OSTATI BREZ STARŠA
Ja,
vse to je izguba, in mi odrasli nikoli ne razmišljamo kako je to, saj na nek način ravno tako uzamemo enega od staršev otrokom. Ampak smrt je toliko bolj enostavno razložiti in se sprijazniti.
Saj veste kaj pravijo: lažje je umreti, kot sprejeti odgovornost do življenja. Kdor je umrl zaradi težke bolezni, Bog mu daj počitek v miru, naj bo še tako hudo, verjetno bi i vsak želel, da bi živel še delček časa, če pa bi zamenjal z neodgovorneži, ki zapustijo otroke, bi pa verjetno izbral žživeljenj s tujimi, kot smrt.
Res je, smrt nas lahko mariskaj nauči in je del našega življenja. Zato sem prepričan, da mora imeti tudi ona vidno mesto v našem življenju, če ne drugega, nam je v opomin….
primož
vem, kako je…enako je pri meni…
ko sem se poročil, se je mami strgalo, in živi v nekem svojem svetu, kjer ona ni naredila nič narobe, odklanja mojo ženo in mene, ker sem se postavil na ženino stran…
najslabše pa je, ker okoli pljuva po naju…
ne vem, vendar se zadnje čase dostikrat zalotim pri misli, da ji želim smrt…
čeprav…
Tut pri meni je mama dobila novega partnerja, ki jo je nagovoril, da je prodala našo družinsko hišo (v katero ni smel zaradi okolice) in si s tem denarjem kupila novo hišo zase in njega na drugi lokaciji. Ker sem temu odločno nasprotovala, od takrat ne govoriva več. Živim v najemu in ne vidim prihodnosti. Veliko energije je vložila tudi v to, da me je očrnila pred drugimi, saj si je tako nekako vsaj navidezno oprala slabo vest. Ali mislite, da bo sploh kdaj dojela, kaj je naredila?
Se spopadam s tem in nobenega pravega nasveta. Oče alkoholik, že nekaj let brez stikov, tudi ko so bili do njega nisem čutila ničesar, pogrešam očeta kot očeta ne njega osebno. Z mamo pa sem po letih bojev prekinila stike, je manj boleče. Posledice so in starejša kot sem bolj so opazne, na srečo ne vedno negativne, mislim, da me je prav ‘neodnos’, ki ga imam z mamo, naredil za mamo kakršna sem in me spodbuja, da dajem ljubezen mojima deklicama, in skrbim za odnos s partnerjem.
Imam pa srečo, da sem lahko mamo in očeta našla v starih starših, ki sta mi vedno v oporo.
Srečno, pa oglasi se še kaj, Tanja
Ah ja, ko smo že pri tem. Ob ločitvi mojih staršev je oče mami pustil stanovanje (ki je bilo takrat uradno še od njegove bivše firme, kjer je bil zaposlen), sam pa je skeširal za drugo stanovanje. Poleg tega se je tudi odrekel preživnini zame (sodišče me je namreč dodelilo očetu, čeprav mama celi Sloveniji vztrajno trdi, da je podkupil psihiatre). Mama je kasneje 15 let živela s človekom, ki je v glavnem pil in ležal na kavču pred TV in je pred tem že zafural svoje stanovanje (kupnino je zapil in pognal na izletu v Nemčijo), dokler pač od vsegas tega ni umrl. Vendar ko je prišlo do denacionalizacije, je mama dala oglas v časopis, da prodajata stanovanje in oglasil se je nek profesor z ene od ljubljanskih fakultet, ki je stanovanje tudi kupil (sem klicala v Banko Slovenije in preračunala, da je bilo stanovanje takrat kupljeno za 12.000 mark), njima pa po pogodbi dal dosmrtno pravico, da živita v stanovanju in ko eden od njiju umre, drugi ne sme vzeti nikogar na stanovanje. Seveda sama o tem nisem nič vedela in mi je oči odprla njena soseda. In mama je seveda, kot zmeraj, krivila druge – tokrat svojega partnerja, da jo je prisilil v prodajo. V začetku sem ji še verjela, potem pa njena zgodba ni več klapala.
Njen zapiti partner je umrl, ostala je sama. Rada bi koga na stanovanje (žal nihče ne zdrži ob njej), pa uradno ne sme. In smo spet drugi krivi za njeno osamljenost. Oziroma konkretno jaz.
