Sploh ne vem kje bi zacela. Po eni strani imam lepo zivljenje, nic mi ne manjka, po drugi strani, pa ne najdem notranjega miru in nenehno hrepenim po stvareh, ki jih pač ne morem imeti oz. jih ne dobim.
Osamljena sem. Nenehno mi je dolgcas. Zivo se pocutim samo med ljudmi, kadar se zabavam, smejem, potujem….imam druzino, hcerko. S partnerjem sicer funkcionirava, imava pa konflikte, tezave….Mene osebno najbolj moti ta, da je partner rad sam, da se rad druzi s prijatelji, hodi na tenis, se zabava….jaz pa, seveda sem popolnoma enaka, le da teh stvari nimam s kom poceti. Lahko bi jih z njim, vendar on pravi, da rad pocne kaj s prijatelji in da ne more vedno biti samo z menoj. Se strinjam in to razumem. Ampak tega ne znam sprejeti, ker sama tako pogresam zabavo in druzbo in dogajanje, da mi je hudo, kadar se on zabava, jaz pa zdim doma, pospravljam, kuham, ker pač ni koga za druzenje. Trapasto se mi pazdi ves cas iskat in klicat prijateljice, ce bi katera kaj….Potem sem sitna, tezim in seveda se skregava.
Hcer je stara 11 let. Z njo seveda grem na kolo, igrava igre, greva okrog….vendar ona nima prevelike zelje po takem druzenju, meni pa tudi nekako sami z njo hitro postane dolgcas po odraslih ljudeh, partnerju. Seveda smo tudi skupaj, hodimo okrog ampak enostavno, kadar tega ni, se pocutim samo, zdolgocaseno, osamljeno. Najraje vidim, kadar smo ves cas skupaj. Takrat sem mirna, ker vem, da ne bom in nisem sama. Ne bojim se samote, le tisti obcutek, da nekaj zamujam me tezi, kadar cel dan zdim v stanovanju, ljudje okrog mene pa se recimo zabavajo.
Partner mi pravi, naj si poiscem kaj, naj grem tec, karkoli….ampak jaz sama nimam volje in zelje in ne motivacije da bi to pocela. Vcasih seveda grem na pijaco, tudi rekreirat se grem kadar najdem druzbo…ampak zavedam se da sem sama odgovorna za sebe in da ne morem ves cas iskati ljudi, da pač ne bom sama.
In tu je problem…kako naj sama sebe prepricam, da moram stvari poceti sama, kaj naj počnem, kako preziveti popoldneve recimo….ponavadi imam po sluzbi veliko casa, partner pride 4 ure kasneje domov, lahko bi bila vesela, si nasla kaj, jaz pa ne vem kaj naj sama s seboj. Nic me ne pritegne, nic me posebno ne veseli. Skuham, pospravim, sem s hcerko, kadar je doma. Se najraje imam dneve ko ima hcera obveznosti, da se zamotim s tem, ko ji pomagam, jo vozim okrog itd….Vem da bi morala biti vesela, da imam otroka, se z njo ukvarjat ampak po vseh teh letih ukvarjanja z njo, ki ga je bilo in ga je se veliko, ker je pač edinka, se mi vcasih ze enostavno ne da vec vse poceti samo z njo. Itak jo moram pa sama motivirat za vse, ker sama nikoli ne izarzi kaksne zelje po čem. Meni se pa neumno zdi da bi otrok gledal tv, pac potem moram nekaj najti.
Tezko je vse nahitro opisat v enem pismu. Toliko je se stvari, ki bi jih lahko povedala, ampak trenutno me res najbolj ubija to, da mi je vedno dolgcas. Zakaj meni ni uzitek sama s kolesom okrog? Zakaj ne gledam rada tv, ker se mi to zdi izguba casa? Zakaj ne uzivam v branju? Zakaj nenehno hrepenim po druzbi, zabavi, dogajanju in tem da je nekaj drugace? Problem so vikendi, ki jih enostavno ne znamo preziveti doma. Ker ne vem kaj naj pocnem. Potem gremo kam na kopanje, vikend pakete itd….saj to je nekako lepo in super, ampak vedno ne gre. Ne vem kaj pocnejo druge zenske same ali same z otrokom…..nimam vec idej ki bi me razveselile….res, pocutim se osamljeno in mrtvo in nikjer ne najdem notranjega miru in zadovoljstva. Rada bi bila manj odvisna od partnerja, da nebi ves cas tezila njemu, kam gremo, kaj bi poceli….ampak da bi enostavno sla sama in znala pri tem uzivat oz. bi mi bilo prijetno.
predvidevam, da imam MOM.

Pozdravljeni,

Kolikor vas slišim, hrepenite po bolj kvalitetnem življenju, po notranjem miru, večjem zadovoljstvu, po večji samostojnosti – da bi se imeli lepo v svoji družbi in ne samo v družbi drugih ljudi. Te želje so odraz vaše notranje moči, želja po boljšem, manj odvisnem življenju.

