osebnostne težave

Pozdravljeni,

stara sem 26 let in imam kup težav sama s seboj in z odnosi. Ne vem, ali gre za mejno osebnostno motnjo, sem pa zagotovo osebnostno precej motena:) Gre za splet okoliščin, vse skupaj pa življenje dela težje in težje.

Sicer sem imela precej lepo otroštvo, normalna družina, bila sem deležna ljubezni s strani staršev, ki so zelo dobri po srcu. Edine male napake, ki jih lahko najdem so, da sem bila zelo inteligenten otrok, učila sem se sama, vseskozi brala knjige, skozi osnovno šolo sem imela povečini petice, iz tega pa je sledilo, da se starši niso ukvarjali z mano, ker se jim ni bilo treba, saj je imel starejši brat kar nekaj težav. Tako si tudi nisem pridobila organizacijskih in delovnih sposobnosti, postala sem raztrešena, pozabljiva,… Morda me tudi moti, da sem bila za vse probleme sama, doma se nismo pogovarjali o čustvih, težavah, takrat so bile to običajne težave s prijateljicami, zaljubljenostjo. Druga težava je bila pretirana čustvenost, včasih sem dobila kar napad, kjer sem se jokala in smejala hkrati, najbrž, ker me je kaj prizadelo, pa se nisem že takrat znala izraziti in to povedati. Ob nepravičnostih na svetu oz stvareh, ki niso bile v skladu z mojimi trdnimi vrednotami (npr., če so pobijali živali, ljudi, sekali gozdove,…) pa bi se lahko jokala po cel dan, ker sem enostavno dobila občutek nemoči in grozne žalosti, pa tudi jeze. Tako je še sedaj, imam zelo ukoreninjene vrednote, kaj je prav in kaj ne, tako da sploh ne razumem, zakaj bi nekdo, ki te ima rad, počel stvari, ki te prizadanejo itd… Ali, ko vidim, da nekdo udari otroka, bi ga najraje pretepla, preveč jeze je ob takih dogodkih v meni in se sploh ne znam pomiriti in pravilno ukrepati. Nekako nisem prizemljena, imam pretanko kožo, velikokrat razočarana in depresivna. No da se ne oddaljim preveč… Ja, tretja težava je bila, da sem bila že od malih nog zelo stramežljiva in plašna, nekako neopazna. Res ne vem zakaj, saj vem, da se nimam nikogar za bati, ampak vedno dajem vtis plašnosti, pred nastopi imam še zdaj neznansko tremo, prav tako govoriti v družbi, ki je ne poznam, grozno! Pa sem bila vedno kar precej priljubljena, ljudje verjamejo vame, ampak sami mi še do sedaj ni uspelo pridobiti dobre samopodobe in samozavesti. Najbrž tudi zato, ker sem perfekcionistka, ko sem bila majhna, sem npr. vedno morala nevem….npr. pri vseh opravilih je moralo biti vse do pike narejeno, potem, ko sem pri babi luščila koruzo ali grah, je moralo biti v vsakem natanko enako število zrn, ko sem prepisovala besedila iz kakšne revije, sem štela črke na vsaki strani, vsaki vrstici, potem v srednji šoli sem morala vse znati, preden sem šla na izpit, ali pa sem raje prešpricala zadevo itd.

Se pa to tepe z mojo naravo, saj sem, kot sem rekla, raztrešena in zelo počasna. Tako da nobene stvari ne morem opraviti do konca, kot bi jo želela in potem veliko stvari ne naredim in ‘kar nekaj bluzim’, gledam brezvezne oddaje, igram brezvezne računalniške igrice,…

