Osmisliti sebe in življenje
Dosedanje dopisovanje na tem forumu je pokazalo prevladujoči interes po medicinskih rešitvah in nasvetih, Jolly je pa kar naravnost povedala, da si želi zdravnika za moderatorja. Zato odpiram novo temo na forumu, kjer želim biti le eden od sogovornikov, kot sem pravzaprav nakazal že ob samem začetku foruma. Sam nisem zdravnik, niti nisem strokovnjak na katerem koli področju, ki zadeva takšne ali drugačne težave v klimakteriju tako pri ženski kot pri moškem. Bom pa obvestil uredništvo (katerega že od samega začetka naprošam, naj poizkusijo najti kakega strokovnjaka-injo), da se pojavljajo želje po strokovnem moderiranju diskusij, s svojim umikom pa želim narediti prostor novemu moderatorju ali moderatorki. Ker pa menim, da je klimakterij obdobje, ki zahteva veliko več, kot le posredovanje medicine, začenjam z novo temo z naslovom, “Osmisliti sebe in svoje življenje.[/b]“
Zdravnik, dr. Fereydoon Batmanghelidj v svoji knjigi “Voda za zdravje in življenje,” omenja svoje srečanje z izumiteljem penicilina, dr. Alexander Flemingom, ki je za svoje odkritje dobil Nobelovo nagrado. Kot študent medicine, mu je zastavil naslednje vprašanje: “Ali obstaja poseben način, da postaneš iznajditelj v medicini?” Izumitelj mu je najprej čisto na kratko odgovoril: “Poteba in odločen namen!” Nato pa je vsem pristonim pojasnil, kako je vse večja uporaba kirurških posegov in posledično bakterijskih okužb rodila potebo po uničevanju bakterij. “Potreba je bila mati odkritja penicilina, namen pa spodbuda njegovemu razvoju za uporabo pri človeku.
Kaj ima to skupnega z našo temo, klimakterijem? Klimakterij povzroča s svojimi spremembami določene potrebe pri vsakemu izmed nas, ki vanj zakoraka. Te potrebe so tisto, kar posledično v nas vzpodbuja določen namen in temu primerno nato ravnamo in iščemo. Klimakterij počasi a nepovratno zapira ena vrata in odpira druga. Bolj kot opazujemo tista, ki se zapirajo in bolj kot jih poizkušamo imeti čim dalj odprta, pozneje opažamo vrata, ki se odpirajo. Bolj, kot se oziramo v preteklost, manj smo zazrti v prihodnost, ki jo klimakterij nezmotljivo in dokončno prinese vsakomur.
Vsak je sam sebi najboljši zdravnik, če se le potrudi in opazuje dovolj. Pri vsakem izmed nas, neka potreba povzroči namen in v tem smo enaki izumitelju penicilina. Razlika je le v tem, da sami najdemo svoje zdravilo, z njim živimo in vsestransko rastemo kot osebnosti.
Drage bralke!
Iskreno upam, da bo uredništvo čim prej našlo strokovnjaka ali strokovnjakinjo, ki vam z naposrednimi odgovori lahko nudi konkretno usmeritev. Vabljene in vabljeni pa vsi, ki želite diskutirati tudi drugače, k temi “Osmisliti sebe in življenje.“
Naslov teme že pove bistvo in je sestavni del odgovora.
Menim, da je za določene zadeve zares protreben zdravniški nasvet, sploh če prihaja do bolezenskih simptomov, ki so nevzdržni ali kakorkoli zahtevajo tovrstno pomoč.
Se pa strinjam, da če se umiriš, si prisluhneš in se upoštevaš, dobiš sam največ odgovorov.
Nekateri prisegajo na strokoven pristop in mupripisujejo 100% težo, za sebe pa pravijo: ne vem… Mislim, da za vsako stvar nebi smeli obremenjevati zdravnikov, saj verjamem, da bi se čakalne vrste skrajšale, če ljudje nebi potrebovali toliko tolažbe oz. sočloveka, ki bi jih razumel.
