Pozdravljeni!

Zanima me, kaj to pomeni, da ima otrok “vedenjske motnje”.
Pri nas se te težave pojavljajo v šoli, so se tudi že v vrtcu.
Doma z njim nimamo nobenih težav.
Moram povedati, da imam še mlajšega otroka in da se v redu razumeta.
Pri prvem obisku pri psihologu, so mi dali vedeti, da če midva kot starša z njim nimava težav, morajo težave, ki jih imajo z njim v vrtcu oz. zdaj v šoli reševati sami. Ni odkril nič novega.
V šoli smo privolili, da obiskuje individualno pomoč.
Dobila sva za podpisat izjavo, v kateri midva kot starša dovoljujeva, da zbirajo nekatere osebne podatke in sicer: družinska in socialna amneza, diagnostični postopki, postopki strokovne pomoči, strokovna mnenja drugih inštitucij. S tem pa se midva ne strinjava.
Zanima me, kakšne so lahko sankcije, če se midva ne strinjava in ne podpiševa izjave?
Kako ste se vi starši, ki imate podobne težave, odzvali na te stvari?

Lep pozdrav in hvala za odgovore.

Oprosti za malo čudno vprašanje – pa vama niso povedali, kakšne težave naj bi imel v šoli?
T.

Spoštovana Alenka,

Moj otrok sicer nima vedenjskih motenj pa vseeno bi komentirala vaš zapis.
Vedenjska motnja je sicer zelo širok pojem in lahko zajema marsikaj. Največkrat so vedenjsko moteni otroci, kateri imajo permisivno vzgojo in pa hiperaktivni otroci.

Če vi z dečkom nimate težav, je vzrok sigurno v šoli. Odgovorite si na vprašanja

– ali je majhne rasti (dečki se počutijo ogrožene)
– ali je hiperemotiven (zelo sočustvuje z ljudmi in živalmi)
– ali je imel že v vrtcu učiteljico s katero se ni razumel in slabe izkušnje ni predelal in jo vleče naprej
– ali ga je v vrtu kakšen večji otrok maltretiral
– ali ima učne težave, kar posledično lahko vpliva tudi na vedenjske težave zaradi upada samozavesti.

Vedno ko otrok malo odstopa od povprečja naleti na težave. Pa naj bo to, da je otrok preveč razgledan (učiteljico obremenju s svojimi vprašanji), da ga zanima specifično področje, ali da je v razvoju disharmoničen.

Ne vem, ali niste vi tista Alenka ki dela v šolstvu.

Glede na povedano, da vi z otrokom nimate težav ga jaz na vašem mestu ne bi vozila od ene inštitucije do druge. Če boste otroka vozila od psihologa, do psihologa mu bo samozavest resnično upadla in bo dopil zelo negativno samopodobo (če me starši dajejo v obravnavo sem ter tja je z menoj resnično nekaj narobe).

Na vašem mestu ne bi nič podpisala in ga ne bi dajala v nikakršno obravnavo, predvsem zaradi tega da ne bi začel misliti: “Z menoj je resnično nekaj narobe”

Bi se pa z otrokom veliko ukvarjala (očitno na določenem področju ima težave).

1. Razširila bi njegov krog prijateljev (kvaliteta prednost pred kvaniteto)
Najbrž ima kakšnega sošolca, ki mu je vsaj malo všeč. Z njegovimi starši bi se zmenila, da skupaj obiščemo živalski vrt, kinopredstavo, povabila bi dečka na obisk. Skratka da bi zunaj družine razvil prijateljski odnos.
2. Okrepitev samozavesti. Poudariti njegove dobre lastnosti, slabih pa sploh ne omenjati.
3. Vpišite ga v šport oziroma v krožek kjer bo lahko napredoval v dejavnostih, ki ga zanimajo.

Tako bi postopala jaz, kako boste pa vi je vaša odločitev. Srečno!!

Če ne podpišeta izjave ni nikakršnih sankcij. To je vaša pravica in nihče vas v to ne more prisiliti. Pač, niso vsi otroci povprečni.

Težave, ki jih je imel v vrtcu in najbrž vplivajo še sedaj na njega so bile:
– imel je težave z lulanjem (imel je prirojeno napako, katero smo (so) pozno ugotovili in je bila takoj operativno odstranjena),
– imel je govorne težave (obiskovali smo logopeda), sedaj je v redu, le bolj počasi govori.
Vsekakor je bil “tarča” posmeha pri otrocih v vrtcu, kako so se na to odzivale vzgojiteljice, ne vem.

