Po veliko letih me spet prizadene…. Ko so bili otroci majhni, nisem imela nobene pomoči glede otrok, ne od mojih in ne od njegovih. Živeli smo pri njegovih, plačevali vse stroške, pomagali pri vsem. Ampak za varstvo, občasno pa niso imeli časa….mladi upokojenci….čeprav čez nekaj let pa ni bil problem varstvo pri drugem sinu(živel 1 km stran). Otroci bili doma do vstopa v šolo, moji bili v vrtcu že od majhnega. Vsa pomoč svaku in družini traja še vedno, mi smo pa zaradi službe šli na drug konec Slovenije. In smo za domače Prekmurci. Boli me to. Boli me tudi ko gledam sosede, vsi imajo druge, da jim pobirajo iz vrta ko jih ni doma, pobirajo pošto, pridejo starši, če je vse ok. Jaz si še rož ne upam imet, saj bi umrle, ko bi šli na dopust. Fous sem, priznam. Življenje sem si predstavljala drugače. Tako kot sem ga preživela jaz kot otrok. Bila pri obeh babica na počitnicah, ni bilo problemov. Rada sem hodila in imam lepe spomine. Zdaj pa imam občutek da sem vsem odveč in da sem kaznovana, ker imam otroke.

*Lepe spomine imaš zato ker sta tvoji babici te imeli radi, tvoja tašča očitno tvojih otrok nima.

*Lažje je biti brez lepih spominov na babico, ker jih lahko zamenjaš z lepimi spomini z mamico, pa lepimi spomini v taboru, itd. GRDIH spominov in travm pa se leta, desetletja ali nikoli ne znebiš. Stran od izrodkov, bodi vesela, da jih ni blizu tebe in tvojih napram psihičnemu nasilju nemočnimi otroci. poglej si temo “pretresljivo stanje neke družine” pod starševstvo in vzgoja pod starševstvo in medsebojni odnosi
– drzni si reči, da tvoji otroci potrebujejo spomine na babico tudi, če si takšni!

*Nehaj sebe tolči in se re-travmatizirati, KER SVOJE OTROKE TO UČIŠ. Vem, da je hudo pa težko ampak pomisli kaj si pripravljena storiti in kako daleč iti, da noben od tvojega otrok nikoli v življenju ne bo pomislil “Zdaj pa imam občutek da sem vsem odveč in da sem kaznovana, ker imam otroke.” – ne zase in ne zate (da so breme za katerega si ti kaznovana!).

Ker to je to kar vidijo – mami se joka, da je kaznovana, ker obstajamo in če bomo imeli otroke bomo osovraženi, drugi niso kaznovani ampak pohvaljeni, nagrajeni in občudovani, ker imajo starše – za nas pa ne velja, ker je očitno nekaj narobe z nami in nikoli ne bo vredu.

Če se nimaš dovolj rada, da bi nabrala dovolj samoohranitvenega nagona in sprejela, da so drugi pokvarjeni zaradi njih sami in NE zaradi tvojega obstoja – razumem, res razumem sem na istem, ampak za svoje otroke naberi toliko materinskega nagona, da tega ne dopustiš!

Ne me j**at, da ne moreš imeti par loncev rož ali pa gredo na vrtu – eni upokojeni sosedi nesi Barcaffe pa reci, če lahko zaliva. Imaš sodelavke/-ce, otroci imajo sošolke/-ce, ki niso sirote, pojdi na gasilsko veselico ali pa na mašo. Če sama sebi preprečuješ življenje, ga odrekaš tudi otrokom! (Seveda nezavedno). Ven si prišla iz teh toksičnih, psihično ubijajočih odnosov – bodi vesela in ustvari svoje lepe družinske spomine. Boš pač v vseh nastopala kot mami in žena, in pač ne kot hčera in snaha – PA KAJ POTEM! Ne bodo nič manj lepi zato.

Potrpljenje … je zelo prijazna do tebe.
Resno, kaj točno je nefer? Da imaš zdrave otroke, službo, očitno izjemno potrpežljivega moža, streho nad glavo?
Kakšna žalost, da otroke doživljaš kot kazen – za kaj?
Nihče ni dolžen nikomur paziti otrok, če tega ne želi, in to niti ni povezano z ljubeznijo. Zakaj so se moževi starši tako odločili, ne vemo in ni pomembno. Mogoče sta želela prva leta pokoja užiti v miru in si odpočiti, ne pa takoj iti v nov šiht za 9 ur na dan. Enkrat mi je ena babica, ki je čuvala vnuke, rekla, da v življenju ni toliko garala kot ko je morala paziti vnuke. Če si štepala otroke, računajoč, da ti bo tašča rit odnašala, si se pač uštela. Odrasla si in sama odgovorna zase in za svoje otroke.
In s takim kalimerovskim odnosom do življenja seveda ne moreš v svojo bližino pritegniti nove ljudi. Star pregovor pravi, da so dobri sosedje boljši kot vsaka žlahta. Ti si se zaciklala v neproduktivno tuhtanje o neznosnih krivicah, ker ti tašča noče čuvat otrok in kuhat kosila in zalivat rož, da ne vidiš, koliko prijetnih ljudi je na drugi strani plota, ki bi z veseljem vskočilo, če ti ne bi bila taka večno nezadovoljna mimoza. Verjemi, da se ta tvoja življenjska drža odraža tudi navzven, že po telesu in obrazu se ti vidi, da nisi prijetna družba.
Meni je še v vsaki soseski, kjer sem bivala doslej, zelo hitro uspelo navezati primerne stike, tudi tako zaupne, da si jim upam dati ključ med dopustom.
Popolnoma nič ti ne manjka v življenju in nič tako napornega ni, da ne bi zmogla sama – ali pa občasno plačaj varstvo, če rabita z možem kak prost večer. In nič ni lepšega, kot skrbeti za svoje otroke in uživati v njihovi družbi. Odnos se gradi tudi oziroma predvsem prek te predane skrbi. Otrok tako nikoli ne dobi občutek, da je nekomu obveznost in odveč.

Moji starši so izjemoma kdaj poskrbeli za vnuke, tašča malo več, ampak približno desetkrat manj kot za nečake, pa tega nikoli nisem “tehtala” – tako je pač bilo, zet in žena sta imela napornejši delovnik in sta rabila več. Otroci imajo z vsemi zelo lep odnos.