Oven51!

Medtem, ko si pisala svoje vrstice in opazila, da se dela lep sončen dan, sem že kolovratil po naši deželi in pil njene prelesti. Po nekaj-urnem potepanju po hribih, sem se vrnil ves polomljen, a zelo zadovoljen. Upam, da si tudi ti izkoristila lep dan vsaj malo čisto zase.

Kar sei tiče obrabljene fraze bom rekel, da je z njop tako kot z rabljeno knmjigo. Bolj kot je izrabljena, več-krat je zuporabljena. In obrabljene stvari so obrabljene zato, ker se eliko uporabljajo. Veliko se pa uporablja le to,, kar je OK. Res je vsak da in vsak trenutek je treba biti usmerjen tako, kot si zapisala. In ko smo usmerjeni tako,laghko mirne ruše rečemo:

Kaj nam pa morejo, morejo, morejo..

Kdor najde v sebi tisti dragulj, ki sije z lastno svetlobo, se ne bo dal potegniti v nobene tuje interesne vrtince. In klimakterij, ki s sabo prinaša neke vrste življenjski post, ko imamo vsega (hormoni, zagnanost, vročekrvnost, bojevanje) manj, nam omogoča uzreti ta svoj dragulj. V tem oziru za klimakterij velja tista znana misel:

Manj je več.

Vsak post ima svoj smisel in svoj namen, zelo določen namen. Za postom namreč pride Velika Noč. In kdor doživi lasten post v vsej njegovi veličini, bo doživel tudi lastno Veliko Noč.

Felixx!

Sem se malo nasmehnila ob ” kaj nam pa morejo,morejo…”. Kako dobra ideja!
Če bi si pesmico vzeli malo bolj za svojo in bi jo večkrat prepevali malo v sebi ali še bolje na glas, bi si verjetno tudi s tem malo pripomogli k svoji zamozavesti ali pri odganjanju kakšnega strahu. Kar se obrabljenih fraz in knjig tiče se zelo strinjam , kar pa klimakterija in manj je več, pa tudi. Namreč bolj, ko sem se bližala abrahamu, bolj sem si nekako uspela pridobivati na samozavesti, ki je bila vse življenje bolj kot ne na psu, od otroštva naprej. Polno strahov , zelo slaba samopodoba in na nek način boj s samo seboj vse življenje in tudi veliko težav in tudi obsojanja drugih, včasih upravičeno, včasih ne. Šele nekako po 45-tem sem se začela bolj zavedati, da je večina problemov v meni, ker jih jaz tako vidim. Pomagale so mi tudi nekatere sugestije, npr. sinova, da ko le ne bi bila jaz tak perfekcionist ( za kar mu bom vedno hvaležna) in pa znankina, da se ne smem tako podcenjevati, kar sem zelo rada počela, pa danes ne vem povedati točno ,zakaj. Sam začetek mojega začetka pozitivnega razmišljanja, pa mislim, da je bil v nekem prispevku Vesne v Nedeljskem v rubriki “Zakaj sem osamljen”, kjer je ona dosti pisala o tem (škoda, da več ne piše). Prej mi sploh ni bilo jasno, kako neki lahko pozitivno razmišljam, če pa mislim in sem prepričana ravno obratno. A ta rast sebe se seveda ne zgodi čez noč, potrebno je veliko dela, o katerem se da razpravljati, še danes se borim, še vedno nisem tako samozavestna, kot bi si želela,ampak napredek je velik in to šteje. In kot si napisal, zlepa se ne dam potegniti v tuje interesne vrtince, razen mami, kar pa je bolj komplicirana zadeva, o kateri sem že tudi nekaj napisala.
Sicer pa včeraj nisem uspela veliko izkoristiti sončka, vsak dan si pa kaj preberem ali rešim kakšen sudoku, tudi to je nekaj, če se pač kaj več ne izide.

Sudoku?

Krščeno Trbolje, Oven51, dobra si. Meni to ne znese. Bolj mi gresta poezija in filizofija. Kje pa je kaj, vsaj malo matematičnega, sem takoj mrzel. Tudi pri šahu, da o Sudoku-ju ne govorim.

Ko takole berem tvoje pisanje, nekako ne morem mimo našega večno nasmejanega Kekca, ki po mojem simbolizira tisti dragulj v nas samih, ki gori in sveti z lastno svetlobo. Le trnje in vso navlako je treba odstraniti in On v nas zasveti v vsej svoji veličini. Drugače kot s tem, da si našla, oziroma osvobodila svojega Kekca si nemorem razlagati tvoje dobre volje, ob vseh težavah s svojima onemoglima staršema ter izgubo redne zaposlitve. Komur to uspe, lahko b vseh zunanjih obremenitvah mirne dušwe zapoje:

Kaj nam pa morejo, morejo, morejo…..

in gre lepo svojo pot naprej..:)

Felixx!

