Otrok noče spati v svoji posteljici
Mia, poslusaj. To je replika predvsem na tvoj: “Me pa zanima zakaj otroka sploh navadite spati v svoji postelji? Ali ni to medvedja usluga, najprej ga tlacite not, ko se vam pa ne zdi ga mecete ven?”
Ne moreš soditi ljudem, da je spanje v skupni postelji razvada.
Jaz pravim, kakor komu paše. Če ti tega ne počnes, to še ne pomeni, da je slabo tudi za druge. Vem, da je to tvoje osebno mnenje, toda ljudje smo si pač različni. Dejstvo je, da dojenje tudi ponoči ni nobena komoditeta ali razvada ampak je naravna dojenčkova (ali malčkova) potreba, ki ni namenjena samo prehranjevanju ima tudi druge vzroke, ko otrok tudi sicer potrebuje materino bližino. V danasnji družbi je žal tako, da otroke čimprej navajamo na samostojnost, jih še kot dojenčke puščamo same spati v svojih sobah in jim namesto svoje tople bližine ponujamo materialne nadomestke (dude, stekleničke, odejice, igrače) na katere se ti otroci potem navežejo, namesto na svoje starše. Majhen otrok potrebuje najprej svoje starše, naj bo to podnevi ali ponoči, šele potem pa vse ostalo.
Moj starejši sin se je prostovoljno preselil v svojo veliko posteljo, ko smo opremili otroško sobo, pol leta pred rojstvom hčerke. Še sedaj se včasih pride pocrkljat, toda zelo redko, vedno pa je zatem kakšen vzrok. Tamala je spala v naši spalnici, v svoji posteljici ali poleg naju, kakor je pač naneslo in se je pri starosti dveh let sama odločila, da želi iti spat k bratcu, v otroško sobo, v svojo “taveliko” posteljo. Torej jih nismo kruto prestavljali, kakor se bi nam zdelo, ampak kakor so otroci sami želeli. Dejstvo je tudi, da ko je kdo od otrok bolan VEDNO spi poleg naju. Mislim, da ravno tako, kot pri dojenju ali pri navajanju na kahlico, je potrebno otrokom pustiti svobodo, da sami odločijo, kdaj so česa sposobni in kaj želijo.
Izgovarjanje na zakonske dolžnosti pa se mi zdi trapasto, saj v realnem življenju ne poznam para, ki ima otroke, pa seksajo cele noči in vse noči. Sicer pa tudi ni nujno, da je samo zakonska postelja namenjena za to. Partnerja morata pri vzgoji otrok sodelovati, ne pa reči: joj, mojemu mozu pa nekaj ne paše, pa čeprav bi bilo mogoče za tamalega dobro… Če vsem tako ustreza, je to potem dobro za celo družino, ne zanima me pa, kaj si o tem misli soseda ali prijateljica.
Pri nas smo se tako z veseljem odločili še za tretjega otroka (torej še seksamo) in če bo tako prislo, bodo tudi vsi trije hkrati dobrodošli v najini postelji. Pa nam ni treba nikogar odvajat od ničesar, ne od skupnega spanja, ne od dud,odejic,…, saj se vsi strinjamo in nam je prav. Naj povem še to, da sta oba otroka izredno samostojna, prijazna in lepo vzgojena (nista razvajena), nimata napadov trme in nimata nobenih “ninic”, katere bi vsak večer panično iskali naokoli, ker brez njih ne bi mogli zaspati.
Če bi matere in očetje bolj prisluhnile svoji intuiciji in srcu, tudi verjetno ne bi bilo toliko samomorov, zavrtih, zapitih in zadrogiranih Slovencev. Pa še nataliteta bi bila višja, ker se vsak rad odloči za več otrok, če se ima z njimi fino. Tako pa jih starši že v otroštvu zatirajo in zavirajo. Pa se ne gre tukaj samo za spanje v skupni postelji ampak tudi vse ostalo. Zelo sem žalostna, ko na sprehodih srečam mamico, ki pravi: moj je pri šestih mesecih že sedel, jedel meso, pri osmih lulal v kahlico in pri devetih spal cele noči v svoji posteljici. Potem pa otrok v vozičku besno sesa dudo, stiska k sebi medvedka, mama pa divje trese vozicek: “dej že zaspi zoprnež mali”. Otrok se mi smili, toda ona misli, da dela prav. In to je pac njena odlocitev in volja.
