Osamljena dusa
Pocutim se osamljeno. Prijateljic nimam, s sodelavci se nekako ne ujamem, se ne kregam ampak samo ne znam komunicirat z njimi, se drzim zase. Partnerja imam, a se pocutim kot da ga nimam. Nimam nobene druzbe, v krogu sorodnikov pa sem obicajno tiho in kimam. Pocutim se kot ena nepomembna smet za katero ni nikomur mar. Vsi so boljsi in pametnejsi. Sprasujem se v cem je sploh point zivljenja, ce zivis kot da ne zivis. Kot da sem nek robotek.
zakaj pa to ne poveš svojemu partnerju? Sej zato so partnerji, da te potegnejo s tega?[/quote]saj zato pisem, da se mi zdi, kot da ga nimam. Ce mu kaj govorim, razlagam, me ne razume. Ponavadi odgovori tako, da se pocutim se bolj bedno. Se dostkrat postavi kontra meni. Ali pa vsako stvar vzame kot napd nase in govori, da je itak za vse on kriv. Pa mu nic nocem. Se ne morem pogovarjat vec z njim, ker nikamor ne pridem.
zakaj pa to ne poveš svojemu partnerju? Sej zato so partnerji, da te potegnejo s tega?[/quote]saj zato pisem, da se mi zdi, kot da ga nimam. Ce mu kaj govorim, razlagam, me ne razume. Ponavadi odgovori tako, da se pocutim se bolj bedno. Se dostkrat postavi kontra meni. Ali pa vsako stvar vzame kot napd nase in govori, da je itak za vse on kriv. Pa mu nic nocem. Se ne morem pogovarjat vec z njim, ker nikamor ne pridem.[/quote]
Imaš težave z alkoholom ali drogami? To se dogaja odvisnikom.
saj zato pisem, da se mi zdi, kot da ga nimam. Ce mu kaj govorim, razlagam, me ne razume. Ponavadi odgovori tako, da se pocutim se bolj bedno. Se dostkrat postavi kontra meni. Ali pa vsako stvar vzame kot napd nase in govori, da je itak za vse on kriv. Pa mu nic nocem. Se ne morem pogovarjat vec z njim, ker nikamor ne pridem.[/quote]
Imaš težave z alkoholom ali drogami? To se dogaja odvisnikom.[/quote]nimam
Vidve osamljenki – imata problem, ker preveč mislita samo nase in kako bodo drugi vama polepšali življenje: sorodniki, sodelavci, partner…
Vključita se v kakšno dejavnost: v kakšen športni klub, kulturno društvo, ročna dela, likovni krožek, Rdeči križ ali Karitas … polno je tega. Potem pa tam na polno sodelujta. Izkoristita svoje talente! Mimogrede bosta pozabili na osamljenost.
Če se pa kislo držita in se ne znata niti prijazno nasmehniti in samo jamrata – ja, potem se vaju pa res vsi izogibajo. Tudi jaz ne prenašam jamračev, ki se smilijo sami sebiin samo čakajo, da bo nekdo nafilal njihov ego.
Živjo, osamljena duša!
Verjemi, da nisi edina v svojem občutenju.
Jaz sem se vedno nekako tako počutila, edino zgodnje otroštvo imam v dokaj lepem spominu.
OŠ nikoli nisem imela točno določene posebne prijateljice.. imele smo tipični ženski trio.. to pa veš, kako zgleda. Srednja šola- kriza- prvo leto ok, potem me je prevzela anoreksija, ker sem si rekla, samo še zase bom skrbela, za sebe se brigala (to je bilo po temKo me je en težki frajer hudo prizadel 😉 Najlepše obdobje pravzaprav je bilo, po srečanju s sedanjim partnerjem in ob rojstvu otrok. Otroci so mi največji zaklad.
Sedaj s partnerjem imava vzpone in padce, predvsem zaradi pomanjkanja časa za naju.
Seveda pa me nikoli ne bo nihče povsem razumel, ker to je skoraj nemogoče. Vsak ima svojo notranjo realnost, na katero vpliva milijon stvari (otroštvo, odnosi, značaj itd.).
Če si s severne Primorske, me kontaktiraj, lahko se tudi dobimo na kak čajček.
To kar pišeš so eni stereotipi.
