osnovna šola
Hči hodi v 8 razred OŠ. Je čisto povprečno dekle, zagnana športnica, ki se za moje pojme zna obnašati (tako so tudi potrdili učitelji), ne dela problemov, nikoli me niso klicali v šolo, da dela neumnosti,… vendar pa ima stalne težave s sošolci. To traja že cca. 4 leta, ko se v otrocih začne prebujati, puberteta, hormončki,… Ker se stanje ne izboljša (ni mi jasno, kako lahko nekateri učenci med poukom kadijo sicer električne cigarete in ji učitelji ne opazijo??). Ker so hči že ne vem kolikokrat sošolke nagovarjale naj kadi, voha lim,… in ker noče, jo zato zafrkavajo, ignorirajo,… Jaz ji sicer pravim, da nej se ne sekira, ker takih prijateljev ne potrebuje, verjamem pa, da je neprijetno, da ko pride v družbo, se vsi obrnejo, govorijo čeznjo,… Ko sem vprašala mlajš hči, kako je med odmori, pravi, da je vedno sama nekje v kotu ali klopi.
Opazujem, da je zaradi tega nesrečna in zadnjič se mi je končno zaupala in iz nje se je usul jok ter želja oz. zahteva, da se prešola na drugo bljižno šolo. Resno sem začela razmišljati v tej smeri, pa čeprav imamo še dve mlajši, ki obiskujeta to šolo.
No jaz imam mlajšo sestro in je imela tudi velike probleme v OŠ. Sicer niso vohali lim in kadili… so bile pa njene sošolke izredno hudobne.. Naša tamala je precej lušna in razvita za svoja leta, ostale bajsaste in mozoljaste sošolke (in ne pretiravam, od 12 punc v razredu jih je pet ekstremno predebelih, ostale so na dobri poti k temu.. ) so jo pa zafrkavale.. Govorile ji grde reči, jo skregale s celim razredom.. Prišlo je celo tako daleč da so začele njene sošolke razlagat da je revna in da se nima z njimi kaj družit itd.. Samo zato ker so ji zavidale njeno simpatičnost.. Ocene ni imela najboljše, zato so jo klicali cvekarca in ji že pred kontrolko govorili da se nerabi učit da bo itak cvek dobila.. Jap in te punce so bile leto prej njene najboljše kolegice..
To se je končalo v zadnjem razredu OŠ, ko jih je nekatere srečala pamet… Sedaj je pa že v prvem letniku in nima težav.
Dejstvo je da so otroci hudobni kot sam satan.. Naša je jokala vsak dan ko je prišla iz šole, pa nismo mogli nič naredit.. Prešolanje je problem, ker je druga OŠ kar 20 kilometrov stran..
Govorice so bile vedno hujše, skratka od tega da smo revni pa do raznih otroških debilnosti da je ogabna itd.. Celo tako daleč je šlo da je mogla razredničarka posredovat in socialna delavka sam ni bilo nič boljše.. SLABŠE! Potem je bila tožibaba..
Skratka doma ji morate stati ob strani in ji dopovedovati, da je to samo obdobje, ki bo minilo.
Pa naj se druži s kakimi sorodniki npr kaka sestrična, soseda, ki ni iz njenega razreda.. Samo da ne bo sama zaprta vase.
Srečno!
Ni se treba sprijazniti s situacijo.
Hčerki pa tudi ni treba blejati v zvoru, le z ovcami naj se nauči čimbolj premetno komunicirati.
Zoprno je, če je čisto sama – mar res ni v razredu/paraleki nikogar, s katerim bi našla skupne interese?
Vem, da kolovodje hitro nahujskajo ovce proti kom, ki je drugačen, pa vseeno – zakaj le bi se vsi spravljali nanjo.
Moja hči se ne liči, ne nakupuje cunjic, ne kadi, se ne zadeva, ne pije alkohola, se ne zalizuje s fanti in ni čisto povprečna najstnica, ima pa krog dobrih prijateljev, s katerimi se redno druži in s katerimi jo povezuje ljubezen do glasbe, smisel za humor, literatura, nadarjenost. V glavnem so njeni prijatelji fantje, ker so punce po njenih besedah v veliki večini “trapaste avše” – pa čeprav ima dve zelo dobri in iskreni prijateljici.
