OTROCI IN ŠPORT – DO KAM?
Malo sem čekirala poste, pa nič ne vidim… No, ja, nekaj poskusov o /pre/obremenjenosti…
Zanima me, kako gledate na treninge, ki se jih udeležujejo vaši otroci? Praviloma iz rekreativnega obiskovanja vadbe z leti preraščajo v redne, načrtovane in zaresne treninge, veliko tekmovanj, ni več prostih sobot, pod vprašajem so družinska potovanja med prazniki, ker takrat se trenira praviloma še več, ko so otroci prosti, ker ni pouka….
Seveda otrok sam rad hodi in uživa, a nekako mi vrhunski šport ne zgleda kak prijazen življenjski stil, ne bi ga izbrala… No, te nevarnosti vseeno pri nas ne vidim, ampak čisto takole sproti se je treba odločat. Ali gremo na počitnice, ali bomo ostali v LJ zaradi treningov? S tem vprašanjem se mi zdi nekaj narobe.
Kako to “športni starši” doživljate?
Sama sem sicer motorični debil, ampak obkrožena s samimi športniki, bodisi profesionalci, rekreativci ali bodočimi osvajalci olimpijskih odličij.
Moje stališče je, da se otroci z nečem morajo ukvarjati, da jih nekaj mora zanimati, sproščati in zaposlovati poleg doma in šole. Naj bo to šport, glasba, ples ali “štrikanje” ni pomembno, pomembno je, da otroka zanima in da se z veseljem udeležuje interesnih dejavnosti. Še bolj pomembna stvar je, da otroci, ki jih zanimajo še druge stvari mimo doma in šole (kar je največkrat obveznost in ne interes), lažje rečejo NE drogi, kriminalu, alkoholu ipd., česar je danes vse preveč že v OŠ.
Marsikateri otrok postane v teh interesnih dejavnostih uspešen, kar prinese še intenzivnejše vadbe in motivira otroka za več. Nekaterim bodo te dejavnosti celo odigrale življenjsko vlogo. Zato mislim, da je v takih primerih, ko je otok uspešen, potrebno prilagoditi družinske obveznosti in ga spodbujati pri njegovih dejavnostih.
Edino na kar bi opozorila ambiciozne starše bodočih športnikov: Ne začnite prezgodaj obremenjevati otrok! Otroci razvijajo svoje telo in talente, pustite jih. Če začne petletnik trenirati nogomet, si bo do 15. leta nabral poškodb, da mogoče nikoli ne bo prišel niti v prvi team Olimpije, kaj šele v Real Madrid.
Mi smo našega 7-letnika vpisali na plavanje, saj se pri plavanju razvijajo vse mišice, sklepi pa ne trpijo. Ko bo star 10 let, bo treniral kar bo hotel oz. za kar bo nadarjen (če se pokaže kak izraziti talent), pa čeprav bo to glasba ali “kvačkanje” (na žalost njegovega očeta in pol družine). Bo pa obiskoval kak športni krožek rekreativno. In bomo družino podredili urniku njegovih aktivnosti, če se pokaže potreba po tem.
Moje mnenje pač.
Hči trenira alpsko smučanje, trenutno ima 90-120 dni treningov na snegu na leto in okoli 20 tekem. Kadar ni na treningu na snegu, ima 3 krat tedensko suhi trening.
Pri nas smo “življenje s treningi in tekmovanji” nekako vgradili v življenje, res pa je, da je smučanje šport takega tipa, ki zahteva odhod iz Ljubljane ali pa večino treningov otrok tako in tako preživi s klubom doma ali v tujini.
Res je tudi, da smo tudi pred tem vse proste (skupne) dneve preživeli na smučiščih, v hribih, oz. na izletih; da smo se zaradi številnih dežurstev prav za vikende že prej organizirali 1 starš + otroci + prijatelji + … klub + babica + …
Življenje si organiziramo po interesih posameznika. Če želi npr. najstarejša hči ostati v Ljubljani, se ukvarjati s klavirjem, slikanjem, ipd., pač ostane doma. Včasih gredo s klubom vsi trije otroci, starši pa posebej (ali ostaneva celo doma).
