Otrok sam na dvorišču
Pozdravljene mamice,
veliko tem ste že načele, mislim pa , da tele še nisem zasledila.
Gre za to, pri katerih letih otroka prvič pustiti samega na dvorišču pred blokom.
Ko sem imela sina pri osemnajstih, sem imela do tega popolnoma drugačen odnos. Ko je bil star 4 leta, se je igral s prijateljčki na dvorišču, jaz pa sem vsake toliko pogledala skozi okno in preverila, če je vse O.K.
Drugi otrok je hčerka, minilo je šestnajst let od prvega poroda, jaz sem starejša in me bolj skrbi zanjo. Preselili smo se, na dvorišče ne vidim.
Ne bojim se, da bi se ji kaj zgodilo. Poznam par primerov ugrabitev in v bistvu me to bolj skrbi.
Kakšno je vaše mnenje ?
LP,Kaja
Zdravo,
moja hči je stara 5 let in pol pa mi še vedno na misel ne pride, da bi jo spustila brez nadzora, vse sorta tipi se sprehajajo po naseljih. Poznam mamice, ki pa že puščajo svoje otroke (hčerine prijateljčke) že kar kakšno leto, jaz pa nekako ne upam. Sem bolj zajc, ne morem si pomagat, jaz si vzamem kakšno knjigo ali revijo in se usedem na klop, hči pa ve, da ne sme iz mojega horizonta nikamor,
kdaj pa jo bom spustila samo pa ne vem.
Zanima me, kaj bodo povedale druge mamice?
jaz sem sicer doam v hiši, vendar si še ne upam hčere pustiti same zunaj. Blizu je cesta, zadaj za hišo je terasa, kjer se izredno rada afna in kjer lahko fajn pade, na vrtu je hruška, kjer se tud lahko kar hitro dol zvali in ne bo prva. saj naj pade, če bo padec brez posledic, amapk koliko ljudi je zaznamoval padec z drevesa in so zdaj invalidi. Jaz jih poznam, kar veliko. Tako sem vedno zraven nje. Samo pustim samo takrat, ko vidim, da se zaigra sama na pesku, pa še to ne dlje kot pol ure.
Pri štirih se mi zdi vsekakor še prezgodaj, da bi se sam igral na dvorišču. Morda z vstopom v šolo – pri 6. letih. Tako nekako je bilo pri nas doma. Tudi sama se bom pri sinu držala te prelomne starosti, čeprav živimo v izredno mirni okolici, kjer komajda kdaj pripelje kak avto. Toda okoli nas – živimo na deželi in ob naši hiši teče tolmunček in raste gozd- je veliko nevarnosti, otrok se lahko brez nadzora izgubi ali pa celo utopi. Ne bom sedela ob njem, bom pa zagotovo svojo dejavnost – branje knjige ali revije, morda samo uživanje na soncu – prestavila v njegovo bližino do te mere, da bom vedela, kje je. Sosedovim se je pred leti – nas še ni bilo tu – v potoku utopil petletni sine, zato bom seveda zelo previdna. Predvsem pa ga bom poskušala naučiti, na kaj vse mora paziti in kje ni primeren kraj za igro.
Glede ugrabitev pa tole: menim, da lahko otroka vsaj do določene mere pripravimo in naučimo, da ne zaupa neznancem, da ne seda v njihove avtomobile, da ne naseda njihovim besedam, ne sprejema daril in sladkarij. To verjetno učinkuje tudi pri morebitnih zlorabah in podobno. Do neke mere, seveda, so pa primeri, ko so otroci grobo ugrabljeni in takrat ti vsa vzgoja ne pomaga. Otroci razumejo več kot si odrasli mislimo. Sama – imam dveletnika – sem otroka že naučila, da preden iz rok nekoga, ki ga ne pozna, vzame darilo, najprej vpraša mene za dovoljenje. Morda bo to zdaj naletelo na kakšno oporekanje pri drugih, vendar se mi zdi, da ni nikoli prezgodaj za začetek. Svet je vse bolj poln nevarnosti in kot sem že na nekem drugem forumu dejala, ne bom otroka večno držala za roko, lahko pa mu pokažem, kje so nevarnosti in upam, da se jih bo znal izogniti tudi sam, ko bo večji.
T.
Hčerka je stara 6 let in bo šla drugo leto v šolo. Tudi jaz sem jo pripravila, kako naj reagira na neznance , čeprav v realni situaciji najbrž ne bo kaj dosti efekta.
Je zelo samostojna in pametna punca, verjamem pa , da bi jo drugi otroci povlekli v vsako neumnost.
Sprašujem pa zato, ker se pred blokom igrajo otroci od treh let naprej. Ne razumem staršev, da so tako neodgovorni. Če pa se bo komu kaj zgodilo, bo pa panika in bodo vsi drugi krivi.
