Žena mi je pred kratkim povedala, da ima razmerje z drugim moškim in da bi rada odšla. Sedaj je v dilemi. Jaz bi rad da ostane. Že nekaj let nisva imela spolnih odnosov drugače pa sva ostala intimna. Funkcionirali smo kot idelana družina. Otrok je srečen, veliko se ukvarjamo z njim, hodili smo na izlete, potovanja, si veliko privoščili. Še nekaj dni pred tem smo načrtovali da se preselimo, da kupimo novo stanovanje, kupili bi psička..
Le spolnosti ni bilo več. Vseskozi si jo želim, ko se zadovoljujem mislim nanjo. Povedal sem ji, da ji ne zamerim skok z drugim, čeprav me to boli. Vem, da lahko vzpostaviva novo razmerje. Boljše bolj trdno. Najprej sem hotel čimhitreši odgovor, odločitev. Sedaj sem spozanl da to ne gre. Pustiti čas. Močno upam da bo ostala. Na posledice, ki bi nastale z ločitvijo sicer razmišlajm, sem pa prestrašen.
Druži se z mlajšimi, ki nimajo družine, odfgovornosti, ki imajo veliko časa in si po svoje kreirajo čas. Mislim da jo je tudi to zavedlo. Nobenemu še ni povedala o svojih razmišljanjih.
Da ne bo pomote. Moja krivda je velika. Premalo sem ji zaupal o svojih težavah, strahovih… Potrebovala sva udarec, da naju je streznilo in da sva se začela pogovarjati. Ne vem kaj naj storim.

Že samo podatek, da z ženo že nekaj let nista imela spolnih odnosov, pove, da je z vajino zvezo nekaj zelo narobe. Slepite se, če mislite. da ni tako. Prav doživljanje zadovoljstva v spolnosti je lahko merilo za kvaliteto partnerskega odnosa nasploh. Različne težave v spolnosti, ki nimajo organskega vzroka, so pogosto prvi znak, da v odnosu med partnerjema nekaj škriplje. Telo nas opozarja na tisto, kar si ljudje pogosto nočemo priznati. Ljubezen med žensko in moškim je vedno tudi telesna, ker smo pač spolna bitja in ker je človek nedeljiva psihofizična celota. Nič čudnega, če si je vaša žena po nekaj letih takega življenja našla novega partnerja in želi oditi. Sprašujem se le, zakaj sta čakala toliko časa in si nista poiskala strokovne pomoči? Čakati in upati, da se bodo zadeve uredile sčasoma same po sebi, je popolna neumnost. V vašem primeru je veliko vprašanje ali se sploh še da kaj narediti. Seveda pa bi bilo za to, nujno sodelovanje in prizadevanje obeh. Ali se kaj dogaja v tej smeri niste napisali- ?

Alenka B

Ne, ne dogaja se nič. O vzrokih oz. o problemih se ne želi pogovarjati . Le mir so želi, jaz pa to zelo težko prenašam.Videva se z njim, čeprav pravi, da še vedno ne ve kaj naj stori. Pravi, da me ima rada. Želi za nekaj časa živeti sama, da razmisli, kar pa ji seveda ne verjamem.

Še vedno pušča možnost skupnega življenja, vedndar ne takoj. Pravi, da se bo odselila, za to pa ne stori ničesar. Otrok naj bi do eventuelne ločitve ostal pri meni. Želim si da ostane in da pričneva z “zbliževanjem” ali “zdravljenjem”. Prepričan sem, da sva zmožna to narediti, vsaj zase lahko trdim. Po drugi starni pa me ne aktivnost žene omejuje, saj se ne morem “urediti” življenja dani situaciji. Še vedno jo ljubim, občudujem in dotikam. Vem, da bi bilo bolje, v kolikor žena meni, da ne gre, da potem odide in to čim preje. Absurd, da jaz ki jo ljubim sedaj želim da odide, če si to tako želi. Prepričan sem, da le tako lahko ohraniva neko razmerje. ki bo osnova za skupno vzgojo otroka.

Havla in lep pozdrav!