Zanimivo bi vilo vprašanje, kako bi ravnali, če bi imeli ob alpski smučarki še atleta ali nogometaša. V tem primeru bi še bolj izkoristili vezi širše družine. Vsekakor pa bi otroka podpirali.
Načeloma menim, da je pri ljudeh treba maksimalno izkoristiti sposobnosti, ki jih imajo. Resni treningi zahtevajo dobre delovne navade, sposobnost prilagoditve, vzdržljivost, samopremagovanje. ipd., kar je lahko dobra naložba za prihodnost. In v tej luči (trenutno) vidim šport, katerega del smo.
Nina
7.letna hči vesla kajak.
Cicibani veslajo na vodi septembra in oktobra, potem se pričnejo suhi/kondicijski treningi v bazenih, telovadnicah, fitnesih, orientacijski teki, pa tudi priprave na snegu – tek na smučehj itd.
Zaradi športa je že uspela zamuditi nekaj šolskih dni – zaenkrat se s tem še ne obremenjujemo, verjetno pa bo kasneje potrebno šolsko in športno življenje še bolje usklajevati.
Športno in družinsko življenje nam uspeva kar dobro usklajevati.
Ker hči v športu res uživa – danes je hotela na mokri trening v Ljubljanico, brrrr- z možem skrbiva, da se lahko udeležuje treningov, obenem pa ni prikrajšana za najino in družbo svojih prijateljev.
Zadeva zahteva od naju malce več načrtovanja in prilagajanja ter boljše organizacije (pomoči babic itd. se ne moreva nadejati), sicer pa nam kar gre :))), pa nekam dobro spimo zadnje čase :)))
Aha, zaenkat se počitnicam še ne nameravamo odpovedati – vsaj tistim glavnim ne. Se preradi potepamo in smučamo!
Kar se tiče preobremenjenosti s športom – ker hči obenem še – spet na lastno željo igra klavir – smo že ugotovili, da bo oboje težko zmogla. Najverjetneje se bo težkega srca poslovila od klavirja. V klubu je našla veliko prijateljev in všeč ji je zdrav način življenja.
Kaj bo kasneje, ne vem. Bi si pa želela, da bi ostala blizu športa – pa ne nujno vrhunskega. Manj verjetno bo, da jo bo zaneslo na stranski tir, če bo pametno zaposlena.
Lp, Ali
Ko so otroci majhni, začnejo “športati” po malem, vsako leto pa se stopnjuje, do kod – do katere stopnje pa je odvisno od posameznika, koliko je sposoben združevati šport in šolo ter prosti čas, kasneje pa le šport in šolo, saj z vrhunsko vadbo prostega časa ni več.
Sama sem bila vedno zagovornik tega, da naj otroci in mladostniki ne bi trenirali preveč vrhunsko, saj je potem temu treningu podrejena vsa družina. In kaj pravim danes? Moje prepričanje je povozil čas in povozili so ga treningi. Najprej se je začelo pri hčerki z vajami klasičnega baleta 2x/teden, pri sinu s šolo košarke 3x/teden, danes pa hodi hči na svetovna prvenstva, sin pa je bil do 18-tega leta aktivni košarkar mladinske lige (5x treningi, vsaka sobota tekma), vendar je moral košarko zaradi poškodbe opustiti, sedaj pa trenira borilne veščine. Do njujega 14-tega leta smo nekako še lahko vztrajali na skupnih vikendih, kasneje, ko pa sta “zabredla v tekmovalne športne vode” pa to ni bilo več mogoče. Ko je otrok enkrat notri mora plavati s tokom, se udeleževati treningov in priprav ne glede na želje družine, drugače ga iz kluba izključijo. Zato mi že nekaj let ne hodimo na izlete, pač pa smo vse vikende doma. In kaj počnemo? Otroka se učita, trenirata, midva z možem pa sva doma in njima na razpolago, da skupaj zajtrkujemo in kosimo, ju voziva na treninge ter se pogovarjamo, kadar imata otroka čas (največkrat po 22. uri zvečer). Midva sva tu in čakava, da vzameva tiste trenutke, ki so nama dani, da jih še užijeva z otrokoma, predno bosta poletela iz gnezda.