Smo pa različni in vsak potrebuje individualen pristop. Dobro je, da se da kje kaj vprašati 🙂
Christiane Northrup v knjigi “Žensko telo, ženska morost” med osatlim zapiše, da je klimakterij obdobje, ko prihajajo na dan vsa še nepredelana čustva iz celega življenja, tudi iz najzgodnejšega otoštva. Seveda je kak zdravniški nasvet na trenutke dobrodošel in tudi nujen, pa ne le nasvet temveč konkretna pomoč. Pač po logiki aspirina: ko te boli glava in negre dugače vzeli. Gledano dolgoročno pa to ni rešitev, saj je dobro ugotoviti vzrok. Tu pa lahko naredi največ vsak sam. Ko se pa združita dve turbulenci, turbulenca čustev in turbulenca hormonov, pa je sploh hudo. Avtorica sama opisuje svojo težko situacijo, saj se je v tem obdobju celo razšla z možem. Ena turbulenca več. Logično je, da takat kakšen preparat, pa magari sintetičen lahko pomaga, saj se nimamo kam umakniti, ne moremo biti puščavniki, niti ne moremo vsi v samostan, daleč stran od življenja. S tem se moramo soočiti tu, v življenju samem. Vsekakor je preparat v nekem momentu ali celo obdobju nepogrešlji, a hudo,če postane potuha in rezrešitev le odložimo ali potlačimo. Le-ta udari pozneje na plan s vso močjo in tudi potencirano.
Tudi sam menim podobno kot ti, da ljudje dostikrat odidejo zdravniku enostavno zato, ker nimajo s kom govoriti. Se enostavno pogovarjati in nič več. To opažam tudi, ko stojim v vrsti na tržnici, na pošti in podobno. V marsikaterem stavku je možno zaznati med vrsticami stisko in iskanje pomoči. Razgovora. Poslušanja. Ljudje dostikrat niti nočejo nasvetali usmeritev. Enostavno poterbujejo nekoga, ki bi poslušal.
Vsekakor je razgovor prvi, saj si je treba stisko priznati in se z njo soočiti. Nato pa: ali bomo tekli na kratki rok kot šprinterji, da bi bili čim prej an “cilju”, ali na dolgi rok in se tega veselili, vedoč, da je že sama pot cilj? Ali lahko s tem, ko razrešujemo probleme in nepredelana čustva iz preteklosti, že pravzaprav rezrešujemo tudi problem klimakterija ali vsaj en njegov del? Si lahko na ta način, ne le blažimo in dolgoročno odpravljamo te tegobe, temveč sačenjamo s potjo samospoznavanj? Ali lahko posledično s tem sami vplivamo na zmajševanje turbulence hormonov in vsega kar temu sledi? Ali ni mogoče narava “narejena” tako,da nas z neravnovesjem hormonov in posledičnimi težavami spomni, da je skrajni čas, da se nekaj naredi?
Moj osebni odgovor je DA. Možno je problem razrešiti. Vendar le, če potreba, kot sem zapisal porodi odločen namen, soočiti se sam s sabo, vzeti vajeti v svoje roke in končno BITI.
Glede na naslov teme bi še dodala, da veliko ljudi dela nekaj, kar jih ne veseli, nekateri doživljajo mobing…
Zdaj je čas, ko so otroci nekako pri sebi, da si zastavimo nekaj vprašanj:
-kaj me v življenju najbolj zanima?
-ko tako živim, bi tako živel-a do smrti?
-kaj lahko storim, da bom izpolnjen-a?
Odgovor si lahko vsak sam poda, saj jih imamo že v sebi, le izraziti si jih nismo upali.Obstaja enoten odgovor za vse: v skladu s primernim zdravjem, je možno uresničiti vse. Prijazno lahko povemo najbližjim o svoji odločitvi in ne odlašamo niti dneva več. Pogoji ne bodo nikoli boljši, vedno bo obstajal še neki če, mogoče, ampak, ko bo vse pošlihtano…Nikoli.
Po prvih korakih v novo smer pa se nam bo obzorje razširilo. Začetki so vedno tesnobni, ko pa se navadimo na nove obveznosti, nas rezultati notranje osrečijo.
–
-kaj me v življenju najbolj zanima? NE VEM
-ko tako živim, bi tako živel-a do smrti? NE
-kaj lahko storim, da bom izpolnjen-a? NE VEM
noone,kaj pa, ko si ne znaš odgovoriti na vprašanja? Samo na eno vprašanje znam 100 % odgovoriti in to je, da tako kot živim zdaj, si ne želim živeti do konca svojega življenja.
