Pozdravljeni,

stara sem 23 let. Problem je v tem, da sem nekako izgubljena, oziroma ne razumem svojega obnašanja. Kot ugotavljam, se introvertirana oseba. Po drugi strani pa si želim več druženja, rada se udeležujem raznih športnih dejavnosti, potujem, vendar pa se nikjer dobro ne vključim v družbo (to se mi naredi le z redkimi), kljub temu, da bi to rada (hkrati pa mi je to naporno). Tako ostajam v nekem nihanju, kjer se družim le z zelo dobrimi prijatelji (ki pa jih zadnje čase ne vidim veliko), nove pa zelo težko pridobim oziroma odnosi z njimi niso tako globoki kot s starimi prijatelji, ostajajo nekako bolj površni stiki. Tako se počutim osamljeno.
Posledično imam problem tudi s fanti – do sedaj še nisem imela resnega, saj se vedno navežem na tiste, za katere vem, da na dolgi rok nimava prihodnosti, oziroma tiste, za katere dejansko vem, da jim ni preveč do mene. “Dobrih” fantov, pa se nekako branim, čeprav vem, da bi bilo morda bolje poskusiti s katerim od njih, saj si v zadnjem času želim nekaj več bližine.
V zadnjem času opažam tudi nihanje samozavesti (menim, da jo preveč povezujem s fanti). Namreč, kadar mi gre dobro s kakšnim fantom, se mi samozavest močno izboljša, tudi v stikih z drugimi sem boljša in obratno. Sicer ne vem zakaj je tako, saj sem sicer lušno dekle, pametna, simpatična.

Ne vem, kako naj se rešim iz tega začaranega kroga in se ali sprejmem kot introvertirano osebo ali jo poskusim premagati in postati bolj odprta in sproščena.

Lep pozdrav,

Izgubljenka

Lepo pozdravljeni!

Zakaj si ne dopustite ljudi do sebe? Kakšni so bili/so vaši družinski odnosi? Zakaj se branite “dobrih” fantov? Se bojite, da vam bo dolgčas?

Žal pri slabi samopodobi ne pomaga niti lepota, pamet ali simpatičnost, temveč delo na sebi. Zapišite si svoje pozitivne lastnosti (vsak od nas jih ima) in jih uporabljajte. Poskusite biti vi pobudnik za druženje, kadar vam postane neprijetno se opazujte in se vprašajte čemu?

Lep pozdrav in vse lepo,

Barbara Sarić, psihoterapevtka

Po naravi sem rada v druzbi, želim si je, želim si vec zabave smeha veselja, vsega kar bi mi lahko pomagalo , da bi se znebila občutka osamljenosti. V času praznikov sem najbolj osamljena, že teden dni ne zlezem iz trenirke in sobe, zaprem se, ko vidim da ni izhoda , da nimam družbe katera bi me povlekla ven, da gremo kam tudi kadar dam sama povod za to…..deloma se sama sebi smilim in se sprašujem kako to, da punca kot jaz, ki je lepa, brihtna, zabavna ostane vedno sama. Vem, da nekaj ne stima, vem da si zasluzim vec a enostvno ne razumem kje se zatakne.
Enako velja tudi za partnerstvo. Namreč fanta nisem imela že 6 let! Stara sem 35. Vem, da izgledam dobro, a se počutim kot da nimam sreče.Leta, ki bezijo me ubijajo.. ker me vsi obsojajo in obremenjujejo s tem, potem sem mnenja, da je za mojo srečo v dvoje ze prepozno. Enostavno poleg te osamljenosti, ko se ta pojavi me ubije ta osamljenost in me vrze v depresijo. Ne morem reči, da imam prijatelje. Mislim ,da jih nimam. Nimam se s kom pogovoriti. S tistimi “prijateljicami znankami”, ki sem blizu so vezane in živijo neko svoje življenje imajo druge skupne prijatelje in jaz kot samska oseba, ki bi kdaj rada sla ven v kino, nekam… med ljudi, mi te ljudje (znanci) ravno ne pomagajo kaj dosti. Potem ugovotis , da prijateljev ki jih moras prositi .. raje opustis in ostanejo pač znanci, s kat. se druzis če imate kaj skupnega. Recimo..razni hobiji..hodim..a tudi tam ne najdem nikogar primernega. Fanta ne dobim..nevem zakaj? Če se že kak pojavi je prevarant, izkoriščevalec za dosego svojih ciljev, zahrbtnih namenov..poročen ipd. verjetno bi bila najbolj srečna, če bi spoznala pravega in delila čas z njim.. hkrati sem brez sluzbe pravtako ze priblizno 4 leta .. tudi to ubija mojo samozavest, ki je ze tako skrhana..zaradi okolice ki je obtužujoča in ti prikriža pot tudi v partnerstvu in vsem…deloma je tudi ta denar ,ki ga ni problem….mislim pa da bom tudi tezko nekoga spoznala, verjetno mi ne bo potrkal na vrata med zaprtimi stenami.. Menim, da enostavno nimam sreče..objokujem to samoto, ki me ubija. Poskusala sem z sporti, hobijem, med ljudi ,da bi spoznala nove ljudi pa nic. S fanti je tudi tezava. Nihče se mi ne približa. Počutim se kot črna ovca v druzini, ki tudi ne upa vec govoriti ali biti v blizini svojih, ker BOLI…dostikrat se umaknem, zaprem ali zbezim v sobo ker me prevec boli, ko vidim kako so vsi veseli in jaz kot kup nesreče med njimi..sama komunikacija med nami ne more zaradi razlinih pogledov nikamor.. zato je beg edina rešitev, a ostane cmok v grlu in prikrite solze iz dneva v dan…
Leta nazaj, sem bila pa tako vesela.. in so se dogajale lepe stvari, a vse na kratek rok..Nevem kam naj se obrnem po pomoč, rada bi ostala anonimna.. zal mi je, da bi punca kot sem ostala brez prave poti…ker potem druge resitve kot konec zivljenje ne vidim…zelim si pomagati., vem da potrebujem pomoč a.nevem kako.. rada bi se pogovorila z nekom..

Lepo pozdravljeni!

Resnično sem začutila vašo stisko. Vprašajte se, čemu je tako? Kakšen je vaš odnos s starši? Kako je bilo z navezovanjem stikov v otroštvu, mladosti, v najstniškem obdobju? Je tako od nekdaj? Se je kaj posebnega zgodilo? Od kje izvira vsa ta slaba samopodoba? Zakaj vas obkrožajo ljudje, ki jih ne želite? Zakaj mislite, da se ne približajo ljudje, ki si jih želite? Kako delujete na vzven? Ste razmišljali o tem, kaj vam uresničitev želje preprečuje?

Lahko me kontaktirate na [email protected]

Za vas bi bila najboljša rešitev psihoterapija.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka