otrok s pp v osnovni soli
Moj otrok je letos prestopil v o.s je otrok s p.p in ima odlocbo za tri ure pomoci pri specialni pedagoginji.V okolje se je dobro vklopil ima pa tezave na podrocju fine in grobe motorike po dveh mesecih solanja je psihologinja na sestanku mi dala vedet naj malo premislim glede njegovega solanja,da bi bilo mogoce kasneje dobro ce gre na drugo solo(posebno solo)jaz pa menim da tako hudo ni.Ali lahko sola sama odloca kje se bo otok solal ali dajo samo predlog?Če otroku res ne bo slo tako ali tako ne bo druge izbire dokler pa bo lezel ga pa res nebi dajala v posebno solo.Lep pozdrav in hvala za odgovor.
Oni lahko samo predlagajo, odločimo se pa starši. Odvisno je tudi od tega, če ima vaš otrok še kake druge težave razen fino in grobo motorike.
Mi smo se odločili za posebno šolo, program je pa reden, kot v navadni osnovni šoli in lahko rečem, da je otrok napredoval na vseh področjih. Jaz mislim, da je bistvo, da se otrok v šoli dobro počuti in ne da samo leze.
niti slučajno ne sme sploh priti do tega, da otrok ‘samo leze’ kot pogoj za to, da se ga šele potem odločite prešolati. Če otrok ne zmore redne OŠ, če ima preprosto prenizke sposobnosti, potem mora na šolo s prilagojenim programom – čimprej! Naj vam to ne bo izpod časti, tu gre samo za otrokovo dobro. Kaj ima od tega, da je v redni OŠ, če je potem vsak dan zmeden, dela kot zmešan, pa je še vedno med najslabšimi v razredu, kljub trudu? Samozavest na nuli, občutek da ničesar ne obvlada, da ne zmore…zakaj že, ko pa vendar obstaja šola, ki se bo prilagodila NJEMU, njegovim sposobnostim, kjer bo dejansko nekaj dosegal, ker se bodo vsi ubadali z njim in samo z njim in ne z nekim splošnim povprečjem, kjer bo imel možnost, da se dokaže, njegov trud bo dejansko nekaj vreden…katera opcija vam zveni boljša? Se opravičujem, če sem ostro napisal, ampak če se samo spomnim, skozi kaj vse smo šli z našim otrokom…MAS in malenkost podpovprečne sposobnosti, vsi prav tako prepričani, da bo nekako že šlo – saj tudi je šlo, ampak za kakšno ceno – ure in ure smo presedeli ob knjigah, otrok se je učil kot zmešan, dosegel pa največ trojko, pa še to mu je učitejica pogledala skozi prste. Šele v 5. razredu je bil prešolan v ustrezen program in tam je zacvetel! Lastna likovna razstava, ocene, ki so dejansko kazale njegov trud, pristopi, ki so mu ustrezali, sošolci, ki so ga dejansko razumeli, ga spodbujali….pa še bi lahko našteval. Naš ‘otrok’ je šel kasneje na srednjo šolo, danes ima službo in lastno stanovanje, živi z minimalno pomočjo (plačevanje položnic in podobno urejamo mi), je samozavesten poba, sem pa skoraj prepričan da bi bil totalno potlačen in brez družbe če bi ostal v redni šoli.
Druga stvar, ki mi pa ni jasna je pa to – vaš otrok ima SAMO težave s fino in grobo motoriko? Intelektualno je ok? Potem ga nimajo kaj pošiljat v šolo s prilagojenim programom, ampak se morajo ONI zmigat in prilagodit.
Pozdravljeni. Tudi moja hči je zaradi težav na čustvenem področju vključena v pomoč pri socialni pedagoginji tri ure na teden. Ker so stiske in obsežnost snovi vsako leto večje sem pri sebi odločena, da jo dam, če bo prehudo raje v šolo s prilagojenim programom. Zanima pa me , ali se otrok v tem primeru lahko vpiše na poklicno šolo, ko osnovno konča ? Kakšne možnosti izobraževanja ima?
Najlepša hvala za odgovor !
če gre v osnovno šolo s prilagojenim programom mora najprej končati osnovno šolo za odrasle
šele nato pa lahko izbira poklic kakršnega koli želi.
Če ne ti ostane samo nižji izobrazbeni standard oz šola ki ima 2 letni program.
Upam da je dovolj natančno napisano.
S tako šolo danes si zelo težko pomagaš če pač negre pač ne gre.
Vsekakor se splača vztrajati sicer pa na rednih oš imajo tudi DSP ki jo izvaja tudi učitelj v
razredu polleg teh specijalnih pedagogov.Ampak če nisi zraven ni tudi to nič.
Kljub pomoči ki jo ima otrok moraš biti vztrajen in tudi včasih koga kam poslat za dobrobit otroka.
