Imam leto in pol staro hčerko, ki se je navadila, da zvečer zaspi z mano na zakonski postelji. Takoj ko zaspi, jo prenesem v njeno posteljico. Sredi noči se največkrat zbudi in zaspi le, če jo spet nesem med naju z možem. Tudi če jo sredi najtrdnejšega spanca hočem prenesti nazaj v njeno posteljico, se tik pred svojo sobo zbudi in “gremo spet nazaj”. Z možem naju to niti ne bi tako motilo, če ne bi čez nekaj mesecev pričakovali dojenčka, pa ne veva, kako bo to delovalo takrat, ko bova imela še enega v postelji (za dojenje). Punčko sva po “nasvetih” izkušenih staršev že poskusila pustiti jokati, pa sva zdržala le nekaj trenutkov, saj sem jaz bolj jokala kot ona, ali pa je ona od joka zelo hitro bruhala. Prosim starše s podobnimi izkušnjami za nasvet.

Tudi moj sin se je pri dveh mesecih “odločil”, da bo spal v zakonski postelji. Nekajkrat sem ga nesla nazaj, a brez uspeha. Tudi sama nisem prenesla njegovega joka. Tako je za stalno pristal pri nama z možem in vsi smo bili zadovoljni. Mali je vsak večer mirno zaspal v objemu enega od naju in če se je ponoči zbudil, se je počutil varnega in je mirno zaspal dalje. Nočnih mor, joka, vstajanja sredi noči (razen redko ob boleznih) ter neprespanosti nismo poznali. Tudi zdaj, ko je star 7 let, še vedno včasih prespi v veliki postelji in prav užitek je videti njegov zadovoljen speči obrazek. Znanci so me svarili, da bo postal scrkljan, boječ, nesamostojen… Kljub temu, da je edinec, je zelo samostojen, družaben in vse prej kot boječ. Morda je k temu pripomogel tudi občutek varnosti, ki si ga je pridobil s tem, da se nikoli ni počutil zapuščenega in prestrašenega. Zares ti toplo svetujem, da ga čez noč preselita k vama. Zadovoljen bo on in tudi vidva z možem bosta manj zaskrbljena, prespana in s tem zadovoljna.

Majda,
hvala za spodbudne besede. TUdi sama z možem sva že prišla do nekaterih podobnih razmišljanj kot vidva. Tudi midva uživava v hčerini bližini, skrbi naju le to, kako bo, ko bo prišel še dojenček…

Mislim, da boste morali kupiti večjo posteljo in potem vsi štirje skupaj uživati v njej.

O tem , kje naj spi otrok , so zelo različna mnenja. Jaz imam to srečo, da sta oba od vsega začetka spala v svoji postelji in se nikoli nista ne pritoževala, ne vstajala, skratka , sploh ne vem, da jih imam, ko jih dam spat.Soseda kar ne more verjeti, da je to res. Imajo pet let staro punčko in dve leti starega fantka in oba spita v isti otroški sobi.Ponoči pa izmenično prihajata v spalnico staršev. Pravim ji, da dokler je to ne moti, naj ne terorizira otrok in naj jima pusti spati pri njiju.

LP, Kaja

Kdaj pa je potem “prešel” v svojo posteljo?

Tudi jaz imam 20 mesecev starega sina. Od rojstva spi pri naju z možem. Včasih sem ga še prenašala v svojo posteljo, zdaj pa tega ne delam več. Ker z možem načrtujeva drugega otroka, se tudi jaz velikokrat vprašam podobno. Našla sem rešitev. Rob postelje bi prislonila na steno, tako da bi lahko na tej strani spal starejši otrok, potem bi lažala jaz, nato drugorojeni otrok in nato mož. Tako bi imeli vsi dovolj prostora, saj je postelja po dolžini daljša (2 m), jaz pa bi se lahko izmenično obračala od enega k drugemu. Oba bi bila varna, kar v primeru, da bi ležala skupaj ne bi bilo možno.
Menim, da s spanjem otroka v družinski postelji ne razvadiš otroka, pač pa sebe, saj so nočna vstajanja res naporna. Ker pa si to vsaka mamica tudi zasluži, sem 100% za skupno spanje. Opazila pa sem tudi, da so otroci (vsaj tisti, ki jih poznam) veliko bolj vznemirjeni (histerični napadi) če spijo strogo v svojih posteljah in jih za nobeno ceno ne damo k sebi.