Nauči hči, da bo na zbadanja odgovorila tako, da bodo ovce (ki ji najbrž zavidajo, da ni ena od povprečnih tupkastih frajlic) ostale brez besed – naj bodo odgovori kratki, inteligentni, naj se omejenčki malo ukvarjajo z njihovim dešifriranjem. naj bo ponosna na to, kakršna je in se naj ne ukvarja preveč z nepomembnimi ljudmi, ki jo obkrožajo.
Samozavest ji bo morda odprla pot do koga, s katerim bo našla skupni jezik.
Nujno pa je, da greš v šolo, se pogovoriš z razredničarko, morda še s šolsko svetovalno delavko in jim zaupaš strahove – naj ti predstavijo še svojo plat videnja “osamljenosti”, da si boš lažje predstavljala zadevo v celoti.
Stoj dekletu ob strani in ji povej, da je krasna točno taka, kot je in naj se ima rada vsak dan posebej!
Prijateljica, ki sem jo spoznala v SŠ, je imela zelo podobne težave, tudi neprestano zafrkavanje, zmerjanje s piflarko ipd., pa je zelo ok punca. Zadeve na njeni matični OŠ niso nikakor potihnile in zaživela je šele, ko so jo konec 7. razreda (torej v naših časih samo za 1 leto) prešolali na šolo v sosednji kraj, kjer ji je bilo znosno. Res razživela pa se je šele v SŠ. Jaz bi razmišljala o prešolanju, resno. To niso preproste stvari, človeka znajo zaznamovati.
Pa še tole, zgoraj nekdo predlaga kratke inteligentne odgovore na zafrkavanja, s katerimi se omejenčki malo ukvarjajo. To pa žal iz svojih izkušenj vem, da ne pomaga. Ker so preprosto tako neumni, da nikoli ne razumejo in se potem norčujejo še iz tega. Mislim, da je malo pod pasom boljša taktika. Fin humor je pa za prihranit za boljšo družbo. Vsaj jaz tako mislim.
Tole je zelo podobna zgodba naši; očitno je to obdobje, kjer normalni učenci izstopajo kot neki izrodki. Tudi njo so že zmerjali (takrat smo problem rešili pri šolski psihologinji, saj je to vplivalo tako, da je ob 7. zjutraj dobila vročino, ostala doma in ob 9.00 ni bilo več sledu o bolezni). “Problem” je v tem, da je odlična atletinja in vsaj meni se zdi lušna punca z lepo športno postavo, spravljajo pa se nanjo točno največje zgube; mladost preživljajo na cesti, prebadajo si jezike, kadijo travco, zabrite po eni strani glave,…
V razredu poleg nje najbrž niso same “zgube” :), zato naj se mala nauči požvižgati na njihove neumestne (in neosnovane) opazke – v življenju se mora naučiti, da je pomembno zgolj tisto, kar o njej izreče nekdo, ki jo res dobro pozna in ji je blizu, vse ostalo so v glavnem klevete.
Naj pristopi k komu, ki ji vsaj približno ustreza, da ne bo vedno sama, vsaj včasih je prijetno imeti zaveznika…
Prepis ni vedno rešitev – včasih že, včasih pa je utrjevanje kože in soočenje izredno dobra popotnica za življenje.
V razredu poleg nje najbrž niso same “zgube” :), zato naj se mala nauči požvižgati na njihove neumestne (in neosnovane) opazke – v življenju se mora naučiti, da je pomembno zgolj tisto, kar o njej izreče nekdo, ki jo res dobro pozna in ji je blizu, vse ostalo so v glavnem klevete.
Naj pristopi k komu, ki ji vsaj približno ustreza, da ne bo vedno sama, vsaj včasih je prijetno imeti zaveznika…
To vem jaz, to veš ti; pri 14 letih, ko nisi zadovoljen z ničemer, ko je puberteta na vrhuncu, pa te zaboli vsaka najmanjša stvar, pa čeprav je totalno neumestna in ti jo reče največja zguba razreda. Tudi jaz ji pravim, naj se požvižga na take bedarije, naj zabrusi nazaj, pa pravi, da se bo potem spustila na njihov nivo zafrkavanja. Po svoje ima prav!
