pozdravljeni, zelo sem vesela , da obstaja ta forum, kjer se dostikrat oglasim in kaj koristnega preberem

tudi sama imam vprašanje za vas

sin je star 2 leti in 5 mesecev, govori že vse, vse razume,…

problem imamo , ko se moramo zrihtat ven, sam namreč prosi , da bi rad šel na sprehod, potem ga hočemo obleč in nas sploh ne sliši ter se nakaj začne igrati ali pa ob poskusu oblačenja govori , da ne bo šel ven, čez par minut spet začne sitnarit , da bi šel ven, itd do 10 X

nekajkrat sva z možem poskusila tako, da je mož odšel brez njega ali , da potem nikamor nismo šli (k babici recimo), ker si ja tako dolgo zmišljeval, da se je stemnilo in je bilo dejansko prepozno

rada se poslužim knjige ABC odlične vzgoje , jer sem že našla marsikateri koristen nasvet, za ta primer pa ne vidim rešitve

sedaj podobno izvaja z da in ne tudi pri drugih rečeh (bi jedel to , ne bi jedel to, bi brcal žogo, ne bi brcal….)

ne vem ali gra za obdobje, ki ga bo prerasel ali se, da kako pomagat

lp

Pozdravljena!

Hvala za vaš prispevek. Po opisu sodeč, se vaš otrok nahaja va začetku obdobja, ki je za vsakega otroka zelo pomemben. To je obdobje trme o kateri mnogi starši imajo veliko za povedati, najpogosteje pa se pritožujejo, ker je to obdobje za starše zelo težko. V dvomih si kot starš, ker ni recepta kdaj in koliko je za otroka najbolje popuščati ali ne popuščati v tem “zmišljevanju” kaj hoče, potem pa noče. Nihče ne želi vzgajati majhnega razvajenčka in ravno tako ne želi “poteptati” otrokovo osebnost z konsekvetnimi zahtevami in nepopuščanjem oz. neupoštevanjem otrokovih želja.

Moje mnenje pa je naslednje: otrok, ki ne nasprotuje, ki ne protestira, ki ne zna ali si ne upa reči NE – ima resne težave v razvoju. Reči ne med ostalim pomeni se od nečesa ograditi, distancirati, prepoznati kaj je tisto s čemer se želim povezati, stopiti v določen odnos, kontakt, kaj pa ne želim sprejeti. Pri otroku v tej starosti se postavljajo temelji za spoznanje, da je tisto čemer v sebi rečemo JAZ le v meni in ne v mojem okolju. To spoznanje si je treba pridobiti skozi izkušnje, skozi odrivanje, skozi: nečemu reči NE.
To otrok vadi in počne v vseh možnih vsebinah in načinih, še več kot ste to opisalia v svojem prispevku. Kmalu bo vaš otrok, če se to že ni zgodilo, začel sebe imenovati z JAZ in ne več z imenom, tako kot je slišal, da ga kličejo drugi. Ta Jaz bo začel čutiti v sebi. To otrok zmore, ko si pridobi izkušnje “odrivanja”. Sledi še faza z besedami “bom sam” …. vse hoče sam. Teh izkušernj potrebuje zelo veliko. Starši lahko to upoštevamo v veliki meri, če na takšne reakcije računamo že vnaprej. Npr. če načrtujemo odhod od doma, otroku rečemo:” gremo”. Tu nima otrok izbire – to ni bilo vprašanje ali želi iti ali ne. Toda, takoj za tem rečemo: ” pridi”, obula te bom”. Otrok ponavadi odreagira: “Bom sam” ali “Ne”. Lahko čeveljčke postavimo pred njega na tla in rečemo,: Ne se obuti, jaz te bom pozneje obula, le po svoje čevlje grem.” Otrok hoče nasprotovati in zato naredi prav tisto, čemur smo mi rekli ne. Pomebno je, da zazna naš nasmeh v očeh in na licih, ko smo rekli ne – to bo doživel kot neko obliko igrivega nasprotovanja in bo znal razlikovati omenjeni NE od tistega NE, ko mislimo povsem resno – v tem primeru je tudi pogled resen in glas odločen. V tem drugem primeru vztrajamo in z ravnanjem, brez posebnih pojasnil, s svojo držo jasno pokažemo, da ugovarjanjem ali nasprotovanjem ne bomo sledili. Jasno pokažemo kaj od njega želimo oz. pričakujemo, da naredi.
Tudi jaz vam “gotovega recepta” kdaj, koliko in na kašnem način ne morem posredovati, saj je vse potrebno presojati v trenutku in ipoštevati mnoge dejavnike: otrokove značilnosti, vsebina otrokovih zahtev ali želja, časovni element, način izražanja zahteve, konkretna situacija, vzgojna stališča staršev in td…. Razumete, kaj vam želim sporočiti?

