Osmisliti sebe in življenje
Drage sotrpinke in sotrpini!
Smo že v takoimenovanem novem letu. Pa je kaj novega? Je klimakterij kaj drugačen od lanskega? So težave kaj manjše ali so večje? Nam je že kaj kapnilo, kaj in kako narediti?
Prazniki so za nami, a tihi dnevi in tihe noči so še tu. Nekateri pravijo, da jih je dvanajst, drugi pa, da jih je trinajst. Trajajajo v času od Božiča do Treh kraljev. Preštejte in se odločite sami. Odvisno je seveda , kako štejemo. A to ni najvažnejše. Gre za nekaj drugega.
Zakaj TIHI dnevi in TIHE noči? Preprosto zato, ker imamo takrat priložnost, dano s strani narave, da smo tako notranje kot zunanje najbolj tihi. Zakaj TIHI? Zakaj naj bi sploh bili TIHI? Preprosto zato, ker je takrat naš notranji ŠEPETALEC najglasnejši. To so vedela vsa starodavna ljudstva, ki so živela so-naravno. Takrat namreč, lahko sami, brez kakršne koli zunanje pomoči vzpostavimo stik s samim sabo ter zvemo neverjetno veliko o sebi in o svetu, ter posledično o lastnem prostoru pod soncem. Takrat lahko dobimoo marsikateri odgovor, ki smo ga preko celega leta zaman iskali. Vendar le, če smo TIHO!. Če smo TIHI!
A glej ga zlomka. Človeštvo he ravno v teh trenutkioh najbolj glasno, najbolj razvneto in oddaljeno od samega sebe. Kot da bi se na neki kolektivni ravni balo srečati s samim sabo. Človeštvo kot tako namreč. In kdor podleže takemu trendu, zamudi enkratno priložnost lastnega stika. Ljudje se največkrat bojimo u-zreti same sebe, bojimo se spoznati, kdo in kaj v resnici smo, er predvsem, kakšni smo. Zato smo radi glasni in
žurerski ravno takrat, ko naj bi največ izvedeli o sebi.
Klimakterij je obdobje, ko naj bi s tem prekinili in se zazrli vase ter spoznali namen lastnega poslanstva v tem življenju. Nobeno življenje namreč ni zaman in samemu sebi namen. Vsi imamno nek namen, ki daleč presega zadovoljevanje trenutnega ugodja, bodisi lastnega, bodisi tujega. Življenje je namreč veliko več kot to. Je velika uganka, zelo lepa uganka, z zelo lepim odgvorom. In klimakterij, ki nam so-naravno zbija hormone strasti, ter nas usmerja v spoznavanje nečesa veliko lepšega od užitka, nečesa kar traja, v nekaj kar je radost, ki ne mine, je pravi čas, da to spoznamo ter spremenimo način mišljenja, čutenja in posledično življenja.
Trije kralji-modreci, kar koli že pomeni ta metafora, še niso tukaj. Tihe noči so še tu. Res je sicer, da je silvestrovo vrhunec le-teh ter klic takrat n ajmočnejši, a kot pravi pregovor, “Nikoli ni prepozno.” Še vedno je možno slišati to, kar nam je usojeno, da slišimo ter tudi uresničimo. In ni ga lepšega, kot zavestna uresničitev lastne usode. To tudi namen klimakterija: “Namena spoznanje in ustrezno delovanje.”
Naj vam bo leto 2011 čim manj turbulentno in naj se vam začne z razkritjem vaš lastne skrivnosti. Lastna skrivnost je namreč vedno najlepša.
Felixx
Noone!
Opazil sem, da si še tu, pa poizkušam nadaljevati najino diskusijo. V roke mi je prišla namreč zabavna knjiga z naslovom ” On TAKO ona, tako“, avtorice Jean Hannah Edelstein. Še bolj duhovit je podnaslov, ki se glasi, “Zakaj ženske ne štekajo, zakaj jih moški ne štekajo.” Na zadnji strani platnic navaja dva duhovita primera ne-razumevanja.