Prepis ni vedno rešitev – včasih že, včasih pa je utrjevanje kože in soočenje izredno dobra popotnica za življenje.[/quote]
srednja šola, pa faks. A mislite da tam ni takih kretenov?????????
pri nas je bil cel razred v vojni. To je zgledalo kot življenje srebrenici v 90 letih. resno. Nisi vedel od kje bo ja priletelo in v kakem obsegu te bo zadelo. praktično od 2,3 razredov (to pomeni 50, 60 ljudi) je bil max 10 takih, ki so bili v mejah normale, niso žalili in so imeli fer odnos. ostalo je blo kot minsko polje…
Se pač navadiš in ko ih kasiraš (na tak ali drugačen način) , vrneš z obrestmi vred in to najbolj pomaga. je pa žal najmanj sprejemljivo. Ampak če želiš preživeti je to najboljše.
je pa res, da sem bil “nekako izločen od glavnice ljudi” (po svoji želji, pa tud zato, ker nisem paša v njihovo družbo iz že zgoraj navedenih razlogov) in sem bil bolj sam zase.
samo sem pa preživel
No, jaz sem imela v razredu tri “slatke male, ki bi hitro dale”, kot jim danes rečemo – tri puhoglavke s C košaricami in poblajhanimi trajnami, ki so nastopale v mokrih sanjah nekaterih sošolcev in v nočnih morah nekaterih sošolk.
Kolikor se realno spomnim, so mi najedati začele v 6 razredu, potem so mi najedale do decembra, ko sem se na bratov predlog soočila z njimi izven šole.
“Ej punce, dejmo se mal pogovort. Kva (razen inteligence- to je blo rečen bolj potiho, hehe) mam jest, kr ve nimate, da se name spravljate. Itak dobr zgledate (my ass), tipi se pulijo za vas, mate razne ugodnosti (nočem vedeti, s čim so jih plačale), torej – a ne bi blo bl simpl za vse, da sprejmemo dejstvo, da ste v razredu ve in da sem v razredu jest in si pustimo dihat – kt pa da vas recimo počakam z bratom in vsaki mal spremeniva sliko za osebno.”
No, potem je bil mir. Eni sem celo pomagala pri matematiki.
Ko se danes s katero vidiva, se hudomušno nasmejiva, ko se spomniva teh neumnosti.
Draga avtorica, smo dali takole skoz z našo hčerko. Pri tem je glavna ”kapodibanda” bila županova hčerka in je ni blo prfokse, da se vtakne v ta problem . No, v 7 razredu je tudi meni počil film in sem naredila celo štalo. Potem je blo več sestankov, razrednih ur in pogovorov udeleženih s psihologinjo. In je zaleglo, ampak resno šele, ko so zamenjali razredničarko in je očitno tudi ona uporabila pravi pristop. Kot so omenile ostale, v SŠ se je zadeva obrnila 100%. Punca je pridobila na samozavesti in še to mi danes pove, da prizna, da ji je težko obdobje v OŠ dalo tudi nekaj pozitivnega in sicer izkušnje , da se je treba naučit borit zase. In da ti nič ne pomaga, če ti foter odnaša rit, ker ti je slej ko prej pa ne more odnašat več in te lajf useka po betici – kot je županovo hčerko v naslednjih letih. Skratka, v vsakem primeru pejt do razredničarke in sproži problem. Zahtevaj ukrepanje in pika. Zato pa so tam, da delajo.
Za določene stvari je prav, da jih da otrok čez. S tem se uči, da je v družbi ogromno slabih, škodoželjnih in neprijaznih ljudi, ki se obračajo po vetru. V nasprotnem primeru lahko ljudem preveč zaupa, kar pa že spet lahko prinese druge težave.
Kar se mene tiče, s prešolanjem ne bi naredila drugega kot pobegnila pred problemi. Čez en teden bodo govorilne ure, povej razredničarki kakšna je situacija (odkrito!) in naj se pogovorijo na sestanku razrednega učiteljskega zbra ter spremljajo situacijo. Povej, da če ne bodo prekinili s kajenjem, da boš morala stopiti do ravnatelja (to ponavadi vžge), četudi potem ne boš šla. Prav tako povej razredničarki, da želiš, da starše otrok, ki žalijo, seznanjijo s temi stvarmi. Če ti kot starš nisi sposobna tega narediti zanjo, potem se ve po kom je hčerka.
