Pozdravljeni,

doma imamo 3 in pol letnika, ki se mu bo cez nekaj mesecev pridruzil se bratec. Tezava oz lastnost, ki kar ne izveni, je njegova nesposobnost oz nezainteresiranost za samostojno igro. Lahko bi celo rekla, da ga igrace sploh ne zanimajo. V poskusih, da bi mu nasli kaj zanimivega, smo mu kupili veliko razlicnih igrac primernih njegovi starosti, a interesa ni. Nekako se gre, ce ga jaz ali moz povabiva k igri, pa se to potem izgleda tako, da jaz npr.zlagam kocke, sin pa me gleda. Po nekaj minutah pa ga mine tudi to in zacne igrace pospravljati.

Seveda je posledicno zelo “zahteven” otrok, saj zahteva ves cas 100% pozornost enega od naju in ce je ne dobi takoj (ker morda govorim po telefonu ali perem posodo), me zacne klicati z jokajocim glasom, potem pa nadaljuje s kricanjem, jokom. Sicer ga z lahkoto vkljucimo v gospodinjska dela, ki jih obozuje. Izredno srecen je, ko skupaj pomivamo okna, zlagamo perilo, kuhamo ipd, seveda pa to pomeni druzba enega od naju z mozem.

Naj se povem, da se je ta lastnost zacela kazati pri 7.mesecu starosti. Do takrat je bil izredno umirjen, dobrovoljen dojencek in vse mamice so se mi cudile, kako zadovoljno sedi v lezalniku in nas opazuje, ne da bi zahteval vecjo pozornost. Potem pa kot da bi odrezal… samo da sem se za pol metra odmaknila od igralnice na tleh, je ze padel v histericen jok. Tako da ga kar naenkrat nisem vec mogla niti odloziti, ne da bi jokal. Vsi so me tolazili, da bo to izvenelo, ko se bo skobacal, a se to ni zgodilo. Samo, da sem sla par korakov stran, ze se je jokajoce kobacal za mano… in tako vse do danasnjih dni.

V vrtec sicer rad hodi, vendar se tam ze eno leto drzi samo enega prijateljcka. Dobesedno se igra samo z njim. Ce ga slucajno v vrtec ni, je sin po besedah vzgojiteljice izgubljen, ne ve, kaj bi sam s sabo, tudi do 2 uri ga kar caka in se ne vkljuci med druge otroke.

Zaradi vsega napisanega sva z mozem vcasih,ob slabsih dnevih popolnoma izcrpana, saj cutiva, kot da naju otrok “sesa” in ne moreva uzivati z otrokom kot bi bilo posteno do njega. Prihod novega otroka bo sicer za starejsega dobra popotnica za naprej, a bojim se, da se bo pocutil ogrozenega.

Zavedam se, da je njegovo obnasanje oz lastnost posledica necesa, a vzroka sama ne najdem.
Hvala za vase mnenje in predloge.
Lep pozdrav

Pozdravljeni!

To je otrok brez notranje varnosti, zato se vas oklepa. To kar rabi ni vaša 100% pozornost ampak pomoč, da predela svoje tesnobne občutke. Glejte, kaj naredite, če začne vašemu avtu puščati olje? Ali ga non-stop dolivate in govorite: Joj naš avto pa res rabi toliko olja? Ne …Z otroki je podobno. Ne rabijo vaše 100% pozornosti ampak vašo pomoč.

Zato je vzgoja tako težka, ker včasih spregledamo »podnapise«. Otroci pa ne znajo povedati, kaj čutijo. To nam povedo s svojim vedenjem.

Kaj torej lahko naredite? Štiri stvari:

Poskrbite, da ste vi ok
Poskrbite za dovolj bližine in povezanosti
Prenehajte dajati otroku to, česar ne potrebuje
Pomagajte otroku predelati tesnobne občutke

Najprej naj vam povem, da je v vsej zgodbi najpomembnejše, da se zazrete tudi vase in naredite nekaj notranjega inventarja. Negotovosti se otrok nauči od staršev. Zato lahko sicer do neke mere ublažite otrokovo tesnobnost, ne morete pa jo odpraviti, če se ne soočite s svojimi občutki in jih ne odpravite.

Potem preden karkoli spremenite ali pa vsaj hkrati, ko boste karkoli drugega spreminjali, najprej poskrbite za dovolj dobre povezanosti in bližine. Dobra povezanost je čas, ki ga preživite skupaj in se imate vsi fino. To je čas, ko se igrate skupaj tako, da se vsi smejite, lovite, … objemi, trenutki nežnosti. Posebej pomembni so trenutki, ko se poslavljate in ko greste spat. Naj bodo ti lepi in polni bližine. … Včasih je že to in pa prva točka dovolj, da se otrokovo vedenje spremeni. Če se ne, pa potrebuje še nekoliko vaše pomoči.