Je tudi premalo samozavesten, če ne bo prepričan vase, ne bo odgovoril, ali bo odgovoril kaj čisto tretjega. Tudi pri drugih stvareh, recimo, lansko leto je malo “splaval” na morju, rekel bo, da on pa zna plavati.
Ko pa je prepričan vase, da nekaj zmore in to tudi naredi (recimo, vozi se s kolesom brez pomožnih koles), potem ni ovir. Jaz sem potem čisto brez skrbi, da si bo kaj naredil pri vožnji s kolesom.

V šoli pa je prisotna tudi trma, odgovarjanje, pregovarjanje.
Mi se ob vsaki taki stvari z njim mirno, res mirno pogovorimo in mu damo vedeti, da ga imamo radi, da pa se to ne dela v šoli..

Glede na povedano, bi rekla da mu je potrebno okrepiti samozavest.

ČE v šoli trmari, se pregovarja in ugovarja je to zaradi tega ker se ne počuti sprejetega. Ne vem kako je učiteljica naravnana. Poznam kar nekaj učiteljic in lahko povem, da nekatere pri otrocih iščejo samo slabe stvari, medtem ko so druge spet lahko pozitivno naravnane. Zelo predvidno predlagajte učiteljici, naj otroka za vsak najmanjši napredek pohvali. Bodite zelo taktni, da ne bo imela občutka, da ji solite pamet.
V razredu nujno potrebuje dobrega prijatelja. Pomagajte mu kot sem že v prejšnjem mailu napisala stkati to prijateljstvo. Ko se mu bo samozavest okrepila in bo začutil, da ni več tarča posmeha, da ima tudi on prijatelja se bo klobčič začel odvijati v drugo smer.

Skoraj verjetno so to prehodne težave, ki jih bo prerase toliko prej, če mu boste starši in seveda učitelji stali ob strani, ne pa da ga že sedaj ožigosate kot delikventa.

Srečno!!!! Mateja

To kar ste napisala meni ni slišati nič posebnega. Da bi moralo biti označeno kot vedenjska motnja. Dostikrat je tudi od vzgojiteljev odvisno (že tistih v vrtcu) kako se bo otroka obravnavalo naprej (v šoli).
Moja sestra je bila “ožigosana” kot strašno naporen otrok. Kajti med poukom je zraven vsega počela še vse mogoče. Je niso dosti zaposlili in se je dolgočasila. Tudi kot trmasto so jo označili, saj je vedno povedala vse po pravici (šola najinih staršev). In to tako: če so koga obtožili nečesa (ponavadi je v razredu vedno par krivcev), pa je ona vedela, da to ni res, je kar lepo povedala. Brez zadržkov. In je bila potem “jezikava”. Prišlo je tako daleč, da so jo hoteli dati v posebni program. Nakar je moja mama “znorela”. In je otroka peljala k zdravniku, pa potem v Lj. na razne preiskave. In se je ugotovilo, da ima otrok velik IQ, le hiperaktivna je bila. Potem je do pubertete jedla neke tablete, da je bila bolj umirjena.
Reči hočem, da vsega kar vam rečejo v šoli, ni takoj za verjet.

Vsekakor mu z možem razvijajta samozavest. Zanima me, ali ste imeli priložnost opazovati njegovo vedenje v šoli oz. prej v vrtcu. Da bi se prepričali ali je v resnici tako hudo, kot trdijo tam. Če niste oz. nimate priložnosti, bo najbrž res dobro, da greste čimvečkrat ven skupaj z njim in njegovimi vrstniki, da boste lahko opazovali dogajanje.

Ko je bil v vrtcu tarča posmeha, bi bilo dobro vprašati vzgojiteljice, kako so reagirale. Tudi z učiteljico bi se bilo dobro večkrat pogovoriti in morda bolj konkretno vprašati, ob kakšnih priložnostih postane trmast, kdaj se pregovarja, kdaj odgovarja. Morda se mora uveljaviti in noče pustiti, da ga drugi pohodijo.

Tudi učiteljice ne znajo vedno z otroci in če doma nimate problemov z njim, naj v šoli svoje probleme s fantom rešujejo učiteljice.