Torej, vi kot starši se morate najprej odločiti v čem boste vztrajali, kaj bo otrok lahko izbiral, kaj pa ne. Potem pa izpeljati to, kar menite , da je najbolje za vas in za otroka. Posledice, kot so odhod očeta brez otroka je sicer dobra rešitev, vendar le za kratek čas – kadar je otrok v tej starosti. Namreč otrokov spomin in trenutna doživetja lepa ali manj lepa, so kratkega daha: otrok je doživljal posledico le dokler je oče odhajal otrok pa ga je morda gledal. Takoj, ko je nekaj zanimivega vzel v roke, je oče bil pozabljen. Otroka v tej starosti, jaz osebno, ne bi spraševala ali nekaj hoče ali ne npr. gremo babici ali ne. To otrok ne razume tako kot si predstavljamo odrasli. Pravi, zavestni spomin, ki ga lahko v vsakem trenutku otrok lahko prikliče, je prisoten šele po cca 4,5-5 letu. Spomin do tega obdobja pa je odvisen predvsem od trenutnih vtisov in asocijacij, ki mu jih vtisi sprožijo. Zato otrok ponavadi ne zna kaj odgovoriti ko ga sprašujemo kaj je npr. počel pri babici ali v vrtcu. Pogosto slišimo odgovor “Nič”, kar zagotovo ne drži. Potem pa nas otrok preseneti ko npr. pečemo neko peciso 3 – 4 mesece kasneje in se otrok oglasi: Sem z babico pekel kolač”. Spomnila ga je neka vionjava ali barva kolača, ali mešalec, kuhalnica …. kdo ve. Skratka vtis tega trenutka je prebudil spomin.

Torej, ne preostane vam drugega kot premisliti in presojati kaj želite doseči, poptem pa bo šlo lažje. Zagotovo boste našli dobre rešitve za situacije, ki vam trenutno delajo težave.