Dawn40, to je že 1/3 odgovora in je že veliko. Če izhajaš iz tega, česar ne želiš, je že čas za naslednji korak. To je razmislek o tem, kako bi raje živela. Mogoče si si nekoč predstavljala, kako bi želela živeti, pa si se do sedaj že 100x premislila.
Prav tako si morda sanjarila, kaj bi si želela postati, s čim ukvarjati, pa nisi izvedla.Ko si boš odgovorila na ti dve vprašanje, bo tretji odgovor kot rešitev iz logike.
Mogoče se ti zdi vse že preveč rutinirano in prezapleteno za drastične spremembe, zato se te zadeve začnejo z majhnimi, nevidnimi koraki. Lahko se na začetku celo zmotiš in vidiš, da to ni zate.
Ne zagovarjam grobih posegov, temveč le sledenje sami sebi, počasi a iz srca, upoštevajoč tudi ostale, ki so v igri, pa bi pre debelo gledali, če bi vse čez noč postavila na glavo.
Nekaj te verjetno zanima in nekatere ljudi lažje prenašaš od drugih. Potem se približaj tej sredini na eleganten način, tako boš ti biser v njihovi ogrlici in oni ti bodo dali polet. Povsod je kakšna črna ovčka, ampak za takšne nimaš časa, samo naprej pojdi…
Tudi na boljše se gre počasi in se moraš sama navaditi, saj je prav nesramno, da se navadimo monotonije in nas kaj lepšega vznemiri…
Dawn40, to je že 1/3 odgovora in je že veliko. Če izhajaš iz tega, česar ne želiš, je že čas za naslednji korak. To je razmislek o tem, kako bi raje živela. Mogoče si si nekoč predstavljala, kako bi želela živeti, pa si se do sedaj že 100x premislila.
Prav tako si morda sanjarila, kaj bi si želela postati, s čim ukvarjati, pa nisi izvedla.Ko si boš odgovorila na ti dve vprašanje, bo tretji odgovor kot rešitev iz logike.
Mogoče se ti zdi vse že preveč rutinirano in prezapleteno za drastične spremembe, zato se te zadeve začnejo z majhnimi, nevidnimi koraki. Lahko se na začetku celo zmotiš in vidiš, da to ni zate.
Ne zagovarjam grobih posegov, temveč le sledenje sami sebi, počasi a iz srca, upoštevajoč tudi ostale, ki so v igri, pa bi pre debelo gledali, če bi vse čez noč postavila na glavo.
Nekaj te verjetno zanima in nekatere ljudi lažje prenašaš od drugih. Potem se približaj tej sredini na eleganten način, tako boš ti biser v njihovi ogrlici in oni ti bodo dali polet. Povsod je kakšna črna ovčka, ampak za takšne nimaš časa, samo naprej pojdi…
Tudi na boljše se gre počasi in se moraš sama navaditi, saj je prav nesramno, da se navadimo monotonije in nas kaj lepšega vznemiri…[/quote]
Najlepše se zahvaljujem za odgovor in napotek v katero smer naj razmišljam, vendar ob branju vašega odgovora me je kar zvilo v želodcu.
Včasih sem sanjala, da bomo z družino imeli lepo hišo in krasne prihodke, zdaj pa naju z možem vsak dan čaka 16 urno delo, da lahko preživimo in premajhno stanovanje, ki nas vse utesnjuje.
Torej če sem uspela narediti prvi korak in sem ugotovila, kako nočem več živeti, je drugi korak ugotoviti kako bi raje živela. Največji problem pa je, da tudi, ko ugotovim s čim bi se ukvarjala in kaj bi počela tega nimam časa storiti, saj sem od 8.00 do 22.00 v službi (dve službi). Prva služba je redna zaposlitev, druga pa popoldanski s.p., ki gre ravno toliko, da se nekaj malega zasluži. Zdaj, ko sva se z možem spustila v ta posel, ne moreva tako hitro odnehati. Bojim se samo, da bom lepega dne pregorela, saj me poleg dveh služb doma čakajo še gospodinjska opravila in dva otroka. Hvala Bogu, da sta že toliko velika, da sta lahko sama doma ter da se ukvarjata s športom in nimata časa za norije.
Torej, ko bom zadela na lotu 🙂 in bom imela lepo hiško, bom lahko začela prav razmišljati kaj bi počela, kaj me veseli. Do takrat pa je samo ena velika “gonja” za denarjem in preživetjem.