Pozdravljena

alenka, ki dela v solstvu, sem verjetno jaz:) Ceprav se z vecino vasega pisanja strinjam, pa nikakor ne razumem tega, cemu otrok naj ne bi hodil k psihologu. Menim, da je ocena, da je z otrokom, ki obiskuje psihologa, nekaj narobe(ali da je celo delikvent), zastarela. Gotovo pa je res, da ce tako menijo starsi, bodo to prenesli na otroka. Ce pa bi starsi obisk kateregakoli strokovnega delavca (psihologa, socialnega delavca, defektologa ipd) jemali kot prijetno druzenje iz katerega se lahko marsikaj naucijo, bi verjetno taksen odnos prenesli tudi na otroka.

Prav tako menim, da ni dobro, da starsi nasprotujejo zbiranju podatkov, ceprav je to njihova pravica. Podatke bi zbirali zato, da bi otroku pomagali in ne zato, da bi brskali po zivljenju druzine. Pomoc je zelo otezena, ce ne celo onemogocena, brez takih podatkov.

Alenko, ki je pisala zaceten post, zelo dobro razumem. Pred leti sem bila v podobnem polozaju. Moj fantic je imel govorne tezave (klasika…R), tezave s koncentracijo, tezave z orientacijo, njegov cerebralni aparat je deloval nekoliko okrnjeno, motorika je zaostajala, kar je posledicno vodilo v pomanjkanje samozavesti in motivacije. Celotna okolica se je zarotila proti meni, ko sem se odlocila, da ga odpeljem k logopedu in psihologu (po nasvetu zdravnice in po testiranju v zdravstvenem domu). Poslusala sem “Kaj delas iz otoka bedaka…ce bo hodil tja, bodo vsi mislili, da je z njim kaj narobe….pa saj doma je pa tako priden…pa saj doma je pa tako bister….pa saj sosedova punca tudi tega ne zna..pa vsi otroci so vcasih trmasti…” Dandanes mi za vse tiste obiske niti malo ni zal. Izvedela sva veliko novega in stanje se je popravilo do te mere, da obiski niso vec potrebni.

Vse je torej odvisno od tega kako na strokovno pomoc gledajo starsi.

Lep pozdrav
Alenka (iz solstva)

Glede na težave, ki jih ima deček – neprimerno obnašanje je po mojem mnenju dovolj če obiskuje v šoli individualno pomoč, ne pa da se ga vozi od inštitucije do inštitucije od enega, do drugega in tretjega………

Otroku lahko najbolj pomagajo starši (seveda se morajo o problemu dodatno izobraževati in konzultirati tudi psihologe) in pa ljudje s katerimi ima opravka v vsakdanjem življenju. Le – tem otrok tudi zaupa. Otrok se težko odpre “kr enim” psihologom. V marsikateri šoli je na žalost še vedno tako, da je otrok že v naprej ožigosan.

Največkrat pa so težave prehodne. pozdrav

Mateja vse kar si napisala je HUDO RES!

LP, miki

Mislim enako kot enigma. Institucije so namenjene za pomoč otrokom, ne pa za žigosanje. Hitra pomoč ali bolje podpora v zgodnjem obdobju (preden se motnja utrdi) je ponavadi najuspešnejša. Zaostajanje za vrstniki oziroma neprilagojenost na okolje pa pogosto vodi v razvoj agresije, otrok je neuspešen in nezadovoljen sam s sabo. Glede na navedene težave v predšolski dobi je možno, da ima otrok še kakšne primankljaje v razvoju, ki jih je seveda ob ustrezni pomoči možno popolnoma razrešiti. Vsekakor se je smiselno pogovoriti z vzgojiteljico v vrtcu, zlasti pa z učiteljico v šoli, da boste lažje ocenili, kje ste. Včasih smo starši tudi nekoliko nekritični ob oceni lastnega otroka. Vsekakor pa se strinjam z mnenji, da je potrebno otrokovo samopodobo krepiti z aktivnostmi, v katerih je otrok uspešen, npr. športom, ipd.
Lep pozdrav!
Nina

Absolutno se strinjam z Matejo!
Sem medicinka (no, diplomirala bom februarja), vendar že 2 leti delam v nevladni organizaciji, kjer se ukvarjamo s preventivo in osveščanjem o drogah. V teh vodah (torej ne klasično medicinskih, ampak bol psihološko-pedagoških) nameravam ostati in imam s svetovanem mladostnikom z večjimi ali manjšimi težavami že kar nekaj izkušenj.

