Lep pozdrav!

AD Cipralex sem jemala skoraj 3 leta in sem se počutila dokaj ,,normalno” oz. veliko bolje, kot pa pred jemanjem le teh. Nisem se toliko sekirala za vse, manj sem gledala strani z boleznimi itd. Namreč trpim za anksioznostjo. Zdaj pa sem po mnenju psihiatra prenehala z jemanjem AD. Zmanjševala sem s polovičko. Vedno ko sem zmanjšala dozo, sem po nekaj dnevih dobila omotice in mravljinčenje roke. To je po dobrem tednu izginilo. Zdaj, ko pa sem že 1 teden popolnoma brez tablet, je stanje katastrofalno! Razpoloženje je takšno, ali še hujše, kot je bilo pred jemanjem AD. Skos mi gre na jok, spet me je strah bolezni in življenje. V glavnem brezupno. Vrtoglavice trajajo že 4 dni in so tako močne, da si nikamor ne upam. Po mnenju svoje osebne zdravnice, sem šla nazaj na polovičko. Zdaj pa me zanima, če res nikoli nebom morala biti več brez AD in živeti normalno. Ker zdravnica mi je razložila, da enostavno nimam hormona seratonina in ga dobim samo z antidepresivi, da je to isto, kot bi rekel sladkornemu bolniku naj se spravi k sebi brez inzulina… Je to res in je bolje jemati tablete, kot pa se mučiti?

lp

Razočarana*

Pozdravljeni Tjaša,

kako je bilo preden ste začeli jemati Cipralex? Kakšni so bili vaši simptomi? So bili podobni kot zdaj, ko ste prenehali z zdravili?

Do pomanjkanja seratonina lahko pride iz organskih okvar ali psihičnih težav. V primeru, da nimate organske okvare, ne vidim razloga, da bi morali antidepresive jemati celo življenje. Seveda pa je pomembno, da si tudi z njimi pomagate izvleči iz akutnega stanja. Pravim “tudi”, saj je potrebno poudariti, da najdete vzroke svojih težav – travme ali konflikte, ki ste jih doživeli, jih predelate in razrešite. Simptomi, ki jih opisujete so namreč lahko le način kako se telo odziva na notranji pritisk in stisko.

S psihičnimi težavami se notranje ravnovesje in s tem tudi nivo serotonina spremeni. Nivo dvignemo s fizično aktivnostjo, ozaveščanjem in razreševanjem naših težav, zdravili itd. Zdravila so pomembna, ko čutimo, da nismo zmožni prenesti akutne situacije in si pomagamo z umetnim dodajanjem. Drugače pa je smiselno, da najdemo v sebi ravnovesje in si sami nudimo vse potrebne kemijske elemente, ki so nedvomno v nas.

Ste kdaj razmišljali o psihoterapiji?

Lep pozdrav,

Hvala za tako hiter odgovor! 😉

Sem hodila nekja časa k psihoterapevtki, potem pa sem nehala, saj se mi je stanje izboljšalo ob jemanju AD. Znaki so zelo podobni prejšnjim, oziroma začetnim znakom, preden sem začela z jemanjem tablet… Rada bi nehala s tem ampak si enostavno več ne upam. Omotice so bile res grozne in nevzdržne, res pa je, da nevem, ali so res krive tablete, ker imam bolečine v vratnem delu hrbtenice in je lahko vzrok tudi drugje… Ampak saj veste, najlažje je kriviti AD… Bi pa res želela živeti brez tablet in srečno…kot nekoč…

lp

Zdravo,

sam sem se znašel tukaj z enakim problemom. Dobri dve leti sem zaradi aksioznosti in napadov panike jemal zjutraj zoloft 50mg, zvečer pa amyzol – bol zaradi spanja kot AD-ja, ker sem jemal le 10mg. Z zdravili sem se počutil super, pravzaprav sem glede na stanje brez zdravil pravi “tank”, sem popolnoma neubčutljiv na kreganje, grajanje itd… Lahko me šef pošlje nekam, pa mi je čisto vseeno… Ampak ta neobčutljivost je skrhala moj odnos z mojo partnerko. Kod da ne mara, da imam nekaj samozavesti, moti jo, da mi je vseeno, kaj si kdo misli o meni. Moti jo praktično vse, kar se je spremenilo s tem ko nisem bil več mevža…

