislim, da bi res moral zaspati, da bi bil spočit v šoli. Ne vem, če me razumete, ampak res ne vem kaj je bolje za njega, ali da ga pustim in naj vztrajam, da naj sam zaspi, ali naj sem pri njem? Ali ima kdo takšne ali vsaj podobne izkušnje?

Za vaša mnenja vam bom hvaležna

Mojca

Draga Mojca!
Te popolnoma razumem. Tudi sama imam sina, starega skoraj 10 let. In dogaja se isto kot pri tebi.
Zvečer, ko je zaspan, gre v posteljo in vedno želi, da bi bila pri njemu. Vendar pa sva naredila takole in moram reči, da deluje….

Zmenila sva se, da gre v posteljo sam. Na nočni omarici zraven sebe ima lučko, vrata so odprta in na hodniku je luč (gori celo noč). Koliko naj bodo vrata odprta, da je njemu OK, mi pove sam ( a takole? ja, ja ali pa ne, še mal jih odpri, no zdaj pa mal zapri….) Ta dogovarjanja včasih kar trajajo ampak…. Zaenkrat sva se dogovorila, da spat gre sam, jaz pa bom prišla k njemu, na roko si da uro, eno ima na nočni omarici in eno na steni. Povem mu kdaj bom prišla, dava si poljubček, zaželiva lahko noč in… Večkrat grem pogledat- včasih je tudi on gledal in enostavno čakal. Pa sem mu razložila, da tako čas ne bo nikamor še in ker bom jaz morala ves čas k njemu hodit gledat ali spi ali ne, ne bom mogla priti k njemu ob tisti uri, ko sva se dogovorila. Ker, da ne morem dokler on ne zaspi nič postorit, ker bi ga s tem motila….
Včasih je bilo celo tako, da ko sem prišla v sobo pogledat ali spi, me je čakal za vrati….

In potem res grem k njemu, in ponavadi je tako razkomoten po postelji, da itak moram ven. Ali pa me stisne ali pa…
Imava pa tudi dogovor, da če bom jaz zaspala kje drugje, da lahko mirno pride k meni- kadarkoli.

Jaz to ne jemljem kot nič slabega. S časoma se bo navadil. Nekateri otroci prej, drugi kasneje. Bodi pa prepričana, da te bo vrgel iz postelje, ko bo začel gledati za puncami!!!

In še nekaj- dati otroku občutek varnosti, jaz to ne smatram razvajati ga! Vsak ima določene strahove v sebi. Nekateri pred višino, drugi pred zaprtimi prostori, nekateri ne upajo sami v trgovino, čez cesto. Tretji ne poskusijo kakšne neobičajne hrane. Vse to in še več je strah. Pri spanju je pač tako, da si želimo starši biti nekaj časa tudi sami. Ampak- vse mine. In, ko bo tvoj sin prepričan, da se mu nič ne zgodi, da tudi ni nič narobe če te ni poleg ali pa da je celo boljše, če lahko sam spi v svoji postelji, ker ga ti ne motiš in se gužvaš in sploh in oh!(poskusi mu to prikazati na smešen način- otroci imajo to radi) bo šel spat tudi sam.

Dokler pa je tako- ali ni bolje- glede na to, da praviš, da takrat hitro zaspi- da greš ti z njim in da zaspi miren in ne v strahu!!!

Takšno je moje mnenje. Otroci pa itak prehitro odrastejo. Midva sva s sinom šla kupit kolo za njega, pa me je vprašal, če je tako frajerski, da ga bodo punce gledale! No, kmalu mi bo odklenkalo!!!

Pa veliko sreče.

Mojca,

čisto prav ravnate.
Seveda je v vaši hiši nastala velika sprememba. Pokazalo pa se je tudi, da je hči zelo prilagodljiva, mogoče ima spremembe celo rada, sin pa manj.
Pri tem starost nima zelo velikega vpliva.

Vaš sin mora prestopiti pomembno in precejšno stopnico na poti k samostojnosti in neodvisnosti. Seveda jo bo!, brez skrbi in slabih občutkov. Samo čas potrebuje in nekaj vaše podpore, pa seveda miru in ne preveč očitnih očetovih pripomb.

Seveda mnogi otroci v tej starosti zaspijo sami, mnogi pa tudi ne. Pri vas ne gre za vprašanje ali je kaj narobe (z otrokom, vzgojo …), enostavno gre za to, da fant potrebuje “bolj mehak” prehod (torej vaš pozdrav, pogovor, pomiritev pred spanjem) iz tega, da se je počutil varnega, varovanega, mirnega, ker ste pač bili v isti sobi. Sedaj mora vse te občutke najprej najti in povezati v sebi – potem bo na tem področju prav lepo, mirno
spal sam.

Do takrat pa potrebuje nekaj vaše bližine, t. j . zagotovila, da je vse dobro.

Brez skrbi bodite zvečer malo z njim, boste videli, kako hitro vas ne bo več potreboval.

Lep pozdrav
Francka