Osamljenost
Spoštovani,
v psihološki / psihiatrični literaturi sem večkrat zasledil, kakšen problem da sta osamljenost in zapiranje vase. Kot oseba z okvaro sluha tudi v glasilu naše zveze društev večkrat berem, da naj bi bile osebe z okvaro sluha osamljene. Ker nadalje v psihološki / psihiatrični literaturi večkrat zasledim, kakšen problem da sta osamljenost in zapiranje vase (tj. da je v navedenih primerih nujna strokovna pomoč, itd.), me to zelo straši. Naj na tem mestu še dodam, da prave meje med psihološko in psihiatrično literaturo največkrat sploh ne zaznam, saj, saj opažam, da se na mnogih področjih psihologija in psihiatrija prepletata – npr. nasveti glede premagovanja stresa so zelo podobni nasvetom za premagovanje depresije (s to razliko, da prvi ne vključujejo antidepresivov).
Zdaj pa na kratko opišem, kakšne socialne stike in pogovore imam jaz:
– v službi osem ur na dan delam sam – delo dobim od sodelavcev, nato delam sam in rezultat dela predam naprej. Delam za računalnikom; pogovorov v službi skoraj nimam. Med malico ni časa za pogovor, saj moramo kar hitro jesti, če želimo priti v pol ure nazaj na delo.
– dvakrat na teden (včasih pa tudi pogosteje) grem med osebe z okvaro sluha, kjer sem v povprečju 2-3 ure na obisk, v 50 % počnemo kakšne organizirane stvari, kjer moramo biti tiho (npr. ogled prireditev, filmov, itd.), v 50 % pa se pogovarjamo.
– čez vikend grem skoraj vsak teden na obisk k staršem, kjer se v povprečju pogovarjam po eno uro na dan – v preostalem času kaj delamo
– 2 x na teden se preko interneta (npr. gtalk, facebook) pogovarjam s prijatelji in prijateljicami, ki jih poznam iz resničnega življenja in se pogosto tudi srečujemo. Tukaj me še zlasti straši dejstvo, da sem že večkrat prebral, da naj bi klepetanje preko interneta povzročalo osamljenost. Ali je klepet preko interneta sploh ok nadomestek za klepet preko telefona? Klepetam le s tistimi, ki jih poznam iz resničnega življenja in le o stvareh, o katerih bi govoril tudi v živo!
– popoldneve doma, če ne počnem nič od zgoraj navedenega, preživljam sam. In ko sem sam, mi je hudo, ker večkrat razmišljam o tem, če sem sploh dovolj v družbi.
Zdaj pa prosim za odgovor na naslednja vprašanja:
– Ali sem glede na zgoraj navedeno osamljen?
– Ali sem glede na navedeno dovolj v družbi?
– Ali se normalno slišeči pogovarjajo še več kot jaz?
– Koliko pogovora na dan je potrebno, da človek ni osamljen? Zaradi okvare sluha imam le pogovora verjetno manj kot slišeči, vse ostalo delam kot slišeči.
– Kolikšen del druženja naj bi bil pogovor?
– Ali se glede na zgoraj navedeno zapiram vase?
– Kdaj in zakaj je osamljenost problem?
– Kakšna je povezava med osamljenostjo in depresijo?
– Zakaj naj bi klepetanje preko interneta povzročalo osamljenost in ali je klepetanje preko interneta ok druženje?