Sem v več športnih in drugih društvih. Sem prostovoljka. To pa ne prežene osamljenosti. Včasih jo še poglobi. Ko vidiš, da gredo po skupni dejavnosti vsi k nekomu domov, da so vsi nekje zaželeni. Da ob praznikih nimajo časa za druženje, ker imajo družbo doma.
Ne boš verjela, ampak res res redko jamram. Pa pravijo mi smejko.
Tako, da ne o stereotipih, ki ne držijo za vse.
Nehaj biti žrtev in jamrati, kako nič nimaš..ampak vsemi moč v svoje roke in si naslikaj življenje, kot si ga želiš.
Če se s partnerjem ne znata pogovarjat, če je proti tebi in vzema tvoje besede kot napad- KAJ sploh delaš z njim? Ker se počutiš kot ena smet, do kater nikomur ni.. A ti vidiš, kaj si o sebi napisala? a vidiš, kako sama sebe nimaš rada? Edino ti imaš vsa orodja v sebi, da iz žrtve postaneš močna ženska.
Kajti:
OSAMLJENOST je odsotnost drugega, medtem ko je samost prisotnost sebe.
In nikoli več ne boš osamljena!
Daj, daj, jaz še globje!
Če se grdo držiš, ne znaš pogovarjati, pričakuješ pozornost – gotovo, da te ne bodo povabili. Najdi dobro voljo v sebi in jo še drugim razdajaj! Beri, se pogovarjaj, razpravljaj – in ne kuhaj rilca, kadar se drugi ne strinjajo s teboj!
Problem vas osamljenih je, da preveč na svoj ego mislite. Nihče ti ne more pomagati, če si ne boš sama!
Te ne povabijo na dom – pa jih ti povabi! Pripravi kakšno pecivo in pijačo in jih prijazno sprejmi, se pogovarjaj (pa ne o svoji puščobi) – boš videla, da se bo vse spremenilo! Samo pazi, da ne boš šla v drugo skrajnost in postala vsiljiva ali toliko naivna, da se boš pustila izkoriščati!
Kar razjezite me takele nebogljenke, ki vam v bistvu nič ni, samo malo ste zatežene. Sigurno, da vas jaz tudi ne bi marala takih kot ste, če bi se v živo poznale. Pa brez zamere!
To kar pišeš so eni stereotipi.
Sem v več športnih in drugih društvih. Sem prostovoljka. To pa ne prežene osamljenosti. Včasih jo še poglobi. Ko vidiš, da gredo po skupni dejavnosti vsi k nekomu domov, da so vsi nekje zaželeni. Da ob praznikih nimajo časa za druženje, ker imajo družbo doma.
Ne boš verjela, ampak res res redko jamram. Pa pravijo mi smejko.
Tako, da ne o stereotipih, ki ne držijo za vse.
Jaz sem še dosti globlje kot si ti. Nimam prijateljev. Partnerja tudi ne. Sorodniki? Samo z mamo imam stike.
Kako priti ven iz tega pa ne vem. Bila sem nezaželen otrok in zdaj kot odrasla se še vedno ne znajdem. Partner? O njem lahko le sanjam.[/quote]
Si dobro opisala primarni vzrok za nastale posledice in občutke osamljenosti.
To je, da si bila nezaželjen otrok. To prepričanje bo vedno del tebe in se kot projekcija odraža v zunanjem svetu, kjer preko odnosov znova in znova podoživljaš ta občutek.
Takšni ljudje se zato pogosto odločajo za prostovoljstvo. Zato, da se žrtvujejo, ker v sebi nosijo občutek žrtve in zato, da preko svojih del pridobijo čimveč potrditev, da so sprejeti in tako kompenzirajo prepričanje o nezaželjenosti.
Kako iz tega ?
Da nehaš verjeti v lastno nezaželjenost. Da verjameš, da še to ne pomeni, da si te noben moški ne želi, če si te niso želeli starši. Da verjameš, da ti ni potrebno igrati žrtve in da vsako nestrinjanje s tvojim mnenjem ne pomeni zavračanje in da si te ljudje ne želijo.
Da zbereš pogum in nekaj narediš zase in za svoje dobro počutje.
in končno tudi to, da se je potrebno imeti rad, saj ima naše življenje le toliko smisla, kolikor ljubezni občutimo.