Otrok s posebnimi potrebami
Z možem imava že dve leti vlogo za posvojitev na našem CSD. Pred časom so naju poklicali in povedali, da imajo dojenčka, ki je trenutno v bolnici in ki bo moral iti v rejništvo, ker mama ne more (noče) skrbeti zanj. Šlo bo verjetno za rejništvo z namenom posvojitve, čeprav seveda v tej fazi tega nihče ne more z gotovostjo reči. Zato so se tudi obrnili na naju s vprašanjem ali bi bila otroka pripravljena vzeti v rejo.
Odločitev že tako ni lahka, saj bi to pomenilo, da biološka mama živi zelo blizu naju, se pa z rejnišvom kljub temu, da je podpisala ne strinja najbolj. Dodatna težava pa je v tem, da ima otrok posebne potrebe. Pri njegovi starosti nihče ne more z gotovostjo reči kako hude bodo in ali bodo to telesne, duševne ali mogoče celo oboje. Z otoci s posbebnimi potrebami imam nekaj izkušenj, ravno tako mož, tako da imava občutek, kaj naju lahko doleti. Kljub vsemu se jaz bolj nagibam k odločitvi, da temu otročku ponudiva dom in mu nudiva vso pomoč, da bo v okviru svojih zmožnosti lahko kar najbolj napredoval. Mož pa ima več strahov in se boji, da ne bova zmogla. Prijateljica, ki ima otroka s posebnimi potrebami pravi, da ne pozna nikogar, ki bi se razumsko odločil za takega otroka. Res pa je, da sva midva edini par brez otrok, vsi ostali jih imajo in verjetno razmišljajo zato drugače.
Prosim vas torej za pomoč, za vaša mnenja. Vsi, ki se oglašate na ta forum naju boste najbrž lahko drugače razumeli. Bi se lahko odločili za otroka s posebnimi potrebami, tudi če obstaja verjetnost, da bo prizadetost huda, da ga boste morali čez nekaj let dati v neko ustanovo, ker ne bo zmogel običajne šole, itd. Za vsako mnenje vama bova zelo hvaležna. Pomagajte se nama odločiti.
Draga Teja!
Vprašanje je res težko, odločitev je pa vajina!
Lahko vama predstavim svojo izkušnjo z mojim otrokom, ki ima posebne potrebe.
Žiga je star 2 leti in pol, ima mitohondrijsko encefalomiopatijo in še vedno nihče ne more napovedati kako bo (v celicah mu manjka energije, zato ima ohlapne mišice. Mišica se napne in normalno opravlja svojo funkcijo, ko mu zmanjka energije pa se sprosti in nima nobene moči več – sesede se) Napreduje konstantno, vendar zelo počasi. Napredek je mogoče oceniti na letni ravni in ne tedenski kot pri zdravih otrocih. In to boli – zelo boli. Želiš si, da bi tudi tvoj otrok skakal okoli in počel vse stvari, ki jih brez napora počnejo njegovi vrstniki.
To je pogled s čustvene strani, zdaj pa bi vama predstavila še delo z otrokom, ki je gibalno oviran in ima zaradi te oviranosti težave na vseh področjih.
Z možem in vsa naša družina se posveča Žigu ves čas – pomagamo mu, da dela vse kar ga veseli in seveda tudi stvari, ki so obvezne, da napreduje (fizioterapija, logopedske vaje) – to pomeni, da ko si sam z njim težko narediš karkoli, ker otrok sam ne more storiti nič, če pa mu pomagaš samo toliko kolikor mu manjka bo imel željo početi marsikaj. Odločitev je v naših rokah, ampak ni nam težko pustiti vseh opravil in se igrati z njim, ko vidiš da ga nekaj zanima (seveda pa tako intenzivno posvečanje otroku pusti posledice na drugi strani – čiščenje stanovanja zvečer, ko gre otrok spat, utrujenost, ker ti otrok pobere ogromno energije, zelo malo pa ti jo da nazaj.
Vsa družina ga ima neizmerno rada, vendar ni lahko delati s takim tempom. Moj nasvet vama bi bil, da se pozanimata za kakšno težavo gre pri otroku in koliko je v resnici prizadet. Pri otroku s posebnimi potrebami ni dovolj, da imaš otroka rad in ni dovolj, da se z njim ukvarjaš. Moraš se ukvarjati pravilno – tega se bosta morala pa naučiti. Poleg tega pa morata imeti veliko mero potrpežljivosti, razumevanja, dobre volje, medsebojne ljubezni.
Ljubezen med vama je zelo pomembna – se bo zgodilo, da bo eden od vaju čisto na dnu zaradi skrbi za otroka, takrat ga mora drugi dvigniti. Sliši se enostavno vendar ni tako – včasih bosta na tleh oba, najboljše zdravilo za vse je pa ČAS. Velikokrat se sliši, da otrok, ki ima težave še bolj poveže partnerja med seboj – to je lahko res, če gresta partnerja skozi vse začetne faze skrbi, žalosti, sprejetja- v nasprotnem primeru se kaj hitro lahko zgodi, da se ločita.
