Večkrat slišim, da je vedno več samozdravljenja. V ZDA je že vsak tretji, v EU pa vsak peti, ki se tako zdravi. Zanima me definicija tega pojma, morda opisno na nekem primeru. Kako pri tem sodeluje šolska in kako alternativna- komplementarna – naravna medicina ? Forum naj bi bil predvsem klepetalnica in me zanima kaj menite o tem fenomenu.
Hvala in LP

To je res fenomen. Ko vse samozdravljenje odpove, gredo pa k zdravniku in on je za vse kriv!

mimaŠ – odgovarjam: je res fenomen. Ko ugotoviš, da ti zdravniki bore malo pomagajo pri pravem zdravljenju, se odločiš, da še sam poskrbiš za svoje zdravje – in to običajno uspešno, če bolezen ni preveč napredovala. (lastna izkušnja).

Vsak ima svojo izkušnjo in lepo si napisala: če bolezen še ni preveč napredovala. Moraš pa vedeti, da vsako slabo počutje še ni bolezen in da so ene bolezni malo resnejše od drugih. Če si utrujena, to še ni bolezen in zdravniki ti res lahko eno figo pomagajo. Lahko si pomagaš sama, ampak ni rečeno, da bo ta reč pomagala tudi nekomu drugemu (na enem forumu je govora skoraj samo o fibromialgiji, ne vem, ali sem prav zapisala, in tam potrjujejo tvojo tezo). Poleg tega ne obstaja zdravilo za vsako bolezen (razen, kar pravi Pehta, da za vsako bolezen rožca raste, česar pa v petnajstih letih mojega boja z rakom še nihče ni potrdil, pa se veliko gibljem v teh krogih) in tudi za starost ne.
Ne glede na zapisano pa vem, da je vera v zdravilo pol poti do uspeha. Morda je bilo pri nama obema tako: pri tebi, ko si sama poskrbela zase, pri meni pa, ko so to opravili zdravniki.
Kljub temu pa me zanima, kaj in s čim si zdravila, ko praviš, da je bilo uspešno?
Bodi fajn!

Jakala, oprosti, če si mogoče moški! Čisto brez osnove sem sklepala, da si ženska.

Pozdrav vsem!

Po mojem mnenju je samozdravljenje ključno za ohranitev zdravja. Uradna medicina ti lahko pomaga le v hudo kritičnih situacijah, pa še tam ima take postopke, ki sicer rešijo najhujši problem, pustijo pa ti stranske posledice.

Pod samozdravljenjem razumem zdrav način življenja, pravočasno prepoznavanje in urejanje problemov pri medsebojnih odnosih, zdravo prehrano (zadosti velik delež surove hrane) in zadosti gibanja. Nič kompliciranega, pa vendar se je tako težko odločiti in spremeniti življenski stil – ponavadi te v to prisili kakšna resna bolezen.

Lep odgovor, vendar žal napačen!
Ljudje, ki živijo na način kot si ga opisal/a Nenna, prav tako zbolevajo. In vegetarijanci. In makrobiotiki. In zdravilci osebno. In športniki. In … Preverjeno! Sem ležala skupaj z njimi na onkološkem!
Zdravijo pa zdravniki tudi manj kritične bolezni kot na primer angino, vnetje slepiča, poškodbe v prometnih nesrečah, …
Vsega pa ne znajo zdraviti. Na primer gripe. Jo znajo lajšati z zdravili ali s preventivnim cepljenjem, ne pa zdraviti. Sama mora miniti. Tudi fibromialgijo znajo diagnosticirati (ne vedno) in blažiti njene simptome, zdravila pa ni. Kot pri revmatoidnih obolenjih. In ko ne morejo pomagati, se zatečejo pač nekateri tudi k aroganci, pa ne zaradi pacientov, ampak ker so jezni nase, da kljub dolgotrajnemu študiju še vedno ne morejo opraviti tistega, zaradi česar so se za svoj poklic odločili.
Ko so meni povedali, da na pljučih nekaj je, pa ne vedo kaj, sem se zatekla k humorju: “Jaz sem kot predsednik Drnovšek: imam nekaj na pljučih, pa ne vedo kaj” in od tistega trenutka sem se z njimi spet dobro razumela.
Moč za zdravljenje pa mora res najti vsak v sebi!

Žal mi je, če sem pretrgala nit te teme. Res bi bilo potrebno opredeliti samozdravljenje, pa imam občutek, da sem potencialnim sodelujočim zaprla usta. To ni bil moj namen.
Mima