Jerneja

Jerneja,
hvala, zdi se mi super ideja.

Moj sin je prav tako od rojstva pa do približno 5.leta spal na sredini, potem pa smo se preselili in je dobil svojo sobo (svojo posteljo je imel že prej, a prazno :)))), tako sem jaz hodila z njim v njegovo posteljo in odšla, ko je zaspal. Ponavadi se je prebudil po kakih treh urah in prišel na sredino on ostal do jutra. V 1.razredu OŠ je začel intenzivno brati in je zvečer sam zaspal v svoji postelji ob knjigi, vmes sem ga seveda večkrat morala priti pobožati, pohvaliti… Ponoči je še vedno prihajal na sredino. To je trajalo še nekaj let. Danes je star skoraj 13 let in še vedno pride včasih na sredino (recimo 1x na mesec, če ima hude sanje ali kar tako, se pocartat). Vidim, da mu je zjutraj malo nerodno, vendar mu ves čas govorim, da sme priti, kadarkoli se mu zdi, da ne more biti sam. Ravno toliko je star, da postaja vedno bolj samostojen in samozadosten, še prekmalu mi bo odletel iz gnezda. Tako sem hvaležna za vsak trenutek cartanja, ki mi ga še nakloni. Vsi tisti starši, ki mislijo, da je treba otroke prisiliti v samoto, dalajo to zato, da bo njim bolj udobno. Otrok je prvi, vsaj meni je udobno in toplo pri srcu samo, če je toplo tudi mojemu sinku. Lep pozdrav in ne odganjajte svojih otrok od sebe!

Zdravo
Tudi sam imam podobne “probleme”. Z bejbo imava 9 mesečnega sina, ki je zakon. Razvija se dobesedno po učbeniku, vse je v najlepšem redu. Da je nadpovprečen veseljak in čebljač niti ni potrebno omeniti. Že zelo zgodaj je začel spati nepretrgoma celo noč(pri 2 mesecih), okrog 20-21 je zaspal in spal recimo do 5-6 zjutraj. Zdaj ga pa že ene 2-3 tedne nosi luna, saj se ponoči okrog polnoči zbudi(nasmejan kot vedno), seveda leže potem med naju, kjer pa noče zaspati ampak hoče sesati prsi, dasiravno ne vleče, čeprav ima bejba še mleko. Zdaj pa ne vemo ali naj mu dovoliva da sesa ali ne. Poleg tega tudi ne veva ali naj uporabim taktiko, da mi zaspi na rokah in ga potem položim med naju. Bejba je vsa panična, to da spi z nama jo sploh ne moti in nama obem paše, še posebej ko ga opazujeva kako lepo spi. Gre se predvsem za sesanje in nošenje. Zato bi mi en izkušen praktičen nasvet zelo prav prišel.
l.p.
Hubert

Približno pri 5 letih in pol je začel občasno zahajati v svojo posteljo – takrat že večjo.

Verjetno ni prav, da se oglašam v tej temi, saj še nimam otrok (ampak zaenkrat še samo delam na tem), vendar kljub temu; moja dobra prijateljica ima dva majhna otroka 2 in 5 let stara in oba sta od vsega začetka navajena spati sama v svoji posteljici (v skupni spalnici), zvečer ni nobenih problemov z njima – lupčka, nočno lučko in spanje. Ko sta starša prideta kasneje spat, sta otroka že globoko v spanju, zjutraj pa je seveda čas za crkljanje. Seveda so izjeme v bolezni in ob nočnih morah, drugače pa spita sama. Otroka sta zdrava, samostojna, pametna in zgovorna. Prijateljica (kjub svoji mladosti, bo namreč stara šele 25 let) se ogromno ukvarja z njima in moram reči – sta kar za ukrast.
Če bo (bog dal) po sreči, bom tudi jaz poizkušala otroke navajati na spanje v svoji posteljici, saj vem, da bo to koristilo tako otroku kot nama s partnerjem. Otrok ne sme biti osamljen in vedno mora čutiti, da nismo daleč in da smo na voljo za crkljanje. Seveda to je samo teorija, kako bo pa v praksi …