Pa brez zamere!
Karmen M.
Se bi strinal s Karmen, vsak naj si uredi tako kot njemu paše. Ne moremo dajati vseh otrok v isti kalup, nekateri pač nočejo sami zaspat. Tudi sam imam dva otroka, enega 11 let, drugega dve leti starega in pri obeh je tako, da zaspita v svoji postelji, včasih pa prideta v najino posteljo, če se zbudita. Ta večji gre nazaj, mlajši pa ima to prednost, da ga nazaj nesem ali jaz ali žena. Ko sta bila manjša, sva namreč pri obeh imela probleme s spanjem, saj v svojih posteljah nista hotela zaspati nazaj in sva ju zato, da sva se vsaj malo spočila, vzela k sebi.
Mislim, da so tu še druge stvari, ki so bolj pomembne kot to, kje navadijo starši svoje otroke spat. Kje so tu lepo vedenje, pridnost, spoštovanje nekih norm, ki jih zahteva življenje, odnos do drugih,…
Pa še odgovor MIJI : Kam pa pridemo brez domišljija…
Saj ne trdim da tega ne smete pocet, vi kar, saj mene ne moti da ste trije ali stirje… v vasi postelji, samo ne vem zakaj se potem nekateri sprasujejo, kaj zdaj, kako ga naj odvadimo…
in JAN: ce bi si pozorno prebral sem napisala da vem, da za seks ni nujna samo spalnica
Karmen seveda otrok potrebuje hranjenje tudi ponoci. tudi sama sem dojila, tudi ponoci – in mi ni bilo tezko vstajat. In se vedno ce me rabi ponoci grem k njemu, brez problema. Samo poznam kar nekaj parov, ki so prvega otroka izselili zaradi drugega, in so jokali in stokali kako je hudo, kako je prvi otrok ljubosumen, hudoben do mlajsega itd.; s tem da so pri drugem deleli popolnoma isto. In milo receno se mi ti otrocki smilijo, ker po nepotrebnem trpijo.
Jaz dam pa vsem trem prav, sakemu po svoje.
Pri nas se je dogajalo podobno kot pri Karmen in Janu. Prva hčerka je do 6 let spala najprej v košku nato pa v svoji posteljici ob moji strani zakonske postelje.
Zaradi vročičnega krča pri dveh letih, je velikokrat spala pri naju, ker jo je bilo
strah (zgleda, da kot posledica krča). Tudi nama je tako odgovarjalo, saj sem jo ponoči stalno tipala za čelo, kadar je bila samo prehlajena. Ko je bila zdrava, je spala poleg v svoji posteljici, čez “gartrček” pa sva se držali za roko, da je zaspala. Pa še to samo včasih. Tudi, če se je zbudila, je naju videla na postelji, se je samo obrnila in spala naprej. Moram pa priznati, da me je zbudil še tako majhen premik njenega teleščka. Roko na srce, če sem poštena, kadar je spala pri nama, sem bila zjutraj vsa zlomljena, ker sem se podzavestno bala, da bi jo poležala. Morda bo to nekomu smešno, toda take stvari so se in se še dogajajo.
Pri njenih 5-letih sva ji povedala, da bo dobila bratca ali sestrico. Sama je ugotovila, da pa skupaj z dojenčkom ne bosta mogla spati v isti posteljici. Ker je opač ona že prevelika , je predlagala sama, da ona spi v dnevni sobi (otroške nismo imeli posebej). Seveda smo v pogovoru namigovali na to, direktno pa ne. Sicer se bi zgodilo to, kar pravi Mia. Bratca je sprejela zelo lepo in mu celo ona pokazala košek (?), kje bo spal (tam kot prej ona). Med obema prostoroma smo pustili odprta vrata, da se je ona počutila skoraj kot v naši spalnici, ob enem pa,
da je že tako velika, da spi posebej. Tako je ostalo tri leta, dokler se nismo preselili v svojo hišo. Tu sta imela svojo sobico poleg najine. Kar nekaj časa sta
imela še odprta vrata. Pocrkljat sta se pa prišla oba, res pa večkrat naš dečko, ki je po naturi bolj crkljavček. Deklica je bila vedno nekako bolj “odrasla”.
