1. Glede spanja otroka pri staršu sem POSTAVIL VPRAŠANJE ali kdo pozna kak primer, kjer se je okoli tega že odločalo na sodišču ali gre za zlorabo tudi v pravnem smislu.

2. Otroku je slabo, če se sladkarij PREOBJE, ne pa če jih uživa v nekih normalnih količinah, zato cukr res ni “kriv” za boleč želodec, ampak pretirana količina le tega.

3. Takrat imam otroka jaz in takrat ima ona službo popoldne. Se pa ne vtikam v to, kdaj ona hodi po otroka, ali je to takoj po pouku ali ob koncu p.b.

4. Nič nenačrtovanega se ni zgodilo na nobeni strani, kar bi terjalo upravičeno prilagajanje. Kompliciranje se je začelo nekaj dni pred odhodom, ko sem imel že potrjen dopust, plačan apartma in dogovor s kolegom.

5. Problem je kakršnokoli spuščanje otroka od sebe. Če bi do neke točke še razumel ne pa, da ima težave otroka dati celo članom lastne družine za katere zmeraj zagotavlja, kako so si blizu, kako jim zaupa, kakšne krasne odnose imajo, kako jih ima sin rad …

1.) Takega primera ne poznam. Kolikor pa vem, kako podobne stvari potekajo na sodišču, bi sodišče v primeru tvoje tožbe zahtevalo mnenje sodnega izvedenca. Pedopsiholog (ali več strokovnjakov – morda tudi kak defektolog…) bi otroka pregledal in podal svoje mnenje, kako na otroka vpliva spanje pri mami. Sodnik se potem odloči na podlagi tega mnenja. Če se ugotovi, da gre res za kaznivo dejanje (zlorabo otroka), ne bi bil otrok samo predodeljen k tebi, ampak bi bila mati tudi kaznovana.
Če bi bilo slučajno mnenje izvedenca dejansko napačno (ker ne bi bil izvedenec dovolj strokovno podkovan in bi na stvar gledal bolj iz osebnega stališča), pomisli na posledice, kakšno škodo bi povzročili otroku, če se je sploh zavedaš.

Mene je moj ex pred leti tožil, da fizično in psihično maltretiram otroka, in smo šli skozi vsa ta postopek. Na srečo so njegove obtožbe ovrgli, ker niso bile resnične. Če pa bi slučajno naleteli na izvedenca, ki bi smatral, da je moja vzgoja s postavljanjem mej napačna, bi jaz šla sedet in bi me sin obiskoval v zaporu!
No, obtožbe okrog fizičnega nasilja nad otrokom so bile ovržene, ker je otrokova pediatrinja potrdila, da je šlo za kožno bolezen impetigo, za katero je bil otrok v tistem času zdravljen, in ne za poškodbe, ki jih je v obtožbi navajal moj ex.

2.) Tudi glede sladkarij še nisem slišala za tak primer, da bi se otrok toliko preobjedel sladkarij, da bi bil potem bolan, in to kar 11x. Navadno, ko se ene stvari preobješ, je potem še lep cajt ne moreš niti videti.
Ne pravim, da so sladkarije zdrave, vseeno pa mislim, da tudi otrok dobi en signal, kdaj je dovolj. Če pa posega preveč samo po sladkarijah in ne po drugi hrani, je treba najti vzrok, zakaj je tako. Mogoče v sladkarijah najde neko uteho, ki je ne dobi od vaju… Čisto vsi otroci tudi niso tako mahnjeni na sladko.
Če otrok hodi v šolo, najbrž tam dobi malico in kosilo, tako da le ni čisto ves dan samo na sladkarijah.

Mislim, da vidva sploh nista zrela za skupno skrbništvo, ampak bi bilo bolje, da bi imel skrbništvo samo eden. Zakaj pa je sploh prišlo do tega, da sta dobila skupno skrbništvo? Je šlo za tako trd oreh, da na CSD-ju niso videli druge poti do blaženja spora kot to, da predlagajo skupno skrbništvo? Pravgotovo ni do tega prišlo, ker bi se vidva tako dobro razumela, da bi bilo skupno skrbništvo možno in uspešno.