Ah, Inea, kaj se ni krasno pocrkljati ob svojem otroku? Vsi vemo toliko povedati o kakšni lisici tatici in o ne vem kateri živali še, pa še nobene lisice nisem videla, ki bi svoje male nagnala iz svoje “postelje” – vse ima pri sebi! In tako jih imam tudi jaz. Pri prvem otroku so mi solili pamet, da mora otrok spat sam, da ga naj pustim jokat … In to sem tudi storila. Samo enkrat! In si ne bom nikoli odpustila! Od tistega dne dalje ni nikoli več zaspal sam, ampak sem sedela ob postelji celo uro ali še dlje, potem se je zbujal in preverjal, če je mama kam izginila tako kot tisti dan, ko me je klical in jokal in mene ni bilo od nikoder, ker sem – karakter jaz, čakala da bo od joka zaspal. Tako kot so mi pač naročili! Od takrat je minilo že nekaj let in otroci so sedaj trije, razpored spalnih mest pa sledeč: ob zakonski postelji je na moji strani kinderpet (na tej strani je brez stranice) in v njem spi najmlajši šestmesečnik, potem spim jaz, ob meni eden od starejših dveh, nato moj mož in na drugi strani moža še tretji škrat (na tej strani je postelja potisnjena ob steno). Seveda imata oba starejša že svoji postelji in ju nekje od četrtega leta dalje vsaj zvečer uporabljata, a sta zjutraj obe prazni, v zakonski postelji pa dren! Pa nič zato – tašča veno pravi, da so moji otroci preveč razvajeni, a ji vztrajno zatrjujem, da niso žakli krompirja, da jih nisem kupila na tržnici in da jih nimam sto! Kaj ni lep občutek, ko se lahko ob neprijetnih sanjah stisneš k partnerju? Tudi otroci to potrebujejo, zato pa imajo nas, starše!

Draga Inea,
starsevstvo se ne nikaor neha z odhodom v posteljo.

Predstavljam ti del clankov o druzinski postelji, ki jih je objavila Irena Dvojmoc Kotnik v eni od lanskih stevilk Mojega malcka in v zadnji stevili Zibelke (revije skupin La leche League Slovenije):

Dr. W. Sears, ameriški pediater in oče osmih otrok, je zbral izkušnje več kot 5000 staršev v zvezi s spalnimi navadami v njihovih družinah. Prišel je do zaključka, da je za družino najbolj primerna takšna ureditev spanja, pri kateri se vsi družinski člani počutijo najbolje in najbolje spijo. To pomeni, da se morata najprej partnerja pogovoriti o svojih stališčih do spanja z otroki v isti postelji, nato pa je treba prisluhniti otroku.

DRUŽINSKA POSTELJA JE NAJBOLJ NARAVEN NAČIN SPANJA: Novorojenček se je, preden se je rodil, pravzaprav celih devet mesecev razvijal in tudi spal v kar najbolj neposrednem stiku z materjo, in bil od nje popolnoma odvisen. Navadil se je njenega ritma dihanja, bitja srca in drugih fizioloških ritmov ter njene toplote. Skupno spanje mu omogoča, da je tudi po rojstvu še vedno v znatno večji meri kot bi bil sicer, v stiku s temi, zanj zelo pomirjujočimi dejavniki. To je zelo pomembno za optimalen telesni in duševni razvoj, za katerega potrebuje otrok poleg ostalih dejavnikov tudi veliko telesnega dotikanja, česar je pri spanju poleg staršev na pretek.

MATERE SPIJO V DRUŽINSKI POSTELJI BOLJE: Vse matere poznajo občutek zaskrbljenosti, če novorojenčka ni ob njih. Skrbi jih, ali je z otrokom vse v redu. Raziskave so pokazale, da je zaskrbljenost tem večja z naraščanjem razdalje med njima.
Mati in otrok, ki spita v isti postelji, uskladita ritme spanja, tako da se uskladijo njuni spalni ciklusi. Faze sanjanja in globokega sna se uskladijo in pogosto se mati ponoči zbudi približno pol minute pred dojenčkom. Na ta način materin spanec ni toliko moten in se kljub morebitnim pogostim prekinitvam bolje spočije.

NOČNO DOJENJE JE V DRUŽINSKI POSTELJI MNOGO PREPROSTEJŠE: Materi ponoči ni treba vstati, iti do posteljice ali celo v drug prostor, dvigniti otroka, ga nesti v posteljo, ga podojiti in obratno, temveč lahko v polsnu podoji še napol spečega otroka. Na ta način je nočno dojenje preprostejše, saj se mati zjutraj pogosto sploh ne spomni, kolikokrat je ponoči dojila.