Ja, jaz pa si s poezijo in filozofijo nisem ravno na ti, bolj psihologijo. Zanimivo, da si omenil šah, kot osnovnošolka sem bila zelo dobra v šahu, se spomnim , da sem na nekem republiškem tekmovanju v Kočevju premagala rep. prvakinjo,kasneje pa sem ga opustila, tako da zdaj res ne vem, kako bi to zgledalo, če bi zdaj probala. Sudoku je pa zelo zanimiv, ni nujno težak, imaš tri zahtevnostne stopnje: osnovna ,srednja in zahtevna. Osnovna je lahka, ko enkrat pogruntaš sistem, srednja še tudi gre, z zahtevno se pa tudi jaz veliko ne ukvarjam, ker mi gre na živce, če se ustavi in predolgo ne poštudiram, kako naprej.
Sicer pa ja, kaj nam pa morejo, gremo naprej , kar je bilo, ne meljemo preveč, kar bo, bomo pač videli, še zmeraj je nekak bilo, jaz sem tako zaposlena z vsem mogočim in nemogočim, da niti nimam pretirano veliko časa za tuhtanje, kar se mi zdi ok. Če samo pomislimo na uboge Japonce , lahko takoj ugotovimo, da nam v bistvu nič ne manjka, vsaj večini ne, kjer so kakšne težke bolezni ali ni sredstev za preživetje je seveda drugače.

Oven51!

Čestitam na zmagi, škoda da nisi vztrajala. Mogoče se še nisi zavedayla, da si ovnovka, ali pa ti usoda enostavno ni namenila šah kot polje realizacije tvojega ovnovstva. Namreč v mladosti tudi sam, čeprav oven, nisem bil ravno vztrajen in to me je precej stalo.

Vabim te tudi na diskusijo nekam drugam, če si za to. Spomnim se, da si takrat, ko si se prvič oglasila na forumu pogrešaš pogovore o življenju, duhovnosti in podobnem. V dogovoru z uredništvom portala, sem v forumu “Življenje je POT” (najdeš ga na seznamu novih forumov), uvedel rubriko s preprostim nazivom: “POT.” Vabilo velja seveda tudi vsem, ostalim, ki berete te vrstice.

Noone, a si še tu? Že dolgo se nisi oglasuila. Upam, da si zdrava ali kam odpotovala in da tvoja odsotnost ne pomeni, da si kaj zamerila.

Živjo felixx. Hvala, ker si opazil, da me ni. Ne zamerim kar tako, me mora kdo zelo dobro prepričati o svoji zlobi:), pa zamere in stres povzročajo raka, tako da za enkrat imam še preveč načrtov…
Trenutno sem malce zaposlena in nimam časa premišljevati, če mi je koža prav:)
Osredotočam se bolj na Japonsko in razmišljam o človekovi majhnosti napram naravi, pa o usodi, zakaj se nekdo rodi tam kjer se…

Da noone, to kar se Japoncem dogaja, človeku vzame sapo in nima besed. Nemoč, nemoč, in še enkrat nemoč. Nemoraš kaj, a da se ne bi, ob razmišljanju okoli jedrske energije spomnil besed o žaganju lastne veje: Kdor za meč prime, bo z mečem pokončan. Vse prehudo je to. Ampak, midva sva vedno bila “na liniji” pri moško-ženskih temah, zato ti zdaj, ko je Gregorjevo mimo pošiljam naslednjo šalo:

Zaljubljena ženska pošlje sms, z veliko ljubezni, na mobi njenega ljubljenega, govoreč:

Moja ljubezen,
če spiš, mi pošlji svoje sanje,
če se smejiš, mi pošlji tvoj nasmeh,
če jočeš, mi pošlji svoje solze.
Jaz te ljubim!

In moški odgovori svoji ljubezni …
Moja ljubezen,
kakam …
želiš, da ti kaj pošljem?

Saj veš, kdor se smeje nima časa, da bi delal zlo.

Oprosti felixx, ta štos mi ni všeč. Hvala. Imaš pa vso pravico, da so ti takšni vici všeč. Lepo se imej.

Noone!

Kot vse kaže, tudi sam nisem imun na luno. Jutri je namreč polna luna. Bom poizkušal popraviti vtis z neko drugo šalo, ki je nekako v skladu s tole rubriko, “Osmisliti življenje.”

Pet Židov sedi zvečer okoli tabornega ognja in se pogovarja o bistvu življenja. Prvi Žid, Mojzes po imenu pravi:
“Bistvo življenja je tu v glavi. Človek se mora naučiti Božje zapovedi na pamet.”
Drugi Žid, Jezus po imenu pravi:
” Bistvo življenja je nekoliko nižje,” in pokaže na srce.”Ljubi bližnjega svojega kot samega sebe.”
Tretji Žid, Marks po imenu, doda:
“Ne bo držalo. Bistvo življenja je še nekoliko nižje,” in pokaže z roko na želodec.
Četrti Žid, Freud po imenu nasprotuje vsem, rekoč:
“Ni res, bistvo človeka je še nekoliko nižje,” in pokaže z roko še nekoliko nižje.
Peti Žid, Einstein po imenu zaključi:
“Fantje, to je vse tako relativno.”