otrok rabi ogromno pozornosti
Pozdravljeni!
Imamo 3,5 letno hčerko, ki vedno išče pozornost na različne načine. Večkrat porine svojo mlajšo sestrico (1,5 let), da pade, jo odriva, če hoče mlajša k nama z možem ali k starim staršem, vrže stvari na tla, če se je posebej ne ogovarja. Nekaj časa je pridna, potem pa jo kar nekaj prešine in začne nagajati. Včasih kar nekam “izgine”: v večji trgovini nam je ušla, v vrtcu na sprehodu hoče uiti. Kadar vzgojiteljica v vrtcu kaj razlaga, drugi ortoci poslušajo, nje tema skoraj ne zanima, nato pa naenkrat naredi nekaj, ali kaj vrže, zavpije… samo, da pridobi pozornost. Večkrat se tudi polula, samo da se vzgojiteljica ukvarja samo z njo. Kadar ji vlečemo pulover čez glavo, vedno vpije (noben drug otrok v vrtcu ne). Vzgojiteljica nam je rekla, da v 20-ih letih službe še ni imela otroka, ki bi potreboval toliko pozornosti. Njena “težava” se je začela, ko je bila mlajša sestrica stara 3 mesece; ko je videla, da to ni le igrača in da bo mlajša sestrica vedno tu. Takrat so se tudi začele težave z dihanjem; ima astmo, za katero nekateri pravijo, da je bolj psihičnega izvora.
Zanima me, ali bi jo tretji otrok v družini “razbremenil”, ali bi bilo še slabše?
Hvala za odgovor. Mici
Mici,
Najprej vprašanje: »Ali tudi mlajša hči obiskuje vrtec? In »Ali je šla starejša hči v vrtec, takrat (ali kmalu potem), ko se je rodila mlajša? Koliko ste se posvečali starejši predenj se je mlajša rodila? Vas je imela čisto zase, kadarkoli si je to zaželela ali ste v prvih dveh letih ustvarili ritem (druženje, igra, počitek itd)? Ritem pomeni, da je hči »vedela« sedaj jemo, sedaj gremo v posteljo, sedaj pravljica, sedaj mama odide, sedaj pride oče …
Kako je bila pripravljena na novega družinskega člana? Se je pri mlajši karkoli kompliciralo po rojstvu v tem smislu, da bi vas potrebovala več kot v običajni situaciji? Kako je bila sprejeta pri drugih – ta mala? So se vsi obiski takoj in v celoti posvetili novorojenki? Je bil med njimi kdo, ki se je najprej posvetil starejši in šele nato (npr. skupaj z njo njeni sestrici)?
Tako zelo se spomnim zgodbice, ki jo je pripovedoval nek fantič. Nekako takole:
«Ko sem dobil bratca so se vsi takoj po prihodu v hišo »zapodil« k njegovi posteljici. Mene niso niti opazili. Bil sem žalosten in jezen. Nisem jih več maral. Potem je prišel dedek. Prižgal si je pipo in me vprašal kako sem kaj, kaj počnem … Vprašal sem ga ali ne bo pogledal bratca. Dedek mi je odgovoril: »Bom, samo najprej sem hotel pozdraviti tebe. Bratca bova pogledala potem – skupaj. Imava še veliko časa«. Ko so se že vsi drugi odmaknili od posteljice, me je dedek vprašal ali mu pokažem bratca. Ponosno sem ga peljal k posteljici. Takrat sem tudi sam prvič z veseljem pogledal tisto štručko.
Zgodbica je tako realistična, da ne morete spregleda njenega sporočila.
Vaša hči vam na najrazličnejše možne načine kaže, kako zelo je odvisna od vaše pozornosti in vas je vedno manj, ne vedno bolj, pripravljena deliti. Hudo je z vašega vidika – ker seveda morate poskrbeti za mlajšo hčerko, prav tako hudo pa je tudi za vašo prvorojenko – ker si sama pač ne ve pomagati.
Kot ste videli sem vam zastavila množico vprašanj, ki naj bi vas napeljale k razmišljanju, kje bi lahko tičali razlogi za hčerkino stanje. Najbrž si nanje sami ne boste mogli odgovoriti zato bi bilo dobro, da se o tem pogovarjate s kom, ki bo iz vaših pripovedovanj izluščil razloge (zagotovo jih je več – ne le eden), ki so povezani tudi še z njenim značajem in temperamentom. S pomočjo nekoga nevtralnega boste odkrili mesta, ki v hčerki sprožajo tolikšen upor. Šele na tej osnovi boste lahko našli načine, kako dekličino potrebo po tem, da si vas popolnoma lasti, postopno premagati.
Na zadnje vprašanje si boste lahko realno odgovorili, ko boste raziskali in videli motive, ki sprožajo neprijetna vedenja pri vaši deklici – takrat boste namreč obvladovali njeno potrebo in jo postopno učili verjetja = zaupanja, da ste seveda njena, kadarkoli vas resnično potrebuje. Da pa vas potrebujejo tudi drugi in je potrebno počakati …
Ker menim, da je razlog v otroku, neka notranja stiska, ki lahko predstavlja tudi blokado razvoja v smeri samostojnosti in neodvisnosti, zadovoljstva s samim seboj, krepitve občutka lastne vrednosti, kritike in nezadovoljstva s strani odraslih ne bodo koristile, prej bodo škodovale – enako kot zapisan komentar vzgojiteljice.
Zato kar po pomoč k nekomu, ki mu zaupate, brez slabih občutkov ali občutkov krivde. Dovolj zgodaj je, da deklici uspešno pomagate in jo podprete na poti v vse večjo samostojnost.
Lepo pozdravljeni
Francka