Nauči hčerko, da bo malo bolj samozavestna in znala reči tudi kakšno nazaj – njen problem ni, da ni na #divji# strani, kajti v razredu je lahko še precej takšnih, ki se slabi strani ne želijo priključiti, pa jih ne zafrkavajo. Problem je, ker se ne zna postaviti zase in povedati kakšno nazaj. To so sposobnosti, ki se jih bo morala naučiti.
Predvsem pa ji stoj ob strani. Naj se zjoka. Samo ne pustite situacije mirovati. V boj!
Dragi starši, včasih ne pomaga, da razredničarka posreduje. Res ne. Nekateri otroci so v tej strasti že tako “pokvarjeni”, da resnično boli. Saj bodo znali popaziti, da bodo žaljivi, ko tega ne bo videl učitelj. Res mi ni jasno, kako bodo otroka vzgojili učitelji, če starši tega ne znajo. Ali naj tudi učitelji govorimo enako: gnoj starševski, kot je ena zgoraj poimenovala učitelje? Moralne vrednote jih učimo doma, z vzgledom in besedami. Kakor tudi samozavesti. Meni osebno je največje poslanstvo vzgoja mojega otroka in niti slučajno ne zahtevam od učiteljev, da bodo popravljali moje kikse.
Seveda se pojdi pogovoriti z razredničarko, mogoče bo pri vas pomagalo. vendar če tvoja hči izžareva nesamozavest in žrtev bo zelo težko. Prav smilijo se mi takšni otroci, ki resnično doživljajo hudo stisko. Ne nekaterih šolah fino deluje mediacija, ne vem pa, če je to tudi pri vas. Mogoče vsaj soočenje hčere in najmočnejše sošolke pri pedagoškemu delavcu. Čeprav ti iz izkušenj lahko povem, da je zelo malo takšnih, ki so resnično osamljeni v razredu. Če pa so, je vedno neki globlji razlog.
A dej no avtorica, 4 leta opazuješ, da se hči ne uspe vklopit v družbo in ti po 4 letih pisariš na nek forum in prosiš za nasvet? 4 leta je trajalo, da se ti je hčerka odprla?????
Ne morem in ne morem tega razumeti…..
Oprosti, da ne bom zvenela kot nek patron, ampak pri nama s hčerko je pogovor o dnevnih dogodkih skorajda ritual. Vedno si, dnevno poveva, kaj se nama je zgodilo, učila sem jo od majhnega da mi zaupa o čustvih, kdaj jo je strah, kdaj je jezna, kdaj je vesela, kdaj je srečna, kdaj jo kaj preseneti, skratka…
En velik del poti si očitno preskočila, če ni prepozno, začnita se že pogovarjat s hčerko, naj ima v tebi oporo. Razloži ji, kako gre s to pripadnostjo skupini, pripoveduj ji, kako si se ti počutila ob takih dogodkih, kaj se je vse tebi dogajalo, kako si bila ti sprejeta v družbi in tako naprej…. Občutek pripadnosti neki skupini je najstnikom tako pomembna, kot nam ‘vsakdanji kruh’, zato je treba pri teh stvareh resnično pazit, kako in kaj.
Skratka še enkrat naj povem, da ne morem verjet, da si mirno čakala 4 leta, križem rok!!!! In ne, prepisati na drugo šolo, res ni nikakršna rešitev. Rešitev je le v tem, da se vidve morata pogovarjat vsaj 5x več kot doslej. (po moje)
Globlji razlog – tipičen izgovor nesposobnega učitelja !
Drugače pa, če je zadeva šla tako daleč, da tudi razrednik ne more več pomagat, še vedno obstaja naslednja postaja, ki se ji reče PREVZGOJNI DOM ![/quote]
Zate sem mogoče nesposobna, v bistvo je to zelo realno stanje. Seveda tvoje velike izkušnje govorijo drugače.
Žal, draga dsimon1, imam res VELIKE izkušnje. Tvoje norčevanje z “velikimi” izkušnjami pa samo potrjuje mojo domnevo, da nisi tako zelo pozitivna oseba, kot želiš prikazati.
