otroci in živci

Sem mati dveh otrok starih 3,5 in 1,5 leto. Po drugem porodu so nastopile težave. Sem živčna kar brez vzroka, takoj znorim in začnem kričat. Če otrok kaj ne naredi takoj čisto padem ven. Ko je doma mož se malce držim nazaj drugače pa sem postala prava živčna razvalina. Vse me moti. Zdaj sem bila nekaj časa dopoldan sama in ko sta prišla otroka iz vrtca sem takoj postala živčna. Neprestano govorim samo pazi, ne tolči ga, daj mu igračo- zdi se mi da se mi bo kar zmešalo. Opazila sem da me otroka naredita čisto nervozno. Ne ljubi se mi več z njima igrat, ne da se mi z njima na sprehod nič se mi ne da. Nimam nobenega potrpljenja več.

Kaj se dogaja z mano. Svoja otroka imam najrajši in ne želim ju še bolj prizadeti, ne želim da bosta nekoč rekla mami, ti si se samo drla na naju.

Vedno sem bila proti kričanju, in tepežu otrok zdaj pa počnem ravno to. Nato se kesam in jokam ampak že čez pol ure naredim enako.

Spoštovana!

V tem trenutku imate kar nekaj možnosti – da si daste za glavno nalogo vsakega dne posebej, da se ZAVESTNO ne odzivate več tako kot se sedaj, ampak se vsakič, ko vas bo prijelo, da odreagirate po starem obrazcu, tega zavedate in se pravočasno ustavite (načinov je seveda lahko veliko – da štejete do 30, da si ponavljate kakšno “mantro” npr. bodi mirna, bodi mirna) oz. nekaj kar bo vam pomagalo. Druga možnost je, da se pogovorite s kakšno prijateljico, ki ima najbrž tudi že kakšno podobno izkušnjo oz. kako, da ne pride do tega. Naslednja možnost pa je, da si poiščete strokovno pomoč, če seveda pri prvih dveh (ali pa če boste sami našli še kakšno) ne boste uspešni.
Včasih bi se bilo najbrž smiselno tudivprašati, če morate res na vse kar otroka naredita odreagirati ali jih lahko v kakšni ne tako zelo pomembni situaciji pustite, da se sama zmenita – morda vas bosta pa presenetila.
Vedite tudi, da vas ne naredita nervozno otroka, ampak se naredite nervozno sami, saj vi “odločate” kaj vas lahko spravi iz tira in kaj ne. Zato si postavite meje kaj je res pomembno in kaj ne tako zelo, da bi moralo to krhati dobre odnose med vami in otrokoma.
Zelo veliko je že to, da se zavedate, da je vaše kričanje dostikrat brez pravega vzroka, zato vedite, da ste predvsem vi tisti, ki odlolčate o tem ali boste kričali in kdaj in kaj imate od tega. Poskusite si vzeti vsaj nekaj sekund za premislek, preden povzdignete glas, če je vredno, kaj boste imeli od tega vi, kaj otroka, kaj celotna družina in se potem odločite kako boste ravnali. Morda vam bo pomagalo tudi to, da v tistem trenutku pomislite kaj se bo zgodilo, če ne zakričim, če pustim zadevo, da se razvije naprej ali, če nekaj povem čisto potihem in umirjeno. Najbrž ste tudi opazili, da sta otroka v takih situacijah bolj nemirna kot, če boste vi odreagirali mirno. Poskusite! Pogovorite se tudi s kakšno prijateljico, ki ji zaupate in vas ne bo obtoževala zaradi vaše jeze, samo da daste iz sebe in najbrž vam bo že potem lažje!

Špela, Šent

Razmislite tudi o tem, da bi si nasli pomoc v obliki gospodinjske pomočnice ali varuške. To ne stane veliko, vam pa bo prihranilo veliko energije in živcev. Ocitno je, da ste od otrok preutrujeni in preobremenjeni – kar ni čudno, saj so v zelo napornih letih.