Prvi primer:
– On pravi: “V tej rdeči obleki si videti čudovita.”
– Ona pravi : “To praviš zato, ker ti v modri nisem všeč. Debela sem in nimaš me rad.”
Drugi primer:
– Ona pravi: ” Kuhinja je nekoliko razmetana.”
– On pravi: “Ja, pa je res, ” in stopi do hladilnika po še eno pivo.
Ti je knjkiga znana?
Hvala za priporočeno knjigo. Zadnje čase berem bolj druge zadeve, pa nimam časa za kaj bolj sprostilnega.
Se strinjam, da je kasneje vse veliko bolj pregledno, pa manj tolerantno a bolj občutljivo.
Nekoč sem brala en zvezdniški intervju iz tujine, ko sta rekla, da bosta po poroki živela vsak na svojem koncu in se videvala le po dogovoru, ker naj bi skupno življenje uničilo zakon.
Če so majhni otroci, je to bolj težko, za kasneje bi se pa kar strinjala.
Sicer smo pa sami unikati in ni pravila, ki bi vsem ustrezalo.
Malo poklepetati je pa čisto fajn.
Ja, knjiga ni ravno poučna, čeprav ti da malo misliti, je pa zabavna. Se me je pa dotaknil en film, ki sem ga rped kratkim gledal na TV. Ne spomnim se točno naslova, sta pa igrala Michele Pfeifer in Bruce Willis. Igrala sta zakonski par z dvema otrokoma, ki je zašel v slepo ulico in nista vedela, kaj naj naredita, čeprav sta se imela rada. Bila sta tok pred ločitvijo, potem pa sta se jima začele dogajati stvari, ki se jima prej niso. Začela sta sama sebe opazovati z očmi drugega. Tako sta začela drug drugega bolj razumeti, kar ju je zbližalo na osnovi neke druge kakovosti. Kakovosti samo-spoznanja. Njuna zveza je tako postala bolj poglobljena in družina je ostala skupaj.
Tudi sam menim, da je samo-opazovanje z očni drugega in samo-spoznanje nujno potrebno za plodno in trajno zvezo. Klimakterij pa je obdobje, ko se nam to začne dogajati. Čisto vsem, brez izjeme. Kdor pravi drugače, laže.Tako sebi, kot drugim. To ni le moja trditev, to je tudi in predvsem trditev strokovnjakov, ki se ukvarjajo s človekovo “psiho.” In kdor se noče sprijazniti s tem, da pač je, kakršen je, zbeži iz razmerja stran, bodisi ostane sam ali pa ustvari novo razmerje, dokler se spet ne zgodi isto. Soočenje s samim sabo je pač najtežje. Veliko težje, kot s fitnesom in drugimi pripomočki na stara leta igrati večnega mladeniča oziroma mladenko.
Film je bil za moje razumevanje zelo posrečen in zabaven, a je znal režiser ob določenih kadrih poseči v globino, oba glavna akterja pa sta to dobro odigrala. Nasmejal sem se, zamislil pa tudi. Nad samim sabo, namreč. Vse bolj se gledam z očmi, ki niso moje. In vesel sem, da je tako. Tako končno spoznavam kdo sem in kakšen sem. IN to je dobro ter nujno, če želim osmisliti sebe in življenje ter doseči zrelost, ki mi je namenjena.
Film je vsekakor vreden ogleda. Naslov pa je The story of us.
Felixx, ta film sem že nekajkrat po naključju gledala, tako da se mi zdi v redu, vendar izpet.
To je le film in ni resnično življenje. V realnosti ti partner ne reče, v redu, vzemi si čas in razmisli , kako naprej. Vsi se preveč oklepamo nekih pričakovanj iz vzgoje, okolice,posesivnosti… Potem, ko v miru razmislita in se znajdeta v določenih situacijah, se izkristalizira, ali sta ali nista kompatibilna. Verjetno bi jih na razumevajoč način več ostalo skupaj, tako se pa prej “pobijejo” in besno razidejo. Seveda vmes morajo otroci vso to neumnost prenašati.
