Zdravo!
Naj vam opišem naš problem.

Najin 5 mesecev star fantek spi samo dvakrat ali trikrat čez dan po pol ure. Čez eno uro pa je zopet zaspan, a “noče” zaspati. Še najlaže zaspi v vozičku ali na rokah. Ker je zaspan, joka in vsa zgodba se ponavlja. Okoli sedme zvečer poteka vsakdanji ritual umivanja in potem ga dava v posteljico.Tam ima še kakšno uro dirke in samogovore, potem zaspi. Toda tudi ta spanec je kratkotrajen, dve do tri ure. Potem zopet joka in ponavadi ga je treba vzeti v zakonsko posteljo, kjer ob dojenju zaspi a to se potem ponavlja celo noč in se zbuja tudi na pol ure. Ob sedmih zjutraj pa je že “pokonci”.

Pravijo, da je to že razvajenost in da bi ga morala par noči pustiti jokati, potem pa bi spal celo noč, vendar se nama takšna rešitev zdi malo kruta.

Kakšne so vaše izkušnje in kako ste vi reševali takšne probleme?

Lep pozdrav in hvala za odgovore.

Dragi Tine

Imela sem dva zelo nespeča otroka – nista spala ne podnevi in ne ponoči in niti slučajno ne toliko, kot je to v knjigah pisalo. Pri prvem je procedura trajala 2 leti, pri drugem malo več kot leto. Še vedno ne rabita veliko spanja, ponoči pa spita.

Jokati jih nisva puščala – mislim, da se otrok zanalašč že ne zbuja. Poskusita ga malo kasneje dati spat zvečer, ali pa malo kruto – ga pustita spat (če seveda ne zdrži ob 7h zvečer več brez) kako uro in ga zbudita, pa ga poskusita ponovno dati okoli 10h. Tako bosta vsaj imela zvečer malo spanja, ko se bosta vlegla. Midva sva prakticirala tudi spanje v “izmenah” – jaz sem šla pred možem in otrokom, on je pospravil otroka spat in se mi pridružil – pa mi je včasih uspelo odspati tudi po 6 ur skupaj.

Vem da je grozno, ampak mine. Kar se mojih izkušenj tiče, neke teorije, ki bi 100% držala ni. Poskusita le, da bosta čim manj utrujena – saj ti mali piščančki zrastejo.

Dragi Tine!

Ves otrocicek vama skusa nekaj povedati..sigurno ga nekaj tezi..o scrklanosti pa je ze prezgodaj govoriti,..vzrok mora biti nekje drugje..
MOja izkusnja je taka:
Moj sin je sedaj star 5 mesecev.Ponoci nisem spala skorajda nic..prenosila sem ga ,ga tolazila ,a njegovo spanje ni bilo daljse od slabe urice ali celo manj..
Sloh nisev vec vedela kaj naj storim…
Res da je imej kozo zelo suho,ceprav sem se zelo trudila okoli vsakodnevne higiene,mazanja ,kopanja…itd..Dokler nisem odlsa k zdravniku in povedala da mi je cudno vse to skupaj..Ker niso bili prepricani kaj bi to tahko bilo..sva opravila kup preiskav..tako od vode krvi in vsega ,a vse je bilo uredu..Vendar po vsem tem mi je pediatrinja svetovala naj grem na opazovanje v bolnisnico za nekaj dni..In res ob sprejemu so mi dejali..,ce ne drugega vam bomo kozo porihtali.Da skrajsam..vzrok,ki so ga ugotovili je bila mocna alergija na mleko in jajce in to zelo mocna..Toliko mogoce samo za v premislek.

Sama sicer še nisem mama, zato vam izkušenj ne morem dajati, vendar pa vam lahko kot študentka psihologije in soc. dela zagotovim to, da to ni razvajenost. Mnogi strokovnjaki dokazujejo, da otroka do prvega leta s crkljanjem, nošenjem, itd ne moreš razvaditi, saj otrok toliko nežnosti in bližine enostavno potrebuje za svoj razvoj. veliko sreče