Vedno so problem otroci, ki imajo že neke blage težave, ne pa še hudih. Te težave je treba nujno odstraniti, ker lahko v tako zgodnji fazi še veliko narediš, ko pa se enkrat problem in neko problematično vedenje že razvije je stvar mnogo težja. Osebno z uradnimi inštitucijami nimam dobrih izkušenj, predvsem v takšnih, mejnih primerih. V takšni fazi je namreč človeka zelo lahko prepričati, da je z njim resnično nekaj hudega narobe, kar se potem tudi zgodi. Zato je moje načelo vedno korak za korakom. Namesto, da daš najstniku, ki po zaužiti stimulantni drogo kaže znake depresije na kronično antidepresivno terapijo, mu poskusiš najprej pomagati s svetovalnimi pogovori, kamor vključiš tudi starše (če stavr seveda ni zelo huda- npr. samomorilna razmišljanja). Če ne pomaga ali se stvar slabša, še vedno ostane medikamentozna terapija.

Vem da gre tu za mlajše otroke, ampak princip je po mojem podoben. Fantek je očitno v stiski in mislim, da so tu starši prvi, ki mu pomagajo. Nikakor ga ne vozite na vse možne inštitucije, ampak si izberite enega strokovnjaka (psihologa, pedagoga, socialnega delavca…), ki mu zaupate. peljite tja fantka na pogovor, potem pa se pogovorov z nim udeležujte vi, da vam bo z nasveti pomagal kako sinčku pomagati. Mislim, da za otroka ni dobro, da ga obravnava preveč tujih ljudi. Starši so tisti, ki vzgajajo, seveda pa starši velikokrat potrebujejo pomoč ali nasvet, saj so samo ljudje. Saj bo šlo!

LP minka

Se strinjam z Minko. Nikakor se mi ne zdi smiselno otroka voditi okoli, bi si izbrala enega strokovnjaka, ki mu zaupam. Najprej bi odšla na posvet sama in šele po začetnem spoznavanju in občutku, bi se odločila, če bi temu človeku zaupala otroka. Šele, ko bi bila prepričana, da je ta strokovnjak za delo z mojim otrokom primeren, bi pripeljala otroka k njemu.

Glede psihologov nimam ravno najboljšega mnenja..vsekakor jih cenim in mi je jasno da so specializirani na svojem področju ampak ali mislite da lahko psiholog odpravi dejanske vzroke, kateri so pripeljali do takšnega ali drugačnega obnašanja? Vse kar je v njegovi moči je to, da otroka posluša, gleda in na podlagi sprejetih informacij po svojih izkušnjah in znanju postavi diagnozo.
Star sem bil 10 let in starša sta me peljala k psihologu na družinski posvet, zaradi nenehnih konfliktnih situacij doma, slabe koncentracije, hitre utrujenosti,
nemotiviranosti in padca uspeha v šoli (pdb)…pa mislite da se smo kam prišli? Ne, ker sem bil skoz tiho. Še danes je stanje enako. Kaj mislite zakaj? To vam je zdaj kao ena izpitna naloga, če se komu da s tem ukvarjat.

LP, miki

Čao Alenka!

Takih stvari, ki jih dela tvoj sinček, se ne dela nikjer, trmi se ne v šoli, ne doma… Samo toliko, da ne bo šola postala nekakšna inštitucija, kjer pa moraš sedeti vendarle čisto pri miru, drugje pa ti je dovoljeno vse.

Vas sin vsekakor po mojem mnenju išče potrditve, samopotrditve, kar je zagotovo rezultat slabe samozavesti. Kolikokrat bi se bili vi pripravljeni z možem skregati, čeprav spoznate, da nimate prav samo zato, da bi sebi nekaj dokazali ali pa da vam ne bi bilo priznati napake? Jaz zagotovo kar nekajkrat!

Zaenkrat pustite psihologe,… pri miru. Vaš otrok, vi in učiteljica se morate dogovoriti za pravila, ki se bodo upoštevala povsod. Predlagajte mu npr. da če nekaj dni ne bo trmil, da bo lahko prinesel svojo igračo v šolo in jo predstavil drugim, ali da bo lahko on prebral berilo, itd.

