imam tezavo in razmislam da bi se oglasila pri psihologu..kaj menite…
imam 2,6 letnico s katero se ne morem prav nic igrati. sama se ne zna nic zamotiti…ze od malega….ves cas rabi nekoga ki se igra namesto nje, ona pa za par sekund usmeri pozornost in ze ji ni zanimivo. poskusam jo zamotiti na vse mozne nacine, veliko se ukvarjam z njo a kaj ko je pozornost vsake igre skoraj steta v sekundah! ona bi samo skakala, plezala,….skratka a je to normalno.
problem je nastal sedaj ko imamo se dojencka…lahko si predstavljate kako je….prvi mesec je bilo vse lepo,sedaj se je zacelo ljubosumje 100kmh…..razumem njeno stisko a sama tudi ne zmorem vec….kadar sva sami in malcek spi nalasc krici da se dojencek v soku z jokom zbudi, ceprav se probam non stop ukvarjat z njo kolikor gre! poskusam jo vklucit v nego dojencka a enostavno ne zmore toliksne koncentracije!

Kupi ji računalnik ali pa tv. Pa se bo za dalj čase zamotila.

Draga TF!

Jaz bi sla na tvojem mestu do zdravnika, pa naj te potem on napoti do psihologa. Saj motnje koncentracije in zbranosti niso nic strasnega, ampak rabis ena navodila, kako ravnati, najbrz se zdravila, ne vem. Ker to stanje bo po mojem cedalje bolj nevzrdzno. Tega pa ti res ne privoscim.

Pri tej starosti bi mogla bit sposobna se zaigrat sama ali pa s teboj vsaj za nekaj casa, ne pa za nekaj sekund! Pa samo plezanje in skakanje.. Potem je pa prisel se dojencek, pa se je vse skupaj se poslabsalo.

Veliko potrpljenja in vso sreco ti zelim!

Jaz bi ti pa svetovala, da jo vpiši v vrtec, če še ne hodi, ker dva tako mala otroka imet doma je zelo naporno. Kot drugo pa ji je treba omogočit čimveč gibanja na svežem zraku, da porabi svojo energijo.

Mislim, da te bo obisk pri zdravniku sicer pomiril, a ne verjamem, da te bo napotil do psihologa.

Problem, ki ga čedalje bolj opažam, ni v samih otrokih, pač pa je v NAŠIH GLAVAH in NAŠIH PRIČAKOVANJIH. Zgoraj je ena napisala, da bi otrok “moral bit sposoben se zaigrat sam”. Brez zamere, ampak – kaj pa mi vemo, kaj otroku samemu pomeni igrati se sam?! Kakšna pričakovanja imamo? Da bodo ohromeli za nekaj ur pri neki igrici? Da bodo nepremično počakali, da mi pojemo svoj obrok, da se naličimo, da pospravimo? To je sicer samo moje razmišljanje. Tudi sama imam otroka, ki še ni star dve leti in če sem sama z njim ne utegnem in ne zmorem nič naredit – oziroma NIČ TAKO KOT BI SAMA HOTELA. Torej, če jaz pospravljam omaro, on mi meče iz predala in se tako igra, raziskuje, tipa. Ja, mogoče ni prav, a ko jaz pospravljam omaro, njega ne vidim in ne vem kaj dela. DA bom pa tam z njim in za vsako stvar NE NE NE – pa zakaj ljudje imamo potem otroke? Nebi bilo bolje, da si kupimo kipca ali papigo v kletki?
Ravno te dni smo govorili s parom, ki si je na novo opremil stanovanje in s ponosom so nam povedali s kakšnimi ukrepi in kakšno avtoriteto so odgnali sina (1,5 let), da se slučajno niti ne približa novi sedežni garnituri, vredni tisoče evrov. Super. Pač. Samo po drugi strani – dajte se ljudje v kožo otroka! Oče in mama sedita na kavču, z daljincem upravljata novo plazmo, z drugim daljnicem odpirata in zapirata rolete – otroku pa je vse to prepovedano. Prepovedano zakaj????? Da se ne umaže? Da se ne razbije?

Jaz zase mislim, da sem zrela odrasla oseba, imam dobro službo, imam dobro izobrazbo, nič mi ne manjka, imam družbo, razumem se z ljudmi, imam krasno družino, nimam težav s policijo, ne kradem – mislim, spadam v neko povprečje. Ko sem vprašala mojo mamo, če sem bila tudi tako neubogljiva, neukrotljiva in živahna, ko sem bila otrok, se je samo prijela za glavo in rekla, da je moj sin v primerjavi z mano pravi angel. Čeprav je zvečer razmetano, so igrače vsepovsod, je mali zadovoljen in utrujen od celega dneva – on je svoje oddelal in od tega dne odnesel kar nekaj znanja, pa če je sedel pri kockah in bil čisto tiho ali je usul pol stanovanja. Pa ne mislit, da sem za permisivno vzgojo in dovolit, da otrok dela kar mu pade na pamet, daleč od tega. Ne tepe se, ne cuka se, ne grize se, ne tika se elektrike, nožev, strojev – ampak, da bo pa tiho kot mumija pa tudi ne moreš pričakovat. Mislim, da je to, kar se dogaja pri vas, faza, ki bo deklico minila in še prehitro se bo zaprla v svojo sobico s šminkami in oblekami in mislimi na fante.

