Ali se da s pravilno metodologijo dela z gluhimi otroki (v integraciji in v zavodu) doseči, da kasneje v življenju med slišečimi ne bodo osamljeni oz. ne bodo imeli občutka osamljenosti? Kaj pa pri odraslih gluhin, ki so osamljeni? Se da še kaj pomagati?

Alex,

Vaša vprašanja so že kar nekaj časa na forumu, pa se nihče ni nič oglasil.

Zato vam bom zapisala moja razmišljanja ob vaših vprašanjih.
Izkušenj z gluhoto nimam.

V šoli imamo dva deklici, ki sta gluhi, vendar funkcionirata izredno. rekla bi prima: nastopata, se pogovarjata, sladita šol. delu, videvam ju s prijateljicami… Če ne veš za njuno posebnost jima sploh ne pripišeš kakršnekoli drugačnosti. Sta prijetni, družabni, nič zadržani.

Rekla bi, da s pravim pristopom (vključevanje otroka v okolje, seveda z ustrezno pomočjo) omogočimo mlademu gluhemu človeku, da se lahko povsem “normalno” vključuje v življenje na vseh ravneh, v vseh odnosih. Res je, da potrebuje močne, pogoste in vztrajne spodbude, dobrega surdopedagoga, sprejemajoče okolje, resnične prijatelje, toda pri naših deklicah vem, da se lahko gluhi povsem enako vključujejo v vse dejavnosti. Sploh ne vidim razloga za kakšnokoli osamljenost.

Je pa res, da morata funkcionirati oba: okolje in gluhi posameznik. Vem, da je to težko – če se okolju raje umikaš, kot da bi vedno znova nekaj poskušal, če ne najdeš iskrenih ljudi ipd.

Hočem reči, da je mogoče, da se gluhi, kot vsi drugi – s posebnimi potrebami lahko dobro vključijo v okolje.

Tudi odrasi – tu je lahko problem le, da imajo mogoče slabe izkušnje in se zato umikajo – potrebovali bi pomoč nekoga, ki mu zaupajo in sprejemajoče okolje. Kakorkoli – čutiti osamljenost, biti osamljen – nikoli ni dobro – potrebno se je aktivirati, aktivirati nekoga, ki mu zaupamo in iti med ljudi.
Vsi mi, ki mogoče nimamo nekih funkcionalnih težav, prav tako doživljamo zavrnitve, slabe izkušnje, najrazličnejše težave – imamo dve možnosti: izogibanje, samoto ali iti naprej – iskati druge ljudi, se povezovati in nenazadnje uživati tam, kjer smo sprejeti in zaželeni.

Mislim, da se naše okolje že prav opazno “mehča” in marsikje sprejema in vabi ljudi s PP medse. In to se mi zdi nekaj najdragocenejšega.

Lep pozdrav,
Francka

Spoštovana Francka!
Popolnoma se pridružujem vašemu odgovoru. Če se mi umikamo, se oddaljujemo od okolja. Žal je prevečkrat opaziti nestrpnost nekaterih gluhih, češ, da se mora okolje spomniti ali prilagoditi njim, pozabljajo pa, da so pravzaprav dolžni najprej okolje seznaniti s potrebami in željami. Kajti če gluha oseba ne pove svojih potreb in želja, se tudi slišeči ne bodo spomnili na njih, ker so te potrebe tako drugačne in samoumevne samo za gluhe.

Alex, tako je pač. Učenje in učenje okolja in ljudi. Kolikor pa sem opazila, se danes vse več ljudi zanima za gluhe in jezik. Velik napredek in plus v zadnjih 10 letih. Z njim pa padajo tudi stereotipi o gluhih.

Lepe praznike!

Petra Rezar