LP,Kaja
To, da so zunaj sami otroci od 3 let naprej, je TOTALNO NEODGOVORNO! A pričakujejo starši, da bodo nanje popazili starejši otroci, ali kaj? Če pa bo prišlo do tragedije, bodo pa iskali krivca v neograjenosti igrišče, premajhni varnosti igral ipd… Zdaj sem se spomnila! Tudi ko smo bili otroci stari 6 in več let, je (takrat smo živeli v bloku) na nas pazila z balkona ena stara teta v prvem nadstropju. Prav čakala je, kdaj bomo prišli iz šole, potem se je postavila na balkon in kvačkala cel ljubi popoldan. Ko smo bili žejni, nam je dala limonado, ko je kdo potreboval starše, jih je poklicala – ker smo bili premajhni, da bi segli do zvonca. Uh, pa nadrla nas je tudi! In to tako glsno, da so vse mame prišle na okna in tako vedele, kateri od nas je spet nekaj ušpičil. Prav zlata je bila! Eh, da bi bil naš svet še zdaj tako enostaven!
T.
Tudi jaz opazujem predšolske otroke, ki se sami podijo po dvorišču. Nekatere pazijo starejši bratje in sestre, a kot vidim, so oni bolj zaposleni sami s seboj, “ta mali” pa so sami. Mene bi zelo skrbelo, če bi prišlo, do kakšne nepredvidljive situacije (poškodba, nevaren pes …). Svojega 7-letnika ne puščam samega, razen če se dogovorim, s kakšno drugo mamo, ki je na dvorišču, da popazi še njega.
Naj vam povem še eno tragično zgodbo. Rojena sem na podeželju in tam sem tudi živela 20 let. Pa bi si človek misli, da imajo otroci na podeželju več prostora, več šans, da se podijo naokoli. Pa ni tako. Tudi tam je veliko nevarnosti, ki prežijo. Pred leti se je utopil 10 letni deček. Otorci so se lovili (ali pa skrivali) okrog ene hiše. Ta nesrečni deček je stopil na pokrov greznice, ki je bil lesen, les pa ves strohnjen. Deček je padel v gnojnico in se tako utopil (ali pa zadušil). Zelo žalostno.
Se strinjam z večino. Otrok nima kaj iskati sam zunaj dokler ne hodi vsaj v šolo. Pa še to ni pravilo, saj so območja v centrih večjih mest, kjer še desetletnika ne moremo spustiti povsem lagodno na dvorišče – bolj rečeno na cesto. Sem za to, da se mamice organizirajo in enkrat pazi otročke (mi rečemo pr’jatlčke) ena mamica drugič pa druga. Ampak priznam – to je bolj moja želja kot pa nekaj, kar bi se dalo uresničiti. Jaz bi ga že pustila v varstvo na dvorišču (za dogovorjen čas) mamici sinovega prijateljčka (stari so od 5 do 6 let) – pa ni nobena izmed mamic za to, da bi se menjavale pri varstvu. Preprosto si ljudje ne zaupamo več dovolj za take podvige – morda gre celo za tisti, že omenjeni problem, zavijanja otrok v vato.
B.
O moj bog, komaj pri 10 letih sam na dvorišču? Jaz sem bil na dvorišču sam pri 4, na novo smo se preselili in nisem nobenga poznal. Verjemi da mi ni čist nič manjkalo, fajn je če ma otrok stik še s kakšnimi drugimi vrstniki razen s tistimi v vrtcu, ker potem lažje prilagaja pa na voljo ma bližnje prijatelje za skupno druženje ko starši nimajo časa. Evo dober primer je moj bratranec, star 7 let. Nikoli še ni bil sam na dvorišču. V šoli se s sošolci baje dobro razume, ko pa pride v stik s kakimi drugimi vrstniki pa se ne znajde. Zakaj le? Mislim da ni potrebno razlagat. Družina mu pa tud ne more nudit vsega, kar takšen otrok rabi za normalen razvoj v smeri socializacije. Pri 8 letih sem bil prvič sam doma in sicer na lastno željo. Otroka s tem, ko ga ne pustite samega dobesedno priklenete nase in mislil si bo, da ste vi edini “objekt” k kateremu se lahko zateče. Lahko se zgodi, da ne bo izrazil niti želje po tem da bi bil sam, saj mu bo to nekaj neznanega in “nepotrebnega”. Po mojem je to slabo, ampak to je samo moje mnenje pa brez zamere.
LP, miki
Imam sina, ki je star pet let (skoraj). Na dvorišču ni sam, včasih počaka, če grem kaj iskat ali pa atija, ki prihaja iz službe.Vendar pa moram priznat, da sem vsa na trnih, kar naprej visim na oknu, balkonu in gledam kje je in kaj dela. Res pa je, da je že večkrat izrazil željo, da bi bil malo sam zunaj, ali da bi šel sam v vrtec (imamo 100 m do vrtca in ga gledamo iz okna, ko je v igralnici pa pomaha); To smo naredili prejšnji teden, ko je bila mlajša hčerka bolana in je nismo mogli peljat ven. Moram priznat, da je bil fant navdušen, mene pa je kar stisnilo pri srcu, pa tudi ponosna sem bila, kako je naš malček hitro zrastel, postal samostojen, pa vendar se še tako rad spravi na kolena in reče “pocartaj me malo”. Potem pa sledi “borba” z mlajšo sestrico, ki bi tudi rada bila na kolenih. In potem vsak na enem in pojemo Mi se mamo radi…. Oh, sem že zajadrala v druge vode.Skratka, jaz nisem zato, da bi bili malčki še sami zunaj, ko pa je tako fino, da lahko mame še kakšno rečemo, ko zunaj pazimo na naše bombončke….