Se opravičujem za moje filozofsko razmišljanje

No, ja, meni se stanje ne zdi alarmantno.

Toliko star otrok ljubi predvsem to, kar ti opisuješ – skakanje, tekanje, plezanje, igranje s peskom, mivko…. To otroci POTREBUJEJO!

Si povsem predstavljam, kako dolgočasno mora biti 2,5-letniku ob dojenčku. On potrebuje akcijo. Ti pa ga pozimi in z dojenčkom verjetno ne moreš voziti vsak dan za 1-2 ure na igrišče, kar je seveda povsem razumljivo.

Tudi jaz ti toplo svetujem, da hčer vpišeš v vrtec, kjer je veliko več akcije in gibanja na prostem, na igrišču. Pa tudi notri jim pripravljajo “poligone” in hodijo v telovadnice, kjer lahko sprostijo vso svojo motorično energijo. Poleg tega pa imajo otroci tudi družbo in se zabavajo drug z drugim.

ma ne vem če je normalno, samo moja je bila ista, pa sedaj ko je v šoli ima še kako zicleder. včasih jo hodim gledat v sobo kaj sploh dela. in nismo hodili nikamor k nobenemu zdravniku, sva pa bili veliko zunaj v parku pa je plezala in skakala po mili volji. a, ha v vrtcu pa so mi rekli da je čist normalen otrok, čeprva sem jaz govorila da je vsaj preveč živahna če že ne hiperaktivna (ne v smislu zdravstvene klasifikacije), toliko energije je imela.

“Zgoraj je ena napisala, da bi otrok “moral bit sposoben se zaigrat sam”. Brez zamere, ampak – kaj pa mi vemo, kaj otroku samemu pomeni igrati se sam?! Da bodo ohromeli za nekaj ur pri neki igrici? Da bodo nepremično počakali, da mi pojemo svoj obrok, da se naličimo, da pospravimo?”

Brez zamere gospa, ampak prav nic od tega nisem mislila, ko sem napisala, da se otrok ze zna zaigrat sam. Ko vas malcek mece stvari iz predala in raziskuje, se igra sam, in ne potrebuje vas zraven, ali ne? TUdi jaz imam triletnika, ki se ze dolgo igra na ta nacin, ali se igra z avtomobilcki, sestavljankami, knjigami, zlaga perilo (to najbrz veste, kako potem izgleda).. Vcasih zraven zlobudra, vriska, vcasih pa je tiho. Vcasih ko spravljam dojencka spat, je taksna tisina v dnevni sobi, da kar tezko verjamem. Se zna igrat tudi sam. Pa ne zato,ker bi jaz ne vem kako grozila in kaznovala.. Tudi pri nas je konec dneva stanovanje grozno razmetano, kaksna porisana stena, pa me to ne moti, ker vem, da mora otrok imeti svoje veselje pri igri in raziskovanju. Da ne bo zdaj izpadlo, da je otrok skoz sam. Niti slucajno, ogromno se ukvarjam z njim, pojemo, ustvarjamo, beremo..

NIkoli ni ohromel za nekaj ur pri igrici (saj to se odrasli ne zmorejo) in tega tudi najmanj ne pricakujem. In nikoli se nisem v miru pojedla obroka, se nalicila (kaj je ze to?) ali v miru pospravila. In tudi jaz ne morem storiti nic tako, kot bi sama hotela. Sama sem za 2 malcka in 4 vogale. Vem, da so otroci zivahni, ker to tudi morajo biti, vem pa tudi, da so eni otroci hiperaktivni ali imajo motnje koncentracije (delam v soli in to poznam). Gospe sem svetovala samo obisk pri zdravniku in prav nic drugega. Zato ker je napisala, da otrok zdrzi pri eni stvari vsega nekaj sekund.

TUdi jaz sem za vrtec, mi smo nasega vozili takoj po tem, ko je prisel domov bratec. Pa tam zares uziva. Tudi z gibanjem na svezem zraku se absolutno strinjam, vsak soncek je treba izkoristit za sprehod, pa lahko mala skace zraven vozicka in raziskuje ob poti, kolikor hoce.

moje razmišljanje ni letelo na konkretno vaš primer, lucka3. Kaj pa jaz vem, kaj vi počnete doma in kako imate urejeno življenje. Bilo je le razmišljanje in moje izkušnje s pari, ki jih jaz poznam. Malo tu, malo tam slišim in nato premlevam in prišla sem do tega dognanja, da se starši pritožujemo, predvsem zato, ker si včasih na otrokih želimo gumbek “Off” in “on”, a ker ga nima, bi radi, da bi v tistih živčnih trentukih, ko dojimo drugega otroka ali zlagamo posodo iz stroja ali gremo na veliko potrebo, mirno sedeli ob kupu kock in jih zlagali, po možnosi kaj več kot le nekaj sekund. Nekateri otroci so tega sposobni pri 2 letih, nekateri kasneje, zato sem tudi napisala, da naj gre k zdravniku, ki bo verjetno povedal, da je to razvojna faza in kot taka, normalen pojav.

