Imam problem pri komuniciranju z ljudmi. V živo sem zelo nekomunikativna, nečustvena, tiha, težko navezujem stike z ljudmi, imam nizko samopodobo, izogibam se družbe in ljudi še posebej odkar sem pred par leti začela dobivati panične napade, ki so se razvili v pravo socialno fobijo. Imam velik strah pred avtoritetami kot so šefi, direktorji, zdravniki…čeprav sem tudi sama vodja, se kot tako ne vidim. Na pogled izgledam “pametno in vzvišeno” verjetno zaradi očal in na sploh ima moja okolica o meni predstavo, da sem karakterno močna, pametna in razgledana in se name obračajo z vsemi problemi, ki jih imajo. Razen moža nobeden ne ve, da imam socialno fobijo in moje izmikanje raznim vaškim zabavam razumejo kot mojo lenobo in da sem raje za računalnikom. Nasprotno temu pa sem izredno komunikativna preko telefona, nekaj časa sem celo obiskovala klepetalnice na netu in tam “šarmirala” vse po vrsti, in kadar pri kakem problemu zaprosim za kak odgovor (tako kot sedaj) se izredno obširno razpišem in napišem malo morje pomembnih in nepomembnih stvari. Imam občutek da mi manjka komunikacija z ljudmi (nimam prijateljic ali zaupnic zaradi slabih izkušenj) vendar taka, ki bi mi kaj dala. Saj so ljudje v moji bližini, vendar ali govorijo samo o seksu ali o denarju in kaj se je komu zgodilo (živim na vasi), kar me ne zanima in živcira, saj vem, da na isti način potem opravljajo tudi mene. Za pogovor o kakšni knjigi ali kakšnem filozofskem vprašanju in debati na splošno nimam nobenega. V službi imam dobre odnose z vsemi in vendar se ne maram in ne morem spuščati v osebne težave in probleme (delam samo z moškimi) tudi ne maram mešati službe in privat življenja. Rada bi se sprostila, se napila in naredila par neumnosti brez da mi vsi gledajo pod prste. Enkrat sem si to dovolila (v 15 letih odkar tu živim) in takoj sem bila glavna na tapeti v gostilni. Ne me razumet napačno, ne pijem. Manjka mi sproščena družba, kjer bi lahko bila taka kot sem dejansko v sebi: velika čveka, veliko debatiranja in filozofiranja a hkrati tudi samotarka. Da mi je dovoljeno narediti tudi neumnost brez da se me potem kritizira.
V sebi imam tolko razmišljanj o vseh mogočih stvareh, ki me obremenjujejo in bi jih rada spravila iz sebe, ker ko jih poveš na glas ali napišeš, kot sedaj jih tudi drugače gledaš in si urediš misli in glavo. Moj velik problem je da znam v glavi iz ene besede, pogleda ali kretnje ali težave narediti in prenapihniti stvari do takih razsežnosti, da jim na koncu že sama tudi verjamem in mi na koncu škodijo. Mislim, da bi mi to pomagalo tudi pri moji težavi s tesnobo.
Glede na to, da nimam takega človeka, na katerega bi vse to izlila, niti ne hodim v cerkev, da bi tam v spovedi zatežila župniku :)) in da verjetno tudi noben psihiater nima toliko časa da bi ure dolgo mene poslušal, razmišljam da bi začela pisati dnevnik. Tu bi rada vaše napotke in nasvete kako naj se tega lotim, da bi mi to prineslo največ koristi. Mogoče nasvet glede kake knjige.
Vprašala bi tudi glede klepetalnic na netu. Dokler sem sodelovala v eni od njih in tudi uživala v teh razgovorih je bilo vse v redu, dokler ni prišlo do tega, da naj pridem na srečanja in zakaj ne bi prišla. Pri tem ne mislim na kake intimne povezave s sexa željnimi posamezniki ampak na tista družabna srečanja, ko se dobijo skupaj, da se med seboj tudi v živo spoznajo in srečajo na kavi ali zabavi. Po eni strani sem imela veliko željo po srečanju teh ljudi z istimi pogledi, po drugi strani pa strah, da komunikacija po tem ne bo ista kot prej. Eno je spoznati človeka kot osebnost, drugo pa človeka kot zunanjo pojavo in vtis, ki ga s svojo pojava pusti na okolico. Sami veste, da smo ljudje tako naravnani, da sodimo človeka po zunanji pojavi. In sama imam predstavo, da se moja pojava in moja notranjost razlikujejo, da puščam napačno podobo o sebi pri drugih. Posebno zaradi tega ker sem predebela, z očali, zunanje nezanimiva.
Končno sem kljub svoji socialni fobiji le šla z možem na eno tako srečanje in imela sva se oba dobro (en večer samo za naju kot v časih pred otrokom in pred mojimi paničnimi napadi), vendar potem pri klepetu po netu nisem bila več ista. Nisem bila več sproščena in tako komunikativna kot prej. Neprenehoma sem v glavi videla svojo zunanjo podobo in njen vpliv na pogled drugih name. Čeprav so se dejansko vsi obnašali do mene isto kot prej sem se odmaknila iz klepetalnice. Kar mi je po svoje žal, saj bi mi dobro delo vsakih par mesecev iti z možem na kak tak “žur” se sprostiti, razdivjati in potem priti nazaj v našo malo vas. Manjka mi tudi debata in povratno komuniciranje, nestrinjanje z mano, in drugačni pogledi na stvari, ki ga pri pisanju dnevnika ni.
Drugače pa sem stara 37 let, z možem sva skupaj že 20 let in imava še vedno izredno dober odnos in se imava rada, vendar so njegovi pogledi (ne filozofira, ne debatira, ne čita knjig) in interesi (nasprotno od mene je izredno družaben in nima rad samote tako kot jaz) popolnoma drugačni od mojih, mogoče se zaradi tega tako ujemava, ker je ravno moje nasprotje in se tako uravnoteživa, drug drugemu pa dajeva oporo. Kar je še posebno dobro zaradi sina, ki ga imava.
Glede paničnih napadov jemljem antidepresiv Zoloft in po potrebi tudi Helex. Tega potrebujem posebno, ko imam kak razgovor – sestanek v živo s šefi. Drugače pa mi kar gre. Zdravila mi je predpisala osebna zdravnica, pri psihiatru nisem bila. Glede svoje bolezni skušam čim več prebrati, kar je o tem napisano in se teh stvari držati. Nisem pa uspešna pri avtogenem treningu, ki ga vi priporočate, sproščam se z navodili preko cdja posebej zvečer ampak tako se umirim pri tem, da navadno še pred koncem zaspim. Ne zmorem pa te umirjenosti, ki jo dosežem pri tem, ko sem sama doma, uporabiti takrat ko jo potrebujem zunaj ob napadu.

Upam, da si boste lahko vzeli toliko časa, da mi lahko vi date kake dodatne napotke, nasvete in mnenje (ne me pošiljat k psihiatru) in se vnaprej opravičujem, ker sem vam vzela toliko časa.

Spoštovana Petraa,

opisali ste usodo premnogih intelektualk, ki jih je usoda zamejila v manj zahtevnem okolju. Za vas bi bila rešitev vključitev v katerokoli skupino: športno, plesno, igralsko in ne ravno nujno psihoterapevtsko, čeprav bi bila ta verjetno najboljša. Poskusite najprej s katero od prvih, slednjo pa vam bo lahko nudil psihiater oz. klinični psiholog psihoterapevt.