Glede življenjskih filmov do mi Danski filmi všeč, včasih grem kakšnega sama gledat v Kolosej, ko je. Ne spomnim se več imena, vendar imam prav najljubšega igralca in igralko v mislih. Enkrat je bil v vlogi zdravnika, drugič kot človekoljub v Indiji. Všeč mi je njihova rahločutna inteligenca. Če najdem naslov, sporočim. Pri ameriških me moti, ker že iz reklame vem, kakšen bo konec.
Kaj pa pri tvojem? A veš kakšen bo konec?
Vprašano drugače: Bi jih ostalo več skupaj, ….ali…. “bi nas ostalo več skupaj?”
MIslim, da ne gre za to, da v miru razmislita, ali sta za skupaj. Tudi ona-dva nista. Razmislila namreč. To sta IZKUSILA…in to skupaj. Ali drugače povedano: V skupni izkušnji sta dojela,. DOJELA… in ne razmislila. Skupno dojemanje, celovito dojemanje..tega se manjka danes.
Mads Mikkelsen ,Paprika Steen – moja najljubša Danska igralca. O teh dveh filmih sem govorila:Po poroki (After the Wedding), Open Hearts (2003).
Zapleti so nepredvidljivi, z zelo dobro igro zelo realno prikazani na ravni človekove čustvene reakcije. Bolečina je v tem “poštirkanem” svetu zelo prisotna, vendar je ne kažemo.
Glede biti ali ne biti skupaj je pa stvar posameznika. Nekateri bi umrli, če bi ostali sami, drugi zaživeli, spet tretji bi raje v dvoje trpeli. Ni pravila in absolutnega recepta.
Ali pa jaz še nisem dojela…
Noone!
Ta dva igralca ne poznam in ta dva filma tudi ne. Bom pokukal v knjižnico, če ju imajo na DVD-ju. Hvala za informacijo.
Si me pa spravila v dobro voljo, ko si zapisala, da si film “Story of us” (dr. Kosta, hvala za naslov) gledala večkrat in to po naključju. To, da ga prvič gledaš po naključju že verjamem. Ko ga pa gledaš ponovno, je naključje izključeno, še posebej, če je ta “ponovno” več-kraten. Najbrž se te je dotaknil pa tega nočeš priznati. Ko pa je bil “izpet”, je bil izpet zate, saj si najbrže tisto, česar v tebi je je film dotaknil, izpela in si iskala nekaj novega. Novo ogledalo. Z novim oledalom ni nič narobe noone, s starim pa še manj, saj te lepo usmeri k novemu. Če hodiš v prvi letnik srednje šole, še ne pomeni, da je prvi razred OŠ izpet sam po sebi. Je še kako potreben, da iz nepismenih naredi pismene ljudi. In brez te pismenosti ne prideš ne v prvi letnik srednje šole, ne fakultete in tako naprej in tako dalje. Je v življenju kaj drugače? Konec tega filma ni konec življenja teh dveh junakov. Kako gre naprej pač ne vemo, saj še zase včasih težko.
Kot je zapisl dr. Kosta, film je še kako vreden ogleda pa magari naključnega, kot si zapisala ti. Ampak noone, baje da naključij sploh ni. Bi se strinjala, da ima “naključje” natančno določen namen in pomen, ki še zdaleč ni naključen?
Felixx, ti si pa zares lasersko natančen. Zadeneš bistvo, čeprav nerada priznam. Glede naključij se strinjam, da so delček naših življenj v sestavi logične celote. Story of us sem “že vzela” v šoli 🙂
Omenjena 2 filma sta zanimiva : eden (Open hearts) že zaradi realističnega snemanja, brez lepotnih popravkov, ko si na tleh, na nuli in se komaj pobiraš, ko ti da življenje zoprno preizkušnjo za prežvečit in se ukvarjaš s če-ji vrstnega reda tvojih pomembnih dogodkov. Drugi je manj realen a vseeno dober, zrel pogled na starševstvo in razumevanje različnih dogodkov iz življenja odraslega otroka in minljivosti…
Opažam neznosno občutljivost.