Tudi sama imam izkušnje z alergikom. Moj tretji otrok je bil izredno nemiren in jokav ponoči, dokler nismo pri 4. mesecu ugotovili ravno tako zelo močne alergije na kr. mleko, jajce in sojo. Ko sem vprašala strokovnjake ali je za nemir ponoči kriva alergija, so mi odvrnili, da najbrž ne. Pa sem v literaturi le odkrila, da so alergiki zelo nemirni ponoči. Vendar je treba opazovati še druge znake, zasluzen nos, suha koža,etc. Dieta pri obeh in dolgo in vztrajno dojenje je rešilo veliko problemov, a je nemirno spal do 3. leta.
Mislim, da vajin otroček ni nič drugačen od večine otrok.
Običajno je , da otrok do 4. leta povečini ne prespi cele noči zdržema, da se zbuja, da potrebuje tudi sesanje za pomiritev.
ker je vajin otroček dojen, je naravno in običajno,da čez dan manj spi, ker dojeni otroci manj spijo, so bolj aktivni.
Ponoči se otrok lahko pri tej starosti pogosto zbuja, ker mu pričenjajo rasti zobki in najbolj naravno in enostavno se lahko poteši pri materinih prsih.
Pustiti jokati otroka je kruto in s tem mu sporočaš razne stvari, npr. že zelo zgodaj začuti, da je sam in odrinjen. Ne poslušajta drugih, ampak svoje srce.
Ki vam gotovo narekuje, to, da ga vzameta k sebi in se stisnete drug k drugemu, ga žena podoji….
V mnogih kulturah otroci spijo skupaj s starši, se jih veliko prenosi po naročju ali po culah, se zelo neguje kontakt koža-na kožo (za katerega je znanost potrdila, da krepi imunski sistem), pa otroci niso nič scrkljani.
Otrok z jokom sporoča, ker ne more z govorom. Torej vsako svoje nelagodje izraža na ta način. In najbolj naravno se potolaži pri materinih prsih.
Najbolj prav bosta delala, če mu bosta posvečala nespremenjeno količino ljubezni in pozornosti. In res nasvet:POSLUŠAJTA SVOJE SRCE IN NE DRUGIH!

Spanje je stvar navade. Problem je v tem, da smo mladi starsi breobcutljivi na otrokov jok. Pri prvem cviljenju skocimo pokonci in dvignemo otroka. Otrok prve tedne po rojstvu trdno spi samo priblizno pol ure, ostanek spanja do naslednjega hranjenja (priblizno uro in pol) pa spusca glasove v spanju, ki niso jok ampak zelo podobni joku. Starsi zaradi preobcutljivosti otroka pri takem cviljenju vzamemo v roke in ga v bistvu zbudimo. Po nekaj tednih se otrok navadi, da ga dvignemo vsake pol ure in to zacne pricakovati. Kot sem rekel, to ni razvajenost, ampak navada.

Sem ocka zdaj skoraj dveletne hcerke. Od prvega dneva sva jo navajala, da je spala vsaj dve uri med hranjenji. Ko je imela priblizno tri mesece, je zena dobila v roke knjigi (navajam naslova v originalu, ker ne vem, ce sta prevedeni v slovenscino) Solve Your Child’s Sleep Problems avtorja Richard Ferberja in Sleeping Through the Night avtorice Jodi Mindell. Ko je imela hcerka priblizno sedem mesecev, smo zaceli vaditi spanje preko noci. Hudo je bilo samo eno noc, naslednjo noc je malo cvilila, od takrat naprej pa prespi vsako noc od 8 zvecer do 6 zjutraj (razen, ce je bolna ali ce je kaj drugega narobe).

Se en zelo uporaben spletni naslov za mlade starse: http://www.babycenter.com
Posebej za probleme s spanjem: http://www.babycenter.com/childsleep

Pozdrav,
Klaus

Ferber in Mindell – joj kako kruto – še posebej Ferber je velik advokat mišljenja, da naj otroke takoj naučimo spati same. Mene osebno zelo motijo tudi njegovi pomisleki, da naj bi matere, ki želijo spati skupaj s svojimi otroki celo imele kakšne mentalne težave – halo! Knjiga je tudi dosti stara, iz leta 1985, kar tudi odseva takratno mišljenje in predvsem takratne generacije, ko so bili otroci večinoma hranjeni po steklenički in so jih starši želeli navajati na čimprejšno samostojnost.

Staršem takih otrok toplo priporočam knjigo Williama Searsa: Nighttime Parenting : How to Get Your Baby and Child to Sleep (The Growing Family Series), 1999.