Moje OSEBNO mnenje je, da se prilagajaš tudi otroku, ne le svojih hotenjem.
Če je le možno, naj ima majhen otrok (nekje do 2-3 let) posteljico poleg staršev, da ga lahko slišijo, če bi bilo kaj narobe. Ko dobi svojo sobo, naj bo čim bližje sobi staršev, zaradi istega razloga. Primer: 10-letni fantek moje znanke je ponoči dobil epileptični napad in to prvi in zelo hud. V primeru, da otroka ne bi slišala, da čudno “sope” bi se otrok zadušil, ker si ni mogel pomagati. Imel je svojo sobo nasproti staršem, imeli pa so vedno odprta vrata. Vem, da so taki primeri prej izjeme kot pravilo. Toda, vedno sem mislila, da je bolje raćunati na take izjeme,
kot pa biti prepričan, da bo šlo vse po prvilih.
Samo da smo vsi srečni in zadovoljni, pa ni važno, kje, kako, … Ali imate vsi radi “lešnikov sladoled”? Naj vas skušam prepričati, da je ta res najboljši, pa še zdrav, ker so lešniki vir pozitivne energije,…
Uživajte, saj ni važno kaj drugi mislijo o tem, vaših problemov pa tudi ne bo nihče drug rešil …
Brala sem med vrsticami. Vse skupaj kao izgleda, da si ženske brez pogovora z možem jemljemo otroke v zakonsko posteljo. Hotela sem reči, da so otroci tudi njihovi in da se partnerja vsaj v večini primerov o situaciji pogovarjata in da ni domena žensk, da odločajo o otroku. Zakaj ti ne pride na misel, da bi se ženska počutila zapostavljeno zaradi otroka v zakonski postelji? Zaradi tega sem zacvilila, nič mi nisi stopil na rep :)))
Mia, razumem kaj hočeš povedati. Res je kruto, če se mora starejši otrok ob prihodu dojenčka izseliti iz naše sobe. Tega ne bi nikoli naredila in menim, da je ta tema bila odprta prav zaradi tega, ker si neka mamica tega ne želi. Neprestano pa posluša očitke, da bo tako otroka razvadila. Nehote se vprašaš, če je res tako. Tudi jaz imam dve leti staro hčerko in spi pri naju z možem. Ker se neprestano med spanjem premetava, menim, da je tako najbolj varna.V otroški postelji z ograjo ne more biti, ker jo prepleza, če pa dam stranico dol je 70 cm širine premalo, saj bi jo neprestano hodila pobirat s tal. Tudi ograjice za na posteljo nisem nikjer našla (samo eno, ki je predolga in zato otrok ne more splezati dol). Povedati ti še moram, da sem tudi jaz dojila. Prvih nekaj mesecev sem jo še prestavljala v posteljo, a se je vedno, ko sem jo položila, zbudila, tako da sem jo morala ponovno uspavati na dojki (dude ni marala, tudi nošnja ni pomagala). Zbujala se je na deset minut in bila sem zelo izčrpana, tako da mi je skupno spanje predlagal moj mož. Tisti očki, ki menijo, da morajo biti na prvem mestu, se mi zdijo zelo sebični, saj ko na svet pride otrok, so pomembna samo njegova občutja in tako kot se moramo mamice odpovedati nekaterim užitkom (ne mislim samo na seks, pač pa na nočna vstajanja, gledanje TV ob večernih urah, …), se jim nažalost morajo v določenih situacijah tudi oni. Zato me moti tvoj očitajoč stavek, da ti ponoči vstajaš brez problema. Preprosto povedano, jaz nimam dovolj moči za neprestano vstajanje, ker je moje spanje tako globoko, tudi zjutraj vstanem z težavo, ker imam nizek pritisk in se mi vrti.
