oploditev samske zenske
imeti oz obdržati otroka ni egoizem, jaz sem zapustila partnerja ker me je pretepal in zdaj opažam, da če ne bom vpisala očetovstva oz če on ne bo hotel vpisati očetovstva, me ne pripada nič! ne vrtec subvencioniran, ne neki dodatki za otroka, nič!
Zgleda da bi bilo bljše da sem naredila splav oz ostala pri partnerju in vsak dan dobila z lopato po glavi???????????
A je sploh še kdo normalen v tej državi??
Jaz sem brez dohodka ker študiram in ker sem noseča.. kje je tle pravica?
kje je pravica, če ženska ne more/noče/ dobiti partnerja ( jaz zase vem, da nadaljnih 20 let ne mislim imeti nič z nobenim moškim..in zdaj naj bi zaradi etga bila brez še kakšnega otroka?absurd!!) je torej primorana živeti sama?
Moj predlog, pejd ga vn žurat, najdi si partnerja za en teden ( plodni dnevi) naredita otroka in zapusti partnerja!
Druge nam ne preostane kot da se enostavno začnemo obnašati kot k….!!! da BI imele pravico do svojih otrok!
Pozdravljeni
Slučajno sem naletela na ta forum, in pravzaprav nočem moralizirati in samskih žensk spravljati v položaj, ki bi lahko pomenil neenakost (manjvrednost) v primerjavi z ostalimi ženskami. Ampak sem odločno proti temu, da se samskim ženskam kot zadnja možnost imeti otroka omogoči iti na umetno oploditev. Pa ne zaradi tega, ker ne bi marala samskih žensk ali imela posebne pripombe na njih, pač pa v korist še nerojenih otrok. Vsak človek ima dva starsa, slabi, dobri kakršni koli, starsi so. Jaz mojega oceta nisem poznala do svojega 8 leta starosti, ker je mamo po porodu zapustil (nezrel) in me do 8 leta pač nikoli ni prišel pogledat.
Sama poznam občutek kako je ne poznati svojega očeta, ne vedeti kako izgleda,kaj je in zakaj ga ni. Kot otrok to težko razumeš, še danes ne dojemam. Poznam več podobnih primerov in taki otroci imamo probleme sami s sabo, strašne probleme. Punce nasploh ne znajo sprejemati moških, težko je. Jaz sem svoje očeta spoznala pri 8ih, in zame je bilo to prepozno. Celo zivljenje se iscem, lovim, ujemam v nesigurnosti, se vedno se spomnim obcutka in tistega velikega zakaja prejokanega v blazino…
Ampak da ne dolgovezim, ne zavedate se, kaj s tem naredite nerojenemu otroku, za vedno mu odvzamete del identifikacijskega pola, prizemljitve, tak otrok se celo življenje išče….
To je moje mnenje, moja izkušnja. Sebično se mi zdi namerno odvzeti otroku pravico do poznavanja samega sebe.
Lep pozdrav
Spoštovani,
hvala za vašo pripravjenost in pogum, da delite vašo zgodbo z nami. Enako stališče ima tudi medicinska etika.
Lepo pozdravljeni,
jaz pa poznam veliko samskih žensk, ki so odgovorno spprejele materinstvo in so otroku razširile obzorje, mu dale varnost in ljubezen.
Verjetno bi težave, ki jih pripisujete samskim ženskam imele te iste ženske tudi v partnerstvu, in posledično njihovi otroci.
Odrasli radi obesimo staršem kakšno slabost, ali jih okrivimo, da smo bili za kaj v otroštvu prikrajšani.In mati samohranilka je dobra tarča.
Jaz imam prijatelje, ki prav tako ne vedo kdo je njihov biološki oče, pa nimajo s tem prav nobenih problemov. Na podlagi vašega zapisa, predpostavljam da vam je bila odsotnost očeta v vašem otroštvu napačno predstavljena. Poudarjam, da je to samo moje mnenje, lahko je napačno, ker ne poznam celotne situacije.
Ne poznam pa nobene samske ženske ali istospolno usmerjene ženske, ki se ne bi o tej stvari temeljito pozanimala in razmislila o tem, preden se je odločila za ta korak.