Včasih se je pa res dobro izkašljati. 🙂
Vendar, Sandra, ne ponižuj se pred takimi ljudmi, pa čeprav so tvoji starši. Vem, da boli, ker se ves čas sprašuješ, kje so tvoje napake in zakaj si zdaj ti očrnjena. Pa pusti jima tisto bajto, naj se zadavita z njo, ti pa, čeprav revnejša, imaš svobodo in čisto vest. Onadva je nimata. Vem, da je meni lažje kot tebi, ker imam kje živeti, čeprav bi tudi sama rada do svojega stanovanja, vendar sem bila tudi sama prikrajšana za mamo. Na žalost se počutim, kot da sem jaz njena mama. Če se le da, pojdi svojo pot. Pri duši ti bo tako lažje.
Ostati brez starša na kakršenkoli način pomeni žalovati za vsem, kar bi lahko bilo, pa ni in ne bo. Sočustvujem s teboj in z vsemi, ki imajo podobne težave. Rada pa bi vsem obrnila tudi pogled v drugo stran. … Skušajte staršem, mamam, očetom, ki so še živi in vam niso v podporo, odpustiti. Tako, globoko v sebi vsi veste, da so to samo ljudje. In vsi pri sebi vemo, da ni nihče popoln. Ne obsojajte svojih staršev, ker se v svojih dolžnostih niso znašli. Če ste vsi, kot sem prebrala.. zdravi in pametni ljudje, potem je bila vsa žalost do neke mere tudi koristna. Kljub vsemu ste lahko ponosni sami nase in zato imejte svoje starše radi, četudi na daljavo. Prepričana sem, da se boste tako znebili besa, ki je v vas in boste lažje zadihali.
Ana Pia, svoji mami bi lahko odpustila samo na daljavo, ker vem, da sem naredila vse, da bi z njo ohranila stike, pa je njen novi partner očitno preveč pomemben. Mislim, da bi morali tudi starši (tisti, ki jim to ni samoumevno) pošteno razmisliti, kaj je za njih vredno več, lasten otrok ali neka tretja oseba, ki se kar na lepem pojavi. Četudi jim odpustiš, tega nikoli ne pozabiš, to je prevelika rana, da bi se zacelila v tem življenju. Na žalost pa še vedno velja tiho pravilo, da imajo starši vedno prav in da so ponavadi njihovi otroci tiste črne ovčke, ki se ne pogovarjajo z njimi. Mislim, da je stvar obojestranska in jaz nisem bog, da bom svoji mami vse po vrsti odpuščala (kot se je to dogajalo dokler mi ni prekipelo), ona pa bo še kar naprej hodila po meni.
Sandra2003!
Tako kot si dejala, odpustiš svojim staršem samo pozabiš ne nikoli. Tudi sama sem se dolgo dolgo časa žrla in se počutila kot črna ovca, ker se oče ne pogovarja več z mano. Na koncu sem potegnila črto in ugotovila, da imam sama čisto vest. Naj si ljudje mislijo kar si hočejo – ravnanje mojega očeta ni bilo pošteno in zato se jaz ne bom več počutila ko črna ovca. Pomaga ko pomisliš samo še nase in na svoj prav za mnenje okolice se pa ne sekiraš več. Je pa res da je za vsa ta spoznanja potreben čas.
Le pogumno naprej – boš videla čez nekaj let ti bo veliko lažje!
Ta vikend sem izvedela za dve nenadni smrti-štirje otroci so ostali brez očetov. Oba sta bila še mlada, čeprav so jo pri enem pričakovali, in za rečt, skoraj želeli, da bi ubogo dušo rešili bolečin. A kljub temu, ko sem izvedela, me je prizadelo in užalostilo. Še posebej zato, ker sem pomislila na svoje starše, na osebe, za katere mislimo, da so večne.
Ko sem bila na pogrebih, je še kar šlo (sem namreč zelo čustvena oseba, in me oblijejo solze za vsak pišmeuh), a ko so krsto polagali v zemljo, je mlajša hci zahlipala in zakričala Adijo, oči. Bi vam ostale suhe oči? Meni niso. In še zdaj, ko to pišem, mi je težko, ko pomislim na tisto dekle.
Ampak ta teden sem imela že itak ”pokvarjen” – prizadel oz. užalostil me je namreč pogled na madžarskega (??) nogometaša, ki ga je snemala televizija, ko mu je postalo slabo in je padel na tla, in umrl. In v časopisu sem potem zagledala njegovo sliko, z očmi, odprtimi v večnosti.
In potem se čudim, da gledam kakšen malce bolj čustveno obarvan prizor v filmu in mi lijejo solze ko dež?