V glavnem, ker nisem imela nekih delovnih navad, sem potem v gimnaziji popustila, imela pa sem prav dober uspeh, tako da nisem bila problematična in so me tudi tu pustili na miru. Oba starša imata srednjo šolo in srednje dohodke, tako da od mene tudi niso nevemkaj pričakovali. Smešno je, da so vsi govorili, kako sem pridna, pa sama vem, da sploh nisem bila, velikokrat sem špricala kontrolne naloge, ker sem čakala do zadnjega trenutka, da se začnem učiti, sama sem si pisala opravičila, nič me ni ravno zanimalo, razen književnosti, matematike, umetnosti, filozofije in psihologije v zadnjem letniku. Hodili smo tudi ven žurat, sicer ne pretirano, spet čisto navadni najstniki, malo smo kadili, malo poskušali droge, ampak res samo občasno. Vedno sem imela par dobrih prijateljic, družba fantov mi je bolj odgovarjala kot punc. No, v zadnjem letniku sem bila potem dora zaradi ene ocene in to prav pri matematiki, ker sem večino kontrolk prešpricala in mi je profesor zaključil 2 – to me je precej potrlo. Ja, v OŠ in gimnaziji sem tudi hodila igrati sintesizer in kitaro, plesala sem pri navijačicah, ampak sem tudi to potem opustila. Ker nisem imela nekih zanimanj in jasnih ciljev, mi potem ni uspelo priti na psihologijo, sfalilo mi je par točk in sem se vpisala na Turistico, ker sem rada potovala in ker je bil faks na morju. Precej lahek faks. Imela sem nekaj ciljev, ampak se nisem kaj preveč trudila, imela sem spet par prijateljev, s katerimi smo se družili (tu skoraj ni bilo drog kot v srednji šoli in nismo hodili na partye), nisem bila pa več med najbolj priljubljenimi kot v osnovni šoli. Tako, smo prišli skozi, eno poletje sem vmes delala v Grčiji, prakso sem opravljala v Londonu, mi je šlo dobro! Potem pa nisem mogla napisati diplome, kar ni in ni šlo. Nobene motivacije in nič. No, po enem letu in pol, ko sem malo delala, sem zasledila magisterij turizma v tujini in sem se prijavila, bila sprejeta z pogojem, da opravim diplomo do začetka študija. In je potem kar nisem, nevem, kako je to sploh ratalo, kar nisem se spravila, noben me ni nadziral, pa še ljubezenske težave sem imela pa…ne vem. V glavnem, sem potem šla v tujino študirat, opravila vse izpite, pa mi sedaj manjkata še diplomska in magistrska naloga in me ovirata pri vsem kar počnem! No, to je eden največjih problemov, nezmožnost dokončanja nalog. Saj imam vizijo, da enkrat odprem majhen art hotel na podeželju z vrtovi in blabla…., ampak sem vedno hodila v šolo zaradi znanja, to da zaključim pa zame nima nobenega pomena. Sicer spoznavam, da je nujno to narediti, ker se služb ne dobi kar tako. Nevem, kako naj se tega lotim, ker sem se že 100krat, pa ni uspelo, vsak stavek, ki ga napišem, mi ne zveni dobro in vse skupaj me spravlja ob živce.

Bom zdaj malo hitreje končala. Drug problem je trenutno zveza. Kot sem rekla, sem precej zaprta oseba, imam težave s komunikacijo, sem čustveno precej labilna,… Prvega fanta sem imela pri 18. letu, vedno so mi bili všeč uporniki, včasih tihi in zanimivi, ali pa vsesplošni frajerji, ki so tudi nekako zafrustrirani, nikoli pa nisem nobenega upala osvajati ali mu razkriti čustva. V glavnem se mi zdi, da sem bila malo čudna glede fantov, vedno sem pisala dnevnik samo o njih (pač o določenem), kako sem zaljubljena in oh in sploh, popisala 100 listov, naredila pa bolj malo. S fantom sva skupaj že 4 leta, še 3 leta prej sem bila vanj zaljubljena. Sva si glede problemov precej podobna, on je sicer čustveno stabilen, 5 let starejši, uspešen, priljubljen v družbi. Je pa mamin sin, očeta ne mara, ima za sabo čudne zveze in se težko naveže in pokaže čustva. Imava se resnično rada, ampak mene zveza neznansko onesrečuje, on mi ne da stvari, ki si jih želim, jaz ga vsake toliko časa kar pustim, ker je toliko nerazčiščenih zadev, ki sem jih nezmožna popraviti, jaz sem grozno živčna (pri teh letih, sa še meni čudno sliši:), ne znam se odzvati na probleme, mi kar ‘ven vrže’,… Začelo se je s seksom, on je imel en dan mene drug dan drugo, ko sva se odločila, da bova skupaj, si je pisal še z eno simpatijo in jaz še kar ne morem preko tega, čeprav sem mislila, da lahko pozabim. Poleg tega oba ne znava deliti komplimentov, si povedati, da se imava rada (on še manj), on je bil včasih nesramen, težave imava s seksom, saj moram vedna jaz skoraj prositi zanj, ob tem se počutim grozno in vsak dan se ob njem zbudim s problemom. Živiva pa pol leta skupaj. Jaz ga silim h družinskemu terapevtu, enkrat sva šla na razgovor, mislim, da nama lahko le to pomaga. On sedaj noče več it, ker pravi, da ne more govoriti o sebi drugemu, da bi raje prebral kakšno knjigo o tem in blablabla, jaz bi pa še šla, ampak je terapevtka rekla, da naj grem z namenom, da postanem dovolj močna in odidem iz razmerja, ki me ne osrečuje.