Tista ženska, ki se je na koncu odločila za umetno oploditev, bo to storila na takšen ali drugačen način. Nihče ne more tega preprečiti, saj obstajajo klinike v tujini, prav tako pa lahko oploditev z donirano spermo izvedeš doma s pomočjo brizge. Zato se mi zdi zakon malo zaostal. Prepričana sem tudi v to, da bi tako lahko pridobili tudi več žensk, ki bi bile pripravljene darovati svojo celico.
Hmmmm…
mislim, da tisi, ki tega niste občutili, tega ne moreta razumeti. Moja mama je super mama. Obožujem jo, dala mi je toliko v zivljenju, naučila, da se borim, da dosezem stvari v zivljenju, da znam ziveti. In nič mi ne manjka, sedaj ko sem ze velika punčka, ko sem se naučila ziveti sama s sabo in sprejela zivljenje kot tako. Sedaj celo mislim,d aje moj oče fejst, ker ga poznam.
Da otroci, ki nismo/ne poznamo drugega starša za probleme krivimo revo samohranilno mater, pa je, se opravičujem, ena navadna glupost!
V puberteti tako vsak krivi starše vse, ker iz njih izhaja in se išče! Ko človek tam pri dvajsetih ze malo bolj razume sebe in svet okoli sebe, je vse lažje.
Lolca brez zamere, ampak očitno ali ne poznate takih primerov ali pa se ne ukvarjate s psihologijo posameznikov/prijateljev do te mere, da bi znali oceniti njihov odnost do trojice: samega sebe in obeh staršev.
Če očeta ni, ga pač ni. Saj otrok zaradi tega ne zraste v kaj slabšega državljana, sočloveka…je pa za marskija prikrajšan. Ne razumem pa egoističnega vzgiba, ki otroka že vnaprej prikrajša za enega od staršev, kakršn koli že je!
Saj smo ja vsi nekoč gledali pocukrane ameriške filme ob torkih zvečer: Zgodbe, ki jih piše življenje ali nekako tako je šlo…in veliko filmov je bilo prav na temo iskanja svojih staršev, svoje biti..
Pa lep pozdrav
In kako točno vaša etika razlaga dejstvo, da ste otroku, ki je bil spočet z moško ali žensko donorsko celico, z zakonom na vekomaj amen odvzeli možnost poznati svojega genskega prednika samo zato, da s tem počohate ego in nezrelo psiho nepoldnega partnerja, ki mu je ponavadi veliko do tega, da se čimprej pozabi, da ima njegov otrok še enega biološkega starša poleg dveh de facto staršev?
Dobro veste, da je slovenski zakon o anonimnosti donorjev pisan izključno v dobrobit nezrelih odraslih in je v direktnem nasprotju z dobrobitom otroka, ki je nastal z donorsko spolno celico. Pa kljub temu komot spite, ker se vam “dobrobit otroka” vklopi izključno, kadar v istem stavku slišite še “samska ženska” ali “istospolni par”. Pri heteroseksualnih parih je pa seveda najprej dobrobit staršev, “dobrobit otroka” je pa tukaj hote in nalašč povožen podolgem in počez. Napredna evropska zakonodaja se te pravice otroka čedalje bolj zaveda, konkreten primer je recimo v Veliki Britaniji.
VSAKO anonimno darovanje spolnih celic je V NASPROTJU z otrokovimi pravicami in otrokovo dobrobitjo. Ne dvomim, da bo Slovenija ostala eden zadnjih otočkov, kjer bo ta otrokova pravica zavestno kršena še naprej in mi je tudi jasno, kakšna filozofija in prepričanja stojijo za to dvoličnostjo. Vsekakor ne etična.
Lep pozdrav, mislim, da je sicer imeti otroka kot mati samohranilka sporno.
Pa vendar, če iščete pri zdravniku, da bi vas umetno oplodili, kot samsko žensko je to malo podobno, kot če greste zdravniku, da vam predpiše recept ( oprostite) za liter Refoška, ker se sami ne morem sprostiti v družbi. kupite si sami Refošk, pa ja stvar rešena!
Dragi Anton!
Vase primerjanje otroka z litrom refoska me je spravilo v smeh do solz – ceprav ne vem ali od veselja ali od zalosti.
Mnogi ljudje, ki vehementno pisejo po teh forumih in dajejo mnogo nasvetov niso nikoli pomislili v kaksnem polozaju se znajde zenska, ki do tridesetega leta se vedno ni nasla oceta svojih otrok.
