Vem, da je tema bila že velikokrat odprta in razložena, pa vendarle. Včeraj je učiteljica mojega sina, ki je učenec 3. razreda vprašala, če se strinjam, da otrok dobi pomoč oz. odločbo… in to samo pri slovenščini. Sama sem po izobrazbi profesor in nekaj vem o tem, vendar delam na področju socialnega dela že kar precej let in sem izgubila nit. Zato se obračam na starše, ki imate otroka s podobnimi težavami. Prepričana sem, da so informacije iz prve roke tudi najbolj verodostojne.Moj sin ima težave z branjem in pisanjem, čeprav menim, da ne gre za disleksijo ali pač, sicer pa bodo to diagnozo potrdili strokovnjaki. Mene bolj zanima ali ste starši bili za in zakaj in ali za ne in zakaj? In zakaj učitelji in tisti, ki potrdijo to, da otrok pomoč potrebuje oz. komisija, tako strogo in zaupno varujejo vsa mnenja, ki jih podajo? Vseeno bi bila rada svojemu otroku v pomoč in mislim, da bi bilo tudi meni lažje.Pa še to, kako se počutijo otroci, ki imajo to pomoč pred vrstniki, ki teh težav nimajo in ali ta odločba kakorkoli zaznamuje otroka za nadaljno življenje in njegovo šolanje?Ali ima kdo izkušnjo, kako so taki otroci ujeli “šolski” riten in zahteve? Osebno mi ni všeč, da sin velja v razredu za “taslabšega” tako se sam imenuje, čeprav od mene ni dobil nikoli take informacije.
No vsako mnenje in izkušnja mi bo prišla prav.

Mojca,

zakaj bi otrok, ki ima težave pri branju in pisanju dobil pomoč pri samo slovenščini? Žal bo branje in pisanje pomembno tudi pri ostalih predmetih. Pri takšnih otrocih s težavami branja in pisanja so v veliko pomoč različne prilagoditve pri pouku.

Sta bila že na kakšnih pregledih, sta se s kom že posvetovala?
Otrokov občutek, da je “taslab” pogosto izvira iz otrokove stike (se zaveda, da ima težave, pa ne vidi izhoda, rad pa bi bil boljši). Običajno večina otrok dodatno pomoč sprejme z olajšanjem.
Kako pa se bo otrok počutil (po odločbi) v razredu pa je v veliki meri odvisno od splošne šolske klime, stališč učiteljice, pa tudi vašega stališča.
Upam, da se vam bo oglasil tudi kakšne starš in vam zaupal svojo izkušnjo.

Mojca,

ga. Petra je bila v zadnjem mesecu tudi meni v pomoč, z njenim odgovorom in mnenjem, ki vam ga je napisala, se absolutno strinjam.
Lahko vam podam svojo izkušnjo, če vam bo kaj v pomoč.
Imam hčerko, ki je letos postala srednješolka. Odločbo oz. pomoč je dobila v četrtem razredu. Predlog, da vložimo predlog za usmerjanje je prišel s strani šole, s čimer sem se strinjala. Deklica je imela med drugim tudi težave z branjem (ni rada brala), kar je potem logično imelo posledice tudi na drugih področjih), ni pa bila pravi disleksik. Kar precej bitk smo imeli, jaz doma z njo, potem pa še z učitelji, saj so jo označili, da je lena.
Na odločbo smo čakali kar nekaj časa, ker je pač tak postopek.
Imela sem strahove, bili so dvomi, deklica se je bala, kako jo bodo sprejeli sošolci in da jo bodo imeli za butasto (takrat je bilo bistveno manj usmerjenih otrok-bila je edina v razredu, zdaj jih je že precej več). Pogovorila sem se z njeno razredničarko in jo prosila, da ji olajša situacijo in se v razredu o tem pogovorijo. Mislim, da ji je s tem zelo pomagala, saj deklica ni imela s tem nikoli težav in so vsi to lepo sprejeli. Njen uspeh in volja do šole sta se bistveno popravila.
Vesela sem, da sem takrat imela to možnost in ji je bila nudena pomoč. Individualno tedensko pomoč izven oddelka je imela eno uro pri slovenščini, eno uro pri angleščini in eno uro pri specialnem pedagogu.
Poznam primere, ko imajo otroci težave, pa starši ne dajo predloga oz. ne iščejo pomoči, ker jih je sram, da bi imel njihov otrok odločbo, kar se mi zdi grozljivo. Če ima otrok možnost, da dobi pomoč, bi jo bilo treba izkoristiti.
Res je, da učitelji odločbe sprejmejo zelo različno: za nekatere je to samo podpora in potuha “lenuhom”, nekateri pa jo sprejmejo in se trudijo. Tudi sama sem se srečala sedaj v srednji šoli z mnenjem ene od profesoric, da je odločba samo potuha, vendar sem ji lepo razložila, da odločbe nisem pisala jaz ampak je za njo pet različnih strokovnjakov, ki so dali svoja mnenja. Po tem z njo ni več težav in je situacijo sprejela takšno kot je.
Moj nasvet je, da vsekakor poizkusite pridobiti odločbo. Koliko in kakšno pomoč bodo odobrili je seveda drugo vprašanje, saj sem v vseh teh letih velikokrat slišala, da se otepajo dajanja teh pomoči, saj to pomeni dodatni finančni zalogaj za Ministrstvo za šolstvo, šole pa imajo težave z organizacijo individualnega dela z otroci. Če ne boste poizkusili, ne boste vedeli, če jo lahko dobite in tudi tega ne ali je za vašega sina koristna.

Želim vam veliko moči, volje in zaupanja v to, da se bo za vašega sina dobro izšlo.
Če vas še zanima kakšna informacija, mi lahko pišete na ZS
Vso srečo!
S.

No ,mi smo ravno dali komisijo skozi. Tudi naša bo dobila pomoč v vrtcu in to logopeda. Bila sem kar prijetno presenečena,ker ponavadi zdravnik kar označijo (npr. da je avtistična in podobno). Bili smo na pregledih ,tudi pri psihologu in logopedu. Dobila je 3x tedensko pomoč logopeda v urah,ki naj bi jih preživela v vrtcu.
No,imeli smo še pa bližnje srečanje še z eno psihologinjo (sistematski pri treh letih) in zopet ponovno totalno razočaranje. Joj,kako se mnenja tepejo. Potem sem ji malo razložila,da otrok se ne more menjati v dveh tednih in če noče z njo sodelovati (sploh po eni uri in tričetr čakanja) v čakalnici????????
Brez zamere nekateri so res za nekam…..