Daj mi Bog moči, da to preživim, pol pa upam, da se ne bom še enkrat rodila, seveda če obstaja reinkarnacija.
Hvala še enkrat za odgovor.
Dawn, mislim, da kot 3. opazovalec vidim mogoče nekaj malega. Glede na to, da sta vzela s.p. in verjetno tisto boniteto, ki pa jo dobiš šele, ko posluješ bp boločen čas, te vse še bolj skrbi. Obstajajo programi: usposabljanje na delovnem mestu-3 mes., ko lahko nekoga zaposliš, plača ga zavod, po 3. mes. pa vidiš, če se vama izide. Morda misliš, da bo brez tebe vse probadlo, kot nas je večina mislila, a ni tako. Vsak je zamenljiv, le prave ljudi moraš najti, na katere se lahko zaneseš. Če boš razmislila v tej smeri, kako se bolje organizirati in posledično sebe razbremeniti, je droben korak na bolje narejen.Na Zavodu se pozanimaj.
Začni vse jemati tako, kot da je življenje le igra npr. šaha. Katera poteza je zdaj na vrsti, da zmagaš? Pa otroci so tudi zlato, dokler so doma. Upam, da boš bila med prazniki vsaj malo prosta, pripravila Miklavža in z njima spekla kakšne piškotke, okrasila jelko, ter ustvarila čarobno vzdušje brez velikih stroškov. Za to moraš biti naspana, spočita in vesela-nasmejana. Držim pesti zate!
Dawn!
Lepo pozdravljena in dobrodošla na forumu. Všeč mi je, da si se oglasila in to zelo konketno, brez ovinkarjenja.
Da, življenje je boj, boj za obstoj. Le kdo ni to izkusil? Verjamem, da sta se z možem zavestno odločila za korak, ki te sedaj muči. Pa bi, če bi se vrnila nazaj, ravnala drugače? Si ravnala tako, kot je rekel izumitelj penicilina: Potreba, nato pa odločen namen. Imate premajhno stanovanje, potebujete drugo, večje. S tega vidika sta ravna prav. Ne le zase, ampak tudi za svoja otroka. Kaj ni to lepo?
In še lepše se mi zdi to, da sta vaju otroka s svojo zavzetostjo pri športu dodobra razbremenila. Zanimivo je, kako hako otroci, ko so starši v stiski ravnajo zrelo. Otroci ti omogočajo, da lahko delaš z eno skrbjo manj. Pa ne le to. S tem so ti podarili možnost globljega samo-spoznavanja skozi delo, ki si si ga dodatno nakopala. Nič ni slučajnega in vse ima svoj namen.
Bi rada spremenila okoliščine? Pravijo: “Če želiš spremeniti svet, spremeni sebe.” V živlljenju vsakega izmed nas delujejo iste zakonitosti. Zunanje okoliščine nas silijo k notanjemu razvoju. To je njihov namen. Ko notranje dojameš njihov namen in na te okoliščne gledaš drugače, izginejo. Se spremenijo. Dosegle so svoj namen in ni več razloga, da bi obstajale. Je pa res, da ne gre čez noč. Že kitajska modrost je pravila, da dokler neka situacija ne doseže svoje skrajnosti, ne more preiti v novo kvaliteto. Nekateri temu rečejo: Noč je najtmnejša tik ped svitom.
Otroka ti s svojo zrelostjo omogočata, da se posvetiš sama sebi. Vendar ne tako, da hodiš po nekem svojem parku ali vrtu ter vohaš rožice in sanjariš, temveč tako, da živiš svoje sanje. In ti jih živiš. Delaš, da bi uresničila potrebo. Tudi potrebo svojih otrok. Sam to dobro poznam in cenim, saj mi ne gre nič bolje kot tebi. Na vzven gledano seveda. Tudi sam se včasih vprašam: ali mi je res bilo tega treba? Da, treba mi je bilo. Da bi dojel. In otroka rasteta in se razvijata. Eden vse stavi na šport, drugi na glasbo. Kot taka naju z ženo razbremenjujeta in omogočata, da se posvečava sama sebi več kot prej. Pa ne da bi zaradi tega manj delala in se manj borila. Ko vidiva njun napredek si rečeva: da, vredno je bilo in je še vedno vredno. Če ne bi bilo njiju, bi bila kjer sva bila. Kar sva bila.Tako pa odkrivava nove svetove. menim, da je noone postavila kar pravilna tri vprašanja. In odgovori na nih niso enosznačni intrenutni. Odgovori so proces, so živi in iz dneva d dan drugačni. Temu jaz rečem življenje.