Predvsem prenehajte otroka non-stop zabavati in zaposlovati. Temu jaz pravim »norost v dvoje«. To je tako kot bi avtu non-stop dolivali olje. Živite življenje tako kot mislite, da bi ga živeli, če tega problema ne bi bilo.

In kar bo neizogibno sledilo, bo otrokov jok, ko boste rekli: Sedaj imam jaz dovolj, igraj se sam. V tem ga ne smete pustiti samega, ampak prav tako pomembno pa je tudi, da ne izpolnite njegove želje (vsaj dokler so njegovi občutki tako močni ne!) Vaša naloga je, da otroka pomirite, da ste z njim in mu pomagate, da se pomiri. Sem ravnokar opisovala kako v prejšnjem odgovoru, zato vam kar pripnem link: http://med.over.net/forum5/read.php?25,8242937

Alenka O.

Tudi mi imamo podoben problem, le da z malo mlajšim (2,5 let) sinom. Že kot otrok je bil precej zahteven, veliko je jokal, težko sam zaspal (ali pa sploh ne), še danes se ponoči zbuja in praktično nikoli – ne prej, ne zdaj – se ne igra sam. Za več kot 5 minut ga zamotijo edino risanke ali telefon ter družba znanih(!) otrok. Pred slabega pol leta je dobil še bratca, a njegovo obnašanje glede igre je bilo enako nesamostojno že prej. Na bratca ni nič ljubosumen, lepo skrbi zanj, mu prinese dudo, flaško, ga pokriva. Če ga zjutraj ni v posteljici (ga nesemo nahranit v dnevno sobo) najprej vpraša zanj, v vrtcu mi po novem ne plane več v objem, ampak najprej teče v garderobo pozdraviti bratca, šele potem mene. Vsakemu ga tudi ponosno pokaže, mu pove njegovo ime in pove da je bratec mali, mali in da je priden in lep.

Drugače je zdaj naravnost čudovit otrok. Zelo malo ali skoraj nič nima napadov trme. Dokaj brez težav mu umijemo zobe, lase, ga stuširamo, preoblečemo, previjemo, damo v avtosedež… Le tu in tam se malo upre, pa mu razložimo zakaj je nekaj potrebno in potem sodeluje. V vrtcu je od prvega leta dalje in ga zelo rad obiskuje (sam odide nasmejan v igralnico), še raje pa seveda pride domov. Starša vedno paziva, da se na naju lahko zanese in da nikoli ne prelomiva obljube (če ga recimo prosiva, da nama izroči najljubšo igračo da ga lahko oblečemo, jo brez težav da iz rok, a jo potem tudi absolutno vedno res dobi nazaj), ter da mu ne laževa (poveva, da je bilo risank dovolj in si ne izmišljujeva da je crknil televizor ali kaj podobnega).

Pravite, da je tak otrok ki ves čas rabi pozornost, otrok brez notranje varnosti in da ima tesnobne občutke. To me čudi, saj si resnično ne predstavljam od kje bi le-to lahko izviralo. V vrtcu je miren, zadovoljen. Lepo poje, mirno zaspi, ne zahaja v konflikte, vzgojiteljici povesta da je večino časa nasmejan, da lepo sodeluje, čudovito napreduje, otroci ga imajo radi in ko jih zjutraj srečamo v garderobi se ga vidno razveselijo in ga spontano pridejo objeti. Sem in tja se z enim bolj živahnim fantkom (tudi naš pobalinček je zelo motoričen otrok) sporečeta za kakšno igračo in to doma pred spanjem tudi sam pove, se o tem pogovorimo in je okej. In kot sem poudarila… nesamostojen pri igri je že od nekdaj, ravs s tem fantkom (pa še to recimo 1× na dva tedna) pa aktualen le nekaj mesecev. Tudi bratec ne bi smel biti povod, saj je ta faktor v igri šele slabega pol leta.

Naši popoldnevi zgledajo tako, da se včasih odpravimo na kakšno igrišče ali sprehod, kadar smo doma pa mali z očijem vsaj pol ure nori po stanovanju, pleza po njem, skače po kavču, ga oči obrača na glavo in meče v zrak. Jaz z njim v naročju berem knjigice, ali pa skupaj kuhava, zlagava perilo v stroj ali sesava, kar obožuje… Zadnjo uro do dve v dnevu naju ima tudi sam zase, ker gre bratec že spat.

Uspavava ga tako, da je vedno en od naju pri njem v postelji, zaspi v objemu in naslonjen z glavo na najino roko. Oči ima metodo, da si izmišljuje in mu pripoveduje pravljice, mene običajno prosi, da mu podrobno razložim kaj vse se je na ta dan dogajalo. Ponoči se zbudi in priraca k nama v posteljo, kjer veselo drnjohamo do jutra in ga nikakor ne podimo stran.

