Ne morem povedati, kako sem vesela, da obstaja ta forum in da sem ga odkrila! Toliko občutkov krivde sem nosila, zdaj pa končno vem, kaj je z vso to meglo, ki sem jo živela toliko let!
Od gospoda kralja sem odšla po dolgih dolgih letih muke, ko sem se mu poskušala prilagajati in se spreminjati, pa sem s svojimi spremembami vedno nekako “zaostajala”, ker so se medtem okoliščine (ali kaj drugega) že spremenile, jaz pa nisem bila dovolj prizadevna, da bi se spet prilagodila… Izgubljala sem sebe, nisem več dobro vedela, kdo sem. Nobene samozavesti nisem več imela.
Skratka, po dolgotrajnem nezadovoljstvu z mano se je odločil, da me zamenja z novo gospo.
In tako sem na hitro odšla. Po res hudem šoku sem se kar dobro postavila na svoje noge in končno zadihala. Res, da se še zdaj ukvarjam s svojo odvisnostjo od njega in celim rane preteklih let, ampak glede na to, kako dolgo sem živela s kraljem, sem se kar dobro pobrala. Veselim se svoje svobode in novega življenja.
Težava pa je v tem, da sta se moja otroka odločila ostati pri očetu. Stara sta namreč že dovolj, da sta se lahko sama odločila. Saj ju razumem- še meni, ki sem odrasla, so njegova avtoriteta, njegova samozavest, občutki (lažne) varnosti veliko pomenili. Kako ne bi njima, ki sta s tem odrasla. Čeprav imam z njima kar redne stike in se imamo večinoma lepo, pa me skrbi, ko vidim, kako tudi onadva stopata po prstih. Kako ga branita, če rečem kakšno besedo proti njemu ( na splošno pazim, da ne govorim o njem slabo, ampak včasih je le treba kaj realno povedati. Ponavadi takrat, ko sama vprašata ali načneta kakšno tako temo). Boli me, ko vidim, kako se postavljata na njegovo stran in podpirata njegove bolne ideje. Ampak kaj, ko sem zelo dolgo počela to tudi sama in tega nisem vedela!
Rada ga imata in vso pravico imata do tega. Pa saj sem ga imela in ga še vedno imam rada tudi jaz…
Želim si, da bi jima lahko odprla oči. Rada bi jima pomagala, da bi znala razmišljati s svojo glavo. Da ne bi ponavljala vzorcev iz naše družine. Hkrati pa vem, da jima ni dobro rušiti lepe podobe o očetu, saj bi se lahko obrnila proti meni.
Naj povem, da je do otrok v glavnem dober, v odnosu do njiju nima takih izpadov, kot jih je imel do mene. Otroka ima za svoja prijatelja in zaupnika (s čimer se jaz ne strinjam, ker mislim, da jih preveč obremenjuje s svojimi problemi). Mislim, da je zadovoljen s tem, da sta mu kot otroka podrejena in do njiju nima tako nesmiselnih pričakovanj, kot jih je imel do mene. Lahko bi rekla, da ju ima nekako za njegov podaljšek in ju včasih tudi poveličuje. Njima je seveda všeč, da ju ima za “odrasla”.
Ne zdi se mi, da bi ob njem ravno trpela, vendar pa se mi njihov odnos ne zdi zdrav.
Ima kdo podobne izkušnje? Ste otroci narcisov doživljali kaj podobnega? Kaj lahko naredim za moja otroka?

Šele zdaj sem opazila, da že obstaja podobna tema (in sem jo tudi že prebrala) . Se opravičujem, ker sem začela novo. Vseeno pa bom vesela, če bo še kdo kaj napisal.
Ja, moja otroka moj bivši postavlja na prestol. Zato ju bo kar težko reševat. Na eni strani njuna (navidezna) domišljavost, na drugi strani pa njuna negotovost…

Pozdravljena!

Nič hudega če odpreš novo temo. Vsaka zgodba je posebna, četudi so si podobne.
Kaj boš storila z otrokoma je precej odvisno od njune starosti. Sta še osnovnošolca, srednješolca, že na faksu? V vsakem primeru pa je pametno to, kar si se že odločila, da ju ne obremenjuješ s svojimi težavami ki jih imaš s partnerjem in ju ne postavljaš vmes. Vendar jima tudi prikrivati ni dobro.

Oba bosta morala sama odkriti, da nekaj ni v redu, do česar bo slej ko prej prišlo. Dokler sta majhna in sta še “ubogljiva”, se ju da podkupiti ali zmanipulirati bosta težko spregledala, da ni vse tako kot bi moralo biti in da ju oče postavlja v vlogo, ki ni primerna zanju.

Takoj ko bosta malo večja in z več svoje volje, razmišljanji, drugačnimi pogledi…kot on se bodo začele težave in razpoke v njunem odnosu z očetom, saj bo verjetno reagiral s čustveno manipulacijo, izsiljvanji in če to ne bo šlo direktno s čustvenimi napadi nanju.