Pozdravljeni vsi!
Sem nova na forumu. Po naključju sem ga odkrila , zelo blizu so mi misli tebe “felixx”. Predvsem mi je všeč, ker si moški, za vas pa nekako velja, da se je teže z vami pogovarjati o duhovnih, globljih stvareh v življenju, izjeme naj mi oprostijo, nekaj vas seveda je, samo najti vas je treba. Torej “felixx” bravo!! Sem že nekaj let preko abrahama, kot vsak z vzponi in padci. Rada in veliko berem in zelo se trudim razmišljati pozitivno, ker sem ugotovila da se tako mnogo lažje živi, lažje se pobiraš, ko ti je težko. Pred petimi leti sem prvič izgubila službo, od takrat zdaj delam na 7. delovnem mestu po vrsti. Naporno je bilo, a hočem povedati, da sem imela veliko sreče v teh časih, ko je tako težko za službo, tudi zato, ker nisem klonila, ker se nisem predala obupu in malodušju vsakokrat, ko sem pristala na zavodu spet in spet (vsa dela so pač bila za določen čas). Najteže je prvič, potem se nekako privadiš. Nočem reči, da je vsakemu lahko najti službo, ker so poklici, ki jih nihče ne rabi, jaz delam v trgovini, tu se še kaj najde. Moje sporočilo pa je , nikoli obupati, za dežjem je vedno sonce, za zimo pride pomlad, saj bo bolje, imam navado reči .Meni je najteže, ker skrbim tudi za svoja ostarela starša, posebej mama je zelo zahtevna in večno nezadovoljna, misli vedno samo negativno, razmišlja in pogovarja se samo o boleznih, vedno ji je dolgčas, nikoli dovolj ne sedim pri njej, v resnici ni zelo bolna, razen starostnih težav.
Vedno me nadzira,kje sem bila, kdo je bil na obisku ipd. To pa res zelo težko prenašam. Če ima kdo podobne izkušnje in kakšna pozitivna razmišljanja, kako s tem laže živeti, bi mi bilo zelo dobrodošlo.
Malo sem zašla od vaših tem za razpravljanje, a sem nekako čutila, da lahko z vami kakšno rečem o naši vsakdanjosti.
Želim vam lep dan !
Oven 51!
Pozdravljena in dobrodošla na forumu. Vesel sem tvojega pisanja. Več kot nas je, več izkušenj si bomo lahko izmenjali in manj bomo osamljeni v svojih težavah. Še posebej sem vesel tvojega optimizma, k ti ga vsem težavam navkljub ne manjka. To je dobro. Kaj pomeni biti brez službe in stalnega dela potem, ko si Abrahama že odpikal, vem iz lastnih izkušenj. Ker občasno delam (pogodbeno) nimam na zavodu nobene finančne podpore, a se ne sekiram. Raje živim od lastnega dela. Izkoriščam pa možnost izobraževanja, kar mi na zavodu brezplačno nudijo. Menim namreč, da kljub letom še vedno znam sprejemati nova znanja, ki mi lahko še kako prav pridejo. Saj veš, celo življenje se učimo.
Občudovanja vredna je tvoja požrtvovalnost glede staršev, a mi je žal, da te mama tako sekira. Škoda. Prosim te, da ob skrbi za njiju, še posebej za mamo, ne pozabiš nase. Človek mora najprej ljubiti samega sebe. Najprej mora dati sebi, šele potem lahko da drugim. Vem sicer, da pravi stari Slovenski rek “mam je le ena,” ampak draga moja oven51, tudi ti si le ena. Ne pozabi tega.
P.S: Na tem portalu je tudi forum namenjen tej problematiki, ostarelim staršem, če se ne motim, kakšen je pa točen naziv pa ne vem. Prebrskaj malo, mogoče najdeš kaj uporabnega.