DRUŽINSKA POSTELJA KREPI POZITIVNO NARAVNANOST OTROK DO SPANJA: Otrok se veseli spanja in se ne boji teme, saj ve, da bo v bližini staršev, da se bo počutil prijetno in bo varen, ker lahko starša že ob najmanjšem znaku vznemirjenosti ali strahu malčka pomirita.

OTROCI, KI SPIJO V DRUŽINSKI POSTELJI, SO MIRNEJŠI: Majhen otrok še ne razume, da ponoči ni deležen tolikšne pozornosti kot podnevi, poleg tega še nima razvitega koncepta konstantnosti objekta. Ne razume, da so starši čisto blizu njega, takoj za vogalom v sosednji sobi, zato se lahko zelo prestraši, ko se ponoči zbudi v temi in je sam.

DRUŽINSKA POSTELJA ZMANJŠUJE MOŽNOST NENADNE NEPRIČAKOVANE SMRTI DOJENČKOV: V kulturah, kjer spijo otroci skupaj s starši na istem ležišču (npr. na Japonskem), poročajo o manj primerih “smrti v zibki”.

POZITIVNE IZKUŠNJE OČETOV Z DRUŽINSKO POSTELJO: Očetje se mnogokrat na ta način počutijo bliže svojim otrokom. Na nek način lahko tako nadomestijo tudi del časa, ki ga zaradi prezaposlenosti niso mogli z otroki preživeti čez dan.

DOLGOROČNI POZITIVNI VPLIVI DRUŽINSKE POSTELJE NA OTROKE: Starši, v nasprotju s prepričanjem nekaterih, poročajo, da so bili malčki, ki so spali skupaj s starši, v kasnejših letih zelo samostojni, čustveno stabilni in tudi disciplinsko dokaj neproblematični.

Predvsem pa, Inea, poslušaj svoje srce!
Lep pozdrav, Karmen.

P.S. Se čisto praktičen nasvet: omislite si ogromno posteljo, ali dajte na tla 3 jogije skupaj, pa boste vsi štirje (ko se dojenček rodi) lahko spali skupaj udobno in zadovoljno.

Vsem skupaj hvala za nasvete in mnenja. Pravzaprav sem se že prej sama zavedela, da zelo uživam ob spanju s svojim otrokom, ampak sem zaradi nasvetov kot npr. “otrok se mora navaditi spati sam itd itd” bila malo v dvomih, če delam prav ali ne. Zdaj vem, da delam prav, če poslušam svoje srce, ki mi pravi, da moja deklica želi biti ob starših, ne glede na to, kaj pravijo drugi. Zanimivo pa se mi zdi to, da so mi “pametne” nasvete o spanju otrok v svojih posteljah dajali vedno le tisti, katerih otroci so na tak ali drugačen način pristali vso noč v svojih sobah in posteljah in le tisti so mi rekli: glej, da je ne boste navadili – pa sploh nihče od njih ne ve, kako to je! (To pišem zato, ker sem malo jezna). Pa še tole v odgovor Miji, ki pravi, da sta otroka njene prijateljice za ukrast: mislim, da bi si marsikatera tudi mojega otroka “želela ukrast” – mogoče celo samo za ponoči!

Kakor si boste postlali, tako boste spali :o)))
Moj malcek od rojstva spi v svoji postelji, in je tiste vrste otrok ki ga zvecer polozis v posteljo, lubcka, lahko noc in spi do jutra, star je dve leti. Ne vemo, da ga imamo.
Sama sem proti temu, da otrok spi s starsi, ker mislim, da mora imeti vsak mir za spanje, tako otrok kot starsi. Dokler nas ni bil v svoji sobi ( to je sedaj eno leto) nisem niti ene noci prespala dobro ker sem ga skos poslusala, ce spi, ko se je kobacal itd.
Me pa nekaj drugega zanima. Kako ste uspeli naredit se enega otroka ce imata tega vedno v sredini. Saj vem da se da seksati se kje drugje razen v postelji, pa vseeno kako je potem z vasim spolnim zivljenjem nasploh??