Vedno pa premislite tudi naslednje: dajte prednost ljudem pred stvarmi in starševstvo se definitivno ne konča z odhodom v posteljo.

Iz moje osebne izkušnje: moja otroka je po vecernem dojenju mož položil v njuno posteljico, ki je bila poleg najine, v spalnici. Ko sta se ponoči zbudila (ali pa tudi ne), mi ju je takoj prinesel in sem ju podojila, še predno sta se dobro zbudila, tako smo vsi lahko lepo spali naprej. Dostikrat smo se zjutraj skupaj zbudili, dobre volje in naspani.

Nočem biti nesramna toda … tvoj otrok cvili – ali ga imaš za psa?

O Karmen M. kako zelo se strinjam s tabo !!!

Je sploh še kaj lepšega na svetu, kot spati zraven svojega malega sončka, ki se mu na obrazu vidi, kako zelo mu je prijetno v najini bližini in ko se zjutraj zbudimo vsi stisnjeni in zadovoljni …

Ne bi rekel, da je metoda kruta in nobeden od avtorjev ne predlaga kakrsnekoli krutosti. Gotovo pa je prednost, da se otroci naucijo pravilnega spanja. Tu ne gre za to, da se starsevstvo konca z odhodom v posteljo, ampak za to, da otroci pravilno in zdravo spijo. Med vrsticami nekako berem, da mislis, da midva pac nisva odgovorna roditelja, ker sva naucila hcerko kdaj in kako se spi. Tudi midva jo hodiva veckrat ponoci gledat in preverjat, ce je vse v redu, vendar ne zato, ker bi hcerka jokala in vpila, temvec zato, da sva midva mirna.

Tudi jaz se ne strinjam z vsem kar pise Ferber (npr. o mentalnem zdravju, ki si ga omenila). Mindellina knjiga je blizje metodi, ki smo jo mi uporabili. Vendar pa lahko recem, da njihove metode delujejo in so zelo ucinkovite.

Pri majhnih otrocih (nekaj mesecev starih) ne gre za voljo starsev proti volji otroka in zato je postopek zelo kratek. Pri starejsih otrocih, ki ze imajo svojo voljo in znajo reci “ne” pa pride do stanja, kjer morajo starsi uveljaviti svojo voljo proti navadam in volji otroka. Zaradi tega so postopki opisani v knjigah pri starejsih otrocih manj uspesni in starsi potrebujejo veliko vec potrpezljivosti in trdne volje, da se ne zlomijo.

Opazam, da je tukaj veliko starsev, ki pravijo, kako je lepo pocrkljati malega otroka v svoji postelji, dejansko pa delajo obratno: starsi se crkljajo ob otrocih. Ko pa so otroci stari nekje med 12 in 24 mesecem, pa zacnejo jamrati ces kako to, da otrok noce spati celo noc v svoji posteljici. Cudno kajne?

Tine je zelel nasvet in hotel sem samo povedati, da obstajajo tudi drugacne metode poleg dvigovanja in uspavanja v rokah ter spanja v postelji starsev. Tine lahko prebere knjige in si ustvari svoje mnenje.

Kar se pa tvoje zadnje pripome tice, mislim, da je nesramna. Ne vem, kako bi se ti pocutila, ce bi jaz primerjal tvojega otroka s psom. Lahko pa si preberes tudi razlago glagola cviliti v Slovarju slovenskega knjiznega jezika, 1994, stran 93, kjer daje primer uporabe glagola z osebami: “Otrok je bolan in vso noc cvili”.

Dragi starši!

Tudi jaz sem imela precej nespečo deklico, spala je ob najbolj nemogočih urah, in to še samo urco dve, ponoči pa jokala dokler je nisem vzela k sebi. Rešitev je bila da sem jo vzela k sebi, pa če mi je bilo še tako hudo. Ker sem ob tem vsem bila sama (samohranilka) je bilo občasno zelo hudo, pa sem morala potrpeti, meni se je srce trgalo ko sem po nasvetu nekaterih poskušala jo puščati da joka, šla sem v kopalnico in odprla vodo, da jo ne slišim, pa ni šlo, na koncu sva bile obe slabe volje, zato sem to metodo samo poskusila in zelo hitro prenehala. NIma smisla. bo že boljše boste videli, pri meni je trajalo točno eno leto. Ko je šla v varstvo, se je zadeva takorekoč čez noč spremenila, začela je spat! Super, samo verjamem, da je vam zdaj hudo, naredita pa tisto kar se vam zdi najbolj prav,