Živi svoje sanje še naprej, ko pride meja,se bodo razblinile in spoznala boš, da je vredno. Sanjarjenje je za barbike,tudi tiste zelo odrasle, ki jim možje prinesejo vse k —- O so potem razočaranje gospodinje, ki še pri 60-in iščejo “Sex v mestu”. In oba veva, da sex v mestu ni smisel življenja. Drži se.
noone, vsekakor bom vprašala na Zavodu za zaposlovanje, vendar kolikor se mi zdi moraš potem tistega tudi redno zaposliti. Tudi to vem, da sem zamenljiva in zelo vesela bi bila, ko bi lahko delal namesto mene kdo, ki bi ga lahko plačala. Ker pa prihodkov ni dovolj niti, da bi pokrila najino delo, trenutno ne moreva niti pomisliti, da bi koga zaposlila. Občasno si privoščiva, da plačava kakšno študentko, to pa je tudi vse. Upam, da bodo prazniki lepi in predvsem mirni, da si bom lahko nabrala novih moči. A kaj, ko bodo minili kot bi trenil. No, že spet razmišljam preveč naprej, namesto, da bi se osredotočila na praznike, jaz razmišljam, kako bodo hitro minili.
Hvala vam za lepe želje in predlog glede zavoda. Zdaj pa moram premisliti, katera poteza na šahovnici je naslednja.
Lp.
Ooo, felixx, kako prav imaš. Res je, če bi imela še enkrat priliko, bi naredila isto. Ampak če bi vedela, da bo tako težko in da me bo še ta klimakterij začel dajati, se vsekakor ne bi odločila za kaj takega. Kako zelo drži pregovor: “Če bi človek bil vedež, ne bi bil revež.”
Močno me veseli, da sem na tem forumu našla ljudi, ki me razumejo in me znajo vsaj malo potolažiti. Tvoj odgovor in odgovor od noone sem prebrala trikrat, zraven pa jokala kot mali otrok, pa ne vem zakaj.
Hvala za razumevanje.
Če bi vedela, daje tako težko…..
Dobro je, da nisi vedela… Ko si se odločila, da postaneš mati, a si vedela kaj to pomeni? Resnično, notranje? Seveda ne. Pa si se kljub temu odločila. Bi zdaj ravnala drugače? Seveda ne, saj biti mati, za žensko pomeni BITI in ni je izkušnje, ki bi ji bila enaka. In to kar sedaj počneš, je le del tega, čemu lahko rečeva biti MATI. Dawn, je še kaj lepšega, je še kaj bolj osvobajajočega in uresničujočega od tega? Zase, kot očeta lahko rečem, da NE!!!!! Pa naj na trenutke še tako boli in duši.
Ko ti tole pišem imam tudi sam solzne oči. Da Dawn, res je. Tudi fantki jočemo. Mogoče celo bolj kot deklice. Zakaj, ne vem. Mogoče zato, ker tega ne smemo priznati, kaj šele pokazati. Bog si ga vedi……
Pravijo, da so oči ogledalo duše. Sam pravim, da so oči okno duše, skozi katere duša gleda v svet. Da bi lahko videla svet tak, kot je, morajo biti okna čim bolj čista. Int a okna čisti le ena stvar, le eno čistilo: SOLZA.
Vsi smo gledali film “Gospodar prstanov,” nekater smo prebrali tudi knjigo. Ob slovesu je čarodej Gandalf, solznim in jokajočim Hobittom dejal:
“Ne bom rekel, da ne jočite. Niso vse solze slabe.”
Joči, draga moja Dawn, tvoj pogled bo takrat čistejši, svet pa lepši. Le čist v-pogled ti omogoča uzreti rešitev.
Dawn, vem, da ga ni treba zaposliti, si mu pa pomagala vsaj 3 mes. preživeti. Najbolje je zaposliti kakšnega blizu tvoje firme, da ni potnih stroškov. Vse je odvisno tudi od referentke na Zavodu, kako ti bo to predstavila in pomagala birokratsko.