Na srečo deklico zvečer še lahko prenesem v njeno posteljico, tako da ostane nekaj uric tudi za zakonsko življenje. Isto vprašanje sem hotela postaviti tudi tistim mamicam, ki so mi odgovorile, da spijo skupaj z otroci. Strinjam se, da spanec ni tak kot je, če imava z možem posteljo sama zase, vendar pa takrat, ko smo se trudili, da bi sama zaspala, spanca ni bilo nikoli dovolj, ker smo kar naprej vstajali, pa vstajali, pa vstajali, pa še pomagalo ni nič. Po tolikih pogovorih sedaj že vem, da so otroci različni – nekateri pač lahko zaspijo sami, drugi spet ne in res ne mislim več “mučiti” sama sebe in moža s poslušanjem pretresljivega otroškega joka (verjemi, da sem poskusila tudi s tem, pa je deklica po 1 minuti že bruhala, mene pa še vedno boli srce, da sem to dopustila).

ja saj verjamem da je hudo, samo po mojem je tudi nekaj na tem, da ce otroka takoj navadis (in je izgovor dojenje, ker se ti pac ne da vstat) da spi s tabo se potem res tezko odvadi. Mi ga nismo nikoli navajali da bi spal pri naju in sedaj nimamo tezav. In sem prepricana da je tako bolje. Saj se je lustno crkljat z njim, samo mi imamo to cez vikend zjutraj, ko se zbudi in ga prinesem v svojo posteljo. Samo potem ne spi vec, apak se kobaca in skace po naju z mozem.

Kljub temu, da je prvih pet let sin spal v zakonski postelji (občasno tudi s precej velikim medvedom in še kakšno manjšo igračko), smo vsi spali “kot angelčki”. Ker je precej živ, sem včasih kar padla v posteljo in tudi zakonski užitki so bili precej na stranskem tiru. Sicer pa so že pred menoj ugotovili, da se da uživati tudi drugje, pa še bolj zanimivo je.

Sej ce vam pase da ste trije v postelji prav. Ce se je moz strinjal da je otrok prvi in so zakonski uzitki postavljeni na stranski tir 5 ali vec let tud prov. Samo po tem ne vidim razloga zakaj se veliko mam (pozanam jih osebno vsaj 10, torej jih je se veliko vec) sprasuje kako naj otroka odvadijo, kaj pa zdaj, ko bo se eden otrok..
Po mojem moras prej misliti na to. S tem da se najveckrat zgodi, da ko pride dojencek domov, prvega otroka preselijo v svojo sobo dojencek pa dobi njegovo mesto v mamini postelji. Kot da mu ni ze tako dovolj hudo ko je izgubil svoje prvo mesto v druzini.
Me pa zanima zakaj otroka sploh navadite spati v svoji postelji?
Ali ni to medvedja usluga, najprej ga tlacite not, ko se vam pa ne zdi ga mecete ven??

Zelo se strinjam, da je že prihod novorojenčka za otroka velik šok, če pa je povezan še z deložacijo iz zakonske postelje ali spalnice staršev, je vse skupaj še huje. Pri nas imamo edinca (vsaj zaenkrat), a če bi prej imeli še enega dojenčka, bi verjetno kar vsi pristali v eni postelji. Tudi pri naših prijateljih je bilo tako in vsi so bili zelo zadovoljni (hčerki sta že skoraj izven pubertete, obe neproblematični in zelo radi se spominjata svojega lepega otroštva polnega topline). Zares mislim, da s tesnim telesnim stikom s starši (predvsem z materjo) dobi otrok občutek varnosti in samozavesti, ki mu koristi vse življenje. Naj povem, da sem ga zato tudi zelo dolgo dojila. Bil je eden redkih otrok v naši okolici, ki je vstopil v vrtec brez ene same solze. Brez problema je zaspal pri babici. Tudi vrtec v naravi je preživel brez tesnobe ob večerih. V svojo posteljo se je preselil čisto prostovoljno, ko smo dobili novo pohištvo, a še zdaj se pride rad pocrkljat in na “moške pogovore” k možu, kadar jaz zvečer še kaj delam. Kar pa se tiče zakonskih užitkov pa mislim, da stvar zavisi od primera do primera in verjamem, da je marsikdaj (zlasti kadar sta zakonca oz. partnerja še mlada in skupaj le malo časa) vse skupaj moteče. Ko sem rodila, sem imela malo čez trideset let, mož pa čez štirideset. Za seboj sva imela kar nekaj zakonskega in koruzniškega staža in v tem času sva se lahko posvetila drug drugemu. No, pa tudi v skupno zvezo nisva stopila ravno nedolžna.Moram reči, da me prej otroci niso ravno ganili, a ko sem zanosila, sem bila čisto vzhičena in ob rojstvu dobesedno očarana. Tudi mož se kar ni mogel odlepiti od najinega zaklada. Prej zares ne bi mislila, kako materinstvo lahko spremeni človeka.