Kot opisujete, izven družine, nimate veliko socialnih stikov. Tudi, ko ste skupaj z družino čez vikend se vam zdi, da nimate kaj početi? Ali vidite kakšen razlog zakaj je temu tako? Ko se dobite s prijateljicami/prijatelji kako se z njimi razumete? Kakšna so vaša občutja, ko ne veste kaj bi sama s seboj? Kaj čutite?

Zastavili ste nekaj vprašanj, na katere jaz nimam odgovorov. Lahko bi vam svetoval, da se več ukvarjajte s športom in v njem uživajte, da se več družite, se včlanite v kakšno društvo, se udeležite skupnih pohodov, večkrat pokličite prijateljice ipd. Do določene mere je druženje pomembni del našega življenja, saj smo socialna bitja, vendar je pomembno vedeti kdaj počnemo vse to zaradi kompenzacije nekih tesnobnih občutkov. Če imate občutek, da je pri vas tako, potem vam svetujem, da se lotite samoraziskovanja.

Lahko pa odgovore na ta ista vprašanja najdete pri sebi. Nihče ne ve več o vas samih kot ravno vi. Rešitve za vaše težave nosite v sebi in s samoraziskovanjem jih boste lahko tudi našla. Če imate možnost, vam predlagam, da se obrnete na psihoterapevta/psihoterapevtko in poizkusite ali vam morda psihoterapija ustreza pri iskanju vaše poti. Gre za daljšo pot, pri kateri ne boste dobili direktnih nasvetov, ampak boste imeli možnost raziskovati sebe, najti vzroke za vaše težave in hkrati pridobili notranjo moč, ki vam bo pomagala doseči kar si želite.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

gospod Miha – malo me čudi, da v Vašem odgovoru niste omenili majalejinega partnerja v kakršnemkoli kontekstu. Vso breme ste prenesli na njo samo in se niste vprašali recimo, od kdaj je dotična tako odmaknjena od življenja.

Sama smatram, da je zakonska zveza najpomembnejša v kakršnihkoli odnosih in da je zato partner tisti, ki naj bi pomagal zakonskemu (ali neformalnemu zakoncu) partnerju v kar se da veliki meri pri razreševanju tovrstnih problemov (ali problemov na sploh).

Seveda je razumljivo, da iz kratkega opisa težav ne morete sklepati dosti, vendar se vseeno sprašujem, kako da se niti ne vprašate, ako so težave z osamljenostjo žene vendarle povezane s klasičnim (pogostim) zanemarjanjem moža žene v klasičnem smislu – mož ima zelo razvito socialno življen je, ona pa se ukvarja z otrokom in gospodinjstvom. Bralka Majalea vendarle opisuje stanje, kjer je prisotnost moža oziroma očeta dokaj minimalna v družinskem življenju – kako torej, da moža omenja zelo zelo redko v smislu skupnih družinskih dožitetij. In kako to, da se niste vprašali, kaj poreče njen mož o vsem skupaj. Ali pa – ali se je sploh o tem pogovarjala z njim.

Iz vašega odziva je slutiti, da ste Majaleo označili kot človeka, ki ima najbrž ‘probleme s samo sabo’:
“Tudi, ko ste skupaj z družino čez vikend se vam zdi, da nimate kaj početi?”, kljub temu, da je Majalea povedala, da je konstruktivna in motivacijska oseba, ki motivira otroka v dejavnosti in ki premore dosti samoiniciative v organitaciji njenega življenja,

Po drugi strani pa mi je zelo všeč, da niste takšni, ki bi kar vsakršno nezadovoljstvo zakonskega partnerja povezovali z negativnostjo drugega partnerja, saj dostikrat zakonski partnerji prenašajo svoje probleme na zakonce.

če smem, bi želela povedati le to, da mi delujete zelo vestno in skrbno Majalea, vendar je zelo očitno (vsaj zame), da vaš partner ni najbolj naklonjen družinskemu življenju in zakonski zvezi, ki jo ženske pričakujejo v zakonu. O vas imam občutek, kot da ste neprestano v procesu dela, obenem pa opravljate dosti tega zelo mehansko, brez ‘notranjega žara’. Sploh pa niste skoraj nič napisali o ljubezenskem odnosu s svojim partnerjem, zato predvidevam, da je zelo skromno.
Zdi se, kot da sploh nimate socialnih ‘zavor’, temveč da Vam v vsakem gtretunku manjka osnovna družinska celica, ker – tako mi deluje – mož izostaja od doma in ste prepuščeni sami sebi.

Pozdravljeni Jaz_13,

Hvala za vaš komentar. V svojem odgovoru bom čimbolj kratek, ker je ta tema vseeno namenjena Majalei.

Z vprašanjem “Tudi, ko ste skupaj z družino čez vikend se vam zdi, da nimate kaj početi?” sem omenil le tisto, kar je Majalea sama napisala v svojem postu: “Problem so vikendi, ki jih enostavno ne znamo preziveti doma. Ker ne vem kaj naj pocnem. Potem gremo kam na kopanje, vikend pakete itd….“. S tem nisem nakazoval ničesar, le poudaril sem tisto kar se mi je zdelo pomembno.