Lahko da sta oba v redu starša, le med sabo sta tako različna, da je otrok preveč vpet med dvema prepadoma. To pa mislim, da ni v redu za otroka.
Pri nama z mojim ex je zelo podobna situacija. Preveč različna stališča imava in oba sva trmasta – oba imava svoj prav. Ampak ker vem, da to za otroka ni dobro, raje v določenih situacijah popustim. Ne dovolim pa si, da mi kdo ukazuje, kako naj vzgajam otroka. Naredila sem to mejo, da ko je pri meni, so moja pravila in se v to ne sme nihče vtikati, ko pa je pri njemu, me njun odnos ne zanima in se vanj ne vtikam. Tudi če mi začne sin kaj pripovedovati, kako je pri očetu, mu kar povem, da me to ne zanima, in spremenim temo pogovora. Starejši kot je, lažje je, ker vse bolj razume zadeve. Dokler je bil pa še majhen, so bili hudi problemi. Ampak več kot jih toliko omiliti nisem mogla. Če se dva ne moreta nič zmeniti, se pač ne moreta. V takem primeru je najbolje, da gresta ne samo fizično narazen, ampak tudi umsko, čustveno ali kakorkoli že hočeš. Bolje, da otrok gleda enega na enem bregu, drugega na drugem, kot da stalno doživlja te njune spopade.

Skupno skrbništvo je bil dogovor med nama. Ob ločitvi ni bilo hude krvi in zamer in oba sva se strinjala, da si lahko zaupava glede dogovarjanja okoli sina tudi v prihodnje. Skupno skrbništvo je funkcioniralo štiri leta. Vmes sva imela tudi nesporazume, vendar nikoli takih, da se jih ne bi dalo s pogovorom rešit. Zadnje leto pa je padava iz štale v štalo.

1. Kako zadeve teoretično potekajo na sodišču mi je jasno. Mene glede spanja z otrokom bolj kot vprašanje ali je to kaznivo dejanje, zanima ali sodišče to šteje kot okoliščino, ki ni v korist otroka, v smislu presoje pre-dodeljevanja skrbništva.

2. Ko sem se ločil je sin jedel vse. Danes pa se je njegov izbor okusov zožil na sladkarije in 3 jedi. Glede šolske malice in kosila – ju pač ne poje. Mama mu zmeraj da za v šolo čokolado/piškote …

Zakaj pa otrok spi pri mami? Nima dovolj prostora za 2 ločeni postelji ali je kaj drugega?
Koliko pa je star ta otrok? Se ne spomnim, da bi že zasledila v tvojih postih podatek o njegovi starosti.

Kolikor jaz vem, se sodišče precej ozira na mnenje CSD, pri hujših zadevah pa na mnenje sodnih izvedencev. In ker spanje pri staršu (če ni še kaj drugega kot samo spanje) ni tretirano kot kaznivo dejanje ali okoliščina, ki otroku škoduje, je presoja prepuščena mnenju osebe, katero sodišče vpraša za mnenje ali pa kar mnenju sodnika samega. Ena socialna delavka ali psihologinja bi rekla, da to ne škoduje, druga, da škoduje… itd. Skratka, odvisno od sodnika(-ce), kakšnega mnenja je on(-a) in koga še vpraša za mnenje.

Ravno o koristi res tukaj ne moremo govoriti. Bolj je vprašanje, ali škoduje ali ne.
Otroku tudi ni v korist, če gleda TV. Pa vendar mu pri primernih vsebinah TV programa ne škoduje, in seveda tudi v primernih količinah časa. So pa tudi pri tem mnenja različna. Ekstremistični starši sploh ne dovolijo otrokom gledati TV, drugi jih še preveč puščajo pred TV, tretji pa vsaj malo brzdajo to gledanje TV oz. omejujejo čas gledanja in izbirajo TV program… Pri teh stvareh ni nekega napisanega pravila, ampak gre bolj za različna osebna mnenja.

Ob ločitvi ni bilo hude krvi in zamer??? Ta ja pa dobra. Oče, očitno o ženskah nimaš pojma.

In drugo, sodniki spregledajo žensko maščevalnost. Zato “škodljivost” ravnanja matere do otroka običajno ni razlog za ukrepanje. Mati bi morala biti naravnost bolana.

Sodniki spregledajo tudi moško maščevalnost. V bistvu je vseeno katerega spola je kdo, tega se ne bi smelo dovolit.

🙂 Pri ločitvah ni kakih veljavnih meja. Niti zakoni ne veljajo tako kot običajno.

Hermione, ko sem prvič prebrala tvoj prispevek, sem si rekla: “Škoda vsake besede za odgovor”. Pa ti vseeno odgovarjam, pa ne z namenom, da se med nama razvije kakršnakoli debata – zanjo si res ne bom vzela niti minute.

Na tvoje zlonamerno podtikanje (Saj ne vemo, če Meta govori resnico) ti odgovorim, da na javnem forumu ne izpostavljam svoje identitete. Škoda. Vendar nevoščljivcem, kot si ti, tudi ne bi nič koristilo, če bi vedele, da sem govorila resnico in še premalo povedala.

Dejstvo, da mlad človek živi odgovorno, dinamično in v zrelem sožitju s svojo okolico, govori o tem, da v sebi ne nosi globokih ran. Če ti misliš drugače, je to tvoja reč.