Odločitev je res težka in če se odločita za posvojitev in bo otrok zelo počasi napredoval ali pa na začetku sploh nič, bo utrujajoče. Če pa bo otrok napredoval normalno ali malo počasneje pa vama bo prinesel toliko veselja, da ne bosta vedela kam z njim. Vedeti morata, da zdravniki včasih tudi malo pretiravajo in predstavijo tisto najbolj črno plat, ki je mogoča, da se zgodi. Malo optimizma pa moramo vnesti v naše življenje.
Voljo do nenehnega truda nam daje Žiga, ki napreduje (čeprav res ZELO POČASI), se zanima za okolico, nas ima vse zelo rad, se smeji, je trmoglav, prisrčen, ima nagajiv pogled, veliko stvari razume, lula in kaka v kahlico,….. in upanje, da bo prišlo zdravilo, ki ga bo držalo pokonci.
Imela sem velike težave sprijazniti se z dejstvom, da je Žiga bolan, še zdaj me včasih stisne, a življenja brez njega si nočem več predstavljati, želim pa si , z vsem srcem, da se bo njegovo stanje še precej popravilo.
Nisem mogla vsega napisati, če vaju karkoli zanima mi pišita, drugače pa vama želim SREČNO.
Maja
Teja,
res je, predvsem se pozanimajta kaksne so posebne potrebe tega otroka. Potem pa razmislita ali sta se sposobna spoprijeti s toliksnim bremenom. Samo vidva se lahko odlocita. So ljudje, ki so tega sposobni in jemljejo v rejo ali posvojijo otroke s posebnimi potrebami. Jaz vem, da tega ne bi bila sposobna in se zavestno za to ne bi odlocila, mocno pa obcudujem tiste, ki so in to tudi storijo.
Pozdravček!
Čisto slučajno sem zašla na tale forum, in vidim, da sta pred težko odločitvijo, no naj povem, da bi se sama težko odločila, ker bi se mi to dete smilI, je pa prav, da se že sedaj pozanimata, kaskšno bo njegovo zdravstveno stanje, mogoče pa ni tako grozno. Kaj me zanima: V primeru, da ga nihče ne vzame v rejništvo…, kam gredo potem ti otročki? Res me zanima?
Seveda bi bilo zelo humano dejanje, če bi to storila. Toda vprašanje je, ali si v prvi vrsti želita biti dobrotnika ali starša. Jaz bi vsekakor počakala na zdravega otroka, ki čez 20 let ne bo v nekem domu, ampak mi bo predstavil svojo punco ali fanta in mi poslal razglednico s svojega potovanja, kjer bo užival… Življenje zna biti zelo kruto in vprašanje je, če se res zavedata, v kaj se spuščata.
Še vedno je veliko rejnikov, ki vzamejo takšnega otroka…žal se velikokrat ne zavedajo za kaj so se odločili in velikokrat tudi ne, kaj vse potrebuje takšen otrok – zato je otrok v takšnih primerih sicer “oskrbljen”, toda nazadnje prikrajšan za veliko vsega kar bi lahko dobil, če bi tisti ki skrbi zanj, poznal zadeve in mu nudil kaj več od tega kar “potrebuje” za optimalen razvoj…samo ljubiti je premalo (čeprav je to najpomembnejše)!
Še enkrat hvala vsem za vaša mnenja. Predvsem meni so precej pomagala in kljub začetni prepričanosti za tega otroka sem se po temeljitem razmisleku odločila, da ga midva žal ne moreva vzeti za svojega. Poglavitno vlogo pri odločitvi je imel sicer mož, ki si ni upal prevzeti te odgovornosti. Sama pa sem ugotovila, da ne vem točno ali gre pri meni za zavestno odločitev, da si tega otroka res želim ali pa je v meni bolj želja pomagati, kar pa verjetno ni najboljši razlog in bi se kasneje izkazalo, da je vse skupaj zame preveč. Na centru so naju tudi prepričevali, da morava na vse skupaj gledati z vidika rejništva, da torej otrok ni najin in samo skrbiva zanj. To pa v moji situaciji ni možno – če bova kdaj dobila otroka, bo to za naju najin otrok, ne glede na to, kaj bo pisalo v papirjih. Take distance in ločevanja med rejništvom in posvojitvijo v čustvenem smislu pač ne zmorem.
Zdaj pa gremo pač naprej – z novim letom prihaja novo upanje, da se nama želja po otroku mogoče na ta ali oni način v tem letu le uresniči. To želim tudi vsem vam ostalim, ki imate enaka hrepenenja.
Teja