Spoštovani gospa Leonida Zalokar in ostali strokovnjaki ter svojci z izkušnjami z NOM!

Bivši mož in oče dveh otrok, štiriletne deklice in enajstletnega fanta, ima narcistično motnjo. Sama ga prepoznam v večini opisov, poleg tega pa se je zdravil tudi na psihiatrični kliniki, dvakrat bolnišnično, vmes in kasneje v obliki ekstrahospitalnih skupin, obiskoval pa je tudi različne psihologe in druge strokovnjake. Poleg osebnostne motnje trpi tudi za anoreksijo in depresijo. Že štiri leta je zaradi psihičnih težav v bolniškem staležu. Njegovo stanje pa trenutno zelo slabo.

Zanima me, kako lahko dosežem, da bi ta oseba imela manj stikov s svojima otrokoma, kakor jih ima po sedaj veljavnem dogovoru: vsak drugi vikend, in dvakrat tedensko popoldne, vsake druge počitnice med letom in kar mesec dni med poletnimi počitnicami. Problem je v tem, da otroka ne želita biti toliko z njim, še posebej ne starejši sin, hči pa brez brata tudi ne. Otroka se upirata in me prosita, da ne bi šla k njemu. Sin mu sicer ne upa reči ne in me prosi, naj nekako uredim, da mu ne bo treba k očetu. Tudi med poletnimi počitnicami si nikakor ne želita za toliko časa k njemu.

Glede na to, da še predobro vem, kako je in še vedno manipulira z nami, tudi mene skrbi za otroka. Gospa Leonida Zalokar je nekje na tem forumu zapisala, da je »povsem neodgovorno otrokom dodeljevati stike z osebo, ki žali, ponižuje, zlorabi, grozi ipd. drugemu roditelju, ker bodo le-tega deležni tudi otroci. Otroci postanejo žrtve in sredstvo za dosego ciljev motenega roditelja. To ni več starš – temveč maščevalec, agresor. Potrebno je pokreniti vse ukrepe, da se otroke zaščiti. Ne glede na to, da gre za biološkega očeta ali mamo – to ni starš v PRAVEM pomenu besede.«

Nazadnje je sin rekel, da ga je ves vikend zasliševal in mu govoril, kako slaba mama sem, da sem ga uničila in je zaradi mene zbolel, pa da razume, da se me sin boji. Sin je prišel domov ves iz sebe. Naj povem, da sta oba otroka zelo navezana name, on se zanju do razveze ni skoraj nič zanimal. S hčerko se ni nikoli igral, skrbel zanjo, ji pripravil hrane, jo dal spat … sin pa pravi, da se ne spomni, kdaj se je oče igral z njim in kdaj sta se skupaj zabavala in smejala. Bivši mož sedaj živi s svojo materjo, kar mi je po eni strani v olajšanje, saj mu ona pomaga v skrbi za otroka.
Problematična se mi zdi tudi vožnja z avtomobilom, saj je precej agresiven voznik, poleg tega pa že nekaj let jemlje močna zdravila.

