osamljenost

Pozdravljeni Igor,

kaj menite, kako si lahko pomagamo z duhovnostjo proti osamljenosti? Mogoče malce nerodno sestavljeno vprašanje, zato kratka obrazložitev: sama dosti delam na sebi in izboljšanju sebe, na pozitivnem razmišljanju, dosti berem na temo duhovnosti, joge itd., pa vendar se na koncu dneva, ko pridem domov, počutim tako zelo osamljeno, da me kar boli pri srcu. Drugače sem zelo aktivna in nimam dosti prostega časa, tisti čas, ki pa ga imam pa ga porabim za aktivnosti kot so joga, tek, fitnes, plavanje, branje, sproščanje, sprehodi, tudi druženje s prijatelji, čeprav je tega zadnje čase vse manj. vse prijateljice imajo namreč že svoje družine (ali pa v načrtu) in dostikrat nimajo časa za druženje. fanta pa nimam (niti ga ne iščem). tako da mi nekaj manjka – družba. Zadeva je videti zelo preprosta, če ti manjka družba, potem pojdi v družbo, samo kaj ko pokličem družbo, pa ali dela, ali ima kakšne opravke in tako se bolj poredko najdemo ob isti uri na istem kraju. nove ljudi pa tudi ne spoznaš ravno, ko plavaš v vodi, ali pa ko se potiš na napravah v fitnesu, na sprehodih pa še manj…
stara sem okrog 30.
kako naj se znebim občutka osamljenosti? saj sem včasih tudi bila sama, pa vendar se nisem počutila osamljeno, ker mi je bilo takrat všeč da imam svoj mir. samo zdaj ga imam pa že preveč.
mi predlagate kakšno knjigo?

hvala za odgovor in lep pozdrav,
tjašika

Človek je socialno bitje in, kot tak, od nekdaj živi v skupnosti – krdelu, plemenu, družini, državi…. Ta skupnost mu nudi predvsem varnost in lažje zagotavljanje njegovih potreb. Celo državo si je človek omisli in nanjo prenesel del svojih pravic in obveznosti, da bi le-ta namesto njega opravljala določen del funkcij, ki ga družijo z ostalimi ljudmi.

Človek ima samo eno krilo, pravijo. Da bi poletel, potrebuje še nekoga, ker poleti lahko le v paru. Tako nastane družina, kot osnovna celica vsake družbe. Med ostalimi živimo bitji ni nič drugače – le kakšen volk samotar, morda medved še ali osamljen viharnik nekje visoko v planinah, še živi sam. In nekdo, ki se je namensko, iz potrebe, podal v osamo, da bi lažje vspostavil stik s sabo, s svojo Bitjo, s svojo Božansko Bitjo – v samostan, v ašram ali v puščavo….

Kadar na oti svojega iskanja prehitro smatramo, da smo zreli za osamo, se nam hitro pojavi “abstinenčni sindrom”. Kot če se prehitro odpovemo mesu, cigareti ali alkoholu. Abstinenčni sindom je posledica odpovedovanja, medtem, ko je na naši poti bolj dobrodošlo ODVEZOVAJE, torej oputstitev nekih razvad ega in izprijenosti razuma, ko začutimo, da so nam odveč. Morda si se prehitro podala v osamo, v iskanje svoje Biti. Pri vseh dejavnostih, ki jh počneš, srečuješ ogromno ljudi, ki razmišljajo podobno ali enako, kot ti. Vendar si tudi oni ne upajo zakričati NAPOMOČ. Odpri se in stopi v stik ali dovoli, da drugi stopijo v stik s tabo. Saj ni nujno, da je to bitje moškega spola. Tako odprta boš, zelo verjetno, našla celo oporo za svoja nadaljna iskanja……

Spisek knjig, ki jih priporočam, je v pa temi, ki je morda dve ali tri teme pod to. Malo si oglej te teme. Garry Zukav lepo piše o tem občutku osamljenosti…..

Lepo napisano … sem slišala za izrek: “Ljudje smo angeli z eno perutjo, zato lahko letimo le objeti.”
Sama sem tudi imela taka občutja. Navadno nastopijo, ko se ljudem okoli nas spreminja življenje, recimo dobijo otroke itn. ali kadar se spreminjamo sami. Mislim pa, da pri vsakomur pride čas, ko zavzame stališče, da je pomembno kvalitetno druženje in ne samo zapravljanje časa za nesmiselne pogovore. Drugače je bolje, da je človek sam in srečen v svoji družbi. Pa ne govorim o ekstremih, se razume 🙂

Žal smo ljudje pri nas zaprti. Na potovajih se vidi, kako se vsi obnašamo drugače. Ni nam problem začeti pogovor, ljudje stopijo k nam, pogovarjamo se in se ob tem ne čutimo napadene. Zanimivo, zakaj se recimo v Ljubljani ne usedemo k nekomu in začnemo pogovor … zakaj je to tak problem 🙂
Ampak, da ne bom krivična … sem imela dve zelo posebni srečanji … eno ob kavi, drugo na pa klopci na Bledu … tako da JE tudi to mogoče, govorim iz prve roke 🙂

Mogoče je sedaj zate čas, da spremeniš stvari pri sebi. Napisala si, da si zelo zasedena, ko pa nisi, se počutiš osamljeno .. mogoče ti je težko biti le sama s sabo … ugibam.
Da zaključim … želim ti, da najdeš dobro družbo, takšno v kateri se boš počutila sprejeta, s katero boš rastla in bila ti.

In kje lahko srečaš ljudi, ki podobno mislijo in podobno čutijo? Na vadbi INTEGRALNE JOGE v PLesnem mestu v Ljubljani vsekakor. Pa še kje……

hvala!

ni mi težko biti sama s sabo, le 24 ur mi je težko biti sama s sabo, ker pač je fino govoriti še s kom kot pa le s svojimi mislimi…

pravno zdaj je čas, da, se strinjam, da spremenim kar želim na sebi spremeniti. zato pa je tako, kajne, igor? 🙂

je že bolje, ja.

na jogi pa ni sreče zame kar se tega tiče 🙂
lp

No, vsak je v vsakem trenutku točno tam, kjer mora biti, je rekla Sv. Mati Tereza. Tudi namen opisujeta Zukav in Chopra dokaj nazorno. Vse se dogaja z nekm namenom. Pa vendar ta namen spoznamo šele, ko se dvignemo v svoji zavesti. In zaradi tega dvigovanja se dogaja, kar se pač dogaja. Neko določeno čiščenje. In prepričan sem, da je popolno, kot vse, kar prihaja od Najvišjega…..

Se strinjam z Igorjem … vedno je pravi čas. Samo opazujem, da večina ljudi čaka in čaka … kar je sicer jasno, saj se vsi bojimo sprememb. Ampak vseeno je to prevečkrat le priročen izgovor.

Tudi na delavnicah v Be Premi so prima ljudje 🙂 Preverjeno 😉

Lepo se imejta oba,
B

Povsod so dobri ljudje, le predsodkov ne smeš imetii, da so slabi. Ker potem so res slabi….

Mahatma Gandhi je nekoč rekel: ” Slabi ljudje so, kot umazane kaplje v morju človeštva. Zaradi nekaj umazanih kapelj pa ne moremo trditi, da je morje umazano….!”