Po eni strani ji ginekologi grozijo, da mora nujno zanositi do 35 leta, ce ne …… (saj veste, ne bo mogla zanositi ali bo tezko zanosila, pa genetske napake..).
Kot da je najti ljubecega partnerja in ustvariti dobro zvezo, ki je pogoj za kvalitetno zivljenje otrok, tako preprosto, kot kupiti liter refoska. Zdajle se spomnes in cez minuto je na mizi.
Seveda si tisti, ki ste imeli to veliko sreco, da je bilo za vas tako preprosto, se misliti ne morete, kako tezavno je to za ostalo vecino prebivalstva.
Se vedno me preganja zgodba o paru, ki je poskusal priti do otrok v IVF postopku. Koncno sta opravila vse preiskave in se zacela zdraviti, ko so moza do smrti povozili tik pred zadnjim postopkom. Moz je spermo sicer ze daroval in tudi zamrznjencke sta imela, ampak bil je mrtev. Zeni, ki je bila ze tako prizadeta, ker je izgubila moza, so mirno pojasnili, da ji zamrznjenckov ne morejo vstaviti, ker je moz mrtev in je po novem samska zenska,tako da tudi umetna oploditev z mozevim semenom ne pride v postev. Za konec so ji dali se prijazen nasvet, naj si najde drugega partnerja in bo spet prisla v postev za IVF (gospa je bila stara 38 let in je pravkar izgubila moza …..).
Verjetno se vsi strinjamo, da otrok ni liter refoska in bi bilo zelo lepo, ce bi imel oceta in mater, ki sta si ga mocno zelela, ga ljubita in tudi zelo pomembno, se ljubita med seboj do konca svojih dni. Ce bi pri spocetjih upostevali ta ideal, bi po zemlji verjetno hodila le se tretjina ljudi (ce sploh).
Vsaka mati si zeli za svojega otroka dobrega oceta. Pri samski tridesetletnici pa je stvar sledeca: vecina kvalitetnih moskih je ze zdavnaj oddanih – ali so poroceni ali pa v dolgotrajnih zvezah. Tisti, ki ostanejo so ali redke izjeme ali pa imajo ‘prtljago’, ki za dobrega oceta ni ravno priporocljiva od alkoholizma, do zlorabe drog in asocialnosti… Ce uporabim analogijo z litrom refoska, ni dobro iskati bodocega oceta svojih otrok po barih in gostilnah. Seveda si lahko reces, izbrala si bom moskega, ki mi je vsec in bo otokom prispeval dobro genetsko zasnovo – pa kaj potem, ce je porocen ali vezan …
Meni se zdi moralno manj sporno, ce se odlocis za donorja, kot ce nekega moskega prineses okoli, da je proti svoji volji oce. Kajti seveda to za seboj potegne se veliko drugih stvari, od prezivnine, do dedovanja, do vprasanja kaj bo z njegovo primarno druzino, ce stvar pride na dan. Seveda pa bo v tem primeru otrok vedel kdo je njegov oce, v drugem pa ne, in bi mogoce morala zenska misliti samo na otroka, moski pa naj sebi pripise, ce je skakal cez plot…. Meni se zdi bolj posteno imeti otroka s pristankom moskega (pa ceprav je to donor v semensko banko).
Narod, ki ima tako nizko rodnost, da mu grozi izumrtje in nima dovolj otrok niti za tiste, ki jih hocejo posvojiti, bi moral z odprtimi rokami sprejeti tudi otroke samskih zensk (pa ceprav spocete z umetno oploditvijo). Ce je zenska sama sposobna in si zeli skrbeti za otroka, potem ne vidim razloga zakaj ji tega ne bi omogocili. Je pa res, da zaradi nasih visoko moralnih zakonov v tej drzavi ni dovolj donorjev semencic niti za porocene pare, tako da bi se tukaj verjetno zapletlo.
Koncno pa lahko samska zenska, ki si otroka res zeli, lahko gre v ZDA, kjer je nihce ne bo moril zakaj ni porocena in zakaj nima partnerja ali posiljal h psihiatru, ker si reva zeli otroka. Edina sporna stvar pri tem je, da si to lahko privosci le premozna zenska in je to navadnim smrtnicam financno nedosegljivo.