Kakorkoli, zanima me vaše mnenje, kako naj si pomagam/pomagava. Jaz sem trenutno doma en teden, se pa videvava, nekako načenjava pogovore, pa noben od naju ne ve, kako se pogovarjati. Sem tudi pripravljena opustiti zvezo, če ne prideva problemom do dna in jih ne rešiva. Jaz bi še vseeno sama šla k družinski terapevtki, ker čutim, da potrebujem pomoč nekoga. Ampak ne vem, morda je bolje, da grem h klasičnemu psihologu? Trenutno je moj dohodek izjemno majhen, zato me zanima, ali se da v mojem primeru, ki res ni nekako brezupen, vseeno iti po napotnico k osebnemu zdravniku in potem k psihologu s koncesijo? Ali menite, da se da urediti stvari, če samo jaz obiskujem perapevta? Partner pravi, da bi morda šel sam do psihologa, da bi mu bilo lažje, če bi hodila posamično. Ali je rešitev lahko že, če on prebere kakšno knjigo in se potem na podlagi le-te pogovarjava? Imate morda predlog za psihologa in knjige?

Opravičujem se za dolg mail, upam, da ga boste vseeno prebrali in nanj odgovorili, za kar se vam resnično zahvaljujem!!

Želim vam lep dan!

Pozdravljena!

Opravičujem se za pozen odgovor. Obširnejši sledi kmalu!
Lep pozdrav, F.Tadeja

Pozdravljeni,

Zelo lepo ste opisali različne probleme, ki vas tarejo in videti je, da ste sposobni velike introspekcije in da imate tudi pravo željo razumeti sebe in druge ter po drugi strani moč za spremembe. Iz vašega opisa pa je tudi videti, da so vaše težave kompleksne oz. da posega na različna področja vašega življenja. Zaradi kompleksnoti vam tudi nemorem dati podrobnejših in konkretnejših usmeritev.
Nedvomno pa bi vi od psihoterapevta (z osnovno izborazbo klinične psihologije ali psihoterapije) veliko pridobila in vas k temu močno spodbujam. Pri osebnemu zdravniku dobite napotnico za psihoterapevtsko obravnavo (velja eno leto) in poiščete koga, ki ima koncesijo (seznam dobite v knjižici : Kam po pomoč – je običajno na razpolago v večini zdravstvenih domov, tudi Cebtrih za socialno delo; če pa je ne boste našli pišite ponovno in nvedite iz katere regije ste, pa vam bomo prepisali potencialne terapevte). Žal je pri koncesionarjih tako, da so po pravilu izjemno zasedeni in da so zaradi tega obravnave lahko redkejše, vendar je vedno dobro poklicati in preveriti kako je v določenem obdobju.
Za urejanje partenrskega odnosa so nedvomno priporočljivi partnerski terapevti, vendar če vaš partenr tega ne želi, je ta predlog, da gre on k sojemu terapevtu, boljši kot da se vztraja pri nečemu, kar mu je tako težko (ker tako in tak ne bo redno sodeloval). Tudi to, da skupaj prebereta knjigo in se potem o njej pogovarjata je dobra ideja, ampak predvsem kot dopolnilo. Če nimamo ob sebi nekoga, ki bi nas lahko (nevtralno) usmerjal preko črnih točk, ki si jih težko priznamo in v katere težko sami pogledamo,je malo verjetno, da dosežemo resnične spremembe.

Torej, razvidno je, da imate že sami postavljene cilje in ideje in da potrebujete predvsem spodbudo pri temu. Razmišljate ustrezno, tako da kar pogumno naprej in kar sporočite, če vam lahko še kje pomagamo.

Vso srečo,

Maja Smrdu

ijklmn..nimaš pojma KOK SI PRIDNA, PA KAJ VSE SI ŽE POČELA..
KO BI JAZ BILA TOK DELOVNA, BI BILO VSE VELIKO LAŽJE…