Ker bi rad rešil partnerski odnos, sem sedaj prekinil z AD-ji. In stanje je grozno. Trenutno sem čisto na dnu, le še panični napad manjka, pa bo vse tako kot je bilo pred AD-ji. Če ne bi bilo v mojem bednem življenju navihanega sinčka, bi ga enostavno končal… ampak zaradi njega se trudim, pa tudi zaradi partnerke, ki pa me je čustveno in telesno popolnoma odpisala. Ne vem kaj bo, nekaj časa še bom vstrajal brez, če se stanje ne izboljša pa ne vem…. Sem bolj tehnične narave in to kar se mi sedaj dogaja v glavi lahko opišem zgolj tako, kot da bi med vožnjo avtu odvzel kontakt in ga za par sekund dal nazaj… Enostavno se vse zamegli, strese, misli pa odpipajo. Strah me je za sinčka, da mu v tej gužvi v glavi ne bi kaj storil…

Partnerka mi ne stoji ob strani, niti mi vsaj kot prijatelju ne olajšuje zadeve – je bolj mnenja, da se naj spravim k sebi in neham misliti na to, ampak žal ne gre oz ne znam…

Ne pričakujem kakega odgovora, ki bi me rešil trpljenja, le nekam moram napisati težave katerih povedati nimam nikomur.

LP

BoPPoB živijo 😉 Točno vem kako je kar opisuješ… Groza…Strah…Trpljenje… To se ne da opisat samo z besedami, niti se ne da opisat človeku, ki bi ti moral stati ob strani, pa ne razume zakaj…

Pri meni se pojavi občutljivost in agresija, ko jih ne jemljem več. Žal mi je samo, da sem jih kdarkoli sploh začela jemat, ampak na žalost ni šlo brez ,,opore”.

Tudi pri meni gre za nerazumevanje iz strani partnerja. Po eni strani ga razumem, ker tole jamranje nikamor ne pelje in moji napadi… Ampak tako je, tega se ne da ustaviti na tako enostaven način, kot si mislijo. Da boš zjutraj vstal, si rekel vse je vredu in bo to to… Daleč od tega! Če ti partner oz.partnerka noče stat ob strani in te ponižuje ali podobno, je vprašanje, če te ima dovolj rada, da bi razumela situacijo, ampak o tem ne morem pametovati, saj ne poznam odzadja in mogoče se je samo naveličala tvojih izpadov. Za sebe vem, da me ima fant neizmerno rad, ampak se je res naveličal jamranja in vsakega dne novih problemov in težav… Je pa težko…

lp,

Pozdravljeni Tjaša,

se opravičujem, da vam nisem odgovoril na vaše sporočilo.

S psihoterapijo ste prenehali, ker ste se z AD počutili bolje. Jemanje AD lahko omili ali odpravi simptome, kar pa ne pomeni, da ste s tem odpravili vzrok vaših težav. Ko ste nehali z jemanjem AD, se vam je stanje zopet poslabšalo. Pojavljajo se vam tudi bolečine v vratnem delu hrbtenice, ki so lahko tudi odraz psihičnih težav.

Psihoterapija je smiselna, če želite razkriti in predelati vaše težave, kar je nedvomno težja pot kot jemanje zdravil, saj je psihoterapevtski proces daljša pot. Prednost te težje poti je v tem, da lahko morda sčasoma bolj polno zaživite.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni BoPPoB,

če vas prav razumem ste prekinili z zdravili zato, ker je partnerko motilo, da niste več mevža in ne zato, ker bi vam zdravnik tako svetoval? Zdaj je stanje grozno – tako kot je bilo pred jemanjem zdravil. Partnerka vas poziva, da se spravite k sebi in nehate misliti na to. Na kaj naj bi nehali misliti? Na vaše misli o poškodovanju sina in telesne težave?

Če čutite, da bi vam pomagalo, če bi vaše težave zaupali še komu, se lahko obrnete vsaj na kakšno bližnjo osebo, ki ji zaupate? Ste tudi kaj razmišljali o psihoterapiji?

