otopelost

mam moj problem, bi lahko rekla da čustvena otopelost.
kot prvo zelo težko pustim ljudem (čustveno) blizu. težko sklepam neka resna nova prijateljstva. ja dokler se pogovarjamo o lepih, “normanlnih” stvareh, se pogovarjam, potem pa ko pride tema na kaj bolj osebnega, pa me kar zmanjka v pogovoru.
isto je s fanti. nikomur ne pustim blizu. srce mam čist otopelo. ne morem rečt da me je keri fant v preteklosti tako zelo prizadel, da bi to bil vzrok, saj še nobenemu nisem zares pustila blizu. vedno sem igrala “ledeno kraljico”….
no pred kratkim sem si obljublja, da nebom mela nobenga fizičnega stika(poljubljanje itd) s fantom, do katerega ne čutim ničesar. potem pa sem bila na morju, in se je en domačin kar “zaljubo” v mene(saj vem da je to bolj tak), … in v glavnem potem sma šla parkrat ven, in seveda se poljubljala itd. po najinem drugem zmenku sem se naslednji dan počutla grozno. ker sem posiljevala svoje telo z nekim neznancem, z njegovimi poljubi, in on v men sploh ni nič zvbudil nobenih čustev. pa lagala sem mu v obraz kak sem ga čez dan pogrešala… bolj ko sem razmišljala o vsem skupaj, o sebi, vendo bolj sem se počutila grozno. vedela sem da če se še boma dobila, da mu morem povedat resnico. in sem mu tudi jo. zraven sem se jokala, ker mi je blo tak hudo kaj sem mu naredla(ker so še ble druge okoliščine, o katerih zdaj nebi, on pa pošten fant, ki je zarad mene nasrkal…)in tudi zaradi sebe, kak sem lahko postala taka.
no potem ko sma se še zadnjič dobla, pa sma se tud še nekaj poljubljala, čeprav je on vedo da nič ne čutim do njega, jaz pa sem bla samo telo, ki reagira na dotike, poljube. moje srce se ni več obremenjevalo s tem kaj se dogaja s telesom. še dobro da nisma šla do konca, ker nevem kak bi s tem živela. in na moje začudenje se niti nisem več počutla grozno, ker sem bla le telo…
no v glavenem to je le ta zadnja zgodbica iz mojega življenja, kako kar nekaj delam s svojim telesmo, čeprav srce ne čuti tako.
moje srce sploh ne čuti več. začuti le še trplenje, pa še tega vedno manj. postajam zares čustveno otopela, in se sprašujem kaj naj naredim! kako naj grem preko tega?!
zdaj sem se odločila da bom zaenkrat živela v celibatu, dokler se ne bom pripravljena čustveno odpret.
ne si mislit kaka sem, in da se vlačim naokrog. ampak KO se s katerim fantom zapletem, je vse to bolj fizično, kot pa čustveno
no verjamem da mam to tudi že iz otroštva. nisem bla zlorabljena, je pa to, da sem mela samo vzorce kako ženska ostane brez moškega. najprej moja teta, ki jo je fant zapustil nosečo(samo takrat še mene ni blo), potem je moji drugi teti umrl mož,(jaz sem bla stara 5let), potem pa še je umrl moj oče, pri mojih 12letih.

v glavenem, še ob vseh mojih ostalih problemih, ki jih mam, …. no ta je glaven, bi rada rešla to, ker so čustva nekaj brez česar se ne da živet, jaz pa se jih na vso moč otepam. če ve kdo za kakega dobrega svetovalca, psihologa, psihiatra, s katerim bi lahko svoje težave začela razreševat, bi bla zelo hvaležna za kak kontakt. maribor in okolica bi blo super 🙂
no pa lep vikend vam želim…

Lep pozdrav

Kot sama ugotavljaš, tvoj problem izhaja iz otroštva, ko si se bila primorana soočiti z izgubo bližnjih ali znanih oseb in s tem bila priča žalostnim občutkom in trpljenju, ki so jih doživljale bližnje osebe.
Namreč stvar je taka, da če v življenju večkrat doživimo kakšen dogodek, ki nam povzroči negativne občutke, se želimo pred ponovnim trpljenjem zaščititi.
In zaščitimo se največkrat tako, da se zapremo in s tem onemogočimo, da bi nas izguba neke osebe, prizadela.
Seveda ima to svojo ceno, saj se posledično zapremo tudi za lepe občutke. Enostavno postanemo hladni, kot tudi sama omenjaš. Torej sebe prikrajšamo za vso to pestrost, ki nam jih dajo občutki. Pa naj bodo takšni in drugačni.
Naj povem še to, da celibat seveda ni pot k rešitvi težave.
Potrebno bo delati na sebi, delati na tem, da boš razumela, da brez slabih občutkov, ni lepih občutkov in seveda občutkov ljubezni.
Morala se boš odpreti…na negativne občutke pa gledati, kot del učenja in spoznavanja življenja in sebe. Izgube in smrti so tudi del življenja..brez tega ni rojevanja in lepote, ki nam jih nudi življenje v vsej svoji pestrosti.

Za pomoč povprašaj pri raznih društvih, kot so Šent, DAM, Ozara…pobrskaj pri starejših sporočilih…..

Robi.