Naj napišem še to, da smo se pred kratkim zaradi njegovega psihičnega nasilja in nagajanja bili prisiljeni izseliti iz nepremičnine, ki je zaenkrat še last obeh, saj zavlačuje s postopkom delitve in se spreneveda. Otroka tako vozim vsak dan pol ure v eno smer v vrtec in šolo. Kako bo septembra, pa še ne vem. Mogoče bo sin moral zamenjati šolo (kar verjetno pri teh letih tudi ne bi najbolj vzpodbudno vplivalo nanj, poleg vseh stvari, ki se mu dogajajo).
Po kakšnih vzvodih torej lahko posežem, da bi bilo nekako čim manj boleče (za otroke) in se ne bi vleklo leta? Tožba na sodišču o spremembi stikov? Kar verjetno prinese za sabo razne izvedence? Ima kdo kakšno izkušnjo v zvezi s tem? Koliko časa to traja, kako izgleda? Kaj pa začasna odredba sodišča? Kako omejiti stike otrok z očetom, če je jasno in na papirju, da je njun oče duševni bolnik? Kaj ima prednost, pravica očeta do stikov ali korist otroka? Ali lahko kje pridobim mnenje kakšnega strokovnjaka, morda na psihiatrični kliniki, kjer se je zdravil? Opažam, da sva v vseh situacijah za vse pristojne, na CSD, pa tudi na sodišču, povsem enakovredna sogovornika in je dejstvo, da je on psihični bolnik, s težavami, ki znatno vplivajo tudi na oba njegova otroka, popolnoma irelevantno, kar se meni osebno zdi nepojmljivo. Večkrat ob raznih »incidentih« pokličem na CSD, kjer mi prijazna psihologinja svetuje in pravi, naj se modro odločim, da je moja dolžnost zaščititi otroka, me popolnoma razume in je na moji strani, saj je bivšega moža že na prvem razgovoru takoj »prebrala«, začutila pa je tudi stisko sina, s katerim se je pogovarjala. Kaj več od moralne podpore, npr. kakšnega konkretnega nasveta, pa žal ne dobim. Od začetka postopka razveze imam tudi odvetnico, vendar vse, kar gre preko sodišča, traja in traja, življenje pa gre mimo in mi živimo v strahu, kaj si bo spet izmislil.

Še naslednje besede gospe Leonide Zalokar mi ne dajo miru: »Res je neodgovorno puščati otroke odraščati v primežu kontroverznih vplivov, ki jih usodno zaznamujejo in se kasneje v odraslosti pogosto soočajo z resnimi psihosocialnimi težavami, tudi duševnimi motnjami.«

Zahvaljujem se vam za vse nasvete, misli in izkušnje, saj res ne vem, na koga se lahko obrnem in kako zaščititi otroka.

Zaskrbljena mati

Draga Majcaa, lepo pozdravljena. Prav ste me citirali in moje kritike veljajo predvsem našemu dolgotrajnemu in pogosto neučinkovitemu birokratskemu sistemu, nestrokovnosti in boječnosti številnih strokovnih delavcev/delavk, ki so na podlagi svoje funkcije DOLŽNI zaščititi žrtve nasilja, ki pa se nasilnežev pogosto tudi sami bojijo, zlasti pa njihovemu nepoznavanju posledic psihičnega nasilja, ki je iz vašega zapisa povsem očitno. 35 let delam z ranjenimi otroci in mladostniki, žrtvami številnih zlorab s strani roditeljev (enega ali obeh), ki so bili maltretiranja pred očmi celotnega sistema deležni dolga leta (vrtec, šola, center za socialno delo…..nenazadnje sosedje,sorodniki…..). Center za socialno delo je tisti, ki je dolžan v skladu s svojimi pooblastili prepoznati in pomagati žrtvam nasilja, dolžan je ugotoviti oceno ogroženosti žrtev – vas in obeh otrok. Lepo da je psihologinja na centru za socialno delo z vami prijazna – ampak naj glede na svoja opažanja in vse podatke pokrene vse potrebne postopke za zaščito vas in otrok. To je njeno osnovno delo – ne pa da vas samo tolaži in je razumevajoča! Taka kot javna uslužbenka tako ali tako mora biti – ampak mora tudi aktivno in angažirano opravljati svoje delo. Sprejeti mora odgovornost za svoje delo!

Med pogovorom z žrtvijo nasilja (to ste, tako vi kot oba otroka) je namreč nujna ocena stopnje ogroženosti žrtve, saj bo le-ta pomembno vplivala na nadaljnjo obravnavo in na usodo žrtve. Stopnjo ogroženosti centri za socialno delo ocenjujejo glede na interakcijo značilnosti povzročitelja, žrtve nasilja in razpoložljive socialne mreže. Pri tem so dolžni pridobiti različne podatki. Učiteljev, vzgojiteljev, zdravnikov, psihiatrov ipd….Celostna ocena stopnje ogroženosti je naloga in DOLŽNOST pristojnega centra za socialno delo, ki bo v nadaljevanju postopka razpolagal z vsemi podatki, pomembnimi za izdelavo te ocene. Prav tako lahko center za socialno delo pripravi načrt pomoči in varnostni načrt za žrtev. Tudi zdravstveno osebje se z žrtvijo lahko o tem pogovori. Ocena Visoka stopnja ogroženosti se podeli tudi v primeru, ko gre za nasilneža, ki kaže znake psihopatske osebnosti – kot je v vašem primeru.