Lep pozdrav,

Zdravo Tjaša, Miha,

Danes je zadeva šla malo dlje, oz najdlje, saj se mi še to ni dogajalo. Mislim, da imam privide, ki jih spremlja tista napetost, ko te zebe, ko ti stoji vsakaka dlaka na telesu… Že nekaj dni me mučijo tudi more, od pogreba najboljšega prijatelja iz časa študija do nesreč ter napetih trenutkov, da se bo nekaj zgodilo, čeprav se potem prej zbudim ko se dejansko zgodi…

To so stvari o katerih se težko z kom pogovarjaš. Obiskoval sem skupino za samopomoč ter tudi psihologinjo ter psihiatra. Partnerka me je od začetka ful podpirala, potem pa naenkrat začela v kakih afektnih situacijah (te meni povedo največ…) z takimi idejami, da hodim zaradi žensk na ta srečanja… pač nisem kriv, če so v skupini za samopomoč večinoma ženske. Drugi mačoti pač ne rabijo pomoči, jaz sem bil za pomoč ful hvaležen, zadeva mi je zelo pomagala, razpucal sem z svojim ne preveč bleščečim otroštvom – vendar potem prenehal obiskovati najprej skupino, nato psihologinjo in na koncu še prihiatrinjo.
Mislil sem, da bo to pomagalo najinemu odnosu vendar ne. Partnerko najbolj moti, ker sem govoril z psihologinju tudi o najinih težavah, prebrala je en moj mail, kjer sem nekaj težav napisal psihologinji in od takrat naprej me več ne podpira…

Psihiatrinja mi je na enem od zadnjih obiskov svetovala da prekinem z AD-ji vsaj za test – namreč v vsem času kar sem jemal AD-je nisem imel popolnoma nobene želje po spolnosti, kar še je dodatno poslabšalo zadeve doma. Zdaj pa želja je, ampak me partnerka zavrača…idi svojim tam tam v skupino…ponižujoče, s tem me zelo prizadane, moj biološki oče je namreč en veliki žigolo in nekako sem se zaklel, da nikoli ne bom varal, zato me toliko bolj boli, če me ima ljubljena oseba za takega človeka.

Da bi se obrnil na svojo psihologinjo nekako ne pride v poštev, ker točno vem kaj mi bo svetovala – jaz namreč nekako ne bi rad uničil svoje družine, ona pa tukaj vidi edino pot.. Nočem narediti enako kot moj oče, ki je to naredil že vsaj 4x – za toliko polbratov/sester vem, verjetno je še kaj… Skupina se pa več ne sestaja..

Kot vidita vem kje je rešitev, vem kaj bi moral storiti, vendar prvo moram nekaj rešiti doma, da se ne bom počutil kot največji prešuštnik, ko pišem o svojih težavah po forumih.

Hvala za nasvete in lep pozdrav.

Pozdravljeni BoPPoB,

slišim, da se soočate kar z veliko težavami. Omenjate tudi privide. Kakšni so ti prividi?

Obiskovali ste psihiatra in psihologa ter tudi skupino za samopomoč. Pravite, da ste razpucali s svojim ne preveč bleščečim otroštvom, vendar potem prenehali najprej s skupino, nato psihologinjo in na koncu še s psihiatrinjo. Kot razlog omenjate to, da ste mislili, da bo to pomagalo vajinem odnosu s partnerko. Partnerko moti, da ste težave zaupali psihologinji in vas od takrat naprej ne podpira več.

Ne želite se obrniti na psihologinjo, ker veste kaj vam bo svetovala. Kaj vam bo svetovala, če se boste vrnili nazaj k njej?

Veste kje je rešitev, vendar morate prvo rešiti doma, da se ne boste počutil kot največji prešuštnik. Ali vas mnenje vaše partnerke, da je obiskovanje skupine ali pogovor s strokovnjakom prešuštvovanje, naredi prešuštnika? Morate prej prepričati partnerko, da se boste bolje počutili?

V primeru, da se je vaše stanje od zadnjega obiska psihiatra poslabšalo, bi vam svetoval, da ga zopet obiščete. Omenjate tudi privide, ki so lahko dober vzrok, da obiščete zdravniško pomoč.

Predlagam vam tudi obisk psihoterapevta. Psihoterapija se razlikuje od psihološke pomoči, ki jo izvaja psiholog v tem, da pri psihoterapiji (vsaj psihoanalitični psihoterapiji) ne gre za svetovanje, ampak za raziskovanje in predelavo stisk in težav. Psihoterapevt vam ne bo govoril kako morate živeti, ampak vam skušal omogočiti prostor, kjer boste našli svoje rešitve.

Lep pozdrav in srečno,