Namesto pozdrava pa še enkrat ponavljam:
Če ena mamica lahko nekaj naredi, ne pomeni, da to lahko naredi tudi druga.
Mislim na dojenje, nočno vstajanje, ali kaj drugega. TO PA ŠE NE POMENI; DA JE SLABA MATI.
Pa še nekaj: ali se ni lepo pocrkljati in spati skupaj z možem. Jaz veliko slabše spi, če ga ni ob meni. MENITE; DA OTROCI NE RAZMIŠLJAJO TAKO; KAKO LEPO JE SPATI V VARNEM NAROČJU? ŽRTVUJMO SVOJE UŽITKE ZA NJIH!!!!
Mia je pisal/pisala:
>
> Saj ne trdim da tega ne smete pocet, vi kar, saj mene ne moti
> da ste trije ali stirje… v vasi postelji, samo ne vem zakaj
> se potem nekateri sprasujejo, kaj zdaj, kako ga naj odvadimo…
> in JAN: ce bi si pozorno prebral sem napisala da vem, da za
> seks ni nujna samo spalnica
> Karmen seveda otrok potrebuje hranjenje tudi ponoci. tudi
> sama sem dojila, tudi ponoci – in mi ni bilo tezko vstajat.
> In se vedno ce me rabi ponoci grem k njemu, brez problema.
> Samo poznam kar nekaj parov, ki so prvega otroka izselili
> zaradi drugega, in so jokali in stokali kako je hudo, kako je
> prvi otrok ljubosumen, hudoben do mlajsega itd.; s tem da so
> pri drugem deleli popolnoma isto. In milo receno se mi ti
> otrocki smilijo, ker po nepotrebnem trpijo.
Govorili smo o otrocih in ne izključno o sinčkih in nikjer ni zaslediti, da spijo pri mamicah ampak pri starših. Pri nas je zadnje čase celo tako, da se ob večernem crkljanju sin (zadnji dve leti običajno spi v svoji postelji) stisne k očku in mu zaupa kakšno skrivnost oziroma se nanj obrne s kakšnim problemom, o katerem čez dan ne spregovori, čeprav sta kar precej skupaj. Včasih tako objeta tudi zaspita. Upam si trditi, da se ne mož ne jaz nisva nikoli počutila prikrajšana. Če bi bilo tako bi slej ko prej kdo od naju že prišel s problemom na dan.
Dragi “.”!
Iz tvojega pisanja razberem tole:
– ali si še “ledik in frej”
– ali si poročen, pa se ne znaš ali ne moreš pogovarjati z ženo
– ali si poročen, pa žena ne upošteva tvojih želja
– ali si poročen, pa ne upaš povedat ženi, da naj otroke “odslovi” iz vajine postelje
ker to tebe moti
– ali pa si kaj tretjega, ker tako kot si ti napisal, ne bi mislila, da se počutiš enakovrednega v vezi, kjer se počutiš zapostavljenega; seveda pri vseh točkah velja, če imaš ali nimaš otrok.
Ker nimaš “nicka” upam, da nisi Mačkon, ker oni se pa tako in tako ne ženijo
na matičnem uradu mame Mačke so pa ponavadi samohranilke.
Pa brez zamere, asociacije pač!
Predraga izzivalka!
Ne napadamo moških, samo hočemo da bi bili malo bolj razumljivi. Ne vem zakaj nekatere mamice tako obsojate spanje v družinski postelji (takoj prepoznaš očitajoč pogled), saj se oba starša,če sta v urejeni skupnosti, odločita za to skupaj. NAJ SE VSAK ODLOČI SAM; SA TO RES NI NIČ TAKEGA IN NE BODIMO TAKOOOO PRIMITIVNI!
Opa, Mačkon ni mačkon, ampak Mačkica s krempeljci, ki skriva svoj spol in
na provokativni način spraševanja dreza v osje gnezdo. Naivne osice smo se pa ujele v mačjo past. Hudo!