Poglejte elemente Stopnje ogroženosti (osnovna, srednja, visoka)

Osnovna
-grozi, a delno prevzema odgovornost za svoje nasilno vedenje,
kaže pripravljenost za sodelovanje z institucijami,
-ni novih izbruhov nasilja

žrtev meni, da povzročitelj nasilja groženj ne bo uresničil,
-ni socialno izolirana, ima potrebne informacije o možnostih zaščite, – ne boji se, meni, da bi se moral povzročitelj nasilja vključiti v obravnavo.
sorodniki, sosedje, prijatelji in sodelavci ne opravičujejo nasilnega vedenja,
žrtev nasilja ima podporo socialne mreže pri ukrepanju ob morebitnih ponovnih izbruhih nasilja.

Srednja
– grozi, da bo poškodoval ali ubil družinske člane ali sebe,
-ne prevzema odgovornosti za lastno nasilno vedenje in odgovornost prelaga na žrtev ali na situacijo,
-nasilje traja dlje časa, njegova intenziteta in pogostost se povečuje.

žrtev je prestrašena in na podlagi predhodnih izkušenj verjame, da bo povzročitelj nasilja grožnje uresničil,
-načrtuje odhod, a nima izdelanega varnostnega načrta.
prisotni so rizični psihosocialni dejavniki, (brezposelnost, alkoholizem, revščina, stanovanjski problemi …),
socialna mreža podpira žrtev nasilja pri aktivnostih, ki jih bo izvedla za izhod iz nasilja.

Visoka
-odkrito grozi in se nasilno vede, poseduje orožje, ne prevzema odgovornosti za nasilje in nima interesa za spremembe,
kaže visoko stopnjo ljubosumja, nadzoruje žrtev,
ima zgodovino nasilnega vedenja,
pogostost in intenziteta nasilja se stopnjujeta,
-opaziti je osebnostne lastnosti, ki kažejo na obsesivno, sadistično ali psihopatsko osebnost.
–
žrtev občuti izrazit strah pred povzročiteljem,
-na podlagi prejšnjih izkušenj je prepričana, da je povzročitelj nasilja sposoben uresničiti grožnje, da bo poškodoval njo ali otroke,
-nima izdelanega varnostnega načrta,
prisotne so strategije preživetja, ki blokirajo aktivnost žrtve.
prisotni so visoko rizični psihosocialni dejavniki (kronična brezposelnost, duševna bolezen, alkoholizem, odvisnost od drog, smrt v družinskem krogu, kronične bolezni, posttravmatska stresna motnja),
žrtev nasilja nima podpore v okolju.
VIR
Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, 2015.

Prilagam še eno povezavo do priročnika:
P R E P O Z N A V A IN OBRAVNAVA ŽRTEV NASILJA V DRUŽINI

Priročnik za zdravstveno osebje http://www.prepoznajnasilje.si/docs/default-source/default-document-library/priro%C4%8Dnik-za-zdravstveno-osebje.pdf?sfvrsn=0

Slovenija se je prav tako zavezala k spoštovanju pomembne konvencije, t.i. istanbulske konvencije.

Osnovni cilj konvencije je ustvariti Evropo brez nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Konvencija je tako izhodišče za različne ukrepe, ki nasilje nad ženskami pravno in dejansko umeščajo v širši okvir boja proti diskriminaciji žensk in doseganja enakosti spolov. Države pogodbenice obvezuje k celostnemu pristopu obravnave nasilja nad ženskami in deklicami, vključno z nasiljem v družini, ki vključuje preprečevanje nasilja, zaščito in podporo žrtev, pregon storilcev in celovito ter koordinirano ukrepanje.