Pozdravljeni, hvala za odgovor in vspodbudne besede. Hčerka ima težave na čustvenem področju,drugače ima razen dveh predmetov dober uspeh. Tam, kjer ji ne gre, pa ima velik strah in tudi žal ni uspeha. Doma jo vspodbujamo, tudi pedagoginja, tudi psihologinja a nekateri učitelji imajo “težavo” in težko prilagodijo delo in mišljenje takemu otroku. Ne bo pomagalo drugega, kot sestat se z učitelji pedagoginjo in psihologinjo.
Naj popravim avtorja “ja vem”.
Otrok, ki konča OŠ s prilagojenim programom se lahko takoj vpiše v SŠ-skrajšano poklicno izobraževanje, ki traja 2 leti (t.j. pomočnik v biotehniki in oskrbi, pomočnik kovinarja, lesarja ipd.). Deklice se najpogosteje odločajo za program pomočnik v biotehniki in oskrbi (t,j, pomočnik kuharja, slaščičarja….). S tem dobi otrok poklic in hkrati s tem mu je priznano, kot bi končal redno OŠ. Če želi in je uspešen, lahko nadaljuje izobraževanje na SŠ – 3-letni program (kuhar, natakar, slaščičar, prodajalec, šivilja,….) In od tu dalje ima seveda odprte vse možnosti za nadaljnje izobraževanje, teoretično do fakultete. V praksi pa vemo, da ravno do fakultete pa res ne bodo prišli.
Skratka, tudi otroku, ki konča SŠ s prilagojenim programom, so odprte vse poti. Vprašanje pa je, koliko bo zmogel.
“Kljub pomoči ki jo ima otrok moraš biti vztrajen in tudi včasih koga kam poslat za dobrobit otroka.” pravi avtor “ja vem”.
Jaz pa pravim, da ne velja vedno tako. Povem iz prve roke, ker sem ravno to počela, kar pravi ta citirani stavek. Še dobro, da sem skrajni čas vendarle spregledala, kaj JE RES DOBROBIT mojega otroka. Postavila sem se v njegovo kožo, začela čutiti kot on in šele takrat sem se zavedala, da sem mu delala krivico. Prepisala sem ga v OŠ s prilagojenim programom in otrok se je PRERODIL. Postal srečen otrok, ki zna uživati življenje. Sam s sabo zadovoljen, samozavesten. To je bistvo! Ne gledati na to, kaj bodo rekli drugi….
naj povem da nisem nikogar žalila, temveč napisala samo mojo izkušnjo.
Glede te šole. Veronika če ima vaša hči probleme samo pri dveh predmetih potem se da pomagati.Vso srečo z vašo hčerjo in da bo tudi tu premagala strah.
Mi smo našim kar tako povedali da je vse ena vaja samo da je za oceno.
Avtoju spodaj pa sem tudi lepo napisala če pač ne gre ne gre.
Naj povem tudi to da so našemu ko je bil v 1 razredu rekli da jezrel za tja dol. Letos pa je skoraj med najboljšimi v 2 razredu.
Tudi naš 5 letni sin hodi k logopedu. Vadimo šumnike, stavke, zgodbice, pesmice…mu gre. Nikoli ne pove s kakšno oceno. Če sem poštena men se zdi vse ok, logoped pa dejansko najbrž ne! To me bega!
Hodi tudi na dt. Tam riše, barva, skratka finamotorika in grafomotorika. Meni se zdi ok, d. terapevtka pa pravi da 95% otrok te naloge bolje opravi kakor on!
Ne vem kam to pelje? Nimam dobrih občutkov, žalostna sem in kljub temu, da doma vadiva, mi nekaj pravi, da zabijava čas pri teh strokovnjakih! Obstajajo kakšni boljši?
Neumno mi je razmišljat, da naj fanta dam eno leto kasneje v šolo, potem bo star že 7 let in 8 mesecev!
Ne vem kako naj si, po dveh letih obiskov pri njih, sploh še predstavljam kako bo naprej? Sin se mi smili, ker vem, da je brihten in ni nek zaostali fant, ki ne sliši, ne sledi in ne posluša! Kdo bo to najbolje vedel če ne starša! Razočarana sem nad njima! Po dveh letih! Zelo! Pa ne krivim ju za neuspeh, samo malo več sem pa dejansko pričakovala od takšnih strokovnjakov!
Zdi se mi, da se bo na koncu vse dobro izteklo in da bo sinko prav bister in radoveden vstopil v devetleko oš!
Ne rečem da bi imel neke ogromne probleme…tk pa se mi zdi da iščejo dlako v jajcu?!
Biba M,
raziskave, kažejo, da med 40 in 50% staršev ne opazi pri svojih otrocih nekaterih govornih, razvojnih in motoričnih težav. Pogosto preprosto zato, ker so nanj navajeni.
Svetovala bi vam, da svoje dvome zaupate tako logopedinji kot delovni terapvtki. V kolikor se z njunim mnenjem ne boste strinjali, si poiščite drugo mnenje.
Logopedi ne dajejo ocen – lahko pa ji vsakič vprašate, kako otrok napreduje in kaj vam svetuje za delo doma.