Strinjam se z “je je je”. Tudi sama imam doma podobno nemirno 3 letnico in najmanj kar si želim je to, da ji v rosih letih nekdo (psiholog??) obesi pečat hiperaktivnega otroka. saj ga to spremlja lahko celo življenje.

Kakšna paso naša pričakovanja??? – otrok pri dve ali treh letih običajno ne zmore koncentrirane samostojne igre, temveč smo starši tisti, ki ga moramo pri igri usmerjati in ga znat zamotit z igro, ki mu z leti postane njegovo delo. Tudi pri starejšem smo šli skozi nemirno obdobje tiletništva, danes,pri slabih sedmih letih pa se lahko včasih skorajda pozabim nanj, ker se lahko ure in ure zatopljeno igra sam.

Zdravnik, ki bo otroka videl par minut, verjetno ne bo omegel objektivno presoditi, ali je to razvojna faza ali pa hiperaktivnost. Še pred desetletjem so naši zdravniki precej in preveč radi živahnim otrokom predpisovali zdravila proti hiperaktivnnosti,ki pa na dolgi rok nedvomno puščajo negativne posledice na otroku i pri njegovem naravnem razvoju. Eden izmed teh primerov je bil v mojem ožjem sorodstvu – še sreča, da se je mamica zatekla še po drugo mnenje, saj je otrok pri rosnih letih postal depresiven in odsoten – bil pa je pri miru, to pa res!!!

Zato, zdravila proti nemirnosti pri dvo, tri ali štiriletnikih kar se mene tiče, ne hvala in nikoli, pa če mi jih predpiše 10 zdravnikov. Otroci v svojem razvoju morajo čez več faz, preizkušajo (naše) meje,mi pa jih moramo postavljati in otroka usmerjati k dejavnostim, pri katerih kurijo svojo (odvečno) energijo in na drugi strani k dejavnostim, ki jih ustrezno pomirjajo (knjige, sestavljanke, družabne igre pri malo večjih….)

Ravno včeraj sem imela s svojo nemirnico posvetovalnico za 3 letnike – psihologinja, ki je na srečo mlajša gospa (gospodična) je mojo skrb glede preaktivnosti hčere imenovala ravno nasprotno oz. ga prikazala v pozitivni luči – otrok, ki je vedno v gibanju ima velik naravni energetski potencial (moj včasih potem pade na minimum) in to je nedvomno velika prednost potem v življenju. Kakšen zdravnik “stare šole” pabimedtem raje pisal recept.

K zdravniku bom z otrokom šla, ko bo zbolel, ne pa, ko pri dveh ali treh letih ne bo zmožen (daljše) koncentracije – časovno merilo odraslih pa ni enako merilu otrok.

Dejstvo je, da otroci imajo navadno veliko energije, idej in povsem svoje odmerjanje časa, kar se večinoma ne sklada z našimi- privzgojenimi (vsiljenimi) navadami.Sama imam doma 2,5 letnika, ki je resnično živahen kot se zanj spodobi (za moje pojme) in 5 mesečnega dojenčka.Starejši ne hodi v vrtec in ne boste verjele, da se imamo zelo luštno.Veliko hodimo ven(v vsakem vremenu), spimo, jemo, se igramo, kričimo…tako, da sicer presodi sama, vendar je jaz sedaj na vrat na nos ne bi dajala v vrtec, ljubosumje bo samo še večje, čaka te še uvajanje, naj ne omenjam vseh bolezni(in imeti doma bolanega 2,5l in dojenčka je šele izziv, verjemite)Če pa že hodi v vrtec, je pa ne izpiši, vendar skušaj potem popoldne posvetiti nekaj časa samo njej in počnita to, kar pač želi četudi je to skakanje. Jaz sem dober del dneva sama z njima in nimamo v bližini nobenih starih staršev in si pač dan organiziram tako, da se maksimalno posvečam samo njima, čeudi je stanovanje včasih prava bomba, pač pospravimo kasneje ali pa tudi to počnemo vsi skupaj, in četudi je kosilo ob 16h namesto on 14h.Nas to prav nič ne moti.Sedaj ko se dojenček že veliko odziva, je tudi starejši sinko zelo vesel in mu posveča čedalje več pozornosti, je pa normalno bil ljubosumen(zelo) na začetku.Moje mnenje je, da naj se otroku igre ne vsiljuje, seveda normalno vemo kje so meje vendar nič ne pomaga in škoda časa in truda, ki ga porabimo za prisiljeno igro s sestavljanko, če bi otrok raje delal prevale ali skakal s kavča na tla.Normalno otroku ponudimo različne načine igre in raznovrstne igrače vendar počnimo z njimi to, kar si želijo.Naporno z otroci pa je toliko kolikor si sami to naredimo.
LP, D