Ali se splača? Seveda se, če si otrok to želi in mu starši stojijo ob strani ter se oni prilagajajo obveznostim svojega otroka. Oba najina otroka sta disciplinirana, k čemur ju je pripravil šport, kar je v današnjem času zelo pomembno in nimata časa, da bi hodila po lokalih in postopala kje s cigareto ali kozarcem v rokah, saj športniki strmijo k zdravemu življenju. V svojih aktivnostih sta srečna, z njima pa sva srečna tudi midva, saj smo se s skupnimi močmi vsi naučili voziti slalom med športom in družino.
Sama sem bila celo mladost ,vsak dan “v športu”. Ko sem to začela, enostavno nisem znala živeti brez tega. Nikoli nisem bila vrhunski športnik, ker to enostavno nisem želela. A vam povem,d a nisem imela časa za druge “neumnosti”, kajti “neumnosti”, ki smo jih mi počeli so bile bolj adrenalinske.
Moja prijateljica se je pri 14 letih nehala aktivno ukvarjat z vrhunskim športom – rekli so ji, naj izbira – ali stalna poškodovanost ali normalno življenje. Kljub uspešnosti v svojem športu se je odločila končati s trengi. A v športuje ostala do danes, ko svoje otroke uspešno vklučuje v šport – brez pretiravanja in siljenja.
Zakaj sem to napisala – zato, ker sem več kot 100% prepričana, da te šport in treningi s svojim načinom enostavno “zasvojijo” in “zaposlijo” za vse življenje. Enostavno postaneš “športni odvisnik” in si prosti čas zapolniš s športom, kjer najdeš tudi enako misleče prijatelje.
Kako daleč? Težko rečt. Ker tudi delam v športu vidim, kako izgledajo treningi – seveda, počitnice so najboljši čas za to. Žal. Vendar počitnice s starši ostajajo, razen seveda, če je otrok tako strašno perspektiven – ej, tukaj pa mislim, je stvar družine, da se odloči, kaj si želi, kako si predstavlja življenje naprej. Če želite, da otrok ostane v športu je to žrtev. Če ne želite – povejte to takoj, kajti vsakič kasneje bo škoda. Pa brez pritiska na otroka.
Zaenkrat se moj 8-letnik ukvarja samo s plavanjem. Ker sem se jaz tako odločila, on si pa tudi želi. Ko bo prišel z idejo, da bi delal kaj drugega – naj poskusi. konec koncev, če nekaj ne preizkusimo tudi ne moremo vedeti, kaj nam ustreza….
pri nas je bilo do mojega 15ga leta vse podrejeno moji preljubi košarki, ki sem jo morala potem zaradi poškodbe opustiti.
seveda za komaj par let, kajti danes se ponovno ukvarjam z njo, sicer rekreativno, imamo pa 2treninga na teden. pa nekaj tekem na leto.
gre.
moj brat pa trenutno še trenira košarko, in ima obenem še miljon drugih stvari… tako da.. nekako imata starša čas zase… ob vikendih in čez teden :))
Kar koli delate, nikakor pa otroka upisati v gimnastični klub Gib Šiška. Po skoraj 10 let intenzivnega treninga (več kot 20 ur na teden) so otroka, ko je zaradi poškodbe imela slabše, rezultate zavrgli kot staro cunjo. zanima jih samo denar za njih. razvoj otroka pa je v drugem planu. Otroku seje podrl svet in je čist izgubljena.