Takrat te bosta res potrebovala, saj bosta začela dojemati, da je nekaj hudo narobe in jima ne bo jasno za kaj gre in bosta verjetno misilila, da sta onadva tista, s katerim je nekaj narobe, ker so narciski res zelo dobri manipulatorji in ponavadi prepričajo žrtve, da so one krive. Če boš do tarkat z njima obdržala lep odnos, kjer si lahko poveste in si zaupate svoje težave, če ju ne boš obremenjevala z očetom in jima istočasno dala vedeti, da ti misliš drugače kot on, da ti gledaš na stvari drugače kot on, da se ne strinaš povsem z njim, da so vedno možni različni pogledi in mišljenja in da s tem ni nič narobe…..potem se bosta obrnila nate. Bolj kot bosta velika lažje jima boš povedala direktno.

V vsem tem času pa bi sama naštudirala vse kar je možno na to temo. Predvsem o ondosih naricisov s svojimi otroki. Tega je res veliko tako na tem kot na tujih forumih, ogromno člankov in knjig. Tako boš že sproti lažje prepoznvala njegove taktike in omilila posledice, ki jih lahko pustijo na otroke.

Vendar na koncu , ko otroci zrastejo se sami odločijo kako bodo stvari videli, doživljali…na to razen da jih usmerjaš, jim nudiš oporo in pomoč, si tam, kadar te rabijo da se pogovorijo o svojih razmišljanih in težavah….več ne moreš narediti. Včasih se stvari hitro obrnejo, včasih lahko traja leta in leta preden pride do spoznanja in zgodi se tudi, da se otrok povsem podredi takšnemu narcisitčnemu staršu in nikoli zares ne vidi v čem je težava. Upam, da se bo za vse vas obnrilo hitro na bolje.

GittaAna

Hvala za odgovor.
Otroka sta srednješolca.
In živita z zelo inteligentnim manipulatorjem.
Sin ima več možnosti, da bo dojel, kaj se dogaja. Hči pa je “očkova punčka” in mislim, da bo še precej hudo. Močno se istoveti z njim, skozi njena usta poslušam “modrovanja” njenega očeta, zaslišuje me in poroča očetu, kaj se dogaja z mano. Prevzela je vzorec “skrbnega nadzorujočega starša”, ki ga je imel bivši mož do mene. Ko sem dojela, kaj se dogaja, sem začela vsem trem postavljati meje. Lastnemu otroku moram dokazovati, da sem odrasla, odgovorna zase in tudi za njiju.
O MOM preberem vse, kar mi pride v roke. Ampak kaj, ko sem za obstoj te zadeve izvedela šele pred nekaj meseci. Do takrat sem mislila, da se to dogaja le meni, da sem res tako slab človek in če bi se le lahko spremenila, bi bilo vse drugače. Ko bi le prej vedela za MOM!
Zdaj pa je, kar je. Poskušam popravljati, kar se še da.
Še enkrat hvala za vašo pomoč!

Bivša od kralja!
Meni se zdi, da se super držiš! Mnogo jih poznam, ki so bili najprej nekaj mesecev ali celo let v šoku, preden so začeli ukrepati. Veliko se da storiti in verjamem, da boš našla načine. Kadar pa boš potrebovala še kakšno mnenje ali drugo perspektivo se res oglasi. Biti sam v takšni situaciji je zelo zelo težko. Še posebej, ker je pri nas tako malega znanega o tem, da imajo visoko funkcionalni narcisi res široko polje za svoje manipulacije.
Ponavadi mejni in dostikrat tudi narcisi svoje otroke razdelijo v dva tabora : tiste, ki so Zlati in ne morejo nikoli nič narobe storiti in jih pogosto spremenijo v čustvene sužnje in tiste, ki so Grdi in vsega krivi in se nad njimi čustveno in včasih tudi še kako drugaeč izživaljajo. V obeh primerih pa lahko pride do precej grdih momentov med starši in otroci. Tudi hčerka bo slej ko prej imela težave, če ne drugega, ko si bo našla kakšnega partnerja, ker tekmeca za njegovo pozornost ne bo prenesel ( razen če bo totalni slabič in bo lahko obdržal svojo pozicijo)

Super da postavljaš meje. Njega ne moreš spremeniti, na otroka več kot toliko ne moreš vplivati,vse kar imaš je da spremeniš svoje reakcije na njegovo obnašanje in na neprimerne zahteve otrok, kadar jih oče zmanipulira proti tebi. Vse kar lahko narediš da res delaš na sebi, se čimbolj postaviš na noge, postaneš čimbolj “zdrava” osebnost in stvari se bodo same začele postavljati na svoje mesto. Tako boš tudi dala vzgled otrokom , četudi bodo morda razumeli šele kasneje in četudi bodo k tebi prišli šele čez čas po nasvet in pomoč. Takrat boš tam in jim boš vedela pomagati.

Drži se!
GittaAna

Ja, trudim se, da zdaj končno skrbim zase! To ni tako enostavno, če tega nisi bil navajen že toliko let… Na novo si moraš priznavati svoje pravice po veselju do življenja! Pa čeprav mi je bivši očital prav to- da sem zamorjena, sitna, in če sem se poskušala spraviti k sebi in si dopovedovala, kako moram gledati na stvari pozitivno – je rekel, da blefiram… Ali pa takoj našel neko drugo napako, ki sem jo menda zagrešila…
Saj vemo, nikoli nič ni prav!
Zadnje čase pa je ogrožen predvsem zato, ker sem se z otrokoma začela pogovarjati o stvareh, kakršne so. Pa ju ne hujskam proti njemu, res ne. Povem le, da nisem za čisto vse odgovorna le jaz.

Hvala za vso podporo!