Lep pozdrav, Paula

Moja izkušnja:
Pri starejšem, ki je zdaj star skoraj 10 let, smo ga kar “biksali”. Pravzaprav je bolje, da govorim v prvi osebi ednine. Vedno sem se namreč zapletala v prepričevanje, njegovo trmo, obup, na koncu pa izbruh z moje strani v odločnem GREMO! Slaba volja in tisti občutek slabega je bil v obeh. Šele kasneje sem nekako ugotovila, da otroci niso narejeni po urniku, da ne obvladajo rutine, da ne poznajo izraza MUDI SE, da enostavno samo zaostrujem najin odnos, ki je bil denimo pri kakšnih petih letih že kar na meji, ko sem se potem zazrla vase in počasi spreminjala najprej sebe in potem najin odnos. Od tistih časov pa je ostalo to, da se je vse to sprevrglo v svoje nasprotje. On je zdaj enostavno takšen, da potrebuje red, urnik in je nekako izgubljen, če mu vseh načrtov za vnaprej ne razkrijem, če mu slučajno rečem, no, saj bomo videli, kaj bomo počeli popoldne. Najbolje se znajde v urniku. naj povem, da sem tudi sama takšna. Počutim se živčno, če nimam vsega dodelanega in še kaj “visi v zraku”. In pomislila sem, da je tako ravnala tudi moja mama. Moja vzgoja je bila zelo stroga, omejujoča, še danes čutim, da bi mama najraje kontrolirala vsako mojo potezo in še danes me to duši. Vedno je bilo tako, kot je rekla in pika. Zato pa sem se vedno temu upirala. Uporništvo pa ni vedno dobro, to vem iz lastnih izkušenj. Prilagajam se navzven, ker se moram, ker mi tako pravi zdrava pamet, navznoter pa me usmerjanje boli. Zakaj zdaj proiiciram nase? Ker mislim, da način vzgoje prenašamo tudi iz roda v rod.
Tako sem potem spreminjala sebe, se oštevala, nekako si dopovedovala določene stvari, se zjokala nad seboj in počasi postajala drugačna. In to je krvavo početje. Ko čutiš, da se moraš spremeniti, zaradi lastnega boljšega počutja, ko imaš tako rad otroke, da ti sami sporočijo, da nisi ravnal prav. In to boli.
Zdaj imam še enega sina, ki je star skoraj tri leta. Nikakor ne sprašujem, ali bi šel, ali bi spal, ali bi….NE, vedno je tako, zdaj gremo, zdaj je čas za spanje, zdaj bomo to in to. Trditve so dosti boljše in če mi seveda ugovarja s svojim NE, se zavedam, da je otrok, ki potrebuje roko, ki ga bo usmerila, da pač uveljavlja svoj jaz. Če reče NE, rečem jaz čisto mirno, morda celo igrivo JA. Ali pa Osuplo – JA seveda! Če še vztraja, si dam opraviti s svojimi čevlji, preusmerim pozornost z vprašanjem: Kateri avto gre danes s tabo?, ali čim podobnim. Večinoma je to dovolj. Če pa je morda še vedno NE, pa počakam minuto ali dve, si dam opraviti še s kakšno torbico ali ugašanjem luči, potem pa ga brez besed dvignem, in obujem. Kakšne izrazite trme, “metanja ob tla” in podobnega še nisem zasledila. No, sem približno 2x, toda to niti približno ni bilo tako ekstremno kot pri večjem in naj povem, da je to starejši počel po večkrat na dan, mlajši pa tega torej ne počne.

Ne vem, če sem komu kaj pomagala, toda to so moje izkušnje.

Vas gospa Paula pa bi vprašala, če mislite, da se dajo takšni “napačni” prijemi popravljati? Zaradi starejšega sina imam namreč malo slab občutek, ker na začetku starševstva nisem ravnala tako kot zdaj. Odnos je zdaj dosti boljši, tudi nežnosti si zdaj dosti bolj izkazujeva, toda vseeno. V šoli je odličnjak, ko pa ima problem, je ponavadi trmasto tiho, pa čeprav mu dopovedujem, da vse lahko rešiva, le pogovarjati se je treba. Drugače je živahen, zgovoren(včasih preveč, če rečem v šali), je bolj matematični tip, risal na primer ni nikoli kaj rad, pel tudi ne, tako da sklepam, da ni ravno umetniška duša, čustva pa počasi zdaj bolj izraža. Velikokrat mi zdaj reče, da me ima rad, razglablja o tem kdo je dober,kdo ne, kdo je ravnal prav in podobno. Rad ima tudi, da mu prepustimo delo, predvsem pa odgovornost. Čutim tudi, da želi imeti nadzor nad tem, kaj se dogaja v družini, zato pa mu že ves čas vse povem po pravici in ne skrivam stvari. Me pa preseneti s svojimi vprašanji, komentarji in sodbami. Morda za moje dojemanje 10letnika malo preveč zrelo.

Pozdravljena!

Hvala za vaš prispevek. Stališča, ki jih zagovarjate v vzgoji so mi zelo blizu ali celo istovetna. Ste starš, ki z zanimanjem spremlja in opazuje svoje otroke in vedno znova išče in preverja svoj odnos do individualnosti otroka. Menim, da je edino tako tudi prav, saj je vzgoja “Živ proces”, ki ga ni možno dojemati kot enkrat za vselej dognano zadevo pa jo potem le ponavljati z istimi pričakovanji. Tudi otroci, čeravno bi jih imeli 10, so si povsem različni. Zato je takšen odprt odnos in raziskovanje kaj je bolj prav za otroka in zame kot starša edino prav.