Moji odgovori na tem forumu niso namenjeni psihoterapiji ali svetovanju, ampak zgolj osvetlitev nekaterih delov vaših zgodb. Tudi vseh vprašanj, ki bi lahko bila smiselna ne morem postavit, ampak le tiste, ki se mi zdijo v tistem trenutku najbolj pomembna in mi najbolj odzvenijo.

Odgovornost za svoje življenje nosimo sami, prav tako za izbiro službe, prijateljev, hobijev itd. ter navsezadnje tudi partnerja. Ravno zaradi tega imamo vedno moč, da spremenimo svoje življenje – z našo izbiro, nimamo pa pravice spreminjati nekoga drugega – lahko ga le sprejmemo ali zapustimo. Če vzamem za primer vaše sklicevanje na partnerjevo odgovornost za naše dobro počutje: “Sama smatram, da je zakonska zveza najpomembnejša v kakršnihkoli odnosih in da je zato partner tisti, ki naj bi pomagal zakonskemu (ali neformalnemu zakoncu) partnerju v kar se da veliki meri pri razreševanju tovrstnih problemov (ali problemov na sploh).”

Seveda nam je partner v oporo, vendar do določene mere – do tiste točke, kjer se oba strinjata s tem.

V svojem sporočilu ste se zelo osredotočili na partnerja in njegovo odgovornost za izboljšanje počutja, čeprav Majalea omenja, da bi bila rada manj odvisna od partnerja in bi rada uživala v stvareh tudi sama in da bi ji bilo to prijetno. To je njena želja, in kolikor slišim, je njen cilj njena osamosvojitev, uživanje v svoji družbi in ne iskanje rešitve v bolj intenzivnem druženju z možem.

Ob prebiranju se mi je zazdelo, da govorite iz svojih izkušenj in želja ter, da imate (ali ste imeli) sami podobno zgodbo/izkušnjo?

Lep pozdrav,

Bila sem v devetletni zvezi. Partner me je imel rad, tako tudi jaz njega-kasneje sva se razšla.Imela sina, ki je bil še majhen. Živela sva pri tašči. Bojevala sem se s podobnimi občutki. Kot družina smo veliko preživeli skupaj, ampak od tega ni bilo veliko kvalitete. Precej smo hodili od doma, pikniki, hribi, itd. Ko pa sem bila doma, sem skrbela za gospodinjstvo, sina ter kasneje šla v službo. In, ko sem pričela delat sem prvič v življenju delala tisto, v čemer sem uživala. Želim povedat, da sem se šele okoli svojih 33 letih, ko sem že živela sama s sinom, začela spraševati, kaj je še tisto v čemer resnično uživam, kar me izpopolnjuje. Kako težko je to najti pri sebi. Verjetno to seže v otroštvo, ker nas niso učili, dovolili in spodbujali, da imamo tisto kar nas razveseljuje. Navajene smo pozabiti nase, saj smo naučene skrbeti za druge. Če pogledamo vašega moža, on točno ve v čem zelo uživa. Kaj pa vi oz. veliko žensk. Tega ne znamo delati nagonsko, ker se ne poslušamo. Verjetno tihi glasek v nas ne opozarja več na naše želje in zato se počutimo prazne. In česar nimamo v sebi zahtevamo od partnerjev in prijateljev in prijateljic. Tudi zase nevem kakšna bi morebiti bila rešitev. Trudim se iskati stvari, ki bi me razveseljevale, v katerih bi resnično uživala in to nato navzven tudi izžarevala. To se vleče še naprej, ne glede na to ali si sam ali ne, imaš družino ali ne. Enostavno veliko žensk premalo poslušajo sebe, zato ni motivacije ali pa nimajo korajže delati to kar jih veseli.

Oj
Jaz imam drugacne probleme. Imam 2 osnovnosolca in njuna sola je moja skrb v taki meri da sem obremenjena do skrajnosti. Sem locena in njun oce nikoli ni imel vloge oceta odkar ima novo punco pa ju niti nima casa vec imeti. Locena sem ze dolgo. Zadnje 2 leti zivi z novim partnerjem ki je hiperaktiven. Vedno bi kam sel vedno bi morali kam ma kamorkoli samo da smo aktivni. Otroka ga imata rada skoraj raje kot mene saj samo tezim s solo.
Zanima me kako najti ravnovesje. Da ne zanemarim partnerja hkrati partnerja. Hkrati pa ta 2 otroka ki jima je sola zadnja skrb spravim skozi solo. Poskusila sem ze da bi bili vikendi bolj aktivni. Ker pa delam tudi vikende je to tezko. Vikendi so tudi cas ko lovimo snov za nazaj ali domace branje ali…. Ni konca in bojim se da ko me otroci ne bodo vec rabili bom sama ker ne vem ce bo partner toliko casa ostal z menoj.

Pozdravljeni,

če sem vas prav razumel se obremenjujete zaradi šolanja vaših dveh otrok, hkrati pa se bojite, da vas bodo otroci in partner zapustili ter boste ostali sami. Vas je strah tudi zato, ker se otroka bolje razumeta s partnerjem?

Kolikor vas slišim se za šolo preveč obremenjujete. Imate kakšno idejo kakšni so vaši razlogi za to?

S prijaznimi pozdravi,