Na podlagi vsega navedenega (dokumentov glede nasilja je še kar nekaj), vas je zato pooblaščeni sistem dolžan zaščititi in ponuditi ustrezne ukrepe – sama bi na vašem mestu na sodišče vložila zahtevo za spremembo obsega stikov (lahko se npr.izvajajo pod nadzorom) – gre za pravice in koristi otrok do stikov in ne obratno. Odvetnica je tista, ki mora poznati vse mehanizme oziroma vam svetovati,kako ravnati. Ob vsem tem je seveda sodišču potrebno predložiti ustrezna dokazila, mnenja, pričevanja, verodostojne podatke – sodišča se namreč pogosto ukvarjajo tudi z lažnimi ovadbami, tožbami, izmišljenimi navedbami, ko skuša en roditelj drugega prikazati kot pošast in v ta namen ne izbirajo sredstev. Zato so tudi potrebna razna izvedenska mnenja in mnenja specialistov, ki lahko celotno situacijo osvetlijo in pravilno ocenijo – če jo v roke dobijo pravi strokovnjaki. Tako kot med vsemi drugimi poklici se seveda tudi med socialnimi delavci, zdravniki, sodnimi izvedenci, odvetniki, sodniki….najdejo posamezniki,ki so svojemu poklicu v sramoto in ne delujejo v dobrobit in korist žrtvam. Naj pa vas to ne ustavi, vztrajati je potrebno kot buldožer – in zahtevati od ljudi, da začnejo aktivno delati (odvetnica, center za socialno delo), seznanite jih s temi dokumenti če jih morda ne poznajo? Pa na sodišče vložiti zahtevo za spremembo stikov. Pogumno in vztrajno – Leonida

Najlepša hvala za izčrpen odgovor, gospa Leonida Zalokar.
Ja, boriti se je treba kot buldožer. Si bom zapomnila te besede. Je pa težko, zelo težko. Fizičnega nasilja s strani bivšega moža niti ni bilo v smislu, da bi bil nasilen do nas, da bi kdaj koga udaril, je pa loputal z vrati, metal krožnike ali skodelice po tleh enkrat celo kuhinjski nož, ko je bil zaradi nečesa zelo vznemirjen. Je pa mnogo več manipulacije, laži in psihičnega maltretiranja. In najslabše pri tem je, da včasih sama sebe sprašujem, če sem jaz tista, ki sem nora in si vse skupaj samo domišljam. V resnici pa se bojim iti sama na morje z otrokoma, da se ne bi tudi on prikazal tam. Tudi umik od doma je bil v bistvu zaradi strahu pred njim, ker drugače nisem znala rešiti situacije.

Opažam, da si je težko priznati, da si žrtev nasilja, psihičnega ali fizičnega, ker to velja za znak šibkosti, nemoči. Kadar gledamo druge ali beremo zgodbe drugih, se nam zdi, da se kaj takega nam že ne more zgoditi. Sem izobražena in uspešna na svoji poklicni poti, zato bi bilo logično, da bi se morala dobro znajti tudi v takšni situaciji in jo znati rešiti. Pa ne znam. Tudi sin je zelo uspešen v šoli, umirjen, komunikativen in aktiven na različnih področjih. Ne dajemo vtisa, da imamo kakšne težave. Težave sem dolgo časa skrivala celo pred svojimi domačimi in svojimi prijateljicami.

Še enkrat hvala za odgovor. Vsaka takšna misel mi daje vedeti, da sem na pravi poti in da se moram boriti še naprej, zase in za otroka.

Lepo vas pozdravljam.

Pozdravljeni!