Pri vas je verjetno problem, da ste brali preveč nekakovostne psihološke literature, katere namen pa je, milo rečeno, bolj oglaševanje raznoraznih “pomoči” kot pa dejanska pomoč. Nič ni narobe, če se manj pogovarjate kot ostali, narobe je, če so pogovori, ki jih imate, nekakovostni, tj. če so polni nasilja, poniževanja, blatenja, itd. Prav tako ni narobe, če ste sami, važno je, da ste, ko ste sami, srečni! Ko ste sami, imate čas za vse tiste aktivnosti, za katere v družbi ni časa. Ste na to že pomislili? Malo ljudi je npr., ki se želijo ukvarjati s športom, zato vas bo družba pri tem zavirala, če pa boste sami, pa si boste lahko dali duška v športu, ki vas zanima! Če pa se v življenju počutite srečni in sprejeti, potem pa ni panike – potem je vse ok. Treba je vedeti, da za mnogimi avtorji psihološke literature stojijo osebe, ki služijo z raznoraznimi strokovnimi pomočmi in v želji po čim večjem zaslužku pišejo takšne stvari, ne da bi prej pomislili na to, da lahko koga po nepotrebnem prestrašijo. Še več: ravno namen oglaševanja je v tem, da v osebi vzbudi potrebo po določeni dobrini ali storitvi, v vašem primeru torej strokovni pomoči psihologa! Reklampa jeobilo v vseh živih oblikah, tudi v obliki knjige, članka, itd. Žal nas je večina odraščala še v času socializma, ko reklam še ni bilo, tako da se v otroštvu nismo naučili ločiti zrnja od plev, kar se reklam tiče. Še mnogo vode bo preteklo po reki Savi, preden se bodo generacije zamenjale in bodo bolj kritične do teh reklam. Treba je vedeti, da je zdaj kriza, ljudje so brez služb in iščejo vire zaslužka tudi tam, kjer to ni etično čisto ok. Vse bi bilo lepo in prav, če bi v članku tudi napisali, da gre za oglas – toda ne – nekateri so tako agresivni v oglaševanju, da še tega ne napišejo in samo spišejo, kako je, če se počutiš osamljen, nujna strokovna pomoč, spodaj pa telefonska številka za klic v sili ali kaj takega – z namenom zaslužka seveda!
Spoštovani osamelec!
najprej naj se vam iskreno opravičim, ker vam toliko časa nisem odgovorila. Bila sem odsotna tako da odgovarjam šele sedaj.
Po mojem mnenju se preveč obremenjujete z nekaterimi informacijami o tem kako naj bi človek z okvaro sluha bil osamljen. Verjamem namreč, da je tudi med slišečimi ljudmi veliko osamljenih. In dandanes je problem “virtualne” komunikacije, ki je zamenjala vsakdanji stik “v živo” velik- tudi med zelo mladimi ljudmi. Glede na opisano, se mi zdi, da imate socialno mrežo in da zadovoljivo vzdržujete stike s soljudmi. Verjamem, da niste med najbolj osamljenimi, vprašala pa vas bi- kako se pa vi počutite? Se vam zdi, da ste osamljeni? Da imate premalo stikov z drugimi?
Zanima me pač kako vi doživljate to. Verjetno je okvara sluha ovira, ki jo morate vsakodnevno premagovati, še vedno pa se mi zdi, da vam pri tem gre dobro.
” Zdaj pa prosim za odgovor na naslednja vprašanja:
– Ali sem glede na zgoraj navedeno osamljen?
– Ali sem glede na navedeno dovolj v družbi?
– Ali se normalno slišeči pogovarjajo še več kot jaz?
– Koliko pogovora na dan je potrebno, da človek ni osamljen? Zaradi okvare sluha imam le pogovora verjetno manj kot slišeči, vse ostalo delam kot slišeči.
– Kolikšen del druženja naj bi bil pogovor?
– Ali se glede na zgoraj navedeno zapiram vase?
– Kdaj in zakaj je osamljenost problem?
– Kakšna je povezava med osamljenostjo in depresijo?
– Zakaj naj bi klepetanje preko interneta povzročalo osamljenost in ali je klepetanje preko interneta ok druženje?”
Naj vam poskusim odgovoriti na zgornja vprašanja:
– Osamljeni ste v tolikšni meri kot se počutite osamljeni.
– po moji oceni ste kar dovolj v družbi.
-Verjetno se slišeči v nekaterih primerih pogovarjajo več kot vi, v veliko primerih pa tudi manj in je njihov občutek osamljenosti večji kot pri vas…
-Menim, da količina pogovora na dan ni predpisana ali omejena- včasih nam paše več in včasih manj pogovora…
-Včasih nam je s kom prav lepo tudi v tišini…
-Menim, da ste kar odprt človek.
-Osamljenost je problem, ko jo vi občutite kot problem.
-V depresiji se človek včasih oddalji od okolja in zapre vase.
– Menim, da s klepetom preko interneta ni nič narobe v kolikor s tem ne pretiravamo.
