Otopelost?

Pozdravljeni!

Sem 28-letno dekle in na ta forum me je pripeljala skrb, kaj se dogaja z mano. Mogoce se bo moje pismo zdelo smesno, vsekakor upam, da ne bom delezna obsojanja, ampak… Ne vem, ce je to normalno ali nenormalno , ampak zadnje case (pravzaprav ze dolgo) opazam, da na stvari- vecinoma zivljenjsko pomembne stvari- gledam zelo necustveno. Nic me ne gane, za vse mi je “ravno”. Tako se mi pogosto dogaja, da se znajdem v zadregi pred drugimi.. Naj povem par primerov, da boste lazje razumeli, o cem govorim.
En tak primer so otroci, dojencki. NE razumem zensk, ki so tako nore na otroke. Vse kar dobijo kar kurjo polt, ze samo ce je govora o njih. Kaj sele, da jih imajo pred seboj! Ko vidijo dojencka, se vse zazenejo k njemum, da bi ga prijele, pobozale, pac karkoli. Meni pa to ni. Po domace povedano, na to sploh “ne trzam”. Lahko je ob meni se tako lep dojencek, pa me ne bo ganilo. Se pogledala ga ne bom. Pravzaprav se mi zdijo vse te omenjene reakcije vecine ljudi prav malo smesne. PO drugi stani, pa mi je nerodno, ker sama ne cutim tako. Zato se ponavadi malo prisilim,da vsaj malo delujem zaineteresirana.
Druga stvar so npr. poroke in podobne reci. Zopet ne razumem , zakaj tak rompompom delajo okrog tega. Saj pravzaprav ni nic takega. Dobro, je zivljenjski korak, ampak saj je npr. diploma tudi, pa noben zaradi tega ne joce. Lahko bi se nastevala podrocja in primere, pa ne bi rada , da postane to pismo predolgo. Skratka, zanima me vase mnenje. Kaj bi bil vzrok takemu ne-cutenju, in kaj lahko naredim- ce sploh kaj. Zdi se mi,da to ni normalno , zato bi bila rada tudi jaz podobna ljudem iz okolice, v kateri zivim. Res je sicer to, da sem ze od malega vedno (poskusala) biti drugacna od vecine. Tisto, kar je bilo navadno, “normalno”, uteceno, to me ni nikoli zanimalo. Vedno sem iskala drugacne poti, vedno sem hotela biti drugacna od drugih, posebna. Tudi to ne vem, zakaj? Od kje ta zelja? Poleg tega imam za sabo kar nekaj bolecih izkusenj, tako na ljubezenskem- custvenem podrocju kot zdravstvenem. Kar se spomnim iz mlajsih let,sem bila vedno zelo custvena in obcutljiva. Po tem, ko sem pa dolocene stvari dozivela, sem pa kar nekako otrdela, otopela- ne najdem pravega izraza. Skratka, kot da nisem sposobna cutiti. Edino, kar me res gane, zbudi custva , so zivali. Kaki mladicek,ki tako nedolzno gleda, mi vcasih zbudi solze v oceh. Ce pa vidim kako trpeco zensko, v nadvse romanticnem filmu, se mi zdi pa kar malo butasto. Tudi s fanti je podobno. Ce nekoga spoznam, sva si vsec in to, pa mi on govori o svojih custvih, si mislim “pa daj nehaj, ne tezi.” Nelagodno mi je, da mi izpoveduje custva. Kar nekako imam obcutek, da je vse privleceno za lase. Da niti ne govorim o tem, da sploh nikomur ne zaupam!
Ponavljam, verjetno se zdijo te stvari marsikomu smesne, ali celo neumne. Mene pa motijo, pravzaprav skrbi me, kaj je z mano. Rada bi normalno dozivljala stvari, pa ne vem kako.

Ce mi boste odgovorili in s kakim nasvetom pomagali v stiski, se vam ze vnaprej prav lepo zahvaljujem.

Lep dan vam zelim.

Po mojem laičnem mnenju so nekateri ljudje že od rojstva dalje bolj občutljivi.Njihov prag čustvene bolečine je nižji kot pri večini. Vse doživljajo bolj intenzivno, kar poruši njihovo notranje ravnovesje. Da bi se zavarovali pred tem, si na nezavedni ravni zgradijo obrambni zid, kar se kaže v nekakšni otopelosti. Otopelost je torej nekakšen odgovor na dogodke iz preteklosti, ki so s svojo čustveno intenzivnostjo porušili notranje ravnovesje. A naj te ne skrbi, nisi edina. Tudi sama nisem v mladosti (dokler nisem imela svojega otroka) razumela, kako se lahko ženske raznežijo ob dojenčkih.Prav na živce mi je šlo, če sem morala do neke mere igrati, ga vzeti v naročje in reči, kako je luštkan, podoben temu ali onemu (meni so se zdeli vsi enaki). Jokanje ob filmih in še bolj ob porokah se mi pa še zdaj zdi nerazumljivo, prav bedasto. Skratka, poskusi se sprejeti takšno, kot si. Mislim celo, da si zelo bistra punca.

Hey!

Na žalost ti ne morem dati kakšnega dobrega odgovora, lahko pa ti povem, da nisi sama, kajti v vseh segmentih, ki si jih zapisala, vidim tudi sebe.
Nikoli nisem sanjala o porokah, otrocih… in še zdaj, ko imam 24,5 let, ne. In tudi ne trznem, ko vidim dojenčka, majhnega otroka… pač pa se, če se le morem, umaknem stran.
Edina razlika med mano in tabo je mogoče v tem, da mene ni sram, ker tako čutim in tudi na glas povem, da mi otroci niso všeč, poroke me ne zanimajo. Je pa res, da okolica na to reagira ponavadi zelo burno… Imela sem tudi primerek, ko je nekdo jokal, ker sem pač povedala svoje stališče do tega. Pa kolegice me tudi niso razumele, da mi ni do otrok, ampak so se sprijaznile, da pač takšna sem.
Meni je tudi kul, da sem takšna kot sem… Probaj se sprejeti. Jaz sem namreč tudi od nekdaj že v vseh pogledih drugačna od drugih. Po mojem, ko si zapisala, da si vedno hotela biti drugačna, to ni nekaj, kar želiš ali pa ne želiš, to dejansko si.

Čustvena in še sploh občutljiva sem tudi sama zelo. In čist isto- najbolj me ganejo živali. Že, ko sem bila majhna in sem gledala risanke o živalih, ki se jim je kaj pripetilo, mi je šlo na jok. Zdaj ni nič drugače- če gledam film o živalih, jokam. Sploh pa ne smem gledat kakšne oddaje o mučenju živali, ker dobesedno dežujem poleg.
Aja, ravno pred par dnevi sem od nekoga dobila servirano, da sem nečustvena. Ampak se sprašujem, če je res čustveno samo tisto, da si pač takšen kot drugi in sočustvuješ na tistih mestih kot drugi? Jaz pač veliko bolj sočustvujem z živalmi kot z ljudmi in v tem ne vidim nič slabega.

Res, če bi ti lahko kaj predlagala v tej smeri, je le to, da se sprijazniš. Ker v čutenje se prisilit ne moreš. Res je lahko največji problem okolica, ampak, če sprejmeš sebe, te bodo počasi tudi drugi.
Si pač drugačna in takih nas je malo 🙂
Kar ne morem vrjeti, da je še kdo tako podoben meni, sem mislila, da sem sama v tej drugačnosti.

Lepo se imej!