Nekako po korakih se borim, da bom nekega dne lahko zaživela brez pritiskov bivšega moža in se trudim, da bi pri tem kar se da najbolje zaščitila svoja otroka. Včasih se mi zdi, da gre en korak na bolje, pa spet en korak nazaj in tako naprej. Ko se mi zdi, da sem postavila neko mejo, dobim protiudarec in še več laži in izsiljevanja. Opažam, da bivšega moža vodi le še želja po maščevanju, ker sem se razvezala, ker sem mu pokazala, da lahko živim brez njega. Ko otroka nista želela k njemu, je šel nemudoma na policijo. Nato mu je sodišče z začasno odredbo odvzelo stike z otroki. Seveda se boj na sodišču nadaljuje. Moja beseda proti njegovi. Zaenkrat. Dobivala sem po 10 sms-ov vsak dan. Od groženj s samomorom, če ga takoj ne pokličem, do zmerjanja in naslednji dan spet prijazne prošnje, da bi rad govoril s starejšim sinom, pa da bi se pogovoril z mano. Zaradi številnih klicev in sporočil sem blokirala njegovo številko, saj sem cele dneve le pogledovala na telefon. Mislim, da tudi sam spoznava, da z menoj ne more več manipulirati, tako kot je lahko nekoč. Zato me zanima naslednje. Ali je možno, da se je sedaj preusmeril na sina in je sin tista oseba s katero se hrani? Ali to počne le zato, da bi se preko sina maščeval meni? Naj povem, da je sin izredno čustven in zelo empatičen. Vse bi naredil, da ati ne bi bil žalosten. Kadar govorita po telefonu (sicer zelo redko), mu govori, kako mu je dolgčas, kako ga pogreša, kljub prepovedi stikov ga nagovarja, da bi se dobili, šli skupaj na izlet ali kosilo. Mislim, da mu je enkrat celo rekel, da bo kar umrl od žalosti, če ga ne bo videl, tako ga pogreša. Telefonske pogovore sem sicer zelo omejila in jih dovolim le, kadar sin sam izrazi željo, da bi govoril z očetom, to pa je enkrat na teden ali na 14 dni. S hčerko ne more tako manipulirati kot s sinom, saj se mu odločno upre in sploh noče imeti ničesar z njim. Zato po hčerki tudi skoraj nikoli ne vpraša.

Rada bi se zahvalila za obstoj tega foruma, saj s pomočjo prebiranja vaših izkušenj in člankov nekoliko bolj razumem, njegovo početje. Čeprav je včasih še vedno težko razumeti. Ne razumem, kaj ga vodi. Ima res tako popačene predstave, ga vodi golo maščevanje? Na žalost se težko s kom pogovorim, ker mi ljudje preprosto ne verjamejo. Ne razumejo. Tudi sama težko razumem, kako sem se znašla v tem klobčiču zmešnjave, kjer ni videti konca.

Oprostite za pisanje brez repa in glave. Vem, da vas bo mnogo razumelo, kaj preživljam, ker ste tudi vi doživeli in preživeli že mnogo podobnega. Za vse tiste, ki se še odločate ali vztrajati pri osebi z narcistično motnjo ali jo zapustiti, pa naj le rečem, da je bila to, da sem se razvezala s takšno osebo in se odselila v drug kraj, najboljša možna odločitev. Šele zdaj si upam priznati, v kakšnem odnosu sem zadnja leta živela in kako smo morali ves čas vsi hoditi po prstih. Prej sem vse to kar nekam potlačila in se pretvarjala, da je drugače. Tudi otroka bosta nekega dne razumela. Če pa ne, pa vem, da sem naredila najboljše zanju, kar sem lahko. Kljub temu, da borba še zdaleč ni končana. Po skoraj dveh letih, kar sem ga zapustila, se še vedno zapleta … Se bo kdaj sploh razpletlo?

Vse dobro vsem 🙂

Pozdravljena MOjcaa!

Takšni ljudje uporabijo kogarkoli, da bi prišli do svojega in bolj kot je kdo empatičen in sočuten, hitreje lahko pade v njegovo past. Če lahko izkoristijo otroka, da bi se tako maščevali partnerju ali kar tako, da bi dobili energijo in “sočutje” potem bodo to storili.

Če ima že tako prepoved stikov, potem ne razumem, zakaj se sploh pogovarja z očetom? Če pa že, potem bi morala biti vi vedno zraven, oziroma dati na zvočnik in mu dati vedeti, da poslušate, saj mu boste tako omejili možnosti za manpilualcijo. Prav tako bi se vsakič po klicu s sinom pogovorila in mu na njemu razumljiv način povedala, da ima ati težave, da včasih pravi stvari, ki niso res, da ga ima sicer rad, venar tega ne zna povedati, prevsem pa, da je ati tisti, ki mora te težave rešiti in da mu on, tudi če bi si to še tako zelo želel, atiju nemore pomagati, niti tako ne, da se več druži z njim, saj mora ati svoje težave reševati drugače ali bo “ati” to storil, pa je na njemu.