Otrok želi, da spoznam njegovo partnerko
ja, seveda moytsa, človek ni nikogaršnja lastnina in lahko počne, kar sam želi….torej lahko tudi vilina sama zase odloča ali si želi tega poznanstva ali tega prijateljstva ali ne.
Jaz pa mislim, da če res še ni pripravljena, naj raje še počaka. Za vsako spremembo v življenju rabimo čas in naj si ga tudi ona vzame. saj s tem ne bo škodila nikomur.
Sicer je pa večkrat dosti lažje govoriti, kot narediti a ne?
Vilina, ti boš že vedela, kaj naj. Verjemi.Samo prepusti se.
lp
Vilina, nič kaj zavidljiva ni tvoja trenutna situacija, vendar je poudarek na TRENUTNA. Glede tega, da dovoljuješ, da se hčerka in oče sestajata v tvojem domu, ti lahko iz lastnih izkušenj povem, da takoj, ko boš to prenehala dovoliti, takoj boš lažje živela. Ne vem, zakaj svoje hčerke ne vodi k sebi domov, v svoje stanovanje, konec koncev hčerka pozna njegovo novo partnerko…Zelo dobronamerno ti povem, da s tem zaključi takoj. Ne čakaj na uradno ločitev.
Glede tega, da bi po mnenju hčerke in njenega očeta spoznati njegovo novo partnerko in z njo biti prijateljica: to je resnično smao moje mnenje in jaz nikakor nikoli ne bom njena prijateljica. Če se bo moj otrok z njo razumel toliko boljše, vsekakor pa bom tudi otroku povedala (če bi kdaj izrazil takšno željo, ki je bila izoblikovana s pomočjo očeta v tvojem primeru), da ne želim biti njena prijateljica. Tudi razloge mu bom razložila, če bo spraševal ZAKAJ.
Glede tega, da nihče ni lastnik druge osebe, ali kako se je že ena tukaj izrazila: vse lepo in prav, dokler govorimo o lastnini, ki je zelo neprimerna beseda v tem kontekstu, vendar ta oseba je pozabila, da obstajajo tudi čustva, ki jih tudi zaradi otroka ne moreš zatajiti. Če jih sedaj, pa ven udaruji v drugi obliki čez leta!!!!
Vilina, kakorkoli se boš odločila, želim ti, da boš v življenju srečna, mirna, svobodna!
Moytsa, do njegove partnerke nikakor nisem sovražna….če že koga krivim za razpad zakona, je to izključno moj (zaenkrat še) mož. To se verjetno vidi tudi po tem, kako sem hči pripravila na prvo srečanje z njo in prepričana sem, da jo je prav zaradi moje razlage zelo lepo sprejela.
In, kot sem napisala, na samem začetku sem jo zelo želela spoznati, prav zaradi tega, ker mi nikakor ni vseeno, s kom se druži moja hči. Pa sta oba (mož in ona) menila, da sem zaradi tega skrajno čudna in le kaj mi je?? Potem pa so si sledili dokodki, s katerimi sta me dodatno močno prizadela….npr.: ona se je z mojo hčerko igrala, da je ona mamica?? Ko sta skupaj prišla po hči, se je mirno sprehajala po MOJI! garaži in kleti, stala slab meter od mene in me mirno ignorirala (v mojih prostorih!). Mojega moža je, ko sva bila še skupaj in skušala rešiti stvari, prepričevala (in na koncu tudi prepričala), da se ne splača vlagati časa in energije v reševanje zakona, ipd.
Zaradi vsega tega je ta trenutek nisem pripravljena spoznati, saj s bojim, da bi kaj preveč rekla. Trenutno sem zaradi vsega še preveč prizadeta. Morda, s časoma, bom na to pripravljena, prepričana pa sem, da prijateljstva s tako osebo nočem in ne želim.
če te je oseba prizadela, potem res nimaš kaj delat z njo…normalno, da si nezaupljiva…poizkusila si, zaradi tega imaš lahko mirno vest. naredila si svoje, če pa je oseba nedojemljiva, kar sklepam glede na vse, kar ti je delala, potem tukaj nimaš kaj iskati. hčeri povej, da je ne želiš spoznati, razumela te bo. nisem vedela, da je bil splet dogodkov takšen…imam podoben primer z mojo bivšo taščo in verjami, nimam niti potrebe niti volje se ukvarjat z njo. naredila sem marsikaj lepega, kar se je dalo, za vračilo tega je bila nezainteresirana, zato pri meni enostavno nima kaj iskati… pusti vse ob strani, pojdi naprej svojo pot in to je to.
Vprašanje sem postavila tudi na forumu Partnerska posvetovalnica in ker se mi zdi, da se nas veliko po ločitvi ukvarja s problemom, kako reagirati, da bo za otroke čim bolje, ga pripenjam še sem:
“Vilina
Zelo lepo in odgovorno od vas je, da se navkljub prizadetosti in ponižanju zaradi prevare in ločitve, trudite, da bi vaša hči zaradi tega utrpela čim manj škode. Ne glede na to, kar se je dogajalo med vama z možem, sta še vedno starša in bosta to tudi ostala. Zato ste sebi in hčerki »dolžni«, da z očetom ohranite stike in odnose, ki so potrebni, da bo to vajino starševstvo tudi po ločitvi čim boljše. In pri tem se vaše »dolžnosti« končajo! Hčerki ne boste čisto nič koristili, če boste potlačili svoj sram, ponižanje in prizadetost in se silili v odnose, ki vam, vsaj ta trenutek, niti približno ne ustrezajo. Poslušajte sebe in svoje občutke! Če ne čutite nikakršne potrebe po spoznavanju moževe nove partnerke, potem tega ne počnite. Če ste na moža jezni zaradi tega, kar se je zgodilo, potem si to dovolite biti in ne pristajajte na odnose z njim, ki presegajo sodelovanje pri starševstvu. Ne skrbite samo za hčerkino dobro, ampak vsaj toliko, če ne še bolj, poskrbite zase. Edino na ta način boste lahko močna ženska, ki bo zmogla biti tudi dobra mama. S predstavo za hčerko, kako je tudi po ločitvi vse fino in kako se vsi razumete, ne boste naredili čisto nič dobrega. Hčerka ne rabi te predstave, ona rabi samo občutek, da zaradi ločitve ne bo izgubila staršev. Ne rabi mame, ki se gre nekaj, ampak mamo, ki je pristna. Bodite torej to, kar ste, dovolite si čutiti, kar čutite, naredite tisto, kar se vam zdi prav – za vas! Hčerki pa ste dolžni edino le pojasnilo. Če se boste odločili, da se z moževo novo partnerko ne boste videvali, potem hčerki to povejte na način, da vas bo lahko razumela. Predvsem pa je pomembno, da ji date vedeti, da to nima nobene veze z njo in da to ne bo vplivalo na to, da se ne boste še naprej trudili, da bosta z očetom še naprej dobra starša. “
Lep pozdrav
Izidor Gašperlin, specialist ZDT
Inštitut Krog Terapevtski center,Kranj
[www.zdi-krog.si]