P.S.S. Pa ne pozabi. Si le ena, zato bodi sama sebi številka Ena.
Res hvala ti felixx za spodbudne besede. Še kako se strinjam s teboj, da moraš najprej poskrbeti zase, da lahko pomagaš drugim. A verjemi, da je včasih to zelo težko. Ko ti dan na dan lastna mama samo jamra, se smili sama sebi, vedno vidi vse negativno, iz najmanjše stvari si naredi velike skrbi, lepih stvari pa sploh ne vidi in sama ne naredi prav nič za to, da bi ji bilo lepše , da ji ne bi bilo dolgčas, vse to pa gre preko mene, ker sem pač edina, ki se ji upa tarnati in vse reči, sem skratka kot strelovod. Res veliko moraš delati na sebi , na lastni psihi, da vse to zmoreš.
Z vsakim drugim je laže, z mamo pa smo povezani drugače. Obupno slabo vest imam, če ji v vsem ne ustrežem, se pravi če ni zadovoljna. In nikakor se ne morem navaditi na njene očitke, tistega, kar mi gre najbolj na živce, enostavno slišati ne morem več. Bila sem že zelo na dnu zaradi tega, ko sem se hotela on tem pogovoriti, ona pravi da to ni nič, da sem jaz občutljiva. Kaj pa je to takega, če me sprašuje kakšno pošto sem dobila, kdo je bil pri nas, zakaj je prišel , kje sem bila ipd. V roke mi je prišla knjiga Rezanje spon, odlična knjiga za težave moje vrste. Sicer pa komaj čakam pomladi, zvončkov, trobentice, naravo, ki se prebuja, takrat tudi jaz zaživim. Imamo vrt in vinograd, kjer z veseljem delam. Zelo dobre odnose imamo s sosedi, viške iz vrta si malo izmenjamo, poklepetamo ob kavi ali kozarčku, včasih gremo skupaj na sprehod, imam čudovitega vnučka, mojega sončka, ravno danes je bil na obisku, kmalu bo začel hoditi. Vse to me osrečuje in kljub težavam rečem, da sem srečen človek. Sem skromna, ne rabim veliko, nisem lačna , sem na toplem, zdrava recimo da tudi, službo tudi imam,no ,ja,trenutno jo imam.Se pravi, imam vse. kar je nujno. In polagam vam vsem na srce: imejte se radi, verjamem, da velja, kar dajemo, to dobimo. Če ne takoj, pa kasneje. Če smo sami prijazni in vljudni, bodo tudi drugi taki do nas, ne vsi, večina pa. S tistimi, ki pa stalno grdo gledajo in so vedno zlovoljni se pač ne obremenjujmo.
Bodite fajn!
Oven51!
Priznati moram, da si za ovnovko izredno potrpežljiva in dušno-duhovno zrela oseba. Verjetno si premagala zunanjega gospodarja (Mars) in ga uspela ponotranjiti, tako da služi tvojemu razvoju. Komplimenti. Mene to še čaka, saj sem tudi sam oven.
Knjigo “Rezanje spon” poznam, težave pa tudi. Tovrstne spone sem najprej poizkusil spremeniti pa ni šlo. Nato razrezati in vspostaviti nove pa zopet ni šlo, saj je za tovrstno uspešnost potrebno obojestransko delovanje. Tako smo zdaj v fazi prekinitve spon, saj je “Rezanje” nedovršni glagol in je kot tak v mojem primeru tudi ostal. Zanimivo pri tem je, da lahko prekineš brez zamere, brez sovraštva, svojega notranjega namreč. Enostavno, razumeš, ne sodiš ter s tem dejanjem zavaruješ sebe in svoje najbižje.