Je pa lepo, da te kot mačko skrbi za počutje mačkonov. Tudi prenekatero žensko skrbi počutje njenega moškega. Samo iz vsega tega ne razumem, za kaj se ti in
še nekateri drugi pogovarjate o moških, kot da so nebogljeni ali neravnopravni partnerji. Če OBEMA odgovarja ali ju ne moti, da otroci spijo pri njima, zakaj takšen halo. Če kateremu ni prav, menda je zakon toliko zrel in trden, da bi se o tem pogovorila kot o vsaki drugi stvari, ki se tiče zakona. Saj gre vendar za NJUNE otroke! Spanje in “spanje” pa mislim, da je ena od zakonskih “dobrot”, ki se tiče obeh. Zakaj potem sploh razpravljanje o tem, kako se moški počuti? Mar se pogovarjamo o nekakšnem
matriarhatu ali o enakopravni skupnosti dveh ljubečih bitij? Iz pisanja zveni, kot da je ženska oz. mati tista, ki odloča o tem, ali bo otrok spal v svoji posteljici ali ne.
Če primanjkuje komunikacije med zakoncema že za take stvari, ja kje pa bo ta
zakon čez 10, 20, 30 let, ko bodo ti isti otroci v svoji postelji greli koga drugega, ne pa mamico in očija? Morda (presenečenje!) bodo tudi oni k sebi stisnili
majhen telešček, ki se bo želel stiskati k mamici in očiju. Zgodovina se ponavlja!
Torej, dragA “.”, vprašaj se in razmisli malo tudi ti!
Pa lep pozdrav tebi in vsem ostalim!
Imava dveletno punčko in seveda ni treba pisat, da jo imamo vsi domači nad vse radi. S spanjem niti nimamo problemov, saj je že od malega spala zelo dobro. Navadno spi v svoji posteljici, so pa tudi dnevi oz. noči, ko jo “nosi luna”, ko začne kar vstajat, pa se pogovarjat in pet in še en kup drugih stvari, no pa včasih tudi kaj sanja in začne jokati. Takrat jo najprej poskušam pomirit, kar navadno pomaga in če ne jo stisnem k sebi, potem pa jo dam nazaj v postlico, ko se pomiri.
Sicer pa moram povedat, da nisem navdušena nad tem, da otrok spi s starši. Najprej zato, ker smo v sorodstvu imeli zaradi tega katastrofo (sorodnica se je v spanju obrnila in pri tem zadušila dojenčka, kljub temu, da je mislila, da se to njej ne more zgoditi). Drugič zato ker sem v strokovnih knjigah brala, da s tem lahko otroku “zmešaš” spolno vlogo; tretjič že zaradi higienskih vidikov in nenazadnje tudi zaradi tega, ker si moraš ponoči odpočiti, kar pa če smo pošteni ni ravno lahko, če te stalno nekdo brca, se obrača,…
Mi smo “problem” oz. bolje zadevo rešili tako, da smo na njeni posteljici eno stranico odstranili in posteljico dali čisto ob zakonsko posteljo, tako da je vseeno ob nama, če se prebudi.
Mislim, da s tem, če otrok spi s starši sam nič ne pridobi, ker naj bi takrat tako ali tako spal. Za ukvarjanje z otrokom pa je čas podnevi. Če pa se ža prebudi (kar se verjetno vsi otroci), bo vseeno čutil, da ste ob njem, če se mu boste oglasili oz. se ga dotaknili in ga tako pomirili.
Po moje s tem ko spi otrok z vami v bistvu bolj sebi ustrežete (prebrala sem, kako večina uživa, ko gleda kako zadovoljno spi). Tudi nama se zdi najina punčka naravnost kot angelček ko spi in prav rada bi jo imela pri nama. Sva se pa odločila, da se raje zvečer, pred spanjem posvetimo drug drugemu, se pocrkljamo in si sploh vzamemo čas samo zase – to je postal že prav poseben ritual, ki se ga je najina princeska prav vsakdan veseli. Na tak način sva otroku dosti bolj koristna kot ponoči.
Sicer pa, mnenja so različna. Nam tako dobro uspeva, drugim pa drugače, vsak ima pač svoj način.
Pa obilo veselja z vašimi korenjaki
Mateja