Vsi zelimo otrokom najboljse. Zivljenje pa ni idealno in tudi najlepsa druzina lahko cez noc ostane z enim samim hraniteljem.Tudi otrokom rojenim v dvostarsevskih druzinah ni le z rozicami postlano. Kot vem, je ime Hitler dva starsa, Stalin tudi, prav tako Dahmer in glej ga smenta Leonardo da Vinci je bil sin samohranilke, prav tako Josip Murn, pa dr. Orazem in se bi lahko nastevali.
Mene prav veseli, da me o teh zadevah nihce nic ne vprasa, ker vem, da pravega in resnicno eticnega odgovora ni. Odlocati bi se moralo od primera do primera in mi nikoli ne bomo prisli tako dalec.
Lep pozdrav in veliko srece v zivljenju vsem, tako starsem kot otrokom.
Pozdravljeni. Ker pravkar delam magistersko nalogo z naslovom Pravice istospolnih partnerjev v razmerju do otrok, vam lahko postrežem z “najnovejšimi” podatki, kje v Evropi je zakonsko možno, da samska ženska dobi otroka na podlagi OBMP. to je nožno v Belgiji, Danski, Finski, Madžarski in Španiji.
🙂
LP,
Kristus Tanja, brez zamere, ma svojega očeta poznam, sem z njim živela, izhajam iz “taprave” družine, pa že celo življenje padam iz enega neuspešnega, v drugo neuspešno razmerje in čakam na “gospoda Pravega”. Za partnerski neuspeh okriviti odsotnost očeta je milo rečeno smešno in otročje.
Sicer sem pa jaz tudi ena tistih, ki iščem darovalca sperme za drugega otroka oz. informacije, kako in kje do darovane sperme, ker se v SLO to ne da, če ženska nima moškega spremljevalca.
Zanimivo branje,
mene pa zanima kakšne so možnosti za samske in hkrati neplodne ženske, ki si želijo imeti otroka. Nekje sem zasledila, da je možen postopek prenosa/vsaditve darovanega zarotka (obe celici darovani). Kje lahko izvem več o tem? Kje je to možno izvesti?
O izsledljivosti biološkega starša je zanimivo razmišljati. Sistem, ki bi to omogočal bi moral biti tak, da se v njem upoštevajo želje donorjev in staršev, hrati pa bi se dopuščala možnost otroku, da, ko enkrat odraste, lahko izve kdo je/so njegov/i biološki starš/i kljub morebitni “anonimni naravnanosti” svojih staršev (recimo, če nekako izve, da eden ali oba nista njegova biološka starša). Seveda v en tak “liberalen” sistem, največ izbire bi imeli donorji, najmanj pa otroci. V primeru, ko bi bil/a donor/ka po svoji želji anonimen/na bi otrok (kot odrasli človek seveda) ne imel možnosti izvedeti kdo je ta človek/ženska in to ne glede na stališče svojih staršev (ko so že enkrat sprejeli celico anonimnega donorja, se je ta možnost izničila).
Po drugi strani pa zahtevati od donorja/ke dosegljivo identiteto bi, predvidevam, lahko privedlo do upad donacij. Tega si pa ne želimo, a ne?
Zahtevati od staršev, da ne prikrivajo tega dejstva (da otrok ni v celoti biološko njihov) tudi zveni totalitarno in bi lahko privedlo do manj odločitev za odpravljanje problema neplodnosti. Konec koncev anonimnost pomaga, predvidevam, tudi k temu, da neplodni starš pozabi na svoj problem in vzame otroka kot resnično svojega, hkrati pa je vesel/a, da je njihov otrok biološki otrok vsaj njegove/njene ljubljene osebe. Podobnost (barva las in oči, višina in podobno) pa so verjetno tu, da pomagajo k premostitvi tega transferja bolj kot zadovoljevanju narcističnih potreb.
Ko sem bila mlajša sem razmišljala o tem, da bi šla v proces donacije jajčec. Zdaj mi je žal, da tega nisem storila. Lepo bi bilo vedeti, da si komu pomagal in da je morda nekje en človek iz tvojega testa. Altruizem ali egoizem? Spet.. vprašanje za donorje 🙂
Lepo vas pozdravljam, vse vas pozitivce 🙂