Vaš otrok potrebuje podporo, ljubezen, pozornost. Žal nam otroci vsepreveč zbudijo pozornost (mi smo tega krivi) samo z negativnimi dejanji, pozitivna avtomatično spregledamo – le kaj temu sledi, kajne?

No, to predlaga ena bodoča tovaršica, ki je tudi že dala nekaj podobnih težav skozi svoje roke! Recept, bi z obilico vzstrajnosti skoraj moral uspeti! Lep pozdrav!

Zivjo bodoča sica in vse ostale sice!

A ste kdaj slisale za vedenjske motnje pri sicah???? Ne , kje pa , sploh ne , seveda ne , kako pa to sploh in oh…..Kaksna predrznost pa je zdaj to????

Jasno – vedenjske motnje imajo samo nasi otroci! In res je – prav otrostvo, prav odrasčanje, prav puberteta je verjetno pravi cas za vedenjske motnje! Tista sica, ki to razume ali stars, ki to razume, ve da je to ravno pravi cas za to in ve da je to naporno obdobje in ve da mora skupaj z otrokom preziveti vse viharje razmetavanja.
Poleg 100% ljubezni porebujemo starsi veliko novega znanja – strokovnega!!!

A cetudi sica razume, si pa res ne more dovoliti, da ji nek mali hiperaktivnez pokvari njeno uro, moti sosolce… in pol se pritozujejo starsi sosolcev in tako naprej….. Zato je sica pametna in meni nic tebi rece starsem ” Vas otrok ima vedenjske motnje, ce pa je zabita pa rece: vas otrok je vedenjsko moten” In starsi, ki razumejo ali pa ne se seveda pocutijo najprej ogrozene in napadene …..

Ce pa pogledamo iz cisto drugega zornega kota, pa vidimo lahko hudo nesrecno sico, ki ji gre en takle mali paglavec na zivce, ker ji moti pouk, po drugi strani pa ve da ni tako slab fant ali pa punca in bi mu rada pomagala….. In se loti dela.. nic ni narobe s tem, da zeli pomagati otroku in starsem, a najprej naj pomaga sebi….

A sica pozabi nase… ne isce pomoci za resevanje svojih tezav – v tem primeru ina tezavo… ne obvlada otroka…. sica pozabi, da je tudi ona človek in pozabi, da ima lahko SUPERVIZIJO….

Sprasujem vas katera osnovna sola ima organizirano supervizijo? Mi lahko kdo to napiše?

Lep pozdrav ! Tiakatarina – še to si preberite je pisal/pisala:
>
> Čao Alenka!
>
> Takih stvari, ki jih dela tvoj sinček, se ne dela nikjer,
> trmi se ne v šoli, ne doma… Samo toliko, da ne bo šola
> postala nekakšna inštitucija, kjer pa moraš sedeti vendarle
> čisto pri miru, drugje pa ti je dovoljeno vse.
>
> Vas sin vsekakor po mojem mnenju išče potrditve,
> samopotrditve, kar je zagotovo rezultat slabe samozavesti.
> Kolikokrat bi se bili vi pripravljeni z možem skregati,
> čeprav spoznate, da nimate prav samo zato, da bi sebi nekaj
> dokazali ali pa da vam ne bi bilo priznati napake? Jaz
> zagotovo kar nekajkrat!
>
> Zaenkrat pustite psihologe,… pri miru. Vaš otrok, vi in
> učiteljica se morate dogovoriti za pravila, ki se bodo
> upoštevala povsod. Predlagajte mu npr. da če nekaj dni ne bo
> trmil, da bo lahko prinesel svojo igračo v šolo in jo
> predstavil drugim, ali da bo lahko on prebral berilo, itd.
>
> Vaš otrok potrebuje podporo, ljubezen, pozornost. Žal nam
> otroci vsepreveč zbudijo pozornost (mi smo tega krivi) samo z
> negativnimi dejanji, pozitivna avtomatično spregledamo – le
> kaj temu sledi, kajne?
>
> No, to predlaga ena bodoča tovaršica, ki je tudi že dala
> nekaj podobnih težav skozi svoje roke! Recept, bi z obilico
> vzstrajnosti skoraj moral uspeti! Lep pozdrav!