Super, da imaš sosede, s katerimi gojiš lepe stike, še boljše pa je, da imaš vnuka, v katerem najdeš toliko veselja. Iz iskrenosti tvojega pisanja vidim in se veselim, da staršem tvojega vnuka ne bo potrebno rezati spon. Mogoče so nam (nekaterim) tovrstne izkušnje namenjene zato, da druge pred nijimi (tovrstnimi izkušnjami) zaščitimo in jim omogočmo čim bolj neoviran-družinsko neobremenjen dušno-duhovni razvoj.
Felixx!
Zanimivo, da se takole srečava dva ovna, pa naj še kdo reče, da si ovni nismo podobni.Praviš, da ste v fazi prekinitve spon. No, tukaj si pa močnejši od mene, jaz tega namreč ne bi zmogla.
Preveč me je “zdresirala”, ne bi znala opraviti s svojo vestjo. Tukaj sem prešibka. Sem pa tudi jaz poskušala spone spremeniti, razrahljati, a nisem bila uspešna. Kot si rekel, za to sta potrebni obe strani. Sam ne moreš nič. Lahko samo ugotoviš, da nikogar ne moreš spremeniti, če sam ne uvidi oz. se mu ne zdi potrebno. Spremeniti se moraš sam in sicer tako, da kar z najmanj posledicami lahko živiš naprej, pa kakorkoli že, z njimi ali brez njih. Moja dva živita pri meni v hiši, tako da sem v bistvu ujetnica vsega, ničesar ne morem spremeniti, razen sebe, kot sem rekla.
Ampak ovni se ne damo, kajne?
Oven51!
Ob gledanju tegale simpatičnega kratkega Disneyevega filma sem se spomnil nate in na tvoj izredno pozitiven način, ne le sprejemanja usode, temveč zavestnega izvrševanja le-te. “Človek, spoznaj samega sebe“, so rekli preroki v Delfih. In komur to uspe, zna sprejeti usodo in z njo rasti v radosti, vsem težavan navkljub. Tako, kot tale ubogi štorkeljček v risanki.
Kako je včasih pravzaprav enostavno priti do bistva, do srži problema nam pove tale zgodba, vredna objave na pustno soboto.
Sherlock Holmes in dr. Watson gresta taborit. Postavita šotor ter kmalu utrujena zaspita. Čez nekaj ur Holmes zbudi svojega zvestega prijatelja:
“Watson, poglej v nebo in mi povej, kaj vidiš!”
Watson odgovori: “Vidim na milijone zvezd.”
Holmes: “In kaj ti to pove?”
Watson se za nekaj časa globoko zamisli:
“Astronomsko mi pove, da obstaja na milijone galaksij in bilijone planetov, astrološko, da je Saturn v znamenju Leva, časovno, da je ura približno četrt na eno zjutraj, teološko, da je očitno Gospod vsemogočen in da smo mi majhni in nepomembni, meteorološko pa, da bova jutri imela lep dan. Kaj pa tebi pove?”
Holmes za trenutek pomolči in nato reče: “Bistvo, moj dragi Watson, bistvo! Nekdo nama je ukradel šotor!”
Včeraj je bil t.im. ženski praznik, 8. marec, jutri je t.im. moški praznik, mučeniki. Vsa prerekanja o ne-enakopravnosti zbledijo ob dejtvu, da pravzaprav tako ženske kot moški trpimo v isti ujetosti zato, ker tisti, ta-močni, ki odločajo, niso uspeli osmisliti svojega življenja.
Zato pa je na nas, da si ga osmislimo sami, da delamo tisto, kar nam notranji glas govori, da je za nas v redu, da se ne zanašamo na druge, da pozitivno mislimo ( že obrabljena fraza, ampak še kako resnična), da delamo na tem VSAK DAN, da porabljamo svojo energijo za tiste stvari, za kar čutimo, da nas zadovoljuje in se čim manj ukvarjamo s tistim, kar nam ni všeč. Seveda so tudi take stvari lahko rečemo na dnevnem redu, vsak dan je kaj, ampak čimprej se je treba opomniti in začeti misliti v drugo smer. Vaja dela mojstra.
Uživajte v lepem dnevu, pri nas se najavlja lep sončen dan. Krasno!