Upam, da sem vam bila kaj v pomoč in želim vam vse dobro,
Lp
Bernarda
Spoštovani,
ponovno se vam oglašam zaradi podobnega razloga kot zadnjič. Namreč, pogosto, zlasti takrat, ko se nekaj časa malo ali nič ne pogovarjam, dobim neznosno vročo željo po pogovoru. Pri čemer ni važna tema pogovora, važno je, da se nekdo z menoj pogovarja. Edino, kar v takšnem primeru premišljujem je, da si želim pogovora. Sem pa v takšnem stanju, ko imam to vročo željo po pogovoru, ves živčen, jezen in neprijeten za okolico (čeprav sam tega ne opazim), zaradi česar se ta želja po pogovoru navadno poteši s kakšnim jeznim in odklonilnim ravnanjem osebe, s katero sem želel govoriti. Kaj bi to bilo in kako to odpraviti? Ali sem zasvojen s pogovorom (za to obliko zasvojenosti še nisem slišal) ali imam socialno fobijo (čeprav si v družbo silno želim – zaradi pogovora) ali kaj tretjega?
Pozdravljeni!
Me veseli, da ste se spet oglasili. Vaša “neznosno vroča” želja po pogovoru se sliši zelo simpatično, čeprav opisujete, da ste takrat v takšnem stanju, da ste neprijetni za okolico oziroma za osebo s katero bi želeli govoriti. Moje mnenje je, da z željo po pogovoru nikakor ni nič narobe. Tudi jaz za tovrstno zasvojenost še nisem slišala. Socialne fobije pa zagotovo nimate! Mogoče lahko ljudem s katerimi komunicirate iskreno poveste kako je z vašo željo po pogovoru. Seveda pa je prav, da se zavedate, da ima vsak sogovornik pravico do slabega dneva ali do tega, da mu kdaj ni do pogovora in tovrstne “zavrnitve”ne gre jemati osebno.
Mislim, da je vaša “težava” obvladljiva, učenje novih strategij za zmanjševanje napetosti kadar ne morete priti do pogovora je tudi dobrodošlo. Lahko pa poskusite navezati stike še z novimi ljudmi, verjamem, da je veliko takšnih, ki pogrešajo pogovor. Res pa je, da ne poznam vašega načina komuniciranja, vsekakor pa vsak pogovor vsebuje tudi poslušanje drugega, ne la govorjenje. Ali znate prisluhniti?
Želim vam vse dobro, lp
Bernarda
Moj problem je v tem, da imam občutek, da vedno poslušam druge, da se vedno prilagajam drugim in da sem samo delovno orodje – suženj, ne pa človek – pogovorno bitje. Pogovor je bistvo življenja, ne delo! Sovražim delo! Nočem delati! Ne počutim se sprejetega. Kako izboljšati občutek sprejetosti – pa ne skozi delo, ker delam že tako preveč. V meni se generira napetost, ki pa je ne znam obvladati drugače kot tako, da sebe preklofutam. Drugače ne gre – vse tehnike sproščanja odpovedo pri meni. In še zlasti postanem napet, če razmišljam o teh občutkih, če pa ne razmišljam, pa sem napet, ne da bi to vedel in me drugi opozorijo in pravijo, da to ni zdravo. Me pa zanima, ali je res tako škodljivo, če je človek samo napet in malo živčen (tudi brez razloga)?
Pozdravljen še enkrat!
s svojim zadnjim postom si me kar malo presenetil. Glede na to, da sem po prejšnjih postih imela občutek, da si precej zgovoren, sem pač povprašala kako je kaj s poslušanjem. Ups, sem rekla, ko sem brala tvoj odgovor, to pa ni več tako krasno, če vedno poslušaš druge in se vedno prilagajaš druge in se počutiš kot suženj…No, to res ni dober občutek, kajti v življenju naj bi vse bilo v nekem ravnovesju. Praviš, da je pogovor bistvo življenja. No ja, komunikacija je res pomembna, toda komunikacija niso zgolj besede, saj veš…
Upam, da se ne klofutaš dobesedno? Saj ni treba, da je za vse ljudi sproščanje enako- veš kako je to, nekdo bo našel avtogeni treninga lai jogo, nekdo drug pa tek ali hojo po naravi, spet tretji branje knjige, dober film ali pa sproščen klepet na kavici…Važno je, da najdeš svoj način in vsaj občasno sprostiš to napetost, ki je sicer res naporna za telo in dušo. Neka mera napetosti pa je itak normalna bi rekla, vsaj v tem tempu življenja.
Želim ti veliko lepih trenutkov, lp 🙂
bernarda