pa lep pozdrav,

Starša, ki se odločita za otroka, se morata zavedati, da obstajajo otroci, ki prespijo celo noč, pa tudi taki, ki se zbujajo na 10 minut. To je počel tudi moj sin. Prvih pet mesecev sem ga še prestavljala v njegovo posteljo, kmalu pa sem spoznala, da me nočno vstajanje na deset minut zelo izčrpava. Če ga nisem podijila, je začel glasno jokati in na nikakršen način ga nisem morala potolažiti. Zato sva ga z možem vzela k sebi in ker pri dveh letih še vedno zelo nemirno spi, ga imava še vedno pri sebi.
Starši moramo svoje otroke sprejeti takšne kot so in mislim, da nam pri spalnih navadah ne pomaga nobena knjiga, pač pa je predvsem treba otroka
poslušati, ker če joka, ti hoče nekaj povedati. Mi starši pa smo edini, ki jim pri tem lahko pomagamo. Kaj če ga tišči plenička, kaj če ga zebe, kaj če mu je vroče,kaj če ga kaj boli, je morda žejen,…… nikoli ne moremo vsega točno vedeti, a starševska bližina in objem mu data vsaj malo opore.

Dragi Klaus,
nisi me razumel in tudi nisem bila nesramna. Ne glede na to, kaj pravi slovar slov. jezika otrok joče zato, ker nekaj potrebuje, ne pa za to, da bi jezil svoje starše. Definitivno ne trdim, da si neodgovoren starš ali kaj drugega. Način vzgoje, ki sta ga z ženo izbrala je pri vama dobro deloval in vaši družini ustreza in je zato prav za vas. Zato so forumi, da ljudje podamo različna mnenja ali rešitve. Tine in njegova žena bosta sama presodila o tem, kaj jima (in njunemu otročku) najbolje ustreza.

Ne želim poglabljati polemiko, samo zdi se mi, da je vseeno otroku prav “dopovedati” da je njegovo mesto v njegovi postelji, pa ne hitro skočiti v “luft” zdaj, naj razložim do konca.

Moja hči se je jokala še in še, vztrajala sem na tem da sem jo vedno ko je jokala vzela k sebi, in jo potolažila (preberi podojila), obenem sem preverila ali ji je prevroče, ali je polulana ali pokakana, ali jo zebe, pocrkljale sva se in potem sem jo vedno dajala nazaj, posedela mal zraven in šla v svojo posteljo (vse se dogaja v garsonijeri torej v isti sobi, da ne bo pomote). Noč za nočjo, eno leto sem to počela, ona sedaj pri petih letih še vedno kdaj pride k meni se kot ona pravi “potiščat” jo pobožam, pomirim in ona gre sama nazaj v posteljico. Torej nisem za to da se otrok pusti jokati, nisam pa tudi za to da se otrok zadrži v postelji staršev, vsak ima svojo posteljo, mar ne? Nekateri pravite da vam je čudovito ko se zbudite ob otroku, jaz se tudi, samo ona je v svoji postelji, jaz pa v svoji. Njena posteljica ima ograjico, torej je v njej bila kot dojenček bolj varna kot v moji, ne nazadnje me je od začetka bila groza zgodbic, ki sem jih slišala da so nekatere matere zadušile otroka ali pomečkale. Mogoče je vse to lari-fari, ampak mene je dejansko to bilo strah, zato nisem nikoli zaspala ob njej, sploh pa ne ob dojenju, niti za trenutek ne, bilo me je strah, (bog pomagaj, tako je bilo).
Zato sem v tem vztrajala in bila ob tem bolj pomirjena in spočita, kljub temu, da sem zelo, zelo malo spala. Čudež je bil če sem prvo leto spala več kot 3 ure nepretrgoma, res čudež. Zato sem vsaj tiste 2-3 urce izkoristila in maksimalno “varno” in spočito spala.

ciao

Se popolnoma strinjam, da so metode in mnenja lahko razlicna. Zato sem poskusil predstaviti drugacno metodo od tistih, ki so obicajno opisane tukaj. Strinjam se tudi, da mora Tine sam oceniti katera metoda bo bolje delovala in se mu zdi bolj primerna.