Dve leti je lahko veliko ali pa malo – odvisno, kako se vzame in predvsem pa je odvisno od začetnega stanja (torej od časa, ko se je otrok vključil terapijo). Kako je v tem času otrok napredoval?
Ahjej, raziskave!
Zanima me če mi lahko pomagate kako drugače, kakor samo s splošnim odgovorom? Drugo mnenje? Statistika? Ne dajem kaj dosti na druga mnenja in statistiko, žal! Vsak človek je individum in sovražim, ko se ji predalčka!
Zanima me, če nam dejansko lahko kdo pomaga? Saj tako kakor je, ne gre več naprej!
Dve leti je veliko! V vsakem primeru je!
Odkar hodi v vrtec je začel govoriti tako po otročje, vpliv malčkov! Ne vem kaj delajo vzgojiteljice z njim! Nikoli ne riše, no ja enkrat je nekaj narisal!
Naj povem, da doma riše, sestavlja sestavljanke, se igra z lego kockami, z žogo, v peskovniku, hodimo na izlete, v gozd, v knjižnico poslušat pravljice, preveč je tega za opisat…v vrtcu pa imam občutek, da je tako, kakor da ga ni! Moti me to, da ne poprosi za pomoč, recimo če je rokav narobe obrnjen se razjezi namesto, da bi poprosil za pomoč, če je žejen gre na stranišče pit vodo, namesto da bi vzgojiteljici rekel za čaj ali sok.
Pred vstopom v vrtec je bil pravi korenjak, sedaj pa se mi zdi da je postal plašen, nekomunikativen in predvsem na trenutke agresiven, ker pač po mojem si ne upa ali ne ve kako bi prišel do željenega! To so moja osebna opažanja in razmišljanja!
Nikogar ne obtožujem, samo malo več bi pa lahko pričakovala od vseh teh strokovnjakov, razočarana sem!
Biba M,
seveda smo vsi unikati…Ampak v razvoju obstajajo določena merila, pa naj še izgleda to kot predalčanje ali ne… razvoj pri nas vse poteka na nek enak način in po določenem zaporedju.
Iz vašega pisma lahko razberem 2 stvari: vašo raočaranost na eni strani, na drugi pa zaskrbljenost.. Marsikdo vam lahko pomaga…
Imate več možnosti:
– odkrit pogovor z vsemi (vrtec, logoped… )
– poiščete drugo mnenje
– ali vse skupaj pustite…
Če se lahko priključim…
Tudi moj otrok je imel in ima še težave na področju finomotorike, ki se kaže predvsem na področju grafomotorike (slabše striženje s škarjami, slaba drža pisala in zaradi tega slabši risni izdelki) ter pri izgovorjavi črke R (ne zna zatresti jezička) in slabša izgovorjava šumnikov predvsem pri spontanem govoru.
Ima pomoč v vrtcu (1 š.ura s.pedagoga ter 1 š.ura logopeda na teden), in sicer od lanskega leta vendar, žal, ne opažam vidnejšega napredka. Intelektualnih težav ni, razume navodila in se ravna po njih, rešuje naloge, mogoče ima malce slabšo pozornost (po besedah vzgojitelja). Vendar on ne vidi razloga, da ne bi šel otrok v šolo, čeprav bo potrebno z njim fejst delat (po njegovih besedah).
No, ker so težave še vedno prisotne se bojim vstopa v 1.razred letos. Predvsem zaradi slabe grafomotorike, ker v šoli bo pa potrebno veliko risati in postopoma tudi pisati. Bojim se kako bo z njegovo samozavestjo.
Ima kdo dober nasvet, predvsem tisti ki ste to dali čez, ali bi bilo dobro še eno leto ga pustiti v vrtcu. Kakšne so vaše izkušnje z odlogom vpisa?
Kakršen koli nasvet, mnenje bo dobrodošlo…da se pravilno odločim.
Hvala,
sš123
Logopedinja ne vidi zadržkov, da ga ne bi dali v 1.razred, saj kot pravi razen r-ja vse ostalo obvlada oziroma sliši glasove, koncentracija mu naj nebi delala probleme, besedni govor je primeren… Za r pa pravi, da ni več zainteresiran, saj že nekaj časa delata iste oziroma podobne vaje za osvojite le-tega in mu je že dolgčas, pravi da nima motivacije.
Prav s.pedagopinja je bila od začetka mnenja, da bi bilo mogoče dobro preložiti vpis, saj sta kar nekaj časa potrebovala da sta se ujela (po njenih besedah)…pa velikokrat jima je odpadlo srečanje..sedaj ni več tako prepričana da bi bil odlog vpisa dobro za otroka, saj je na vseh področjih na nivoju, razen pisno izražanje (risbe so zelo skromne) kar je rezultat slabe grafomotorike.
Sama pa sem v dvomih predvsem zato, ker bo v razredu veliko učencev (28) in so zelo naporen razred (po besedah vzgojitelja) na račun nekaj močnih posameznikov (glasni, moteči, hiperaktivni). Otrok je miren in se bojim, da bo na ta račun prezrt, čeprav bo potreboval veliko pomoči.
sš123