Uživaj življenje, kakršno je v resnici, in ne tisto na papirju.

S tem dokončno zaključujem debato s teboj.

Oče so pa užaljeni, ja :)))

Glede na to, da imajo moji sošolci že vnuke toliko stare kot jaz sina, si komot lahko privoščim tudi kanček pokroviteljstva. Ker tega ne delam iz hudobije ali ker bi rada komu vsiljevala svoj pogled na življenje. Samo o svojih izkušnjah sem govorila, sem sodi tudi to, da znaš kdaj stvari pogledati počez in ne vsega postavljati na nož. Življenje je kompromis. Če je pa to, pa pomeni, da se je treba kdaj tudi prilagoditi. Predvsem pa pogovoriti.

Zakaj ti razlagam svojo izkušnjo? Ne vem, res sem mimo udarila. Jaz sem zmeraj rada prisluhnila izkušnjam drugih, če sem vedela, da so obrodile dober sad. Nisem vedela, da ti iščeš tu gor samo potrditev, kako super oče si. Oprosti, ne bom več :)))

No, en dober sad mojega dela sem pobrala včeraj, ko sem poslušala svojega sina. Na eni ljubljanskih fakultet je z odliko (10/10) diplomiral pri svojih 22 letih in pol. Koliko takih poznaš? Aja, ne moreš preveriti, če govorim resnico. Meni je vseeno…

Midva s sinom se večkrat pogovarjava o življenjskih stvareh. Poznam njegove načrte in vem, da se zaveda, da v življenju lahko dobiš ali izgubiš. Vesela sem, ker tako zrelo razmišlja, kljub temu, da je v otroških letih spal v moji postelji. Tudi k zdravniku je bilo enkrat treba, ker je pojedel malo preveč Viki kreme. Drugače pa ni imel zdravstvenih težav, ker tudi ni odraščal v okolju napetosti in nasprotovanj.

Pa me ne zanima več, ali ti moja izkušnja kaj pove ali nič. Tvoja glava, tvoj svet. Vedi pa, da boš tu na forumu lahko deležen podpore (utemeljene ali ne) in kritike. Čau, grem na sestanek.

Nikoli si ne bi bil mislil, da lahko si lahko nekdo pravico do pokroviteljstva jemlje le na podlagi dejstva, da so vnuki njegovih sovrstnikov stari toliko kot njegov/njen sin. Ama sto ljudi sto čudi.

S teboj se strinjam v točki, da je nadvse pamtno prisluhniti (različnim) nasvetom, vendar pa bi bilo nekoliko shizofrene vse te različne nasvete tudi upoštevati mar ne. O pardon, tvoj nasvet je brezpriziven.

Diplomirati z odliko ni ne vem kakšen podvig. Jaz sem tudi. Pa obstajajo tudi fakultete, recimo FDV in FF kjer je takih herojev ogromno.

Vse narobe zastopiš, očka.

Pravico do pokroviteljstva si jemljem na osnovi bogatih življenjskih izkušenj. Da pa si jih človek pridobi, rabi malo kilometrine, kar se let tiče.

Nisem ti delila nasvetov, samo izkušnje. Nihče jih ne more izničiti. Te nič ne silim, da jih pa ravno moraš upoštevati. Samo dobro sem ti hotela, če pa ostajaš zadrt, pa bodi, kaj meni mar. Kje pa piše, da mi moraš dati prav. In, seveda, kje piše, da nimam? Izbira je izključno tvoja, ne vem, zakaj me je treba napadati.

In moj sin ni diplomiral na FF in FDV, pač pa na eni težjih tehničnih fakultet. Pa pri 22 letih in pol :))) Zelo sem ponosna nanj. Ne samo zaradi diplome. Tudi zato, ker vem, kako zrelo sprejema življenje. Nevsiljivo mu pri tem pomagam in mu bom, dokler bom živa. Odloča se pa sam. In to kar premišljeno.

A je težko, a ne, sprejeti, da obstaja še kakšna druga opcija razen tvoje. Je bolj priročno, druge v nič dajati. Ker jaz tudi tistih, ki so diplomirali na FF in FDV, ne gledam “od zgoraj dol”. Bodo pač malo težje dobili službo, ampak tistega, ki bo na tem področju poslovno uspel, je samo za pohvalit.

Bogatih življenjskih izkušenj, imaš pa enega sina tako kot jaz. Uff, hvala no.

Glede diplomantov FF in FDV pa menim, da so taki z odliko in taki z “odliko”. Prvih res ni za dol gledat. Težko pa je prezreti dejstvo, da se do odlike pride zlahka, ali precej bolj zlahka kot na tehničnih faksih.