Glede preteklosti: to kar je nekoč storjeno ne moremo spreminjati, izbrisati, popravljati. Ko dojamemo v čem smo naredili napako, lahko spremenimo naše ravnanje in odnos do otroka vendar za sedanjost in prihodnost. To ste tudi naredili in opisujete, da so se odnosi spremenili. Več ni možno narediti razen slednjega in brez vednosti otroka: lahko v svoji duši prosite svojega otroka za odpuščanje za vse tisto, kar ste spoznali kot napako. Če boste to storili, otroku tega ne povejte, on bo to na nek podzavestni način jasno čutil. Otroci ne gojijo zamere tako kot mi odrasli. Oni to doživljajo bolj z aspekta, da jim ni bila potešena določena potreba, da niso bili sprejeti v polni meri, niso bili zaznani in podobno. Podobno izkušnjo je dobil tudi vaš sin in s tem je obogatil svojo osebnost. Namrteč, on sedaj zelo jasno ve kako v sebi prepoznavati občutek, ko so zadovoljene tvoje potrebe, kakšen pa je občutek ko temu ni tako. To mu bo pomagalo v ustvarjanju odnosov z drugimi ljumi v življenju. Že sedaj mu pomaga – presoja kaj je prav kaj pa ne. Čeravno je izkušnja grenka, nosi v sebi možnost, da se kaj naučimo. “Napake”, ki jih kot starši v vzgoji delamo, imajo vedno določene posledice. Posledice napak storjene iz trenutnega neznanja, neizkušenosti vendar prežete z dobrimi namerami in ljubeznijo, so veliko manjše, ne segajo tako globoko v otrokovo duševnost. Drugače pa je, kadar delamo napake zaradi tega ker nas otrokovo bitje ne zanima, imamo v mislih bolj uresničevanje lastnih ciljev (lastna komoditeta, lasten občutek moči), kadar nam je mnenje drugih bolj pomembno kot potreba otroka in td. Tovrstne posledice ustvarjajo duševne tarume, ki jih otrok lahko “predela” le v obdobju odraslosti.
Ta predelava ne pomeni izbrisati že doživeto, temveč ozavestiti objektivno določena dejstva, ki so se zgodila, bolj razumeti dejavnike, ki so to situacijo sprožili, najti določeno razumevanje za osebnost, ki nam je prizadejala gorje, se naučiti oprostiti drugemu, ter s pomočjo lastnih značilnosti poiskati način, da spomin na določeno bolečino lažje nosimo naprej v svojem življenju. To zmoremo narediti le v obdobju odraslosti, po 21 letu saj od približno tega leta se začne proces samovzgoje.

V vašem opisu sem nekaj naslutila: pravite, da vaš otrok deluje starejši v obnašanju kot bi to bilo možno prisoditi enemu 10 letniku. Bodite pozorni, da mu ne rečete prav vsega, kar se dogaja v družini. Starši pogosto delamo narobe, ko otroka do potankosti inforiramo o npr. družinskih financah, konfliktih, boleznih…in td. To počnemo ponavadi z namenom, da bi otrok lažjer razumel zakaj mu nekaj ne moremo privoščiti, ali zakaj trenutno nimamo časa zanj in podobno. Toda otroka potem bremeni vsebina, ki smo mu jo povedali. Ne more to razumeti tako kot mi, saj še nima dovolj izkušenj. Zaupani problem pa ga tišči in si želi kaj pomagati ne ve pa kako. Postane zaskrbljen, deloma negotov, prezgodaj začen presojati, in te presoje so pogosto napačne zaradi nezadostnih izkušenj in specifičnih aspektov otroka v razvoju. Dobro je poiskati določeno mejo med informiranjem otroka o problematiki, ki sicer sodi v svet odraslih in preteranim “zavijanjem v vato” in idealističnim prikazovanjem sveta in življenja. Pri tem je potrebno zelo močno upoštevati značilnosti otrokovega bitja, predvsem temperamenta.

Prepričana sem, da boste kot doslej našli dobro pot, ki bo ustrezna za vaše otroke in vas starše.

Lep pozdrav, Paula