Imam hčerko, ki je bila vsem 6 let v osnovni šoli zelo osamljena. Tiha, mirna, vase zaprta, drugače pa odlična učenka, ki jo je nekaj sošolk vzelo na piko. Psihično nasilje se je razvilo v fizično in kaj so naredili učitelji, ravnateljica ter socialna delavka? NIČ, popolnoma NIČ
Ni bilo v njihovem interesu, da se razve kaj se dogaja na njihovi “elitni” šoli.
Glede osamljenosti, prav tako niso naredili nič. Je pač taka, ji že tako ustreza, so bili njihovi izgovori. In tako je ostajala sama, očitno je obstajal “globji vzrok”.
Ampak začuda se je to spremenilo, ko je zamenjala šolo in na srečo naletela na učiteljico, ki se je zavedala svojega poslanstva in ji za otroka ni bilo vseeno.
Mogoče imaš res prav in ne gre toliko za nesposobnost, kot za popolno ravnodušnost. Ampak tak človek bi moral izbrati drug poklic.
Težko soglašam s katerokoli, ki krivdo vali na učitelje. Učitelji so zato tam, da naše otroke učijo, da jim prenesejo določena znanja in spretnosti, čustveni del zgodbe je pri njih le delno v obravnavi.
Veliko večino odgovornosti, do otrokovega obnašanja, socializacije, čustvovanja, obnašanja, sodi v krog primarne družine. In prav je tako. Naša naloga kot staršev je, da otroka učimo primernega vedenja, da ga opazujemo in prevzgojimo razne škodljive vedenjske vzorce….
Večina to pozablja in pričakuje vsestranske rešitve od šole, družbe, službe…. žal, dragi starši to ni njihova naloga. Če ima otrok težave pri računanju, seštevanju, zgodovini, glasbi ali telovadbi je dejansko njihova naloga, da naredijo maksimalno kar zmorejo, da naš otrok dobi čimveč tega znanja in teh spretnosti. Ob tem lahko še določena deviantna obnašanja lahko opazijo, in jih smejo le v minimalni dozi kakorkoli kaznovati, ampak danes je itak za vsak ‘grd pogled’ mamica oborožena s 5 odvetniki in TV kamero v šoli, tako da, dragi starši, to ne gre več tako…
Bedarija, ne kvasi neumnosti. Dokler je otrok v šoli, je zanj odgovoren učitelj. V vseh pogledih. Nikakor ni njegova naloga samo, da ga nauči pisati in brati. Učitelj, ki dela samo to, je popoln bebec. Idiot… Prav tako je njegova naloga, da otroka v šoli zaščiti pred nasiljem. A ti mogoče misliš, da ne? Ostajam brez besed! Tole o odvetnikih in kameri pa, kar verjemi, si učitelji dostikrat zaslužijo.
Bedarija, ne kvasi neumnosti. Dokler je otrok v šoli, je zanj odgovoren učitelj. V vseh pogledih. Nikakor ni njegova naloga samo, da ga nauči pisati in brati. Učitelj, ki dela samo to, je popoln bebec. Idiot… Prav tako je njegova naloga, da otroka v šoli zaščiti pred nasiljem. A ti mogoče misliš, da ne? Ostajam brez besed! Tole o odvetnikih in kameri pa, kar verjemi, si učitelji dostikrat zaslužijo.[/quote]
Dost žalostno če to RES misliš!!!! Sploh nisi prebrala dobro, kar sem napisala in kar nekaj povzemaš po svoje! Eno je zaščita pred nasiljem, drugo je odgovornost”!!! NI učitelj odgovoren v vseh pogledih za otroka, za otroka smo v vseh pogledih odgovorni starši, kaj ti tle ni jasno? UČitelj lahko zazna, opozori, na deviantno obnašanje, ni pa odgovoren zanj, še manj pa sme ukrepati, zaradi prej pojasnjenih odvetnikov in kamer.
Eno je zaščita o kateri govoriš, s čemer se strinjam, RES je, učitelj JE odgovoren za varnost, zaščito, ne sme pa ukrepat, ne (sme) in ne more imeti za to odgovornost, razumeš razliko? Ma kam bi prišli, če bi za čustvene reakcije otrok odgovarjal učitelj?