Mislim, da je cas, da prekineva tole debato in greva na bolj strokovne teme 🙂

Lep pozdrav!

Nekaj podobnega smo tudi mi delali do sedmega meseca, a s to razliko, da je dobivala hrano vsake tri ure. Na zacetku smo skoraj bili na poti, ko bi hotela hrano vsake pol ure, potem pa je popila par kapljic in sla nazaj spat. Seveda tako ni bila nikoli niti sita niti naspana. Pocasi toda vztrajno smo jo spravili na 3-urni ritem. Opazili smo, da je veliko vec pojedla (ker je jedla budna, ne pa v polsnu) in tudi bolj zadovoljna je bila po koncanem hranjenju. Spanje se je tudi podaljsalo samo od sebe.

Pri sedmih mesecih smo hcerko eno noc pustili, da je jokala (dvakrat okrog 20 minut je trajalo, vmes sva jo sla enkrat tolazit, vendar je nisva dvignila) in od takrat naprej je spala. Od rojstva je spala v svoji sobici in v svoji posteljici. Vedno je sla v posteljo ob isti uri ne glede na vreme, letni cas, dobro ali slabo volje, itd. To smo delali brez izjeme, midva sva prilagodila najine urnike tako, da je vsaj eden od naju bil vedno doma, ko je bilo treba v posteljo, vecerne druzabne obveznosti pa so od hcerkinega rojstva naprej sle iz najinih urnikov. Lahko se je malo pocrkljala pri naju, potem pa je sla v svojo posteljico brez kakrsnegakoli cirkusa.

Ponoci se zdaj redko zbudi, vcasih jo gremo pobozat in sama nazaj zaspi. Nikoli ne dobi pijace ponoci, razen poleti vodo. Cez vikende, ko imamo vec casa, jo zjutraj, ko se zbudi, vzamemo v najino posteljo in se pocrkljamo.

Metoda ni kruta, zahteva pa veliko samodiscipline pri starsih.

Dovolj sem se ponavljal. Tine in ostali, srecno!

Zagovarjam trditev, da otrok do enega leta starosti ne more in niti ne zna izsiljevati staršev. Jok je edina govorica otroka s katerim nam hoče nekaj dopovedati. Res je, da je včasih težko vstati sredi noči po že tako slabo prespanih nočeh, ki jim kar ni konca-a se tudi te enkrat nehajo.
Sama imam dve deklici, prva je stara dve leti, druga devet mesecev. Prva se včasih še zdaj zbuja ponoči in joka, čeprav spi v najini postelji ob meni(oči se je že zdavnaj preselil v dnevno- za to sva sama kriva), druga-mlajša, pa včasih že prespi kakšno noč, brez bujenja.
Sedaj lahko rečem, da vsaka šola nekaj stane(moža je stala postelje).
Pri vsem vzgajanju gre za določanje nekega stalnega ponavljanja, ki se ga otrok kmalu navadi.
Ko sem bila v bolnici (obe sta bili alergični na mleko in jajca-mlajša je še), so mi sestre povedale takole. Otroci zvečer nočejo zaspati ali zaspijo pozno, ker jih hočemo pustiti čimdalj, da se utrudijo, in zlačnijo, da jim(tako starši mislimo)potem vsem utrujenim in lačnim damo jesti in bodo od onemoglosti zaspali. Prvo uro mogoče še, ker pa smo jih pred tem znervirali, ta spanec popusti in tako se nadaljuje začaran krog. Otrok mora imeti točno določen urnik. Urnik za dojenje ima sam-točno na tri ure(še čisto majhen dojenček, nato se čas enakomerno podaljšuje). Prav tako sta pomembna čas spanja in vstajanja (marsikdaj zjutraj nebi še vstali in tlačimo otroku dudo, da bi še on zaspal).
Pa naj vam povem, kaj se je po tednu dni v bolnici spremenilo pri moji Urški(mlajša, katero sva vzgajala enako slabo kot prvo, edina razlika, da sva jo dajala spat v svoj košek, ki je bil poleg postelje).
Urška je bila stara 4 mesece. Čeprav sem dojila, ponoči nisem smela ostati v bolnici, ker ni bilo prostih ležišč in sem doma blizu Ljubljane. Tako sem jo zvečer v solzah pustila na milost sester. Prvi dan je bilo kot doma, jok, ni hotela spati, zaspala je ob 12 in 30 minut. Naslednje jutro, pa se je zanjo začelo drugače. Ob 5 zjutraj, hranjenje, naprej spanje do 7, potem kopanje in preoblačenje- otrok se je zbudil(doma bi ta čas še sladko spala). Ob 8 sem prišla jaz in jo podojila. Čez dan je spala 3x, zvečer je zaspala ob 11. Naslednji dan spet hranjenje ob 5, kopanje ob 7….zvečer spala ob 9.
Po tednu dni je otrok sprejel red, ki ga je nekdo določil. Otrok, ki ima red je tudi manj tečen, utrujen, znerviran.
Ko sem prišla z Urško domov sem naredila tako kot v bolnišnici. Ob 5 sem vstala ji dala za jesti, ob 7 sva vstali(sicer brez kopanja, ki sem ga prestavila na večer.
Danes je stara 9 mesecev in vsak dan ob devetih zaspi, brez problema-njene očke prav prosijo, da bi se rade spočile.
Pri prvem otroku je bilo vse postavljeno na glavo, brez reda(in ga še sedaj težko vzdržujemo), ponoči se je še pri 17 mesecih zbudila tudi deset krat(poleg Urške). Zjutraj sva bila večkrat povožena kot ne. Zvečer se je zmišljevala da bi sok, pa čaj pa uno in tretjo, enkrat je šla spat ob 10, drugič ob 11, nekoč sva jo pustila, da bi videla kdaj bi ta otrok omagal, pa sva, verjamete ali ne ob 12 in 30 minut sama zaspala una se je pa še igrala!
Nekaj reda je pri njej naredil vrtec. Zjutraj je treba namreč vstati ob 6 in30 minut tako, da je ob 9 že zelo utrujena in prav tako zaspi.

