Ne bom pisala podrobnosti. Oddala sem za osebno asistenco, pa sem bila zavrnjena, na pritožbo pa tudi. Razlog? Ker je celoten sistem prilagojen le določeni skupini invalidov, ki pašejo v nek profil, vse ostalo, npr onko bolniki (neozdravljivi, osebe po transplantaciji organov, ki so v slabem stanju, ) ki res niso zmožne ne skrbi zase, ne za stanovanje, praktično cel dan ležiijo….ne dobijo. Ležijo v bolečninah, z veliko tableti, dnevi so pekel, povsem odvisni od svojcev in njihovega časa. Zelo težko je. Potem pa, ko upaš na pomoč, da končno malo lažje zadihaš, dobiš brco v rit. Apeliram na osebe, ki prav tako niso dobile. Kdaj se bo tale zakon malo razširil tudi na druge skupine ljudi, ki so sedaj popolnoma prezrte? Oziroma, še raje, da bi se dodal nov zakon, ki bi pokril skupino ljudi, ki zares ne zmorejo skrbeti zase, terminalci itd..
Ostali, ki mislite pisati, koliko ljudje simulirajo itd, bodite tiho. govorim o resnih, težkih, neozdravljivih bolnikih, ki si krvavo zaslužijo asistenco.

Popolnoma razumem!

Žal tak je v SLO.

Vse komisije bi morali razpustiti. Popolnoma predrugačit vse komisije.
Odločajo o ljudeh ne da bi sploh spoznali ljudi. Samo to kar piše na papirju.

Komisije in ostala njihova delegacija (v večini primerih CSD, ZRSZ, + še kaj zraven), so zato tam, da onemogočajo ljudem dobiti pomoč. Namesto, da bi pomagali, naredijo in gledajo v te pravilnike, kje bi našli nekaj, da nebi bil upravičeni. In to je v večini premerih tako. Že res more biti hudo kaj narobe, da si upravičen.

To je ranljiva populacija. Nobeden noče se iti pravdat z njimi. Vsak je zasebe. Ni nobenega >>sindikata