Resnično mi ni jasno kaj še lahko naredim. Še večji problem pa vidim v tem, da moram/morava popoldan kljub vsemu previti bratca, ga nahraniti, jaz si črpam mleko, z dojenčkom morava izvajati tudi fizioterapijo, treba je tudi kaj skuhati zanj in za naju. Skratka ima veliko pozornosti, igre in več kot toliko enostavno fizično ne uspem spraviti v en dan s samo 24 urami. Prav tako si ne predstavljam kako bi ga lahko takoj ali v doglednem času pomirila če oz. ko se bo razburil, če ga postavimo pred dejstvo, da se bo moral kdaj tudi sam igrati, saj nekatere aktivnosti enostavno ne morem takoj prekiniti. Ali ni potem nevarnosti, da bi se mu bratec zameril, da bi to jemal tako da zanj nimava več časa, za bratca pa?

Imate tudi zame kak nasvet? Hvala že v naprej!

Pozdravljeni!

Opisali ste same ta prave stvari, vse kar ste opisali je dobro in znak dobre povezanosti. O težavi ste napisali: se ne igra sam več kot 5 minut. Kaj se zgodi potem? Kako reagira otrok in kaj naredite vi? Kaj pa naredite, ko morate nekaj nujno postoriti in ne more počakati? Pravite, da se bojite, kako ga boste potem potolažili … kaj pa sicer naredite, če se mu ne morete posvetiti?

Opišite mi te situacije, ki bi jih želeli spremeniti, pa vam bom lahko odgovorila. Opišite to, kar vas moti bolj konkretno: kdo naredi kaj in kaj potem vi … potem vam bom lahko odgovorila kaj več.

Alenka O.

Avtorici prvega posta Tina78 bi svetovala, da pri drugem otroku postopa malce drugače. Jaz sem sina že s 6 meseci (ja sliši se smešno) pričela navajati na samostojno igro. To je v začetku pomenilo igranje v igralnem loku. Vedno bolj sem podaljševala čas, ki ga je otrok preživel “sam”. Zakaj sem to počela? Ker imam v ožjem sorodstvu punčko, ki je totalno “nesamostojna” in potrebuje pri 9 letih velikooo več pozornosti kot moj skoraj 3. leta star sin. Praktično ne zna se zaigrati sama.
Za mojega sina pa lahko rečem, da se zaigra sam po ure in ure. Pride vsake toliko po kak objem, nasvet, željo da pogledam kaj počne.. In razume, ko mu rečem, da zdaj se ne morem igrati z njim, ker moram skuhati kosilo. Poanta ni v tem, da se meni ne ljubi njemu 24 h na dan posvečati.

Pozdravljeni!

Samostojnost ni nekaj, kar otroku privzgojite od »malega« ali če hočete nesamostojnost ni posledica premalo spodbud za samostojnost. Želja po samostojnosti nam je zapisana v genih, zbudi se sama po sebi. Nesamostojni smo, kadar se ne čutimo dovolj varne, samozavestne … to pa je nekaj čisto drugega kajne. Nesamostojnost je posledica premalo notranje varnosti, to pa nima veze s tem, koliko otroka spodbujate k samostojnosti. Prej s tem dosežete obraten učinek.

Vaš otrok se igra samostojno, ker se v sebi dobro počuti. In vaša sorodnica se ne zna igrati sama, ker je v sebi negotova in ne ker ji manjka spodbud za samostojnost. Bolj jo spodbujate, silite k samostojnosti, slabše bo. To težavo se rešuje drugače.

Alenka O.

Tudi mi imamo enako tezavo.

5-letnik se nic ne zamoti sam, mlajsi bratec vedno najde nekaj, s cimer se zamoti (lista knjigice, vozi avtomobilcke iz enga konca sedezne na drugega itd.), starejsi pa zahteva konstantno pozornost.

Igramo se tudi skupaj, ko pa za 5 min stopim stran, pride k meni, me vlece za rokav, pleza po meni in dobesedno tezi. Vse skupaj je ze skrajno naporno, ker se resno nic ne igra sam. Igrac ima se prevec.

V vrtcu je zelo druzaben, po besedah vzgojiteljice celo daje pobudo za igro (dajmo se igrati to/tisto, kaj ce bi se pretvarjali, da smo … itd.).

Doma sicer rad pomaga pri kuhanju/pomivanju oken/presajanju roz/obesanju perila itd. ampak vcasih bi pac samo rada v miru kaj skuhala, pospravila, karkoli, on pa naj se (kot mlajsi) igra sam.

Imate kaken koristen nasvet?

Mogoce bi dodala se to, ker omenjate samostojnost. Ko pridemo npr. na igrisce, zelo hitro najde druzbo tudi med otroki, ki jih ne pozna. In ne pogleduje k nama v smislu varnosti. Ce so tam njegovi prijatelji, se tudi igrajo skupaj in ne prihaja vedno nazaj k enemu od starsev, je skoraj, kot da naju ni.

Smo se pa namenoma z mlajsim bratcem manj ukvarjali v smislu konstantne prisotnosti pri igrah, ker s starejsim smo vedno skupaj brali/sestavljali kocke … mogoce je to posledica tega konstantnega ukvarjanja z njim v zgodnji dobi?