Kljub vsem neprespanim nočem, se Bogu zahvaljujem za ta čudovita otroka in upam, da bom kdaj lahko v rokah držala otroka mojih otrok, da bom lahko spet videla ta nežen nasmejan obraz, ki ti seže do srca.

Srečno starši!!

Saša

Zdravo!

Kljub temu da sem samohranilka, si ob tem pismu ne morem pomagati da ne komentiram: kako se je zgodilo da je mož v dnevni sobi? Moje mnenje je da otroci imajo svojo posteljo, starši pa svojo posteljo. In pika. Lahko se vsi pocrkljate mal v veliki postelji, skačete in igrate ali karkoli, več pa ne. Svojo zasebnost morate ohraniti in jo negovati, če ne se bo mož čez čas počutil “odveč” in poiskal pač bolj razumevajočo partnerko. Starševstvo je pač različno od partnerstva. Ne rečem da se to mora zgoditi, dogaja pa se. V premislek!

Zgodilo se je , ker bi najbrž drugače doživela živčni zlom. Ko se je rodila Manca(najin prvi otrok, ki je kasneje okupiral najino posteljo), so z njo prišle tudi težave. Že v bolnišnici, kjer sva ostali zaradi zelo visoke zlatenice, se je zbujala na pol ure. Jedla je po malem in imela krče že od samega začetka. Menim, da si tega ne more predstavljati nihče, razen tisti ki je to doživel. Tudi, ko sva prišli domov, je bilo enako. Jok, zbujanje na pol ali eno uro, malo dojenja, pa jok, pa spanje pol ure, ali uro in tako naprej. Utrujena od nočnega vstajanja h košku, pa nazaj in spet in spet, sem jo vzela k sebi. Ves čas, se mi je zdelo, da je z otrokom nekaj narobe in šla tudi k pediatrinji, pa ne samo enkrat! Ta mi je vedno dejala, da se je treba pač potruditi, da materinstvo ni mala šala in da sem razvajena mlada mamica(kar nisem!!!).Otrok je imel drisko in se vsak dan pokakal od 7-9 krat! Pediatrinja je rekla, da je to normalno, če se otrok doji. Obupala sem in si rekla, da najbrž že mora biti tako. Otrok je bil tako pri meni noč in dan in se bližine tudi navadil. Pri štirih mesecih, pa se je zgodilo tole. Otrok je začel v blatu dobivati kri. Ponovno smo šli k pediatrinji, ki nas je še isti dan napotila na pediatrično kliniko. Naredili so razne teste, in ugotovili hudo preobčutljivost na mleko in jajca. Pričela sem z dieto, dali pa so mi tudi pregomin(sojino mleko), v primeru, če mi zmanjka mleko.
In Manca je postala čisto drug otrok. Mirno je spala. Prvi dan, ko so ji na kliniki dali pregomin 7 ur skupaj-zaradi utrujenosti.
Zaradi navade, in tudi prijalo mi je, da po dolgih mesecih lahko spim vsaj 3 ure skupaj, pa je ostajala v postelji pri nama in tu spi še sedaj. Je pa res, da imava samo eno spalnico in nimava otroške sobe, pa tudi sedaj, ko je še Urška nimava postelje zanjo, ker v njeni posteljici sedaj spi Urška.
Nič hudega, če spi v najini postelji in mož v dnevni sobi (saj kdaj prespim tudi pri njemu:-))) ).