Če si jokala, pomeni, da si trenutno zares ranljiva in da sva midva zelo iskrena in dobronamerna do tebe. Nihče ne rabi nekih dolgoveznih besedičenj in pametovanj, vsi smo na svoji cesti…Srečno!
Noone!
Mislim, da odgovore na ta tvoja tri vprašanja ne moremo iskati ločeno enega od drugega:
1. Kaj me v življenju najbolj zanima?
2. Tako živim, bi tako živel-a do smrti?
3. Kaj lahko storim, da bom izpolnjen-a?
AD1. Izpolnitev samega sebe
AD2. Seveda ne. Danes živim drugače kot sem včeraj in kot bom jutri.
AD3. Zdržim, ko se stvari ne premaknejo in živim polno življenje, ko se premikajo.
Vsi vemo, da nas ubija STATUS QUO, še posebej če je neprijeten. A tudi prijeten se prej ali slej sprevrže v svoje nasprotje. Nekje sem prebral, da je edina stalnica v našem življenju SPREMEMBA. Živeti spremembo tako, da jo doživljam v njeni polnosti, pa naj jo povzročim sam ali pa okološčine.Tudi tisto, ki mi jo vsilijo drugi, moram doživeti in razvozlati notranje, saj me na nek način usmerja k spremembi, ki jo hote in zavestno ustvarim sam, da bi se izpolnil in uresničil. Če ne, se kaj lahko zgodi, da bo šlo življenje mimo mene.
Felixx, se popolnoma strinjam. S to spremembo kot stalnico sem se doblgo bojevala, da sem jo ponotranjila in zdaj sem jaz njen šef. Vsekakor pa se mi zdi, da si mora vsak najti neko zadovoljstvo, ki ga osrečuje.
Veliko je nesrečno zaljubljenih, ki samo izgubljajo energijo s tem, ko jo dajejo nekomu, ki dela z njo, kot svinja z bučo; sami pa zapostavljajo v prvi vrsti sebe, svoj potencial in lastno nadgradnjo.Na forumih je tega veliko in faza iskanja princa ali princeske, ki te reši, se sprevrže v agonijo. Ampak do tega mora vsak priti. Dokler je poudarek na prvem valu hormonov, je to zelo aktualno, potem pa že začenjajo bolj pretehtavati.
Nogavica!
Pozdravljena in dobrodošla na forumu. Kot si verjetno opazila, ta forum nima uradnega moderatorja, kar pomeni, da smo vsi na nek način so-ustvarjalci le-tega. Vesel sem tvoje pripombe, še bolj pa bom vesel tvojega konkretnega prispevka. Vabljena k diskusiji, mogoče pa lahko kar načneš in odpreš novo temo-rubriko. Pa kar pogumno.
Noone!
Končno sem prišel do knjige “Ženski možgani.” Tako zdaj lahko malo brskam po njej in iščem odgovor na vprašanje, ki sem ti g že enkrat postavil in sicer ali avtorica, ki v knjigi o moških možganim trdi, da le-ti na starost postanejo podobni ženskim, isto trdi tudi obratno. Na strani 165 sem pod naslovom TO JE ŠELE ZAČETEK, našel zanimiv zapis:
V menopavzi ženski možgani še nikakor niso pripravljeni na upokojitev. V resnici življenja mnogih žensk predstavlja vznemirljiv intelektualni izziv, ker je breme vzgoje otrok za njimi in njihovi možgani niso več tako preobremenjeni z materinskimi dolžnostmi. Delo spet začne pomembno prispevati k osebnosti ter identiteti ženske in dosežki znova pridobijo enako težo, kot so jo imeli preden so vajeti prevzeli “materinski možgani.”
Sledeč zgornjemu zapisu kaže,da gre res za neko recipročnost, o kateri govori tudi avtorica knjige “Žensko telo, ženska modrost.” Moški se začnejo bolj posvečati domu, družini in gospodinjstvu, ženske pa na novo odkriti ustvarjalnosti.
Felixx, verjetno se strinjaš, da sta knjigi vzajemni. Prav uživam v branju, ki temelji na znanstveni osnovi, povzema pa tudi mišljenje in življenje sodobnega človeka.
Malo odmora se prav prileže 🙂 Če gledam sebe, je to vse skupaj en graf. Enkrat super vse, občasno na nuli.
Problem, verjetno ne samo moj je, kako sploh prositi za pomoč, ko si na tleh. Takrat niti ne morem povedati, kaj me muči.