Saša

Sasa,

vprašanje ali komentar se je nanašal na vajino partnersko življenje ne na izkušnjo z bolnišnico ki si jo imela.

Verjamem da je hudo, vendar si zamisli da si na mojem mestu, jaz nimam ne moža, ne staršev v bližini, ne babic, ne dedkov, skratka sem sama za vse, pa vendar kljub vsem težavam mislim da je možu mesto v tvoji postelji, otroku pa v njihovi, še vedno lahko daš posteljico zraven vajine postelje pa kakšno omaro ven če ni dovolj prostora, več variant je kako se vse da uredit, s tem si delaš samo dodatne probleme…..

Tudi meni se ne zdi tako grozno če mož spi v dnevni sobi na kavču, če starša le vesta kako je med njima in če ‘znata’ intimne trenutke preživeti tudi kje drugje, ne ravno v zakonski postelji : )))
Če se partnerja pogovorita in dogovorita in se o dogovorjenem tudi oba strinjata, je to za njiju in njuno družino pač najboljša varjanta.
To da nekateri dajo otroke že kmalu spat v svojo posteljo in tudi v svojo sobo, je čisto ok, če to pač ustreza otroku in njim samim, drugi pa naredijo drugače, kot njim paše.
Moj sin kot dojenček ni jokal in je ponoči kar dobro spal, pa sva ga vseeno imela v zakonski postelji, ker nam je tako pač bolj ustrezalo.Lahko še povem, da sem jaz imela močno potrebo po njegovi bližini (mogoče tudi zaradi kompliciranega poroda). Zdaj je star skoraj 3 leta in včasih si zaželi spati v svoji postelji (kjer potem ponavadi prespi celo noč), včasih pa si zaželi spati pri starših, in ker imamo na srečo veliko zakonsko posteljo, tu ni problema. Sama se spomnim da sem veliko noči prespala skupaj s starši in spomnim se kako lepo sem se počutila …

Ampak hudo je če otrok joka in ne veš zakaj je tako. Posebno nekaj mesecev star otrok, za katerega mislim da je nemogoče da bi bil razvajen. Mogoče ga kaj boli, tišči ali pa kaj tretjega … mogoče si želi samo bližine mame ali očka. Saj ljudje smo družabna bitja in ponavadi si želimo družbe in tudi ponoči se raje stisnemo k partnerju. In zakaj bi za ta prijetni občutek prikrajšali naše malčke, če si to želijo ?
Otroci so si različni .. eni potrebujejo to , drugi ono in tako naprej … zato jenaloga staršev, da naredijo tako, da je prav za njih, za otroka, za vso družino … z opazovanjem otroka, s potrpljenjem in ljubeznijo se daleč pride…

Mislim da nima smisla razpravljati o tem kaj je prav in kaj ne, saj ima vsak pač svoje predstave o vzgoji in o odnosih v družini.

Tinetu pa priporočam naj poskuša različne tehnike, ki so mu jih starši tukaj opisali … bo že našel pravo ‘formulo’ za svojega malčka … sicer pa po prvem rojstnem dnevu večina otrok že kar razločno zna ‘povedati’ kaj jim ni prav in če ne prej, se bo stanje izboljšalo takrat : )

pa srečno vsem,